American Factory: Nova prihodnost Gorenja?

V povezavi z včerajšnjo debato z Brankom Milanovićem o prihodnosti kapitalizma in možnosti “izvoza” kitajskega političnega kapitalizma: Netflix je lani objavil odličen dokumentarec “American Factory”, na katerega me je opozoril Marcel Štefančič Jr., o tem, kaj se zgodi, če kitajski lastniki kupijo ameriško (propadlo) industrijsko podjetje. Se kitajski lastniki prilagodijo socialnim in kulturnim normam v gostujoči (razviti socialni demokraciji) ali poskušajo svoje vzorce, delovne in socialne norme prenesti v novo okolje in na druge standarde navajeno delovno silo?

Kot vidite, volk lahko dlako menja, svoje nravi pa nikoli. V tem filmu lahko vidite prihodnost Gorenja. Socializma (po zahodnih standardih) ne bo več, dobrodošel kitajski kapitalizem zgodnjega 19. stoletja?

One response

  1. Gre za trk dveh kultur.
    Vsekakor je za nas nepredstavljiv dril in pritisk, ki ga Kitajci izvajajo že na svoje otroke in tudi to, koliko zahtevajo od svojih delavcev (od tega, koliko ur na dan delajo in jim je to normalno) in kakšno delovno etiko nasploh gojijo – vse to je za nas drug svet in nimamo nobene želje, da bi vanj vstopili. Prav tako pa poznamo tudi državljane Kitajske pri nas in vidimo, da se kar hitro navadijo na stopnjo malce več udobja in manjšega pritiska. Tudi mi je ključna v American Factory tista, ko kitajski menedžer ugotovi, da Američani sploh niso leni. V bistvu ugotovi, da je šel v Ameriko z napačno predpostavko. In morda je to tisto, ko se mora politični kapitalizem začeti prilagajati. Ker v prilagajanju so mojstri, bo pač pisana mačka lovila miši, ne….?

    Zdi se mi, da je kitajska kultura, poleg prilagajanja, tudi bolj vztrajna in potrpežljiva. Če ne gre prvič, ali pa drugič, bo šlo pa mogoče petič. Ne odnehajo. Tako glede stroškov in – kar je nam bilo do včeraj nepredstavljivo, pa se bojim, da ni več čisto nepredstavljivo – tudi glede ljudi. Država, ki je prisilno izselila ljudi iz Pekinga in onemogočila njihovega odvetnika – ker so imeli ljudje to nesrečo, da so živeli tam, kjer je bila predvidena gradnja olimpijskih objektov za Peking 2008, bo pač drugače vrednotila stiske ljudi, poškdobe pri delu itd…kot jih vrednotimo na našem koncu. V tem kontekstu je potrebno razumeti Hisense in Gorenje. Hisense je že dvakrat poskušal priti v Evropo in dva poskusa nista uspela in je sedaj prišel v Gorenje. Ker se je center EU že zavaroval pred kitajskimi večinskimi prevzemi, bo Hisense moral ostati tu, če je cilj prisotnosti na evropskem trgu tako visoko na poslovni shemi.

    In zdaj, ko so tu, bi morali – in tega sedaj ne vidim – imeti pri naši državi od vrha navzdol eno stališče, kako se obnašati do tujih vlaganj. Ampak, ker smo zadnjih 20 let v mantri, da je “treba privabiti tuje vlagatelje” in se je to izvajalo do točke, da so se delali vzpodbude za tuja vlaganja (ki jih domači vlagatelji niso bili deležni, sploh pa nisem nikoli razumela, zakaj so tuja vlaganja zaradi tujosti dobivala spodbude, za sanacijo domačih pravnih oseb je pa treba vprašati EU, če se to lahko počne….), je seveda težko pričakovati, da se bo čez noč obrnilo in da bi ukrepi in predpisi delovali tudi na terenu. Npr. kako je z varstvom pri delu? Kako hodijo inšpektorji te stvari kontrolirati v Gorenje? Pa kako je z bolniškimi, ali so se realno povečale ali ne in kakšne so konsekvence? Sem prepričana, da bi, če bi bilo pri nas vrednostno in politično višje postavljeno varstvo pri delu in človeško dostojanstvo, tudi inšpektorji bolj hodili okoli in gledali, kako se ti ukrepi izvajajo v praksi.

    Ampak, če slišimo od ministra nazvdol, da so v eni firmi na štajerskem polju zaposleni zabušantje, potem ne moremo pričakovati, da bo sistem družbenega varovanja zaposlenih drugje kaj boljši. Tudi še nisem slišala nobenega politika, da bi preprosto povedal, da če v panogi, ki je viable, poslovni model ne zdrži standardov dostojne obravnave zaposlenih, potem je nekaj narobe s poslovnim modelom. Ker si ne upajo. Ker tvegajo, da jim bo nekdo zarobil, da pač nimajo poslovnih izkušenj v svojih karieri in da naj bodo tiho…. (kar je samo po sebi dovolj hudo, da smo na takem nivoju nespoštljive komunikacije). Je pač tako, da so politiki veliko bolj v stikih s skupinami, ki razglašajo problem “stroškov dela” in “visokih davkov”, kot pa s skupinami, ki se borijo za pravice dela. In so na koncu vodilne misli misli vladajočega razreda (kar je Marx zapisal v XVIII bruimaireu Ludvika Bonaparta in kar je smiselno enako včeraj povedal tudi Branko Milanović).

    Je pa tako, da Gorenja, ki je tako ali drugače vzpostavljal razvoj regije, ni več. In je skrajni čas, da se tako stroka in politika postavita drugače in namesto pozicije, da “se ne gre mešati v poslovne odločitve zasebne družbe” politika še kako nadzorno postavi glede pogojev delovanja zasebne družbe. In da se tako stroka kot politika malo bolj proaktivno ukvarjata z regijo (v smislu, katere dejavnosti bi pa lahko funkcionirale na velenjskem koncu, kjer ni samo Gorenje, sta tudi rudnik in termoelektrarna).

    Pa tega ne trdim samo zaradi Gorenja in Hisensa. Saj imamo tudi druge primere, kjer so se zaradi pasivnosti in servilnosti zgodile stvari, ki se ne bi smele. Na primer: ko je multinacionalka začela graditi tovarno in so zaradi tega odprli srednješolski program, potem se je pa multinacionalka odločila, da tovarne ne bo dokončala…. Halo? In ni nobenega zahtevka za kompenzacijo tega, da je država medtem financirala srednješolski program. Oziroma je to problem občine, ki se naj sama konfrontira z multinacionalko? Pri nas ni signalov, da stvari v stilu “premislili smo se”, “ne gremo se več” ne morejo dogajati tako, da ostane po takih kapitalskih eksperimentih pogorišče, ki ga na koncu sanira država, kapital je pa vmes že odšel.

    Ampak servilnost je naš lokalni problem. Geostrateški problem Evrope je v tem, da je v dveh desetletjih zakockala veliko možnosti za to, da bi imela znosne ekonomske in politične odnose z Rusijo (odkar je šel Jacques Delors v pokoj, je konec takega razmišljanja) in je tudi tale geopolitični kiks omogočil kitajski razvoj. Da smo si na jasnem, kitajska politična agenda je bila takoj po koncu Mao Ze Donga vedno ta, da vzpostavijo moč, ki bo geopolitično primerljiva s kitajskim cesarstvom, ki je razpadlo na začetku dvajsetega stoletja. V trenutku, ko so najavili tisto o raznobarvnih mačkah, ki lovijo miši, je bila ta agenda že vzpostavljena, samo na našem koncu te metafore ravno nismo razumeli. Bi pa bilo drugače, če bi jo. Zdaj je, kar je. Bo pa treba sedaj začeti s popravljalnimi ukrepi. V Hong Kongu so ji protestniki že začeli.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: