Varčevalni ukrepi v času krize ne delujejo: Zgodovina neke nevarne ideje

.

V času pretekle (finančne) krize je večina držav (tudi slovenska pod vodstvom sedanjega predsednika vlade) padla pod pritiskom, da je treba za omejtev krize nujno zmanjšati javne izdatke in se tako prek varčevanja izvleči iz krize. Pri tem se voditelji držav niso ozirali na osnove makroekonomije in enačbo BDP, ki pravijo ravno nasprotno (da mora država v času krize povečati javne izdatke, da se lahko poveča BDP). Jim je pa prav prišla študija dveh neoliberalnih “Bocconi fantov” iz Harvarda (Alesina & Ardagna, 2010), ki je kazala čudežne učinke – in sicer, da ima vladno varčevanje v času krize ekspanzivne učinke (spodbuja rast BDP). Seveda se je hitro pokazalo, da so ti čudežni učinki varčevanja zgolj artefakt napačne statistične metodologije. Vsi, ki so nato šli pregledat “čudežne primere rasti po varčevanju” od Alesine & Ardagne, so ugotovili prav nasprotno, da je varčevanje v času krize povsod ubilo gospodarsko rast.

Zgoraj lahko pogledate zgodovino te nevarne ideje, kot sta jo na podlagi 6. poglavja iz knjige Marka Blytha “Austerity: The History of a Dangerous Idea” povzeli dve moji študentki pri makroekonomiji. Videli boste lahko sistematično predstavitev vseh “čudežnih primerov rasti po varčevanju”, ki sta jih v članku omenjala Alesina & Ardagna in ki so se sesuli v prah, ko so jih različni raziskovalci pogledali od blizu.

Naj tukaj še dodam, da je smrtni udarec raziskavi Alesine & Ardagne na koncu zadal še IMF z dvema preglednima empiričnima analizama v letih 2011 in 2012. Prva analiza (Guajardo et al, 2011) je pokazala, da so »Bocconi boys« uporabljali pristransko metodo za identifikacijo varčevalnih obdobij in da je ob uporabi pravilne metode, ki upošteva dejanske vladne podatke glede varčevalnih ukrepov, kontrakcijska fiskalna konsolidacija prav v vseh zajetih državah vodila v zmanjševanje domačega povpraševanja in BDP. Torej, fiskalno varčevanje nima pozitivnih učinkov na rast, pač pa vodi v oziroma poglablja gospodarsko recesijo. Druga analiza (Batini et al, 2012) je šla še korak naprej in pokazala, da je fiskalna konsolidacija v času recesije dvakrat bolj rizična kot v času gospodarske rasti, da postopne konsolidacije dajejo boljše učinke kot hitre šok terapije in da imajo drastične konsolidacije bolj negativen učinek na gospodarsko rast in da povečujejo javni dolg glede na BDP.

To zadevo ponovno omenjam, da se ne bi kakšnemu pametnjakoviču tudi v času te krize utrnila podobna nora ideja, da se je iz recesije mogoče izvleči (tako kot samega sebe za lase iz blata) z javnim varčevanjem (z nekim novim Zujfom). Čeprav je danes mainstream ekonomskih politik povsem drugačen od tistih v letih 2010-2011, pa se lahko zgodba hitro obrne, ko bodo politiki ugotovili, da se je javni dolg zaradi protirecesijskih ukrepov močno povečal. In potem bodo konzervativci in ordoliberalci spet začeli dominirati s svojo mantro o varčevanju.

%d bloggers like this: