Vlada se heca: Sofinancirala bo le dobrih 40% plač zaposlenih na čakanju

Popoldne sem na hitro komentiral danes predstavljene protikrizne ukrepe vlade, kot so bili predstavljeni na novinarski konferenci. Vmes sem nato dobil uradno verzijo Smernic za pripravo t.i. Korona zakona, v katerih je ena velika neumnost, ter nekaj diskriminatornih nelogičnosti in nekaj populističnih bučk.

Najbolj zmoti popolna bedarija pri ključnem protikriznem ukrepu, to je pri sofinanciranju plač za delavce na čakanju in za tiste, ki zaradi epidemije ne morejo na delo. Predstavniki vlade so na tiskovni konferenci povedali, da bo vlada pokrila vse prispevke v obe proračunski blagajni, tako zdravstveno kot pokojninsko, in da bo uzakonila novo ureditev sofinanciranja plač za delavce na čakanju. Pri tem pa so se izognili pojasnilu, v kolikšni meri bo država sofinancirala strošek neto plač zaposlenih, kar je mene najbolj zbodlo v prejšnjem komentarju, ter kdo bo pokril strošek dohodnine za zaposlene. No, v Smernicah piše, da “država dodatno sofinancira 20% neto nadomestila zaposlenim“. O dohodnini pa ni govora.

To pa je povsem druga pesem! Če si namreč preračunate podatke, lahko vidite, da bo država dejansko sofinancirala le nekaj več kot 40% skupnega stroška dela zaposlenih, ki so na čakanju (spodnja slika). 

Delez sofinanciranja plač

Če vzamete neto plačo 1,000 evrov (in da bo bolj preprosto, upoštevate, da ta zaposleni nima dodatka za delovno dobo ali olajšave za vzdrževane družinske člane), bi ob polnem pokrivanju vseh prispevkov iz plače in na plačo ter ob 20% sofinanciranju neto plače, vlada s predlaganim ukrepom pokrila le 45% skupnega stroška dela za delodajalca (t.i. bruto II). Dobra polovica bruto stroška dela (55%) pa odpade na delodajalca, ki mora pokriti 80% neto plače ter še znesek dohodnine, ki je efektivno strošek delodajalca. Ob višji neto plači se zaradi progresivne dohodninske lestvice delež sofinanciranja stroškov dela delodajalca še bolj zmanjša – pri 2,000 evrov neto plače znaša strošek sofinanciranja države le še 43%.

Vlada se torej od izhodiščnega položaja v prejšnjem predlogu, ki ga je pripravila prejšnja vlada, ni bistveno premaknila – tam je predvidevala, da bo država pokrila 40% plače zaposlenih na čakanju.

Tak nizek delež sofinanciranja je seveda nesmiseln in bo imel takojšnje negativne učinke na zaposlenost. Predstavljajte si denimo zdravilišče, hotel, restavracijo, avtobusno podjetje, železniško podjetje itd., kjer so morali zapreti poslovanje zaradi vladnega dekreta in ki so jim zaradi tega dekreta prihodki padli na 0 (nič !). Od kje bodo v teh podjetjih vzeli preostalih 55% za financiranje marčevskih, aprilskih in majskih plač ?!? Iz katerih prihodkov, če jih v času zaprtja nimajo in tega izpada prihodkov tudi ne bodo mogli nadoknaditi po odprtju?!?

Za ta podjetja je najbolj racionalno, da iz poslovnih razlogov odpustijo zaposlene in strošek prevalijo na proračun. Izgubijo pa predvsem zaposleni, saj bo njihovo nadomestilo za brezposelnost nižje kot je bila neto plača, zaradi česar pa se zmanjša tudi trošenje teh ljudi in s tem prihodnja rast BDP. Poleg tega pa je vprašljiva prihodnja zaposlitev teh novih brezposelnih, saj bo okrevanje počasno in jih prejšnji delodajalec morda ne bo želel (ali ne v celoti) zaposliti ali pa pod slabšimi pogoji.

Vlada torej s tem ukrepom naravnost sili podjetja, da odpustijo vse presežne zaposlene in poslabšuje možnosti bodoče zaposlitve teh ljudi. S tem ukrepom vlada dela natančno nasprotno od tega, kar si je zastavila kot cilj – to je ohranjanje delovnih mest!

Zato še enkrat poudarjam, če vlada želi ohraniti delovna mesta, mora v CELOTI pokriti bruto strošek dela zaposlenih, ki so na čakanju ali zaradi epidemije ne morejo na delo !!! Vse ostalo je zgolj piarovsko nategovanje zaposlenih, tako kot razne garancijske sheme.

___________

Dodatek: Slika verzije Ukrepov pod točko I (24.3.2020)

Screenshot 2020-03-25 at 14.38.40

6 responses

  1. Jaz sem poslušal Jakliča, ki je dejal, da bo država pokrila vse stroške delavcev na čakanju – 80% neto plače in vse prispevke in davke.
    Če je pa uradna verzija samo 20%, namesto 80%, je to narobe in se strinjam z mnenjem v članku, da je to premalo.
    Dajmo počakat na petek, ko naj bi vlada sprejela končno stališče.

  2. Problem slovenskih vlad je vedno enak: PREMALO ODLOČNO in PREPOZNO.

    Spomnim se debat še iz mojega časa na AUKN v zvezi dokapitalizacije bank. Pulili smo se za 100 milijonov gor ali dol, da bi na koncu, čez nekaj let, ko je bilo že vse zamujeno, pod pritiskom EU, plačali 5 milijard. Pa bi bilo verjetno 500 milijonov dovolj, če bi jih dali hitro v 1.pol. 2009. (ocena prof. Ribnikar-ja). Da posredne škode niti ne štejem.

    Povsem razumljivo bodo potem navalili sindikati – ampak na napačno tarčo, kot vedno – na podjetja.

    Problem je v mentaliteti slovenskega političnega razreda, ki iz okvirja – “jaz dam, kdo(prasec!!!) bo dobil” ni sposoben prestopiti in videti vso zadevo malo bolj kompleksno in široko.

    Kot bi rekel Bill Gates – “they lack the bandwith”.

    • Ne morem se strinjati s trditvijo v sedanjiku: “Problem slovenskih vlad je vedno enak: PREMALO ODLOČNO in PREPOZNO.”
      Vseglihanje ni na mestu. Slovenska vlada je bila izvoljena 13.3. 2020 zvečer. Ukrepi, ki jih je do sedaj naredila, so hitri in odločni. Premalo učinkovite ukrepe sproti korigira. Odprta je za kritiko.
      Pričakovanja nekaterih, da se jim med epidemijo ne sme poslabšati socialno-ekonomski položaj, so sebična.

  3. Poglejmo igro številk o korona ukrepih z zornega kota državljana Slovenije. Preprosto preverjanje hiopotetičnih preračunov ekonomskih simulacij predlaganih ukrepov Vlade po logiki zdravega razuma pokaže, da so vse hipoteze o zamrznitvi standarda državljana pravzaprav nerealne.
    Če bo Slovenija res s strani ECB prejela 2,5 milijarde “helikopterskih evrov” in če se Slovenija z izdajo obveznic na mednarodnem trgu kapitala zelo ugodno zadolži še za 2,5 milijarde evrov z negativno obrestno mero, dobimo skupaj vsoto razpoložljivo za ukrepe v višini 5 milijard evrov. Če od 2 milijonov državljanov odštejemo delovno neaktivne državljane( otroci, študenti, upokojenci, socialni podpiranci) in zaradi lažjega računa upoštevamo, da imamo v Sloveniji 1 milijon delavno aktivnih državljanov( redno zaposlenih, samozaposlenih, prekarno zaposlenih, kmetov, brezposelnih in še tiste, ki brez statusa delajo na črno) vidimo, da bo Slovenija za ukrepe razpolagala le z 5.000 evri na delovno aktivnega državljana. Če upoštevamo, da znaša bruto bruto izplačilo minimalne plače približno 1.250 evrov vidimo, da lahko Slovenija z razpoložljivimi viri pokrije le 4 mesece izplačila minimalnih bruto plač delovno aktivnim državljanom. Če upoštevamo še obremenitve proračuna zaradi povečanih stroškov zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja povečane stroške zdravstvenega sistema in dodatne nagrade vsem, ki s svojim delom ob riziku njihovega zdravja pomagajo vsem obolelim in preprečujejo širitev epidemije in upoštevamo še povečane stroške za delovanje civilne zaščite in delo policije in vojske, moramo ugotoviti, da je realno možnost celotnega nadomestila izpada dohodka gospodarstva reducirana samo na največ tri mesece ali še manj. Seveda je ta čas celo za optimistična pričakovanja o trajanju epidemije prekratek. Če upoštevamo, da bo moralo gospodarstvo kljub izpadu prihodkov pokriti ne le minimalne temveč vsaj povprečne plače lahko razumemo, da Vlada sicer govori o celotnem pokrivanju izpada prihodkov gospodarskim subjektom, a ima v resnici v mislih zgolj dobrih 40% pokrivanja dejanskih izgub.
    Veselje, ki ga čuti g. Sušnik predsednik zveze društev upokojencev ob napovedani enkratni pomoči upokojencem z manj kot 700 evrov pokojnine nam dokazuje, da se nerazumno večina državljanov nadeja, da bo kljub epidemiji in ukrepom za preprečevanje širjenja epidemije in kljub nujno sledeči recesiji ohranila svoj socialni položaj. Ne. Resnica je, da bomo državljani Slovenije utrpeli nenadomestljivo škodo, ki jo bodo ukrepi vlade le nekoliko ublažili in socializirali njene hude posledice. Koliko bo v vseh teh statističnih povprečnih prikazih skritih osebnih tragedij, koliko obupa in nemožnosti ustvarjanja sreče, o kateri je bil bivši predsednik g Kučan prepričan, da si jo lahko zagotovimo le vsak zase, ne vem, pa tega tudi nikoli ne bomo izvedeli. Koliko bo izigravanj in zlorab, koliko goljufij v korist zvitih in brezkompromisnih pogoltnežev bo prav tako ostalo za večno neznano.

    Koliko bo v tej igri številk prikrajšan kapital in koliko bo manj dobička v gospodarstvu in koliko denarja manj bo odteklo iz Slovenije v davčne oaze ne vem, a bi bil vesel, če bi ekonomisti vešči ekonomskih simulacij posvetili pozornost tudi vprašanju, kakšno bo razmerje delitve škode med delom in kapitalom.Preprosto bi bilo pošteno, da bi zelo jasno opredelili, koliko bo za nenadomestljiv izpad BDP zaradi zaustavitve dela v celi vrsti gospodarskih panog prizadet kapital in koliko bo moral z nižjim standardom in človeka nevrednim življenjem v revščini plačati v naslednjih letih, če ne v desetletjih povprečen državljan. Dokler ne bomo odgovorili na preprosta vprašanja razmerja delitve izgubljenega dohodka, toliko časa bom prisiljen domnevati, da vsi napovedani ukrepi ne pomenijo nič drugega kot zavajanje javnosti z lažnimi upanji in da se pravzaprav ne ščiti državljane, pač pa da oblast in stroka zasledujeta zavestno, ali nehote zgolj zagotavljanje povečevanja socialne neenakosti, ker je recesija idealna priložnost za povečevanje revščine večine prebivalstva in povečanje bogatenja ozkega kroga kapitalske elite. Če ob tem uspe vladajoči politiki večino prebivalstva prepričati, da oblast deluje v javno korist imamo nazoren primer, ki dokazuje naivnost pesniške vizije: ” Da oblast in z njo čast, ko pred spet naša bode last.”

    Vse to je nekako tako, kot je v zgodbi Prigode kapitana Vrungla zapel vrli kapitan:
    “Ptička v logu je sedela,
    k njej prikradla se je krava,
    družno v zboru sta zapeli:
    ptička bodi zdrava”

  4. Tud Lahovnik je na tiskovki povedal, da bo država podjetjem, ki imajo več kot 30% delavcev na čakanju kot je dejal, imam posneto “pokrila celotno, 100%-no nadomestilo, ki sem ga prej omenil”. To “100% nadomestilo” je verjetno 80% povprečne plače delavca iz zadnjih treh mesecev, kar je osnova tako po ZDR-1 (137. in 138. člen) kot tudi za izračun višine nadomestil na Zavodu v primeru brezposelnosti…in o tem je govoril Jaklič in nekateri mediji pomoje…

    Tole niso najbolj spretno skomunicirali, se mi zdi da tudi ni vsem popolnoma jasno. Simić je dobro dejal, počakajmo do končnega čistopisa…potem pa pade odločitev ali množična odpuščanja iz poslovnih razlogov ali ne. V bistvu bi pa bilo ne samo logično glede na izhodišča priprave tega zakona, gledati je potrebno vse skupaj tudi oportunitetno, saj bo država na zavod fasala vse te ljudi s praktično identičnim stroškom…

  5. Pa še tole bi ponovno dodal, ker se spet nekaj šušlja o tem, da naj bi državno pomoč ponovno lepili skupaj z zavezo o neodpuščanju naslednjih 6 mesecev, kot velja v trenutnem interventnem zakonu. To je seveda čisti harakiri! Si predstavlajte, da nekdo s prometom nič ali blizu ničle sredi junija spozna, da je tema in ljudi ne more odpustiti, ker bo moral plačati za nazaj vsa subvencionirana nadomestila in še kazen za povrh?? Res ne vem kdo še verjame, da bomo s 1.6. (ker bodo ukrepi veljali do 31.5.) delali na polno…

    Za vsak slučaj, če kdo bere ta blog od odločevalcev…

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: