Tej Gonza

Bumerang nasilne in nepremišljene privatizacije nekaterih državnih podjetij se vrača. Tuje lastništvo strateških slovenskih podjetij je ekstremna oblika odsotnega lastništva, kar pomeni, da lastniki niso aktivni del poslovanja, včasih pa v lastništvo celo vstopijo brez potrebnega znanja o industriji. V teoriji tuje (in odsotno) lastništvo služi kot dotok svežega kapitala. In včasih je res tako. Vendar pa se je v Sloveniji že prepogosto izkazalo, da je resnica lahko povsem nasprotna. Tuji investitorji običajno nimajo nobenih posebnih interesov za dobrobit slovenskega gospodarstva in slovenskih delavcev – v igri so zaradi denarja. To seveda ni ilegalno. Zakaj je sploh kdo presenečen, ko tuji lastniki zasledujejo svoje motive, kot smo pred kratkim na primer videli v primeru Adrie, morda bomo kmalu tudi v primeru Mercatorja?

Če piščance prodaš lisici, lahko kriviš lisico za njeno lakoto?

Adria Airways neposredno ni speljevala profitov v roke tujih lastnikov, je pa v tujino prepuščala vrednost kapitalskih sredstev podjetja, na primer s prodajo letal povezani družbi 4K Invest sklada, ki je potem letala posojala nazaj Adrii. S tem so se lastniki okoristili neposredno. In morda so bila do nedavnega stečaja edina sredstva, ki so ostala v rokah Adrie, uniforme, ki so jih nosili Adrijini zaposleni. Kje je pes čuvaj, ki bi pazil na piščance? Obstaja interesna skupina ljudi, ki si želi dolgoročnega preživetja in uspeha Adrie Airways. Ta skupina bi se uprla (če bi se lahko) in sprožila alarme, če bi lastniki poskušali izčrpati sredstva podjetja. Govorim seveda o zaposlenih Adrie.

Delavci nimajo denarja, da bi odkupili podjetje. Vendar pa obstaja dobro testirana alternativa, s katero je mogoče zgraditi močno lastništvo zaposlenih, ne da bi ti morali za odkup zastaviti svoje premoženje. Ta alternativa bi omogočila, da se pravočasno začne javni pritisk, ki bi lahko omejil oportune poslovne taktike, kot jih občasno videvamo v “odtujenih” slovenskih podjetij. O tej rešitvi smo v Inštitutu za ekonomsko demokracijo že pisali, vseeno pa bi bilo smiselno ponoviti osnove. V začetku 70. let je bila v ZDA sprejeta posebna zakonodaja, ki je omogočala, da zaposleni odkupijo velik del podjetja, ne da bi za to žrtvovali svoje prihranke. Model za zakonodajo je Employee Stock Ownership Plan (ESOP). Danes je ESOP vzpostavljen v okrog 7000 ameriških podjetjih, ki so nadpovprečno uspešna v poslovanju. Delavsko lastništvo v ZDA pokriva deset odstotkov vseh zaposlenih privatnega sektorja, medtem ko je samo sedem odstotkov delavcev sindikaliziranih.

V ESOP so delnice zaposlenih v posebnem skladu. V lastništvu se udejstvujejo vsi zaposleni, ne samo menedžment in visokokvalificirani delavci. Delnice, ki jih sklad odkupi, so običajno odkupljene od obstoječih lastnikov ali pa so na novo izdane. Sklad ESOP financira odkup s kreditom, včasih pa tudi s pogodbo o postopnem izplačevanju lastnikov, ki prodajo del svojih delnic. ESOP mesečno prejme določen odstotek prihodkov podjetja in z njim poplača dolgove. Ko je dolg poravnan, zaposleni na notranje račune na skladu dobijo delnice. Teh ne morejo prodati ali uporabiti za osebno poroštvo. Ko se zaposleni upokoji ali drugače zapusti podjetje, ESOP od njega te delnice odkupi in jih porazdeli med preostale zaposlene. ESOP zagotovi, da določen del lastništva dolgoročno ostane v rokah zaposlenih. ESOP je treba ločiti od sistema Employee Share Purchase Plana (ESPP). To je sistem za nagrajevanje uspešnih zaposlenih skozi individualno prodajo delnic ali delniških opcij. Ta model se redko izkaže za uspešnega v smislu zagotavljanja dolgoročnega lastništva v rokah zaposlenih. ESOP ponuja vzdržno in bolj znatno obliko notranjega lastništva, zagotovi lahko 20 ali 30 odstotkov, kar je dovolj za sedež predstavnika zaposlenih v upravnem odboru.

David P. Ellerman, ameriški strokovnjak ESOP in član Inštituta za ekonomsko demokracijo, je osnoval generični model ESOP, ki ga je mogoče vzpostaviti tudi v Sloveniji. Ugotovili smo, da je najboljša pravna oseba, ki bi imitirala sklad ESOP, članska tržna organizacija, kar je v Sloveniji zadruga (z.o.o.). Vloga te nove oblike zadruge bi bila, da drži delnice (ali deleže) in vzpostavi notranje račune za svoje člane, torej delavce podjetja.

Če se za trenutek vrnemo k Adrii – če vlada resnično načrtuje novo AirSlovenia, potem je vsekakor smiselno razmisliti o državnem posojilu, s katerim bi AirSlovenia ESOP odkupila nekaj deset odstotkov delnic. Glavnica in obresti bi se odplačevale z dogovorjenim odstotkom prihodka letalske družbe. Ta rešitev bi dolgoročno zasidrala dober del lastništva v rokah zaposlenih, ki bi zagotovili – ali pa vsaj poskušali zagotoviti – psa čuvaja, da gleda pod prste (po verjetni ponovni privatizaciji novih) tujih lastnikov ali pa celo pod roke države kot lastnika. ESOP bi prav tako ponudil nekaj motivacije za tiste zaposlene Adrie, ki se spogledujejo z odhodom v tujino.

Adria ESOP je le en primer alternativ- nega načina privatizacije, vendar pa je v nekem uradniškem predalu dolg list preostalih državnih podjetij, ki čakajo na prodajo. Vlada naj razmisli o alternativah, ki bi zasidrale last- ništvo – vsaj del tega – pri zaposlenih in tako zagotovile nekaj zaledja pred nevarnostjo tujega izčrpavanja.

_______

* Izvorno objavljeno v Večeru