Opomnik: Ko so ekonomisti zavladali svetu in je ekonomija postala religija

Danes je na Amazonu izšla knjiga Binyamina Applebauma, sicer člana uredništva New York Timesa, “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“ (prejšnji teden sem objavil napoved iz NY Timesa, pa tudi link na recenzijo v The Economistu). Knjiga je dober pregled evolucije preboja ekonomistov od tretjerazrednih svetovalcev do vladarjev sveta. Od statističnih nepomembnežev do velespoštovanih svetovalcev in šefov, ki imajo zelo poenostavljen in zato običajno napačen pogled in recept za vse tegobe družbe. Dobra je poanta, da ta preboj ekonomistov iz kleti do zgornjega nadstropja Feda ne bi bil mogoč, če ne bi bilo političnega povpraševanja po njihovih poenostavljenih receptih.

Vzpon konzervativizma po drugi svetovni vojni, sponzoriran s strani ameriških industrialcev in njihovih fundacij, ki so denimo financirali profesorsko mesto sicer obskurnemu Hayeku in številnim drugim ekonomskim ideologom, je obrodil sad s pojavo Miltona Friedmana. Friedman, ki je “zapolnil vsak prostor”, kamor je prišel, je s svojo šolo efektivno postopno v nekaj desetletjih izgnal “preveliko državo”, regulacijo, visoke davke in redistribucijo. Zanimivo je, kako so te preproste ideje, ki so dajale prednost učinkovitosti pred neenakostjo hitro postale mainstream.

Zanimivo je, kako se je ekonomija uspela sprevreči v religijo. Protržno ideologijo. Učbeniki so se spremenili v katekizem. In to, ne da bi tisti, ki smo jih študirali, to opazili. Kot ideološke terapije niso opazili mladi pripadniki Hitlerjugenda, varovanci severnokorejskih vrtcev ali mladi islamisti. In tako smo namesto radovednih znanstvenikov postali goreči privrženci poenostavljenih zgodbic in dogem. In smo se kot verski blazneži namesto zdrave pameti in resnice trudili najti argumente v podporo dogem. Četudi je bilo treba prirejati teoretske modele in zvijati roke podatkom. Seveda ne vsi ekonomisti, vendar pa velika večina in ekonomska profesija kot celota. Tisti, ki niso, niso imeli kje objavljati svojih raziskav, in so ostali na margini.

Problem te ekonomske kontrarevolucije, ki se ji je uspelo prebiti s kampanjo o neučinkovitosti države kot regulatorja, alokatorja investicij in prerazdeljevalca v 1970. letih, je v tem, da ni uspela v tem, za kar se je deklarativno zavzemala – povečati makroekonomske učinkovitosti. Nasprotno. Sleherno desetletje po 1970. letih sta se gospodarska rast in rast produktivnosti v razvitih državah vse bolj upočasnjevala, namesto pospeševala, output pa se je vse bolj neenako prerazdeljeval. Kolač je vse počasneje naraščal in vedno večji del je šel v roke vse manjšemu številu pripadnikov družbe. Nihče ni pomislil, da sta trendno upadanje rasti produktivnosti in BDP morda posledica prav te iste religije – zmanjšanja ciljnih javnih investicij, izgona industrijske politike in da dohodki od rasti niso v dovoljšnji meri prišli v roke tistih, ki bi jih porabili in tako spodbujali agregatno povpraševanje (= rast BDP).

Namesto povečane učinkovitosti je zmagovita ekonomska religija prinesla le povečano neenakost. Američani so dobro plačane službe v procesu ekonomske liberalizacije zamenjali za pocensko uvoženo elektroniko. Interes producentov so podredili interesu potrošnikov v sebi, ne da bi opazili, da so se s tem odpovedali sredstvu za lastno preživetje.

Pozitivno je, da se je danes veter obrnil in da se je dvom v poenostavljene ekonomske dogme močno poglobil. Po Veliki recesiji (po 2008) se dogaja nasproten proces, podoben tistemu po Veliki depresiji iz 1930. let. Tista kriza je pomagala vzponu socialne države in kapitalizma s človečnejšim obrazom. In ta Aplebaumova knjiga pomaga pri razumevanju, kje smo v zadnjih desetletjih zašli. Za pomoč pri iskanju nove / stare poti pa bo treba pogledati proti Pikettyju, Mazzucatovi in dolgi vrsti progresivnih ekonomistov.

%d bloggers like this: