Je res bolje, da infrastrukturni projekt dobijo “Turki”, ki so (za 10%) cenejši? Ni.

Ta teden zaključena pogajanja ponudnikov za izgradnjo druge cevi predora Karavanke so se končala z zmago turškega ponudnika, katerega ponudba je bila za 10% do 20% nižja kot pri ostalih ponudnikih. S tem je DARS, na prvi pogled in načeloma, uspel na najbolj racionalen način (z dodatnimi pogajanji) izbrati cenovno optimalno ponudbo. Toda ali je bila izbira optimalna tudi iz vidika Slovenije, se pravi iz vidika celotnih makroekonomskih, zaposlitvenih in fiskalnih učinkov za Slovenijo?

Nikakor ne. Kot bom pokazal v nadaljevanju, izbira najcenejšega tujega ponudnika nikakor ne pomeni tudi optimalne izbire za državo. Prvič, namreč, že če od skupne cene projekta samo odštejete znesek davkov, ki jih tuji izvajalci (podizvajalci, dobavitelji) ne bodo plačali v Sloveniji, domači pa bi jih, ugotovite, da je iz fiskalnega vidika za državo ugodneje izbrati domače izvajalce, dokler so od tujih dražji za do 16%. Drugič, če upoštevate še dejstvo, da tuji izvajalec zaposluje lastno (tujo) delovno silo, dobite zaradi izbire tujega izvajalca negativen učinek na domačo zaposlenost. Tretjič, nato morate upoštevati plače in dobičke ter amortizacijo, ki so jo s tem izgubili domači subjekti (zaposleni in podjetja). In četrtič, upoštevati morate tudi izgubljene multiplikativne učinke, ki bi nastali, če bi domači delavci trošili v Sloveniji, podjetja pa svojo akumulacijo namenila za investicije. Vse to gre zdaj v tujino in povečuje BDP neke druge države.

Naši izračuni kažejo, da z izbiro tujih izvajalcev slovenska država (kot skupek vseh subjektov: zaposleni, podjetja, proračun) izgubi večino potencialnih pozitivnih učinkov. Če denimo delež domačih opravljenih podizvajalskih del in dobav pade le na četrtino, domačim subjektom ostane samo še 13% celotne vrednosti projekta, skoraj 87% vrednosti projekta pa se prelije v tujino

Nasploh pa se zadeva še zaostri, kadar imamo opravka s ponudniki, ki na razpisu zmagajo zaradi uporabe nelojalne prakse socialnega dumpinga, kar je v razvitih EU državah onemogočeno.

Zato je praktično nemogoče najti primer, ko bi v razvitih EU državah, začenši z Avstrijo in Nemčijo, tuji poceni izvajalci pridobili velike gradbene infrastrukturne projekte na javnih razpisih. Zakaj? Ker razvite države močno ščitijo svoj gradbeni trg, svoja podjetja in zaposlene v njih ter preprečujejo zlorabo praks socialnega dumpinga. V mnogih državah, začenši z Avstrijo, na razpisu avtomatsko izločijo ponudnika, ki je cenejši za 25% ali več. Ponudniki, ki so cenejši za več kot 10% od povprečja, pa morajo pojasniti, zaradi katerih razlogov so cenejši, pri čemer pa nižja cena delovne sile ni upravičen razlog (zaposlene morajo namreč tudi tuji ponudniki plačevati v skladu s kolektivnimi pogodbami v gostujoči EU državi). Zato “turški” izvajalci ne morejo zmagati na javnih razpisih v Avstriji, lahko pa v manj razvitih državah, kot je Slovenija, kjer se ne zavedajo skupnih makroekonomskih učinkov gradbenih projektov in infrastrukturnih investicij.

Potrebne bodo korenite spremembe v postopkih javnih naročil na tem področju in uvedba ureditev, kot jih poznajo v razvitih EU državah.

V nadaljevanju sledi nekaj ključnih ugotovitev naše študije in predlogi potrebnih sprememb.

Makroekonomski učinki

Z namenom poenostavitve in ponazoritve skupnih učinkov nekega gradbenega, infrastrukturnega projekta predpostavljamo tipični infrastrukturni gradbeni projekt v višini 100 mio EUR in analiziramo skupen neposredni in posredni učinek takšne investicije na celotno gospodarstvo. Analiza kaže, da bi izhodiščni dvig povpraševanja v gradbeni panogi v višini 100 mio EUR, prek spodbuditve rasti povpraševanja v ostalih panogah, dobaviteljih proizvodov in storitev gradbenemu sektorju, generiral skupno povečanje dodane vrednosti za 228 mio EUR. Slednje pomeni multiplikatorski učinek v višini 2.28, po upoštevanju uvoza določenega dela proizvodov in storitev iz tujine.

Hkrati infrastrukturna investicija v vrednosti 100 mio EUR kot neposredni učinek investicije pomeni angažman 978 obstoječih ali novih delovnih mest v gradbenem sektorju samem ter posredno še angažma 1,276 delovnih mest v drugih, prek dobaviteljskih tokov povezanih panogah. Skupno investicija v takšni vrednosti torej neposredno ali posredno vpliva na 2,245 delovnih mest (obstoječih ali novih).

Razdelitev učinkov investicije med domače in tuje subjekte

V nadaljevanju smo z namenom ugotoviti, kako se učinki (koristi) od nekega gradbenega projekta razdelijo med domače in tuje subjekte, naredili dekompozicijo tipičnega gradbenega projekta na ključne komponente dodane vrednosti. Pri tem smo izhajali iz bilanc in zaključnih računov podjetij v celotnem gradbenem sektorju v obdobju 2015 – 2018 ter iz zadnjih dosegljivih input-output tabel slovenskega gospodarstva (obdobje 2014 – 2015). Na ta način smo oblikovali konsolidirano bilanco gradbene panoge in naredili njeno dekompozicijo na štiri ključne komponente dodane vrednosti.

Iz slednje izhaja, da v končni strukturi dodane vrednosti tipičnega gradbenega projekta, ki ga izvajajo domači glavni izvajalec, domači podizvajalci in domači dobavitelji, 29.3% investicijske vrednosti odpade na neto plače, 19.9% na neto poslovni presežek, 20.4% na davke in 30.4% na uvoz. V tipičnem gradbenem projektu, ki ga izvedejo domači subjekti, se torej skoraj 70% vrednosti razdeli med domače zaposlene, podjetja in davke, dobrih 30% vrednosti pa se prek uvoza materiala in storitev prelije v tujino.

Delež dodane vrednosti, ki v nekem infrastrukturnem gradbenem projektu ostane slovenskim subjektom (zaposlenim, podjetjem in državi), je odvisen od kombinacije angažmaja domačih in tujih izvajalcev, podizvajalcev in dobaviteljev. Iz vidika makroekonomskih učinkov za Slovenijo je seveda najbolj ugodna varianta, v kateri je glavni izvajalec gradbenega projekta subjekt iz Slovenije, prav tako pa tudi vsi podizvajalci in dobavitelji materiala in storitev, saj v tem primeru kar 70% celotne vrednosti projekta ostane v Sloveniji. V primeru, ko je glavni izvajalec iz tujine, vsi podizvajalci in dobavitelji pa so iz Slovenije, slovenskim subjektom v povprečju ostane le še slabih 43% vrednosti projekta, 57% vrednosti pa se prelije v tujino. V primeru, ko domači podizvajalci in dobavitelji opravijo le polovico vseh del in dobavijo le polovico vsega materiala in storitev, domačim subjektom ostane le še slabih 23% celotne vrednosti projekta. Če delež domačih opravljenih podizvajalskih del in dobav pade le še na četrtino, pa domačim subjektom ostane samo še 13% celotne vrednosti projekta, skoraj 87% vrednosti projekta pa se prelije v tujino v korist tujih izvajalcev, podizvajalcev in dobaviteljev.

Tabela 1: Razdelitev dodane vrednosti na domačo in tujo komponento glede na obseg angažmaja domačih ponudnikov (v %)

Infra-1

Opomba: Med stroški dela in poslovnim presežkom za tuje izvajalce so upoštevane le postavke za glavnega tujega izvajalca, vrednost storitev tujih podizvajalcev in dobavljenega materiala je vključena v postavko uvoženega materiala in storitev.

Vir podatkov: SURS in Ajpes; lastni izračuni

Iz vidika domače zaposlenosti, prihodkov domače delovne sile, domačih podjetij in države ter skupnih makroekonomskih učinkov je seveda optimalna tista varianta, ki maksimira angažma domačih podjetij v gradbenem projektu. Pri tem pa seveda ni upravičen angažma domače gradbene operative za vsako ceno, pač pa mora biti ta maksimalni angažma domače gradbene operative dosežen po konkurenčnih pogojih, torej ob najmanj enaki ponudbeni ceni, kot bi jo ponudili tuji ponudniki (ob predpostavki, da ni učinka socialnega dumpinga).

Upravičena razlika v ponudbeni ceni domačih izvajalcev zaradi nevtralizacije učinka tujega socialnega dumpinga

Glede zagotavljanja enakih, konkurenčnih pogojev pa je treba upoštevati morebitni obstoj socialnega dumpinga. V primeru, ko tuji ponudniki na javnih razpisih v Sloveniji prihajajo iz držav z nižjo ravnijo plač oziroma nižjo stopnjo pravic zaposlenih, njihove ponudbe že avtomatsko vključujejo socialni dumping, saj lahko zgolj zaradi razlike v ravni plač med Slovenijo in matično državo na razpisu nastopajo z nižjo ponudbeno ceno.

V študiji simuliramo situacijo, ko je razlika v ravni plač v gradbenem sektorju med Slovenijo in matično državo tujega ponudnika enaka 30% (takšna je denimo približno razlika v povprečnih plačah v gradbeništvu med Slovenijo in Turčijo). Primerjalna analiza kaže, da lahko v primeru konzorcija, sestavljenega iz tujega glavnega izvajalca ter povsem domačih podizvajalcev in dobaviteljev, ta konzorcij na razpisu ponudi za 6% nižjo ponudbeno ceno zgolj na osnovi razlik v ravni plač (socialnega dumpinga). Če udeležba domačih podizvajalcev in dobaviteljev v konzorciju upade na 50%, je ponudbena cena tujega ponudnika lahko nižja že za skoraj 10%. V primeru, ko je udeležba domačih podizvajalcev in dobaviteljev v konzorciju le še četrtinska, pa lahko tuji ponudnik nastopi na razpisu s ponudbeno ceno, ki je nižja od cene konzorcija povsem domačih podjetij za 11.4%.

Tabela 2: Učinek socialnega dumpinga na razliko v ponudbeni ceni med domačimi in tujimi ponudniki v primeru 30% razlike v plačah (v %)

Infra-2

Opombe: Predpostavke: (1) struktura ustvarjene vrednosti je v tujini enaka kot v Sloveniji; (2) razlika v ravni plač v gradbenem sektorju med Slovenijo in matično državo tujega ponudnika je enaka 30%.

Vir podatkov: SURS in Ajpes; lastni izračuni.

Razlika v ponudbenih cenah se zaradi učinka socialnega dumpinga seveda še poveča, čim večja je razlika v plačah v gradbenem sektorju med Slovenijo in matično državo ponudnika. V primeru, da se razlika v plačah v gradbenem sektorju poveča na 50%, lahko tuji ponudnik nastopi na razpisu s ponudbeno ceno, ki je nižja od ponudbene cene konzorcija domačih podjetij za skoraj petino (za 19%).

Ponudniki gradbenih storitev iz držav z občutno nižjo ravnijo povprečnih plač v gradbeništvu lahko torej na javnih razpisih v Sloveniji zgolj zaradi učinka socialnega dumpinga ponudijo tudi za 10% ali celo 20% nižje ponudbene cene. Z drugimi besedami, če bi naročniki pravilno identificirali in ovrednotili to prakso socialnega dumpinga, bi smeli domači ponudniki upravičeno nastopati na razpisih z ustrezno višjimi ponudbenimi cenami od tujih ponudnikov, ki se poslužujejo prakse socialnega dumpinga.

Izgubljeni prihodki domačih subjektov v primeru oddaje del tujim ponudnikom

Ob upoštevanju učinka morebitnega socialnega dumpinga na samo izbiro (domačega ali tujega) izvajalca na javnem razpisu pa je treba upoštevati tudi učinke, ki se zgodijo po izboru izvajalca. Natančneje, treba je upoštevati obseg prihodkov vseh domačih subjektov oziroma izgube domačih subjektov v primeru, če je gradbeni projekt oddan tujim izvajalcem. Spodnja slika plastično sumira skupne učinke za vse tri skupine slovenskih subjektov. Pri 100-milijonskem infrastrukturnem projektu, ki bi ga praktično v celoti dobili v izvajanje tuji izvajalci, podizvajalci in dobavitelji (varianta B3), bi slovenski subjekti namesto slabih 70 mio evrov (izhodiščna varianta A) dobili le še 13 mio evrov. Največ bi seveda izgubili zaposleni (v obliki izgubljenih neto plač), kar 15 mio evrov, podjetja pa dobrih 16 mio evrov (v obliki izgubljene amortizacije in neto dobičkov). Vendar pa bi tudi državni proračun in socialne blagajne skupaj izgubili za slabih 16 mio evrov. Vsi slovenski subjekti skupaj pa bi izgubili kar za 56.6 mio evrov prihodkov pri 100-milijonskem projektu.

Iz navedenega sledi, da tudi če bi bili tuji ponudniki na razpisu od domačih cenejši za 16%, bi bilo iz vidika fiskalnih prihodkov države nevtralno, če bi namesto tujim ponudnikom projekt oddala domačim. Z oddajo tujim ponudnikom bi sicer lahko projekt nominalno stal manj (zaradi zlorabe prakse socialnega dumpinga), vendar bi proračun in socialne blagajne s tem izgubili za slabih 16 mio evrov prihodkov, tako da bi bila situacija iz fiskalnega vidika nevtralna. Drugače rečeno, zgolj in strogo iz fiskalnega vidika je za državo kot financerja javnih infrastrukturnih projektov bolj smotrno projekt oddati domačim ponudnikom, dokler niso za več kot 15.6% dražji od tujih.

Slika 1: Izgubljeni prihodki domačih subjektov v primeru oddaje del tujim ponudnikom pri vrednosti investicije 100 mio EUR (v mio EUR

Infra-3

Opomba: Upoštevamo vrednost tipičnega gradbenega projekta v višini 100 mio EUR.

Vir podatkov: SURS in Ajpes; lastni izračuni

Vendar ne smemo imeti v vidiku samo fiskalnega vidika, saj z oddajo glavnine del tujim ponudnikom, izgubijo tudi domači zaposleni (izgubijo potencialne ali dejanske službe in za 25 mio evrov neto plač pri 100-milijonskem projektu) in domača podjetja – od gradbincev prek celotne verige do industrijskih in storitvenih dejavnosti. Oddaja glavnine del na infrastrukturnem projektu tujim ponudnikom pomeni, da domači subjekti pri 100-milijonskem projektu izgubijo kar za 56.6 mio evrov potencialnih prihodkov, ki bi jih sicer dobili, če bi bili izbrani kot izvajalci domači ponudniki. Ob tem pa je treba poudariti, da bi lahko do teh izgub za domače subjekte prišlo v prvi vrsti zaradi tega, ker so tuji izvajalci bili na projektu izbrani zaradi uporabe prakse socialnega dumpinga.

Predlogi ukrepov

  • Predlogi glede pozitivne diskriminacije majhnih srednjih podjetij pri dostopu do javnih naročil

Ugotavljamo, da majhna in srednja gradbena podjetja (MSP) v primerjavi z velikimi še vedno nimajo enakopravnega dostopa do javnih naročil, ki bi jim ga na podlagi majhnosti kot njihove posebne »osebne« okoliščine zakonodajalec moral zagotoviti. Kriterij pri uzakonitvi ukrepov bi moral biti predvsem sposobnost MSP za izvedbo gradnje kot predmeta javnega naročila. Poleg navedenega bi moral zakonodajalec z ukrepi pozitivne diskriminacije MSP omiliti pogoje za njihovo sodelovanje v postopkih javnega naročanja in uzakoniti ukrepe, ki bi naročnikom naložili uporabo meril, po katerih velikost in njihova ekonomska moč ne bosta imela vpliva na izbiro najugodnejše ponudbe, razen v izjemnih primerih, ko cilja na tej podlagi objektivno ne bi bilo mogoče doseči.

Predlagamo, da se v večji meri zakonsko utrdi pravico MSP do skupnega nastopanja v postopkih javnega naročanja (konzorciji, kooperacijska in druga pogodbena razmerja med ponudniki). Država bi morala z ukrepi izravnati slabše pogoje dostopnosti do javnih naročil MSP glede na velike tudi s prevzemom garancij za dobro izvedbo in drugimi ukrepi pozitivne diskriminacije, kar bi bilo glede na izraženo stališče EU tudi skladno z ureditvijo dopustnosti državnih pomoči (izenačitev konkurenčnega položaja). Le na tak način bi bilo mogoče odpraviti neenak položaj MSP.

Na podlagi Kodeksa najboljših praks za boljši dostop MSP do javnih naročil (SEC(2008) 2193), veljavne pravne ureditve v Republiki Sloveniji in na podlagi praks drugih držav članic EU ter s ciljem, da se omogoči bolj enakopravno sodelovanje MSP v postopkih javnega naročanja držav, predlagamo naslednje spremembe v Zakonu o javnem naročanju in v njegovih podzakonskih aktih:

  • Javna naročila naj se v gradbenih poslih, ki presegajo 50 mio evrov in kjer je to vsebinsko in ekonomsko smiselno, razdelijo v večje število sklopov, kar omogoča sodelovanje tudi MSP,
  • Prilagoditev kriterijev ekonomske in finančne zmožnosti v smeri, da:
    • (1) zahtevana vsota letnega prihodka v referenčnem obdobju ali skupni ukrepi referenc ne smejo preseči 75% ocenjene vrednosti javnega naročila, in
    • (2) referenčno obdobje, za katero je potrebno dokazovanje ekonomske in finančne zmožnosti, naj se za MSP skrajša iz treh na dve zadnji leti;
  • Omilitev pogojev glede finančnega zavarovanja v smeri, da:
    • (1) vsota garancije za sodelovanje ne sme preseči 1 % vrednosti naročila, in
    • (2) vrednost garancije za uspešno izvedbo naročila ne sme preseči 5 % vrednosti naročila;
  • Pogoji glede zahtevanih izkušenj ponudnika naj se vežejo na izkušnje ekipe ponudnika, ne pa na podjetja, s čimer se omogoči sodelovanje tudi podjetjem, ki zaposlujejo izkušene kadre, ki so izkušnje pridobili v drugih podjetjih;

Obdobje upoštevanja relevantnih izkušenj naj se opredeli za daljše časovno obdobje, denimo 5 do 10 let.

  • Predlogi glede uveljavitve praks razvitih držav glede ureditve domačega trga gradbenih del z namenom preprečevanja uporabe praks socialnega dumpinga

Predlagamo spremembe zakonodaje, ki bodo prek uveljavitve praks razvitih zahodnoevropskih držav glede ureditve trga gradbenih del preprečile uporabo praks socialnega dumpinga s strani tujih izvajalcev pri izvajanju gradbenih del na območju Republike Slovenije.

To pomeni predvsem sprejem nove zakonodaje z namenom ustanovitve Paritetnega sklada za gradbeništvo in potrebne spremembe obstoječe zakonodaje, ki bodo omogočile učinkovito delovanje sklada. Ustanovitev paritetnega sklada prinaša dve ključni prednosti za slovenske gospodarske subjekte in zaposlene v gradbenem sektorju.

Po eni strani bi se z ustanovitvijo paritetnega sklada povečala konkurenčnost slovenskih delodajalcev na trgih držav EU. Slovenska podjetja, ki storitve opravljajo v zahodnoevropskih državah EU, in ki imajo te sklade že dolgo vpeljane, bi se s tem izognili plačevanju dvojnih prispevkov za svoje delavce, kadar jih napotijo na delo v tujino.

Po drugi strani pa bi bilo z ustanovitvijo paritetnega sklada po vzoru zahodnoevropskih držav mogoče na najbolj preprost in sistemski način preprečiti uporabo praks socialnega dumpinga s strani tujih izvajalcev gradbenih del, saj je takšna ureditev v skladu z evropskimi direktivami glede ureditve opravljanja čezmejnih storitev med članicami EU, ki tovrstne prakse socialnega dumpinga omejuje.

Tovrstna ureditev pomeni, da tuji ponudniki na razpisih ne morejo nastopati s ponudbenimi cenami, katerih konkurenčnost bi izhajala iz prakse zlorabe socialnega dumpinga, to je nižjih standardov zaščite pravic zaposlenih, kot so z uredbami, kolektivnimi pogodbami in drugimi akti predpisane za slovenske subjekte na slovenskem trgu. To seveda ne pomeni izključitve tujih ponudnikov iz razpisov za oddajo gradbenih del, pač pa pomeni enake pogoje za vse in da mora cenovna konkurenčnost ponudnikov izhajati iz razlik v njihovi produktivnosti, razlik v tehnološki razvitosti, razlik v stroških financiranja idr., ne pa iz kršenja pravic zaposlenih.

Glede na počasno dinamiko priprave predlaganih zakonodajnih sprememb (predlogi ustanovitve paritetnega sklada za gradbeništvo segajo v leto 2014, leta 2017 so potekale številne aktivnosti za promocijo priprave ustrezne zakonodaje) ustanovitve paritetnega sklada najbrž ni mogoče pričakovati v obdobju naslednjih dveh let. Iz tega vidika bi bilo v vmesnem obdobju potrebno v razpise javnega naročanja kot dodatni pogoj dodati, da morajo vsi ponudniki (tudi ponudniki iz držav nečlanic EU) spoštovati duh določil Direktiv št. 96/71/ES in št. 2014/67/EU, katerih namen je spodbujati pošteno konkurenco med ponudniki storitev v čezmejnem izvajanju storitev in zagotoviti spoštovanje ustrezne ravni varstva pravic delavcev, da so te enake kot pogoji zaposlitve v državi članici.

Z namenom zagotavljanja poštene konkurence med ponudniki storitev v postopkih javnega naročanja v Republiki Sloveniji predlagamo, da Republika Slovenija ustrezno dopolni pravni red v smislu, da se v postopkih javnega naročanja smiselno upoštevajo določbe Direktiv Evropskega parlamenta in Sveta št. 96/71/ES in št. 2014/67/EU in določbe Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (Ur. l. RS, št. 10/17 – ZČmIS). Postopki javnega naročanja naj vključujejo tudi zahtevo, da tuji ponudnik v oddaji ponudbene dokumentacije med drugim natančno dokumentira postavko stroškov dela, in sicer predvsem iz vidika:

  • predvidenega števila angažiranih delavcev na projektu po kvalifikacijski strukturi;
  • minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo, pri čemer obračunska plača ne sme biti nižja od minimalne plače v Republiki Sloveniji oziroma od plače, ki jo za sektor zaposlitve in stopnjo kvalifikacije določajo splošno zavezujoče kolektivne pogodbe v Republiki Sloveniji;
  • spoštovanja drugih pogojev dela, kot veljajo v Republiki Sloveniji.

Kot opozarja Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije pa pri izvajanju obeh EU direktiv v praksi v Republiki Sloveniji obstaja težava omejene veljavnosti kolektivne pogodbe znotraj gradbene dejavnosti, zaradi česar načeloma tujim ponudnikom iz držav članic EU z nižjimi standardi zaščite pravic zaposlenih ni potrebno spoštovati minimalnih standardov zaščite pravic zaposlenih, določenih v kolektivni pogodbi za gradbeništvo. Problem je v 12. členu Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur.l. RS, št. 43/06 in 45/08 – ZArbit), kjer zaradi razmer v gradbeništvu ni mogoče izpolniti zakonskega pogoja pogoja o razširjeni veljavnosti, in sicer da je kolektivno pogodbo sklenil en ali več reprezentativnih sindikatov in eno ali več reprezentativnih združenj delodajalcev, katerega člani zaposlujejo več kot polovico vseh delavcev pri delodajalcih, za katere se predlaga razširitev veljavnosti kolektivne pogodbe.

Takšne razmere povzročajo direkten „socialni dumping“ med podjetji, ki so člani delodajalskih organizacij in zavezane k spoštovanju Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Slovenije (UL RS št. 101/2015) in tistimi, ki to niso in niso zavezane k njenemu spoštovanju.

V tem oziru predlagamo, da se z ustrezno spremembo točke 2 12. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur.l. RS, št. 43/06) kot pogoj za ugotovitev razširjene veljavnosti kolektivne pogodbe na nivoju dejavnosti upošteva samo pogoj reprezentativnosti pogodbenih strank v dejavnosti brez dodatnega pogoja števila zaposlenih za ugotovitev pogoja.

________

* Ta prispevek je nastal na podlagi analize, ki smo jo s kolegi naredili za Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije.

%d bloggers like this: