Nacionalni energetsko podnebni načrt je katastrofa

Okvir energetskih in podnebnih politik Evropske unije zavezuje članice, da do konca leta 2019 predložijo končno verzijo nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) do leta 2030 in s pogledom do 2040. Do 1. januarja letos pa še Dolgoročno strategijo znižanja emisij do 2050. Z obojim vlada že zamuja. Ampak to je, kot bomo videli v nadaljevanju, še najmanjši problem pri vsej zadevi.

S tem NEPN so bile do sedaj precejšnje težave. Prvi osnutek iz leta 2018 je temeljil na starih dokumentih, novih ukrepov ni bilo pripravljenih (sklicevanje na predčasne volitve!). Dokument je bil deležen kritične ocene Evropske komisije (EK) zaradi neambicioznosti politik glede doseganja podnebnih ciljev. Pristojno ministrstvo za infrastrukturo je za pripravo posodobljene verzije NEPN poiskalo zunanjo strokovno in tehnično podporo in jo konec leta 2018 dobilo v obliki konzorcija institucij pod vodstvom Instituta »Jožef Stefan«. Vmes je EK leta 2018 še zaostrila podnebne cilje – do leta 2030 zmanjšanje emisij CO2 za 40% glede na leto 1990, povečanje deleža energije iz obnovljivih virov od prvotnega cilja 27% na 32% in povečanje energetske učinkovitosti za 32.5% (namesto prvotnih 27%).

Pričakovali smo, da bo noveliran NEPN v avtorstvu velike skupine strokovnjakov pod vodstvom Inštituta Jožef Stefan podal prave odgovore na ta vprašanja, vendar smo bili razočarani. Prva verzija načrta v javni razpravi ni bila niti konceptualno niti tehnično vzdržna, predvsem pa so ji manjkali kakršnikoli ekonomski izračuni. Druga verzija, ki je zdaj v javni razpravi, vsebuje natančnejšo opredelitev strategij in ukrepov za varčevanje z energijo in na področju prometa daje poudarek hitrejši modernizaciji železnic. Kar je dobro. Njen osnovni problem pa je, da se osredotoča predvsem na ukrepe za bolj učinkovito rabo energije, odlaga pa izgradnjo zahtevnejših kapitalskih objektov za nizkoogljično proizvodnjo elektrike v obdobje po letu 2030.

NEPN tako predvideva, da se do leta 2030 energetska učinkovitost poveča za 35%, cilj glede deleža obnovljivih virov energije pa ostane na ravni 27%. NEPN predvideva, da naj bi se raba končne energije v stavbah do leta 2030 glede na leto 2005 zmanjšala kar za 60 %, emisije TGP v stavbah pa za vsaj za 70 %. Z vsemi ukrepi iz scenarijev NEPN naj bi se do leta 2030 raba primarne energije zmanjšala kar za eno petino oziroma 9.3 TWh.

NEPN sicer vsebuje oceno investicijskih vlaganj do leta 2030, ki pa se nanašajo zgolj in izključno na ukrepe za racionalno rabe energije in nadgradnje distribucijskega omrežja. Skupne potrebne investicije za dosego teh ciljev znašajo skoraj 22 milijard evrov investicij, od tega odpade 9.5 milijard na gospodinjstva, 5.8 milijard na javni sektor in gospodarstvo, 4.6 milijard evrov pa na prenos in distribucijo električne energije.

NEPN v tej obliki je nerealističen, saj temelji na mnogih spornih predpostavkah, medtem ko zanemarja nekatera dejstva in ignorira bolj smiselne scenarije.

Prvič, NEPN temelji na implicitni predpostavki, da zaradi neoperativnosti vlade in nesposobnosti hitrejšega umeščanja v prostor v Sloveniji do leta 2030 ni mogoče močneje povečati kapacitet proizvodnje energije z obnovljivimi oziroma nizkoogljičnimi viri. Kar ne drži. Denimo, in povsem hipotetično, vse postopke in izvedbo predelave proizvodnje energije v TEŠ6 iz premoga na plin je mogoče izvesti v manj kot 5 letih. Vse postopke in izgradnjo drugega bloka jedrske lektrarne v Krškem (NEK2) je realno mogoče izvesti v roku 10 let. Oba ukrepa skupaj pa pomenita, da se emisije CO2 v Sloveniji zmanjšajo za tretjino, proizvodnja energije iz nizkoogljičnih virov pa se poveča krepko nad podnebni cilj EU (odvisno od potrebe vključevanja TEŠ v omrežje). Hkrati pa bi se s tem Slovenija iz uvoznice spremenila v neto izvoznico električne energije.

Drugič, NEPN podcenjuje bodočo porabo elektroenergije, ker uporablja prenizke projekcije rasti BDP in prebivalstva. Podcenjuje vpliv povečane uporabe toplotnih črpalk za ogrevanje in njihove popolne neučinkovitosti ob nizkih temperaturah (takrat se gospodinjstva efektivno ogrevajo na električno energijo in ne na toplotne črpalke). Prav tako podcenjuje vpliv povečane uporabe osebnih vozil na rabo električne energije.

Tretjič, NEPN precenjuje učinke ukrepov za varčevanje z energijo v stavbah (zmanjšanje za 60%). Večina stavb, izgrajenih po letu 2005, je že toplotno izoliranih, medtem ko prehod iz ogljičnih (olje, plin, premog) na obnovljive vire prinaša povečanje rabe električne energije.

Četrtič, povečana vlaganja v fotovoltaiko in posledično nujna vlaganja v distribucijska omrežja bodo povečala končno ceno električne energije za približno dvakrat. Kar bo seveda povečalo energetsko revščino pri gospodinjstvih, podjetjem pa zvišalo stroške in zmanjšalo njihovo konkurenčnost.

Petič, po izračunih, ki sva jih naredila s kolegom Babičem, bi nas vse investicije v obnovljive in nizkogljične vire energije do leta 2045 stale skupaj za 17 milijard evrov, pri čemer bi kapacitete za proizvodnjo električne energije podvojili. Torej bi nas ukrepi za varčevanje z energijo, kot jih predvideva NEPN, stali več, kot bi znašala vsa vlaganja v nove kapacitete, ki bi podvojile sedanje kapacitete za proizvodnjo »čiste« energije.

Če sklenem, NEPN predvideva za 22 milijard evrov izdatkov, pri čemer se ne dotakne osnovnega problema – TEŠ6 in potrebnega povečanja kapacitet za nizkoogljično proizvodnjo energije. Kot tak ni primeren, da ga vlada pošlje v Bruselj.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: