Kje Banka Slovenije vidi nevarno pregrevanje in tveganja pri zadolževanju gospodinjstev?!

Bine Kordež

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročil ukrep Banke Slovenije, s katerim so zaostrili pogoje kreditiranja fizičnih oseb. V Banki so bili pozorni predvsem na relativno visoko rast potrošniških kreditov (11 % letno), izpostavili pa so tudi skrb, da se kreditodajalci ne bi preveč zadolžili. Omejili so namreč višino obroka posojila glede na višino plače. Kreditodajalcu mora ostati najmanj minimalna plača, v primeru skrbi za otroke, pa še več. Tudi Banka Slovenije opozarja na pričakovano ohlajanje gospodarstva in s tem povečana tveganja (možnost izgube službe, znižanje plače), zaradi česar naj bi bili ljudje bolj previdni pri zadolževanju.

Ena izmed osnovnih nalog Banke Slovenije (BS) je stabilnost finančnega sistema. To izvaja preko nadzora bank, katere morajo skrbeti za varno in skrbno poslovanje. Največja tveganja izhajajo iz prevelikega kreditiranja in neupoštevanja bonitet kreditojemalcev. To področje zato BS redno pregleduje, usmerja in postavlja tudi omejitve. Verjetno se lahko strinjamo z oceno BS, da odobravanje potrošniških kreditov na dobo 10 let in več najbrž ni nujno in prinaša določena tveganja v primeru zasuka gospodarskih gibanj. Tudi pretirana višina posojilnega obroka lahko ogrozi odplačevanje posojila, če bi se čez leta razmere poslabšale.

Vseeno pa dvomim, če je potrebno postavljati tako visoke omejitve pri višini kreditnega obroka, ki ljudem z nizkimi plačami praktično ne omogoča kreditiranja. Ravno tisti skupini, ki ima že tako težave z reševanjem stanovanjskega problema. Seveda mora ljudem ostati določen znesek za tekoče življenjske stroške, a pri tem si pogosto pomagajo tudi z drugimi finančnimi viri (kakšni dodatni zaslužki, pomoč staršev). S tega vidika je najbrž preveliko zaostrovanje kreditnih pogojev vseeno pretirano, posebno ker ne upošteva celotnega položaja posameznika.

Banka je ta ukrep pospremila tudi z oceno makroekonomskih razmer ter poudarjanjem slabih izkušenj iz preteklosti. A potrebno je navesti, da banke pri posojilih gospodinjstvom večjih tveganj in izgub nikoli niso imele. Zato je zanimivo pogledati nekaj podatkov o tem, kaj se s posojili gospodinjstvov dogaja in kakšen je obseg teh posojil glede na druge države.

Obseg posojil gospodinjstvom zadnja leta res ponovno narašča in se približuje znesku 11 milijard evrov, a to je pač povezano s splošno gospodarsko rastjo, naraščanjem prejemkov in tudi potrošnje. Bolj realna ocena višine posojil je zato preko primerjave z BDP, kar je prikazano v prvi sliki. Kot vidimo, zadnja leta ostaja obseg posojil prebivalstvu približno konstanten glede na BDP (22 %). Pred dvajsetimi leti je bilo teh posojil res precej manj, samo okoli 10 % BDP. Nato pa je v času visoke gospodarske rasti (2004-2008) prišlo do močnega zadolževanja tudi prebivalstva, ko se je obseg posojil povečal na 25 % BDP.

Takrat so se tveganja res povečala, medtem ko današnja gibanja ne kažejo kakšnih večjih odstopanj. Kakor je razvidno iz druge slike, se sicer nekoliko bolj povečujejo potrošniški krediti (glede na BDP), medtem ko delež stanovanjskih posojil ostaja enak. V prvi sliki je dodan še podatek o obsegu depozitov prebivalstva v bankah. Nominalno depoziti ves čas naraščajo (razen v obdobju 2011-2014), v primerjavi z BDP pa so vseh zadnjih deset let približno enaki.

Krediti-1

Krediti-2

Obseg kreditov prebivalstvu je torej zadnjih deset let relativno konstanten, če ga primerjamo z BDP. Nekoliko bolj naraščajo potrošniški krediti, skupni obseg posojil pa vsekakor ne kaže kake posebne rasti, ki bi zahtevala omejevanje.

Predvsem pa je za oceno tveganj potrebno pogledati, kaj se je dejansko dogajalo v letih po 2008. Kljub temu da so takrat krediti prebivalstvu predstavljali kar okoli četrtino vseh posojil, so bile izgube (odpisi) pri teh posojilih relativno nizke. NLB je morala oblikovati kar 4 milijarde evrov slabitev na posojila, a od tega le okoli 150 milijonov na posojila gospodinjstvom.

Tudi v času velike ekspanzije odobravanja posojil (precej večje rasti, kot so danes), so bile izgube na kreditih gospodinjstvom v bilancah bank obvladljive. Praktično skoraj vse izgube so nastale pri kreditih podjetniškemu sektorju in če je bilo kje potrebno ukrepati, bi bilo na tem segmentu.

Za oceno kreditne aktivnosti in zadolženosti prebivalstva Slovenije je zanimivo pogledati tudi čez mejo. Na spodnji sliki je prikaz zadolženosti Slovencev v primerjavi z zadolženostjo prebivalstva v drugih državah evro območja. Obseg kreditov gospodinjstev je v naši državi praktično najnižji med vsemi naštetimi državami, če ga primerjamo z BDP, in kar pol nižji kot znaša povprečje držav evra. Še večje pa so nominalne razlike kot kaže četrta slika. Če ima povprečen Slovenec dobrih 4 tisoč evrov posojil (podatki so za leto 2015), je povprečje EU trikrat višje, povprečen Nemec, Irec ali Nizozemec pa ima kar okoli 20 tisoč evrov posojil.

Krediti-3

Krediti-4

Zadolženost Slovencev je torej v povprečju bistveno nižja od zadolženosti v drugih državah, kar vsekakor kaže tudi na previdnost naših državljanov pri zadolževanju. Zaradi tega so tudi globalna tveganja precej nižja kot drugje. Seveda to ne pomeni, da jih ni. Pomemben je namreč položaj in kreditna sposobnost posameznega kreditojemalca in ne obseg celote. A tudi tu izkušnje kažejo, da v preteklosti večjih izgub na tem segmentu ni bilo, banke pa so najbrž danes tudi dodatno previdne.

Zaradi tega je praktično zapiranje posojilnega trga ljudem z najnižjimi dohodki verjetno preoster ukrep. Za reševanje stanovanjskih problemov najbolj ogrožene populacije je resda na prvem mestu poleg posameznika odgovorna država z ustrezno stanovanjsko politiko, a dodatne omejitve BS temu ravno niso v pomoč. Pri tem je zanimivo, da je BS v svojem sporočilu za javnost izpostavila samo nekaj hitrejšo rast potrošniških posojil, a z omejitvijo višine obroka glede na plačo bo bolj prizadela najemnike stanovanjskih posojil. Ta posojila pa npr. zadnja leta naraščajo po štiri, pet odstotkov letno, pred krizo 2008 pa so tudi po 40 in 50 odstotkov (na leto) – pa banke vseeno zaradi tega niso imele večjih izgub.

One response

  1. Tukaj sem že pisala, da je večji problem premajhna zadolženost podjetij. Ne zadolženost za likvidnostno upravljanje, ampak premajhna kreditno financiranje razvojnih projektov v podjetjih, ker samo razvoj pripelje tudi do večje bruto marže in posledično je več prostora za stabilne zaposlitve in plače, to pa v nadaljevanju zmanjšuje kreditiranje za potrošne dobrine in tudi omogoča bolj vzdržno zadolženost občanov za nakupe stanovanj.
    Če analitika BS tega ni ugotovila, imamo problem, ki se mu reče intelektualna demontaža BS.
    Če je analitika BS to ugotovila, je pa vprašanje, če je BS to povedala vladi.
    Če ni povedala, imamo problem.
    Če je BS o tem obvestila vlado, pa vlada ni reagirala, imamo problem.
    Tudi, če BS ni povedala, dobiva vlada čisto zadosti poročil in bilteni BS so tudi objavljeni in je vprašanje, kdo na vladi te stvari bere in integralno gleda grafe in jih interpretira. Če noben v vladnih službah ni naredil te naloge, imamo problem.
    Tudi nek sistem koordinacije med vlado in BS obstaja – ne pomeni neodvisnost ene institutcije to, da dela po svoje do meje svoje pristojnosti, onkraj tega je pa nič ne briga.
    Kakorkoli obračam, sistem zaznavanja zgodnih opozorilnih znakov na nivoju državne oblasti (pa s tem mislim vse državne institucije, ki se jih zadeva dotika) je tudi tu odpovedal.

    Druga tema je pa delovanje BS pri bančnem nadzoru. Preden se karkoli izvede v obvezne usmeritve glede kreditiranja, ima BS eno paleto mehanizmov, ki se lahko izvedejo in se izvajajo znotraj bančnega sistema in so narejeni tako, da se širše javnosti z njimi ne vznemirja, cilj pa je, da se z njimi korigira/omeji/določi ravnanje komercialnih bank. BS lahko vedno skozi sistem inšpekcijskega nadzora pride v komercialno banko in si ogleda delovanje banke na posameznem segmentu in pregleda sistem potrošniškega kreditiranja in za vsako banko lahko oceni, če je na enem segmentu malo preveč kreditirala in kakšna tveganja je s tem povečala. Vedno lahko inšpekcijski nadzor pregleda portfelj kreditov in kreditojemalcev in to primerja z drugimi podatki, ki jih vsaka komercialna banka zbira po službeni dolžnosti. Vedno se lahko križajo podatki o kreditojemalcih in boniteti zaposlovalcev kreditojemalcev, vedno se lahko v inšpekcijskem nadzoru naložiijo še druge poizvedbe znotraj razpoložljivih podatkov, ki jih ima vsaka banka in vedno se iz tega lahko izvedejo kvalitetni sklepi in se na temelju tega ugotovi, če so se povečala tveganja in se na temelju tega in naloži komercialni banki/komercialnim bankam ustrezni popravljalni ukrepe.
    Ker ne vem, koliko od teh aktivnosti je BS naredila, je težko naprej izvajati sklepe. Imam pa hud dvom, da bi komercialne banke po tem, ko bi dobile popravljalne ukrepe, take ukrepe popolnoma ignorirale in še naprej povečevale potrošniško kreditiranje.

    Če nič drugega, je tole lekcija tako za BS in vlado, da bodo morali malo več sodelovati.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: