Po bankrotu nacionalnega interesa: Je domače lastništvo podjetij nepomembno?

Tisti, ki so pred slabima dvema desetletjema – ob prvi fazi privatizacije Nove ljubljanske banke (NLB) in kasneje ob pivovarski vojni – stali na okopih bitke za nacionalni interes, so danes upravičeno frustrirani. Zdi se, da so finančna kriza in mehanizmi reševanja bank brez milosti počistili s substanco nacionalnega interesa, okrog katerega je potekal tako krčevit ideološki diskurz.

Slovenska politična in gospodarska elita se je dolgo upirala prodaji slovenskih podjetij tujim lastnikom. Prva faza slovenske privatizacije je potekala ob sistemski izključitvi tujih kupcev, saj se je po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 nekdanja družbena lastnina nad podjetji razdelila med državljane, med oba paradržavna sklada (Kad in Sod) in med insiderje (menedžerje in zaposlene v podjetjih). Slednji so dobili tudi »predkupno pravico« do nakupa večjih deležev v »svojih« podjetjih. Ta prva faza privatizacije je ustvarila zametek slovenske kapitalske elite. Ta proces je bil relativno uspešen, saj so bodoči lastniki podjetja v času tranzicijske krize lahko kupili po zelo nizkih cenah in kasneje z lahkoto odplačali najete kredite iz dividend in povečanja vrednosti delnic. Najbolj znani primeri iz tega časa, ki spadajo danes med največja in najbolj uspešna podjetja v zasebni domači lasti, so Kolektor, BTC in Hidria.

Po začetku druge faze privatizacije, ki jo zaznamuje prva faza privatizacije NLB in začetek pivovarske vojne, so tako ugodne zunanje razmere (poceni denar) kot politika (prva Janševa vlada po letu 2004) in regulatorji trga (AVK in ATVP) na videz tudi šle na roko domačim subjektom. Prišlo je do vala menedžerskih prevzemov, prevzemov podjetij znotraj panog (lastniške konsolidacije znotraj panog) in prodaje lastniških deležev države domačim subjektom, kar je omogočalo oblikovanje konglomeratov podjetij. Najbolj znan in simpotmatičen primer je prevzem Pivovarne Union in Fructala s strani Pivovarne Laško, njun prevzem časopisnih hiš Delo in Večer ter na koncu še kontrolnega deleža v Mercatorju.

Problem te druge faze privatizacije je bil v tem, da je potekal v času visoke konjunkture in velike likvidnosti v finančnem sektorju, ki so pripeljale do napihovanja kapitalskih balonov. Bodoči lastniki so ob sicer ugodnih kreditih lastniške deleže odkupovali po močno precenjenih vrednostih. Situacija za nove lastnike se je zalomila ob izbruhu finančne krize konec leta 2008. Zaradi splošnega padca prodaje so padli donosi podjetij in lastniki so zašli v težave s poplačevanjem obveznosti do bank, hkrati pa so banke zahtevale dodatna jamstva za kredite, zavarovane zgolj z delnicami prevzetih podjetij ter nasploh niso želele več refinancirati kratkoročnih obveznosti podjetij za tekoče poslovanje.

Gre za eno najbolj črnih epizod v zgodovini Slovenije, ko so množično propadala podjetja zaradi prezadolženih lastnikov in usihajočega denarnega toka prevzetih podjetij. Ta epizoda se je končala v 5-milijardni bančni luknji, splošni razprodaji deležev podjetij s strani bank in slabe banke ter na koncu še s prodajo vseh bank, ki so bile deležne državne pomoči ob njihovi sanaciji (NKBM, Abanka, Banka Celje, NLB). Ob objektivni preveliki zadolženosti podjetij in njihovih lastnikov je precejšen delež krivde za tako množičen propad podjetij in kasnejšo poceni razprodajo slovenskih podjetij na vesti slovenske politike. Predvsem Pahorjeve vlade v obdoobju 2008-2011, katere del je razpihoval protitajkunsko gonjo, drugi del pa ni želel priznati problema slabih kreditov v bankah in hitro sanirati bank. Ob saniranih bankah ne bi bilo kreditnega krča in bančnega stiskanja njihovih dolžnikov.

Namesto, da bi prišlo do oblikovanja močne domače kapitalske elite, ki bi obvladovala ne samo domače gospodarstvo, pač pa tudi podjetja na področju nekdanje Jugoslavije, je po tej drugi fazi privatizacije prišlo do splošne razprodaje lastnine po bagatelnih cenah tujcem. Dejansko se je ohranila samo kapitalska elita iz prve faze privatizacije, ki je bila večinoma bolj previdna v drugi fazi in je prevzemala manjša finančna tveganja.

Če slovenski nacionalni interes opredelimo kot slovensko lastništvo nad domačimi podjetji, kot so ga razumeli glavni politični in medijski protagonisti  ter gospodarstveniki, bi lahko danes skorajda brez dvoma rekli, da je ta nacionalni interes bankrotiral. Seveda je bil ta nacionalni interes zlorabljen kot krinka s strani tistih, ki so želeli privatizirati in ki so v ta namen pridobili podporo vplivnega dela politike (od Ljudske stranke do Foruma 21). Toda ne glede na to, si po tej travmatični izkušnji zadnjega desetletja in pol velja ponovno zastaviti vprašanje ali je nacionalni interes v gospodarstvu pomemben in legitimen.

Nacionalni interes seveda lahko izrazimo na različne načine. Eden izmed načinov je skozi lastniško strukturo gospodarstva. Če uporabimo marksistično terminologijo, da lastništvo produkcijskih sredstev determinira, kdo si prisvaja presežno vrednost, je nacionalnost lastništva načeloma lahko pomembna. Ob predpostavki enake učinkovitosti domačega in tujega lastništva pretežno domača lastniška struktura načeloma zagotavlja, da ob plačah doma ostajajo tudi dobički, s čimer se domače premoženje hitreje povečuje.

Moj pogled je bil sicer vedno, da je vrhovni nacionalni interes države blaginja njenega prebivalstva, kar država zagotavlja prek učinkovite in konkurenčne gospodarske strukture in vseh družbenih sistemov ter zagotavljanja enakih možnosti z omogočanjem enakopravnega dostopa do vseh ključnih storitev (od šolskih, zdravstvenih do socialnih storitev). Nacionalnost lastništva v tem konceptu ni odločilna, saj so načeloma podjetja v domači in tuji lasti v tržnih dejavnostih lahko enako učinkovita. Nacionalnost lastništva pa lahko postane pomembna iz vidika izvajanja industrijske politike in ključnih infrastrukturnih dejavnosti. Določenih dejavnosti zaradi širših družbenih interesov in infrastrukturnih lastnosti pač ni mogoče prepustiti trgu. Vendar gre tukaj bolj za razliko med javnim in zasebnim in ne med domačim zasebnim in tujim zasebnim lastništvom.

Lahko pa tudi v povsem tržnih dejavnostih pride do razlik v učinkovitosti med podjetji v zasebni domači ali tuji lasti. Do razlik lahko pride, ker tuji lastniki v svojih hčerinskih družbah zasledujejo zgolj čisti finančni donos oziroma vrednost za delničarje, zato močno oklestijo vse stroške, ki niso nujno potrebni za izvajanje osnovne dejavnosti podjetij. Podjetja v domači lasti imajo zaradi vpetosti domačih lastnikov v domače okolje načeloma (ne sicer vedno) nekoliko širše opredeljen cilj poslovanja, in sicer kot vrednost za vse deležnike. Podjetja v domači lasti tako pač več vlagajo v lokalno okolje, tudi v lokalne športne objekte in počitniške zmogljivosti za zaposlene, več sponzorirajo in donirajo, pa tudi več nabavljajo materiala in storitev pri domačih ponudnikih. To povečuje tako njihovo družbeno odgovorno vlogo, kot tudi spillover učinek na ostale domače dejavnosti, seveda pa ima določen vpliv na zmanjšanje njihove učinkovitosti.

Imajo pa podjetja v tuji lasti pomembno prednost, da so bolj odporna na krizo. To se je pokazalo pri nas tako v predelovalni dejavnosti kot v bankah. Pri proizvodnih podjetjih tuji lastniki poskrbijo za stabilnost prodaje in prek notranjih kreditnih trgov poskrbijo za financiranje investicij in finančno stabilnost podružnic. Pri bankah pa so po letu 2008 tuje matične banke poskrbele, da kljub enaki kreditni aktivnosti kot v domačih bankah ni prišlo do akutnega problema slabih kreditov in so te v svojih podružnicah sproti sanirale iz tekočih dobičkov. Prav tako ni prišlo do padca kreditne aktivnosti.

Četrta razlika med domačimi in tujimi podjetji je, da tuja podjetja načeloma plačujejo nižje davke od dobička, saj pretežni del dobička prek različnih mehanizmov (transferne cene pri inputih, plačevanje licenčnin in drugih »stroškov« matičnemu podjetju, uveljavljanje višjih olajšav) prelijejo v tujino. Efektivna stopnja davka od dobička podjetij v tuji lasti je nižja.

Naslednja razlika je v geografskem načrtovanju razvoja. Tuje multinacionalke organizirajo svojo mrežo predvsem iz vidika zagotavljanja učinkovitosti, v okviru t.i. globalnih verig vrednosti. Pri tem ključne aktivnosti, vezane na raziskave in razvoj, inovacije, dizajn, finance, marketing in prodajo, ohranjajo doma, v tujini pa organizirajo zgolj učinkovito mrežo proizvodnje, kjer vsaka podružnica nastopa kot sestavni del v mozaiku proizvodnje (sestavljanja) posameznega izdelka. Slovenski Revoz je tako denimo zgolj sestavljalnica nekaterih tipov Renaultovih avtomobilov na podlagi uvoženih praktično vseh sestavnih delov, pri čemer pa razen zaposlovanja nima širšega učinka na ostale domače gospodarske dejavnosti. Podobno se seveda obnašajo tudi domače multinacionalke, ki razvoj in druge strateške dejavnosti ohranjajo doma, v tujini pa iščejo zgolj bodisi cenovno učinkovito proizvodnjo, bodisi zanimive prevzemne tarče iz vidika komplementarnih dejavnosti.

S kolegi se že dobri dve desetletji ukvarjam s preučevanjem učinkovitosti podjetij v tuji lasti, pri čemer so naše študije za praktično vse države v naših raziskavah ugotovile, da so podjetja v tuji lasti v povprečju bolj učinkovita, hitreje povečujejo produktivnost in izplačujejo višje plače, da pa nimajo nobenih ali pa relativno majhne spillover učinke na ostala domača podjetja, tako znotraj panoge kot med panogami. Iz tega seveda sledi sklep, da so tuja podjetja superiorna. Vendar so te naše ugotovitve pomembno zamajala nova spoznanja iz zgoraj opisane organizacijske strukture multinacionalnih podjetij v okviru globalnih verig vrednosti (GVV).

Odkar je Richard Baldwin leta 2011 objavil svojo prvo raziskavo o GVV, kjer je dokumentiral organizacijsko strukturo multinacionalnih podjetij v času globalizacije (v času odprtih trgov, proste mobilnosti kapitala in nizkih transportnih stroškov), se je spremenil pogled na njihovo razvojno funkcijo. Če vse procese in aktivnosti multinacionalnih podjetij glede na njihovo dodano vrednost na zaposlenega razvrstimo od razvoja, prek proizvodnje do prodaje, dobimo lepo funkcijsko obliko v obliki črke U, ki jo popularno imenujemo »smile curve« (krivulja nasmeha). Najvišja dodana vrednost na zaposlenega in tudi absolutno nastaja seveda v fazah razvoja in dizajna proizvodov na eni ter marketnga, prodaje in financ na drugi strani. Te aktivnosti multinacionalke držijo blizu svojega sedeža v domači državi. V vmesnih fazah proizvodnje (sestavljanja) je dodana vrednost na zaposlenega nizka in te dejavnosti multinacionalke »outsourcajo« v države s poceni, vendar kvalitetno delovno silo. Te dejavnosti sestavljanja proizvodov so seveda »footlose«, niso vkoreninjene v domačo gospodarsko strukturo in tuja multinacionalka lahko sestavljanje proizvodov kadarkoli zapre in premakne v dsrugo državo.

Zaradi tovrstne organiziranosti lahko denimo Revoz kadarkoli izsili novo proizvodno subvencijo od slovenske države, ki jo zamaskira v lansiranje nove proizvodne linije, čeprav število delovnih mest ostaja dokaj konstantno skozi čas. Revoz je denimo od leta 2002 od države prejel za 80 mio evrov subvencij, v tujino pa transferiral za skoraj 300 mio evrov dividend ter zaradi izkoriščanja davčnih olajšav ne plačuje nič davkov od dobička. Za primerjavo, škofjeloški LTH Castings, Ulitki, ki je v domači lasti, doma zaposluje sicer polovico manj delovne sile od Revoza, vendar dosega le nekoliko manjšo skupno dodano vrednost (brez amortizacije) in celo višjo dodano vrednost na zaposlenega kot Revoz, v zadnjih šestih letih pa je plačal za 16 mio evrov davka od dobička. Podobna je razlika med Lekom in Krko, pri čemer se je Krka v zadnjem desetletju hitreje razvijala in ima za četrtino več zaposlenih.

Tuje investicije ostajajo seveda še naprej pomembne iz vidika zaposlovanja domače delovne sile, izvoza in večje odpornosti na krizo, toda njihova razvojna funkcija je običajno dokaj šibka (razen na Kitajskem, ki je izgradila svoj razvoj tudi na kopiranju oziroma »neprostovoljnem« transferju tehnologije od tujih vlaganj). Na podlagi zgornjih argumentov pa postaja očitno, da nacionalnost lastništva ni povsem trivialna kategorija. Tuja podjetja so pomembna, vendar je iz vidika zagotavljanja kvalitetnega dolgoročnega razvoja gospodarstva pomembno imeti tudi močna domača podjetja. Podjetja, ki bodo spodbujala inovativnost, zaposlovala visoko kvalificirano domačo delovno silo, vlagala v domače okolje in plačevala davke doma.

Poglejmo, kaj je od domačega lastništva ostalo po travmatičnem kolapsu druge faze privatizacije  pri nas. Zadnji podatki za leto 2018 (slika) kažejo, da v celoti podjetja v tuji lasti pri nas ustvarijo 29% celotne dodane vrednosti, podjetja v domači zasebni lasti 57%, podjetja v državni lasti pa 14%. Obstajajo pa velike razlike med dejavnostmi. V industriji je delež tujih podjetij 39%, delež domačih zasebnih podjetij pa enak kot v celotnem gospodarstvu. V ostalih dejavnostih prevladuje domače lastništvo. Infrastrukturne dejavnosti (od energetike do prometa) obvladuje država z 61-odstotnim deležem v skupni dodani vrednosti, v trgovini ter turizmu in gostinstvu pa prevladujejo domača zasebna podjetja. Po zadnjih lastniških spremembah v bankah, je več kot 80% bančnega sektorja v tuji lasti, v zavarovalništvu pa, če zanemarimo specifični vlogi Vzajemne in Modre zavarovalnice, pomemben igralec v domači lasti ostaja le še Zavarovalnica Triglav.

Slika: Delež v skupni dodani vrednosti glede na tip lastništva (v %)

Ddoana vrednost po tipu lastništva

Vir: Ajpes; lastni preračuni

Ti deleži v skupni dodani vrednosti so pomembni, veendar je zanimiv še pogled na lastniško strukturo največjih podjetij v posameznih dejavnostih. Denimo v predelovalnih dejavnostih (industriji) je med največjimi 20 podjetji 9 v tuji lasti, 7 v domači zasebni, 4 pa v pretežnni državni lasti. Pri tem ta največja podjetja v tuji lasti ustvarijo 57% skupnih prihodkov največjih 20 podjetij, 52% zaposlenosti ter le 46% dodane vrednosti. Podjetja v domači lasti pa ustvarijo 33% skupnih prihodkov največjih 20 podjetij, 32% zaposlenosti ter kar 41% dodane vrednosti. To preprosto pomeni, da kljub v povprečju višjim plačam v podjetjih v tuji lasti te v tujino transferirajo bistveno večji delež dodane vrednosti v obliki dividend ali neprikazanih dobičkov. Nasprotno je v trgovini, kjer je med 20 največjimi trgovskimi družbami kar 15 tujih, ki ustvarijo 53% skupnih prihodkov največjih 20 podjetij in kar 69% dodane vrednosti, domača podjetja pa ob 47-odstotnem deležu v prihodkih ustvarijo le 31% dodane vrednosti. Slednje kaže na nižjo učinkovitost domačih trgovskih družb ter na višje plače v tujih družbah. Seveda pa so razvojni učinki trgovine relativno nizki glede na predelovalne dejavnosti.

Nacionalna lastniška struktura podjetij je torej lahko pomembna. Domače lastništvo je iz razvojnega vidka lahko zelo pomembno, sploh če si pogledate učinke, ki jih imajo srednje velika in velika podjetja v posameznih lokalnih okoljih. Denimo Krka in Akrapovič na Dolenjskem in Beli krajini, Kolektor in Hidria v Idriji in Tolminskem, LTH Castings v škofjeloški dolini, Luka Koper in Pipstrel na Primorskem, TAB v Mežiški dolini itd. Ta podjetja so nosilci kvalitetnega razvoja, ki temelji na inovativnosti in visoki dodani vrednosti, in so ključna za enakomerni regionalni razvoj Slovenije. Škoda je, da je zaradi nespametne politike vlade v času najhujše krize mnogo kvalitetnih slovenskih podjetij propadlo. Treba se je zavedati, da pri nas v povprečju podjetje potrebuje 25 do 30 let, da iz nič zraste na 1000 zaposlenih (in izjemno malo jih zraste do te velikosti), uničiti pa se ga da v letu ali dveh. Razvojne in industrijske politike države bi morale temu posvetiti več pozornosti.

_____________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela

 

 

One response

  1. Domače lastništvo podjetij je za nacijo zelo pomembno. Točno zaradi vsega napisanega, pa še česa, kar tu ni zapisano.
    To vemo vsi, ki se z vodenjem in upravljanjem ukvarjamo vsakodnevno. In to brez raznih visokoletečih in plačanih raziskav. Tudi vidim kakšno interakcijo z okoljem uporabljam v družbah v domači državi in kakšno v družbah v tujini. V tujini me razen strogega biznisa in davčne optimizacije ne zanima (prav) ničesar.
    Sicer pa dobrodošli novorazsvetljeni vsi, ki ste/so še 10 let nazaj udrihali po domačem lastništvu in smo se vsi, ki smo to vedeli in živeli, hočeš-nočeš morali umakniti pred stampedom.
    LP
    Matjaž

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: