Primer Banka Slovenije: Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic

Stanko Štrajn

Pred časom, so slovenski mediji objavili novico, da se je pričel kazenski postopek zoper bivšega guvernerja Banke Slovenije dr. Boštjana Jazbeca in njegove viceguvernerje/ke mag. Stanislavo Zadravec Capriolo, Janeza Fabijana, Darka Bohneca in dr. Mejro Festić. Po tem, ko je po spletu zakrožila kazenska ovadba Nacionalnega preiskovalnega urada št.: 231/957/2014/279 (227-07, 227-71) z dne 19. 12. 2018, moramo ugotoviti, da se kazenski postopek še ni začel, ker na podlagi vložene kazenske ovadbe Specializirano državno tožilstvo in okrožni tožilec Boštjan Jeglič, ki obravnava to zadevo še nista zahtevala uvedbe preiskave in posledično še ni izdan sklep o preiskavi, oziroma ni vložene neposredne obtožnice. Resnica je le to, da se bo kazenski postopek mogoče začel, potem, ko bo, če bo, tožilstvo zahtevalo preiskavo in če bo preiskovalni sodnik sprejel sklep o izvedbi preiskave, saj je verjetnost, da bi na podlagi ovadbe v tako zapleteni zadevi bila vložena neposredna obtožnica tako majhna, da jo lahko zanemarimo.

Vložena kazenska ovadba bremeni osumljene osebe kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu Zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257 čl. KZ-1. Očitano kaznivo dejanje naj bi osumljeni storili 18.12.2013, ko so v svoji funkciji vodenja Banke Slovenije sprejeli sklep, s katerim so sprejeli izreden ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti tretjega reda banke NLB d.d., s čimer so NLB d.d. pridobili 257.378.585,57 evrov koristi. Sprejet sklep o izrednih ukrepih naj bi bil sprejet v nasprotju s pogoji, ki morajo za takšne ukrepe biti podani po 1.a točki 1. odstavka 253 čl. in 253. čl. Zakona o bančništvu.

Gre za to, da naj bi po mnenju Nacionalnega preiskovalnega urada osumljenci v korist NLB d.d. z izrednimi ukrepi odvzeli imetnikom vrednostnih papirjev(podrejenih obveznic, hibridnih posojil, hibridnih obveznic in podrejenih posojil) možnost vnovčiti njihove terjatve iz razveljavljenih vrednostnih papirjev proti NLB d.d., čeprav so vedeli, da za takšno razlastitev niso podani z zakonom določeni pogoji. Pogoji za uvedbo tako radikalnih ukrepov bi bili podani, če bi bila NLB d.d. po verodostojnih računovodskih izkazih nesposobna poravnavati svoje obveznosti, torej če bi bila v položaju, ki bi narekoval uvedbo stečajnega postopka.

Osumljeni zlorabe položaja ali uradnih pravic so svojo odločitev uprli na cenitve premoženja NLB d.d. po vrednotenju pregleda kvalitete kreditnega portfelja (AQR) namesto da bi ocenili finančno stanje NLB d.d. po mednarodnih računovodskih standardih (MRS). Osumljene osebe naj bi torej zlorabile svoj uradni položaj ali pravice, ker so sprejele ukrepe na podlagi napačnih vrednotenj, ki tudi niso bila izdelana po predpisanih standardih in niso izkazovale pravega premoženjskega stanja NLB d.d. v skladu s pravili mednarodnih standardov računovodskega poročanja.

Kakorkoli, vse povzeto je razdelano v ovadbi na 123. straneh gosto pisanega besedila z navedbo in obrazložitvijo dokazov, ki so osnova za sum storitve kaznivega dejanja po 257 čl. KZ-1. Ovadba je napisana na nivoju akademske raziskovalne naloge in si njeni avtorji zaslužijo vse priznanje za izredno natančno in strokovno opravljeno delo. Čeprav je od sprejetja sklepa, ki je podlaga za sum storitve kaznivega dejanja, minilo že skoraj 6 let ne moremo Nacionalnemu preiskovalnemu organu očitati ležernega vodenja preiskave, saj je za tako obsežno zbiranje podatkov, preveritev, študij, zaslišanj prič, ob upoštevanju premagovanja ovir zaradi upiranja Banke Slovenije izročiti pristojnim organom preiskave zahtevano dokumentacijo, tak potek časa dejansko potreben.

Tudi ne moremo imeti populističnih očitkov, da organi kriminalistične policije in pravosodja ne opravljajo svojih funkcij, če trajajo kazenski postopki tako dolgo in se pogosto zgodi, da tudi zastarajo in ne pride do sodnega epiloga, kot se je to zgodilo na primer v zadevi korupcije pri Patriji zoper obtoženega Janeza Janšo. Namreč prav je, da se za kazensko pravno poseganje v človekove pravice zahtevajo najvišji standardi dokazovanja odgovornosti in krivde, saj je v civilizirani družbi nesprejemljivo, da bi bil kdor koli obsojen, ne da bi mu bila krivda dokazana onkraj vsakega dvoma. Zato je seveda v okviru civiliziranih pričakovanj, normalno, da se to vrstni postopki vlečejo dolga leta in so potrebne že za vložitev ovadbe raziskovalne naloge, za obtožnice doktorske disertacije, za sodbe pa podoktorske študije.

Smisel kazenske obravnave kaznivih dejanj je kaznovanje in prevencija, s čimer družba želi državljane pripeljati do spoznanja, da se kazniva dejanja ne splačajo, da so moralno zavržena in da bi se državljani zato sami odločili ravnati pošteno, torej moralno, pravno pravilno in sprejemljivo po standardih civilizirane družbe.

Civilizirane družbe ob zavedanju, da kazensko pravno ukrepanje zaradi težavnosti dokazovanja krivde in dolgotrajnosti postopkov ne nudi zadostnega varstva za omejevanje škodljivih ravnanj v družbi ne uporabljajo zgolj kazenskih postopkov, temveč zoper osebe, ki zlorabljajo uradni položaj ali pravice ukrepajo tudi civilno pravno.

Kdor povzroči škodo, jo je dolžan oškodovanemu povrniti. Kdor se neupravičeno okoristi, je dolžan neupravičeno korist vrniti. Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v pravdnih postopkih ni potrebno dokazovati krivde in naklepa, kot v kazenskih postopkih, temveč zadošča za sodbo, s katero se povzročitelju škode naloži povrnitev škode že ugotovitev, da povzročitelj škode ni ravnal dovolj skrbno, temveč je bil pri opravljanju svojega dela malomaren. Za bančnike se terja najvišja stopnja skrbnosti, to je ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Če bi osumljeni bivši guverner in bivši viceguvernerji ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, gotovo ne bi sprejeli škodljivega sklepa s katerim se je okoristila NLB d.d. v škodo imetnikov vrednostnih papirjev kvalificiranih obveznosti.

Celo več. V tovrstnih odškodninskih pravdah velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. To pomeni, da ni treba tožniku dokazovati malomarnosti toženca, pač pa obratno, velja, da mora toženec dokazati, da ni ravnal malomarno, ampak skrbno, če se želi rešiti odškodninske odgovornosti.

Spomnimo se, kako je na TV Ljubljana bivša viceguvernerka, sedaj ena sama osumljena zlorabe, dr. Mejra Festić razlagala samo njej znan inštitut krivdne odgovornosti naklepne slepote in kako je zato Banka Slovenije množično vlagala kazenske ovadbe zoper bančnike slovenskih bank, namesto, da bi strokovno s svojim delovanjem omogočila preprečevanje in ugotavljanje škodnega ravnanja bank in bi lahko oškodovanci, državljani republike Slovenije, ali v javnem interesu Vlada Republike Slovenije preko državnega odvetništva uveljavljali sodno varstvo njihovih premoženjskih interesov. V tem primeru bi ne bile potrebne obsežne študije o krivdi in odgovornosti, pač pa bi pravno dosledno zadoščalo uveljavljanje načela odškodninskega prava, da je vsak, kdor povzroči škodo, dolžan škodo povrniti.

Tu ne smemo spregledati še dejstva, da je prišlo do zmede, ker so verjetno po mnenju dr. Tadeja Kotnika, ki ga je lepo obrazložil v članku »Številke in dejstva«, objavljenem v časopisu Finance, osumljene osebe uspele doseči reagiranje ECB in Evropske komisije v smeri preprečitve možnosti uporabe dokumentacije Banke Slovenije za potrebe dokazovanja v tem postopku. V primeru obrnjenega dokaznega bremena, bi obratno osumljene osebe same imele interes v obrambi svojega ravnanja na primer dokazovati, da niso ravnale malomarno, ker so morale sprejeti predmetni sklep po diktatu ECB ali organov EU, ne pa da bi uporabile vse možnosti, da bi ne glede na ugled Slovenije v okviru evropskih inštitucij dosegle s prikrivanjem dokumentacije varovanje svojih privatnih interesov. Če bi torej uveljavljali predvsem civilnopravne možnosti, Slovenija ne bi bila soočena s tožbo Evropske komisije pred Evropskim sodiščem zaradi očitka kršitve evropskega prava, ker se je lotila raziskovanja ravnanj, ki vzbujajo sum storitve kaznivega dejanja.

V primeru neupravičenih obogatitev je pravno uveljavljanje povračil še enostavnejše kot uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Ni potrebno dokazovati ne malomarnosti, ne odgovornosti, dovolj je dokazati, da se je nekdo neupravičeno obogatil. V primeru NLB d.d. se je le ta na podlagi nezakonitega sklepa Banke Slovenije, ki so ga sprejeli osumljeni bivši guverner in viceguvernerji, neupravičeno okoristila in prav bi bilo, da bi NLB d.d. imetnikom kvalificiranih vrednostnih papirjev terjatve, ki jih je neupravičeno izbrisala priznala in plačala. Ali bi zaradi tega NLB utrpela škodo, ne vem, a če bi, bi lahko zoper bivšega guvernerja in bivše viceguvernerje uveljavljala odškodninski zahtevek, ne glede na to, ali so ravnali naklepno krivdno, ali so bili naklepno slepi, saj so bili enostavno malomarni, ker niso ravnali z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Če kaj, je v Sloveniji širjenje krive vere opozarjati na nujnost uveljavljanja civilne materialne odgovornosti za škodljiva ravnanja funkcionarjev v javni in civilni sferi, kajti dosledno uveljavljanje odškodninskih in povračilnih zahtevkov bi hitro prepričalo odločevalce v javni in civilni sferi, da se ne splača ropati proračuna, da se ne izplača goljufati in zlorabljati ali celo krasti. Dokler bo ukrepanje zgolj domena kazenskega ukrepanja in stvar raziskovalnih projektov kriminalističnih preiskav, toliko časa bo družbena preventiva nezadostna in se bo škodljivo ravnaje, neodgovorno opravljanje funkcij in posledično večanje neenakosti med ljudmi zgolj stopnjevalo. V družbi, kjer ni odgovornosti, vlada anarhija. Vlada vzorec ravnanja, po katerem se vse škode socializirajo in se zatorej izplača zlorabljati in goljufati. Več ko goljufaš in zlorabljaš, več si vreden, bolj si spoštovan. Najvišje spoštovanje po teh standardih je namreč odvisno od premožnosti, ne pa od moralnosti in poštenega odgovornega dela.

Preiskovalna parlamentarna komisija, ki jo je vodil bivši poslanec g. Matjaž Hanžek o zlorabah pri vodenju investicije TEŠ6, je ugotovila (med drugimi nepravilnostmi), da je investitor TEŠ d.o.o. oddal vseh 11 sklopov naročil za izgradnjo TEŠ6 nezakonito, ker naročil ni oddajal zakonito, ker ni oddal teh naročil po postopku javnega naročanja, čeprav je financiral gradnjo TEŠ6 izključno z javnim denarjem. Kljub nesporni ugotovitvi, da je v posledici nezakonite oddaje naročil pri TEŠ6 prišlo do velikega oškodovanja javnega premoženja, ni ne zakonodajna ne izvršna oblast ukrepala civilno pravno.

Tudi v tem primeru se vodijo kot črevo dolge preiskave in se poizkuša v kazenskih postopkih preganjati akterje škodljivega razpolaganja z javnim premoženjem. Seveda bodo kazenski postopki tudi v tem primeru po vsej verjetnosti prej zastarali, preden bodo doživeli pravnomočen sodni epilog, če pa bo do sodbe prišlo, je veliko možnosti, da bo izrečena oprostilna sodba, saj krivda in naklep za korupcijo verjetno ne bo dokazan onkraj vsakega dvoma, kar po najvišjih standardih zahteva Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Dnevnik je 10.5.2019 objavil kratko novičko, da je ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek z upravo 2TDK d. o. o. z g. Dušanom Zorkom in g. Markom Brezigarjem podpisala koncesijsko pogodbo, s katero je realiziran model, po katerem bo 2TDK d. o. o. v svojem imenu in za svoj račun z proračunskim denarjem zgradila drugi tir Divača – Koper. Torej je sedaj dokončno omogočeno nadaljnje izčrpavanje proračuna RS za potreben drugi tir, ne pa gospodarna in hitra izgradnja v javnem interesu.

Zaradi ekscesa štirih migrantov, ki so ugrabili 79 let starega domačina iz Malega Nerajca in ga zvezanega v prtljažniku avtomobila šest ur prevažali iz Slovenije na Hrvaško in iz Hrvaške v Slovenijo vse do italijanske meje je policija že napovedala postavljanje dodatnih ograj na mejo s Hrvaško. Zopet bo zaslužil kakšen MINIS, zopet bo proračun plačal stroške postavitve ograj, ki očitno ne morejo preprečiti migracij, pač pa lokalnemu prebivalstvu povzročajo škodo pri čemer ne zagotavljajo varnosti.

Vidimo, da slovenska izvršna in zakonodajna oblast dosledno vztrajata pri edini pravi veri zgolj kazenskega preganjanja in dosledno zavračata herezijo uveljavljanja odgovornosti in strokovnosti pri odločanju in upravljanju v javni in civilni sferi družbe. Dokler bo ta prava vera edina zveličavna dogma, toliko časa se v Sloveniji ne bo zgodil preobrat v odgovorno in strokovno upravljanje, ne bodo se prenehale zlorabe in nadaljevale se bodo politične igre menjav, v katerih gre zgolj za ustvarjanje videza, kako preganjamo zlorabe, čeprav jih oblast s svojo toleranco in opustitvijo ustreznega ukrepanja dejansko celo omogoča in celo stimulira. Ja celo Vlada ravna po utečenih pravilih izčrpavanja javnega premoženja v škodo vseh državljanov, kot je to nazorno izkazano pri drugem tiru in pri ograjah na meji.

Dokler ne bo doslednega ugotavljanja odgovornosti za zlorabe položajev ali pravic in doslednega terjanja poravnave škode v civilno pravnih postopkih, toliko časa bomo v Sloveniji namesto drugega tira gradili njegove makete, plačevali predrago elektriko za zgrešeno in preplačano investicijo TEŠ6, namesto zagotavljanja varnosti državljanov bomo raje gradili škodljive ograje in še naprej socializirali škodo zaradi bančnih lukenj. Dokler ne bo prevladala reformacija uveljavljanja strokovnega in odgovornega odločanja v vseh sferah družbenega življenja, toliko časa ne bomo dostojno živeli. No da, bomo pa vsaj uživali v iluziji, da naša oblast v kazenskih postopkih preganja kriminal in se trudi za javno korist.

15 responses

  1. Nehvaležno je komentirati ovadbo. Ker če človek pred sabo nima dokumentacije, bo vedno govoril nekaj na pamet in obstaja verjetnost, da bo zgrešil. Če pa ima dokumentacijo pred sabo, je pa bodisi osumljeni, odvetnik, tožilec ali pa preiskovalni sodnik, slednji pa imajo preiskovalni postopek, da zadevo komentirajo, ne gre, da bi na komentarjih to počeli.

    Ampak vseeno: Meni ni jasno, od kod tista, da je bila narejena korist NLB? A res, v čem pa? Dobila je presežek kapitala, hkrati pa omejitve, ki so ji zelo porezale delovanje. Da je nastala korist v tem, ker je bilo kasnejše poslovanje pozitivno? Hm, tale je posredna in to bo tožilec težko nedvoumno dokazoval, obramba pa zelo enostavno sesuvala, stvar se bo končala v preiskavi.

    Skratka, če s temle mislijo resno, bi bilo bolj primerno, da se je delala škoda državi v obliki previsoke dokapitalizacije in posledično previsokega odliva iz državnega proračuna in povečanja zadolževanja.

    • Preprosto.

      Ko iz pasive bilance preknjižite nek znesek na aktivo in pri tem ni bil zaznan noben poslovni dogodek za tako dejanje, se to po Obligacijskem zakoniku imenuje neupravičena obogatitev prejemnika preknjižbe in na drugi strani oškodovanje upnika.

  2. Država Slovenija ne zna biti gospodar, zato se niti ne trudi, da bi to postala.

    Ne zna postaviti jasne in razumljive zakonodaje usklajene z voljo državljanov. Še manj zna vzpostaviti sistem, ki bi njeno – papirno – suverenost vzdrževal.

    Razkroj je viden že do te mere, da vanj ne verjamejo niti tisti, ki so po službeni dolžnosti za to zadolženi. Samo naši kandidati za EU parlament bi nas tam v Bruslju še vedno goreče zastopali in predstavljali.

    Se morda še kdo od sodržavljanov- zaradi sramotnega početja Republike Slovenije – počuti, kot poslednji Mohikanec na ameriški celini devetnajstega stoletja , kjer so bili indijanci prej ponosni gospodarji svoje zemlje, mi tu pa le ponižni hlapci?

    Če bomo izgubili bančno pravno bitko, ki je v resnici bitka za suverenost, pride na vrsto teritorialno razkosanje Slovenije in prenehanje njenega obstoja, kot samostojne države.

    Ali je mogoče, da se nas tega zaveda le nekaj lokalnih čudakov, ki pisarimo po raznoraznih blogih in v cenzuriranih verzijah v rubrike pisma bralcev časopisov ?

  3. Pričujoč članek izzveni nekoliko drugače, kot se je lahko razumelo moje nedavno pisanje o sanaciji bank, objavljeno na tem blogu. Zato mogoče nekaj dodatnega komentarja.

    Tudi svojem tekstu sem izpostavil kar nekaj dilem o takratnem ugotavljanju vrednosti portfelja bank. Postopki, ugotovitve ter tudi objavljene komunikacije med udeleženci postopka sanacije bank upravičeno zbujajo dvome o pravilnosti celotnega procesa in pred sodiščem bo kar zahtevna naloga. Posebno zato, ker se je v javnosti izoblikovalo dokaj enotno stališče in v takšnih razmerah je kakršnakoli drugačna odločitev hitro ocenjena kot “krivosodje”.

    A o tem bo odločalo sodišče, glede na aktualnost teme pa bi še enkrat izpostavil dve pomembni dejstvi, ki bosta nedvomno predmet bodočih obravnav.

    Osnovni očitek izvedene sanacije bank leta 2013 je v tem, da naj bi angažirani cenilci prenizko ovrednotili premoženje bank, kar je povzročilo kapitalski primanjkljaj, odpis podrejenih obveznic in potrebo po (pre)visoki dokapitalizaciji. Ocenili so, da je vrednost slabih posojil v vseh štirih državnih bankah le 3 milijarde evrov (zaokroženo) in ne npr. 5 milijard na kolikor je bilo ocenjeno le nekaj mesecev pred tem. Ustreznost cenitve naj bi v skladu s predlaganim zakonom ponovno preverili, a težava je še nekje drugje.

    V zadnjih petih letih od sanacije bank je bil namreč pretežni del tega problematičnega premoženja že prodan ali poplačan – in to za približno 3 milijarde evrov, torej v višini (pre)nizkega vrednotenja. In to po vseh (menda) transparentnih postopkih in zbiranju najboljših ponudb. Vsekakor bo kakšna drugačna, pomembno višja ocena (denimo 5 milijard) odprla veliko novih dilem. Kdo bi potem odgovarjal, da je bilo premoženje prodano za 2 milijardi pod ceno?

    Kot osnovni očitek iz obtožnice pa se izpostavlja uporaba napačne metode vrednotenja premoženja bank. Cenitev naj bi bila izvedena po metodi AQR (“assets quality review” in ne po MSRP (mednarodni standardi računovodskega poročanja). A zopet se nihče ne ukvarja s tem, da so revizorji le nekaj mesecev zatem izvedli ponovno oceno premoženja bank, tokrat po MSRP in rezultat je bil enak, celo nekaj nižji. In enako ob vsaki reviziji v kasnejših letih. Tudi tu se sicer lahko strinjamo s pripombo, da so revizorji (in vodstva bank) pač sledili prvim, nižjim cenitvam – a kje je potem stroka in odgovornost in kako potem lahko zaupamo v trenutne bilance, če trdimo, da so bile vse kasnejše potvorjene?

    S tem ne trdim, da so bile cenitve v letu 2013 pravilne (takšno stališče je danes ob prevladujočem prepričanju že skoraj narodna izdaja), le da ne bi smeli spregledati, kaj se je potem dogajalo v naslednjih petih letih. V tem času so namreč vsi vpleteni (ne obtoženi) s svojimi dejanji potrjevali, da so bile takratne ocene vseeno točne.

    • 1. Trditev: Ocenjevalci naj bi prenizko ocenili vrednost premoženja bank

      Resničen očitek je, da ne poznamo metodologije po kateri so cenilci (svetovalci?) do svoje ocene prišli. Ne poznamo obsega njihove cenitve in kako so cenitve v takšnem obsegu in v tistih nekaj dneh sploh lahko opravili. Ker tega ne poznamo o pravilnosti njihove ocene ne moremo soditi.

      V Sloveniji obstajajo izjemno natančna pravila in zakonodaja o ocenjevanju vrednosti nepremičnin (MSOV), ki zajema 3 ravni. V letu 2013 je v RS veljala;

      a. MSOV 2011,
      b. Slovenski poslovno-finančni standardi za ocenjevanje vrednosti in
      c. SPS1 -SPS6.
      Z vsemi metodami se seznanite v okviru dejavnosti Slovenskega inštituta za revizijo.

      Neuradni podatki navajajo, da je bilo vrednotenje opravljeno samo za cca 26% nepremičnin. Za preostanek so domnevno predvideli ( še vedno top tajnost BS), da je ocena vrednosti verjetno enaka, kot v primeru vzorčne ocene vrednosti 26% nepremičnin.

      Ne nazadnje imamo velik problem z izbiro ocenjevalcev?? oz. svetovalcev??. Bili naj bi romunski študentje. MSOV izrecno zahteva, da oceno vrednotenj izvedejo strokovno usposobljeni ocenjevalci, ki poznajo in imajo dolgoletno prakso na slovenskem trgu nepremičnin. MSOV napotuje, da si morajo ocenjevalci vrednotenja, kot pomoč poiskati tudi strokovnjake drugih profilov npr. za ocenjevanje vgrajenih postrojev, ocenjevanje vrednosti pravic na nepremičninah itd. Ob neupoštevanju zakonov RS o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, je kakršenkoli dobljeni rezultat neverodostojen, nezakonit in brezpredmeten, še posebej kot podlaga na osnovi katere so bile domače banke poslane v virtualni stečaj.

      2. Trditev:Premoženje bank se je prodalo po ocenjenih vrednostih. Torej je cenitev prava.

      Dobro veste, kaj stori banka ali podjetje, če je potrebno kakšno nepremičnino preplačati ali ji znižati tržno vrednost. Naroči vrednotenje pri »hišnem« cenilcu, ki proti plačilu izdela želeno oceno. Na predlog direktorja nadzorni svet družbe ocenjeno vrednost potrdi in nepremičnina gre v nakup ali prodajo ravno po tisti vrednosti, ki ste jo imeli v mislih že pred ocenjevanjem.

      Trg vrednosti nepremičnin je bil leta 2013 diktiran najprej s strani bonitetnih agencij, EK, EBC, BS, MF… za katere zdaj ugotavljamo, da niso temeljile na nobenih metodoloških ocenah. Šlo je za neresnične in pretirane govorice z naj-kompetentnejših mest zaščitenih z imunitetno nedotakljivosti in avreolo tajnosti delovanja. Kdo v takih razmerah bi se upal zoperstaviti avtoritetam institucij in njihovim zahtevam, ki so omogočile razmere in ocenjevanje vrednosti, celo kot 100% diskont, kar je neumnost in aroganca brez primere.

      Ali je dosežena cena res tržna? Trdite, da je temu tako, ker je DUTB za 70%, 80% in celo 100% razvrednotene terjatve po prenosih s komercialnih bank prodajala naprej le z minimalnim dobičkom. Ne vem. Nedvomno pa takšna ocena v takšnem obsegu, pri katerem sodeluje pol EU nedvomno močno in uničujoče vpliva na slovenski »trg«. Ampak ali je to res svoboden in neodvisen trg? S takšnim pristopom se da uničiti čisto vsak posel ali dobrino!

      Še vprašanje vam, kot bivšemu direktorju:

      « Ali bi si upali kupiti nepremičnino za katero veste, da je njena dejanska tržna vrednost 4x višja od ocenjene, za njeno 3x ocenjeno vrednost, čeprav vsi vedo, da vam jo je DUTB pripravljena prodati za 1,2 X ocenjene vrednosti?«

      Še vedno vztrajate, da je ta »trg« osnova za trditve, ki dokazujejo pravilnost bilanc najprej oropanih in nato prekapitaliziranih bank?

      3.Trditev: Kljub uporabi napačnih metod so revizorji nekaj mesecev kasneje po MSPR dobili enake rezultate.

      Tu je zgodba ista, kot pri standardih ocenjevanja vrednosti. ZUKSB in Uredba o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, uzakonjata strokovno rabo MSPR, ZFPPIPP pa upoštevanje in ovrednotenje celotne stečajne mase vključno s hčerinskimi družbami in poslovalnicami v tujini- tudi njihovimi nepremičninami.

      No, kot nas zdaj seznanjajo v Sloveniji ni bila uporabljana nobena strokovna metodologija. Bil je le ukaz ECB in EK pa cifra, ki jo je potrebno dobiti pod vsemi silnimi izračuni.

      Kaj je bilo na revizorjevi mizi za leto 2013:

      a. Stečajev bank ni bilo! BS je uredila vpis virtualnih stečajev s pritiski na sodnike reg. Sodišč , da so izvedli nezakonito dejanje vpisa nove banke, brez stečaja stare in pod istimi matičnimi številkami (Odredbi III Kpd 29285/2016 preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.7.2016 točka 13.) Ista stara banka, z isto upravo, z istim nadzornim svetom, z istimi dovoljenji BS za opravljanje posla, z isto matično in davčno št….

      b. Revizorji ne opravljajo ocene vrednotenja (MSOV). Pravkar dobljene enormno znižane ocene vrednosti za nepremičnine in kredite, ki so jih prejeli z BS so le vstavili v svoje MSPR. Opomba: Ocene kreditov in njihovo kategoriziranje tudi sicer opravljajo banke same, ravno tako, kot ocene vrednosti nepremičnin.

      c. Enormno dokapitalizacijo so revizorji pazili , tudi ekstremno zvišanje kapitalske ustreznosti banke, ampak to jih ne zanima. Lastnik lahko banko dokapitalizira kolikor hoče, tudi preko 100% TIER 1. Rrevizorji gledajo samo to, da AQR ne pade pod 9%.

      d. Edino, kar so morali opaziti in bi morali reagirati, pa niso , je lastniška sprememba kapitala, brez kakršnihkoli poslovnih dogodkov.

      Ampak tudi revizor je samo človek, ki rad dela in še raje je, zato je bolje ne vtikati nos v kakšne malenkosti. Bo že sodišče, kaj ne?

      Ste se že kdaj vprašali kakšna zakonska bedarija je to, da vam država z zakonom predpiše, da si na trgu poljubno izberete svojega nadzornika – revizorja , da vas bo kontroliral in nadzoroval, vi mu boste pa to plačevali. Bedasto kaj? Ampak tako je!

      Glede vašega zaskrbljenega vprašanja glede stroke in orodij, ki jih uporabljate; ja vse je lahko »fake«, odvisno od tega, kdo s stroko in njenimi orodji dela. Očitno le-ta med »sanacijo slovenskih bank leta 2013« niso bila v pravih rokah!

  4. Nisem osumljenec in tudi odvetnik ne, sem pa prebral celotno kazensko ovadbo, ki je bila dostopna na spletu. Tudi Mladina je objavila bistvene citate te ovadbe in tako ta ovadba ni skrivnost, kot to napačno domneva ga. Držanič. Pridobitev koristi za NLB je ugotovil NPU, vprašanje pa je, ali bo tej ugotovitvi sledilo tudi tožilstvo. Ni mogoče predvideti, kaj bo ugotovila preiskava in še manj, kakšen bo izid kazenskega postopka, če bo vložena obtožnica. Vse to gotovo drži in se strinjam z ga. Držanič, da kazenske ovadbe ni smiselno komentirati. Prav zato, članka o primeru kazenske ovadbe ni mogoče šteti za komentar ovadbe, pač pa za razmislek o dejstvih, ki jih ovadba razkriva.

  5. Izgleda, da se od daleč bolj jasno vidi – obravnavanje bančne sanacije samo iz e vidika, kot to počne Bine, ali samo iz pravnega vidika, kot to počne Stanko, ali pa iz “kataklizmičnega” vidika, kot počne B. Jazbec, je tako, kot če bi hoteli razumeti gozd iz gledanja v drevesa. V bistvu gre za posledice upravljanja družbe preko finančnega kapitala, ki se kaže na več načinov – najprej podrejanja politike kapitalu, nato ustvarjanja dobičkov finančnega kapitala preko plenjenja davkoplačevalcev/držav in vsesplošnega nadzora družbe s strani kapitala (mediji, družbena omrežja, itd). In ker se je finančni kapital v razvitih družbah tako močno utrdil na oblasti, ga bo zrušila le lastna neučinkovitost (kar priča zaostajanje v rasti) v primerjavi z učinkovitejšimi družbenimi sistemi, kot je Kitajski. Do takrat pa nam preostane le to, da se, kolikor se le moremo, zaščitimo pred plenjenjem s strani finančnega kapitala, kar mota biti nova vsebina nacionalnega interesa v obliki bolj podjetne države.

  6. Boris,
    Vaš opis je zelo blizu dejanskemu stanju.

    Še več dvoma v pravilnost ocen vrednosti pa bo vrgla objava e-komunikacije iz tistega časa, ki lepo kaže, kako so po opravljenih prvih ocenah nato šefi ocenjevalcev počez še dodatno morali arbitrarno zniževati ocene vrednosti, dokler niso dobili natanko tiste prave številke, ki je bila znana že pred začetkom postopka ocenjevanja.

  7. Metodologija ocenjevanja bančne luknje naj bi bila znana – tako trdi Igor Masten in sicer naj bi bila dostopna spletnih straneh BS. Enkrat je celo podal naslov.

    Seveda priporočam ogled filma (The Big Short), da bomo dojeli, koliko lahko zaupamo revizijskim hišam in raznim ocenam o velikosti bančne luknje.

  8. Poznam.

    Gre za sledečo strokovno metodologijo:

    »Lepega pomladnega dne se odpeljete po avtocesti proti morju.Vozite umirjeno 100km/uro, ko vas pri Divači -z utripajočimi opozorilnimi signali -policijsko vozilo izloči na odstavni pas. Verjamete, da gre za rutinsko kontrolo in z mirno vestjo odprete okno, ko vas osupne vprašanje prometnika, zakaj ste divjali po avtocesti s hitrostjo 150 km/uro.

    Na vaš protest vam razloži, da veljajo nova pravila ugotavljanja hitrosti po novi metodologiji o katerih kljub prebiranju novih zakonov še nič ne veste.

    Po novem sme policija presojati čez prst in brez radarskih meritev, kako hitro vozite. Tudi policaju, ko je vozil za vami se je zdelo, da vozite 100 km/uro ampak, ko vas je prehiteval, je na svojem števcu opazil, da mora voziti 150 km/uro, da vas prehiti. Tako je sklepal, da tudi vi vozite 150 km/h.

    Osupli pričnete razlagati, kateri zakoni in predpisi predpisujejo postopek za ugotavljanje prekoračitve hitrosti. Prometnik ostane mrtvo hladen in vam pove, da to ne velja več, ker oni zdaj uporabljajo novo vsesplošno priznano metodologijo, ki jo Evropa že na veliko uporablja in priporoča.

    Ko nergate, da tega ni v naši -slovenski – zakonodaji, vas prometnik pobije z izjavo, da če še ni pa še bo, saj je priporočila EU treba dosledno upoštevati.

    Poskusite še zadnjič:« Ampak, saj je cela kolona, v kateri sem bil, vozila z isto hitrostjo, a ustavili ste samo mene?«

    Odgovor je bil lakoničen:« Smo opazili. Ampak tisto so bili tujci. Za njih naša pravila ne veljajo.«

    Ko se že vdate in sežete po denarnici z vprašanjem:

    «Kolikšna je kazen?«, vas spet preseneti odgovor prometnika:

    « Zaplemba vozila. Takoj, na licu mesta. S kolegom vas bova zapeljala do
    najbližjega izhoda iz avtoceste. «

    Vi:« Odločbe o prekršku in zaplembi vozila mi niste dali. Veste, pritožil se bom!«

    Prometnik:« Tudi odločb nam po novi metodologiji ni treba več pisati, niti
    pojasnjevati. Aja, pa pritožiti se ne smete. Nikamor!«

    Opisano se je leta 2013 zgodilo zares. Ne sicer na cesti, ampak v »sanaciji
    domačega bančnega sistema«.

    Opomba: Sicer v Sloveniji načeloma veljajo le zakoni, metode in metodologije, ki jih je sprejel ali ratificiral DZ Republike Slovenije v zakonodajnem postopku in ne metodologije, ki jih objavlja na svojih internih spletnih straneh BS.

  9. Ob tako poenotenih stališčih glede bančne sanacije, je seveda možno, da ne razumem vseh okoliščin.

    Dilem torej ni, da so takratni (2013) ocenjevalci in akterji delovali v nasprotju z dobrimi poslovnimi praksami in neupravičeno prišli do zaključka, da je slabo premoženje bank vredno samo 3 milijarde in ne 5 (da ne govorim o vsem ozadju teh dogajanj, od mednarodnih zarot do osebnih interesov). Vseeno pa je zanimivo, kako preprosto se potem zavrne dejstvo (in to je dejstvo), da se je to premoženje pet let ocenjevalo in tudi prodalo za 3 milijarde – da se pač ve, kako se premoženje lahko ocenjuje in tudi prodaja!

    A v svojih razmišljanjih nisem trdil, da je bila takratna ocena pravilna, niti, da je nove ocene in prodajne vrednosti to dokazujejo (tega pač ne vem) – temveč samo to, da se v iskanju krivde in odgovornosti ne smemo ustaviti v letu 2013. Na mizo moramo potem dati celotni proces sanacije, od prve ocene do končne prodaje in poiskati odgovornost za izgubljeni denimo 2 milijardi evrov (denarja tako ni več oz. je v žepih kupcev tega premoženja – če je temu pač tako, kot menijo vsi). Kot dober gospodarstvenik pa bi seveda svoje premoženje prodal po najvišji možni ceni ne glede na cenitev, takšnih ali drugačnih cenilcev. In v preglednem postopku prodaje to razumem kot tržno ceno. Drugo pa je vprašanje, če bi premoženje glede na ponujene tržne cene sploh prodal (mislim npr. na NLB ali Abanko, o čemer sem večkrat pisal).

    • Takratni (2013) ocenjevalci in akterji niso delovali v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Delovali so nezakonito! Niso uporabili predpise, zakonsko določene metode in metodologije RS!

      Če menite drugače, navedite zakone in člene v katerih je RS leta 2013 ali prej sprejela in uzakonila metodo AQR, bottom up in top down. Citirajte zakonodajo RS, ki dovoljuje pošiljati banke v virtualne stečaje na podlagi fantazijskih stres testov z uporabo *»kataklizmičnih« parametrov in po modelu ocenjene vrednosti vzorčenja cca 26% bančne aktive izključno slovenskih bank…. Brez tega so vaša razmišljanja in zapisi neverodostojni in brezpredmetni.

      Kako pravo ravna v takih primerih? Če v pred kazenskem postopku preveč vneta policija na nezakonit način, ki ni predpisan v zakonodaji, pridobi nezakonite dokaze, sodišče le-te takoj izloči iz dokaznega postopka in jih ne upošteva.

      V prvem primeru je nastala ogromna škoda- pravite nekaj milijard-, v drugem primeru škoda zaradi zlorabe pridobivanja nezakonitih dokazov policije ne nastane. ( Razen seveda packe na verodostojnosti in ugledu policije)

      Če na jasna vprašanja nimate eksaktnih odgovorov, potem je čas za vaše intimno revidiranje razmišljanj in stališč, ki nam jih podajate .

      *izvrsten izraz uporabljen na strani tega foruma

  10. Boris Jazbec pravilno trdi, da so bivši guverner in bivši viceguvernerji ravnali nezakonito, torej da so vedoma ravnali v nasprotju z veljavnimi predpisi Republike Slovenije.
    Res je tudi, da mora sodišče v kazenskih postopkih izločiti nezakonito pridobljene dokaze. Toda to še ne pomeni, da škode zaradi nemožnosti ugotovitve krivde v kazenskih postopkih ni mogoče uveljaviti in doseči kolikor mogoče visoke poravnave škode.
    V pravdnih postopkih mora tožnik dokazati: škodo, vzročno zvezo med nastankom škode in protipravnim ravnanjem oškodovanca in njegovo odgovornost. Glede odgovornosti pri odločanju uprav bank je v primeru opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka določeno obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da bi moral na primer guverner banke Slovenije, če bi ga kdo odškodninsko tožil dokazati, da je ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in tožniku ne bi bilo treba dokazovati, da je malomarno opustil zahtevano skrbnost. V pravdnem postopku pravdne stranke niso dolžne dokazovati, kako so dokaze pridobile in sodišče tožbenega zahtevka ne zavrne, ker je na primer tožnik pridobil neko dokazno listino nezakonito, saj se način pridobitve predloženih dokazov ne preverja in se presoja le vsebina predloženih dokazov in njihova verodostojnost.
    Če policija v predkazenskih postopkih ne ravna dovolj strokovno in ne pridobi dokazov o krivdi osumljenih oseb na predpisan zakonit način ima to za posledico nemožnost kazenske obsodbe, kar pa seveda ni ovira da ne bi oškodovane osebe uveljavljale povračilo škode v pravdnih postopkih.
    Imetniki podrejenih obveznic dosledno terjajo vračilo pravic iz njihovih vrednostnih papirjev ne glede na potek različnih kazenskih postopkov, Vlada Republike Slovenije pa obratno kot zastopnik države in njenih državljanov odškodnine od bančnikov, ki so škodo povzročili, čeprav v kazenskih postopkih niso spoznani za krive kaznivih dejanj dosledno ne uveljavlja.
    Prepričan sem, da se kazenski postopki v Sloveniji vodijo ne zato, ker bi pristojni organi dejansko želeli preprečiti zlorabe in oškodovanja javnega premoženja, pač pa so kazenski postopki namenjeni zgolj ustvarjanju videza, da oblast preganja storilce kaznivih dejanj. Vsekakor bi imeli državljani in država veliko več koristi, če bi dosledno uveljavljali odškodninske zahtevke v pravdnih postopkih in bi kazenske postopke vodili dosledno in zakonito zaradi preventivne funkcije kazenskega prava. Vsekakor bi morali doumeti, da zgolj s kazenskimi postopki ne bomo dosegli poravnave škode povzročene s kaznivimi dejanji.

  11. Spoštovani g. Štrajn.

    Me je kar malce sram, da sem se takole razkokodakal pod vašim člankom. Nisem se imel namena več oglasiti, a z vašim zadnjim javljanjem se tako globoko strinjam, da se moram oglasiti še enkrat. Povedali ste srž pravne ureditve suverene države.

    Kot žrtvi ropa v »sanaciji domačih bank leta 2013« mi je popolnoma vseeno za kazensko kaznovanje bivšega guvernerja Jazbeca in njegove združbe. To je stvar države, če hoče vsaj navidezno in še naprej v svoji neuspešnosti zganjati »privid suverenosti«, kako je gospodar na slovenskem. Kot patriota me to seveda izjemno boli in moti.

    Gospodar ali suveren pokaže svojo oblast in voljo s takojšnjim kaznovanjem tistih, ki se izvajanju njegove volje izražene skozi zakonodajo upirajo, jo kršijo ali je ne spoštujejo.

    Ob kazenskopravnem sankcioniranju združbe, ki je zasedala v imenu države vrhunske državne pozicije -vključno s podeljeno jim močjo države – in jih zlorabila državi v škodo in posmeh, je drugi nujen atribut suverenosti, da jih država civilno odškodninsko toži, ker so v njenem imenu povzročili škodo tretjim osebam.

    Papirno preko zakonodaje imamo to lepo urejeno v ZGD in OZ. Šef pravne osebe oz zaposleni ne morejo biti toženi odškodninsko zaradi škode povzročene tretjim osebam v imenu pravne osebe. V primeru izgube odškodninske tožbe, ki jo mora pravna oseba povrniti, nadzorni svet le-te odloči o naslovitvi odškodninskega zahtevka do svojega delavca ali vodilnega, ki je škodo povzročil.

    In to je tudi vsebina javnega vprašanja naslovljenega na premierja Šarca:

    » Zakaj RS nikoli ne toži odškodninsko oseb, ki so v njeni službi in za njen račun povzročili državi škodo, ki jo je treba pod sodno prisilo oškodovancem vrniti?

    Zakaj vlada arogantno namesto odškodninske odgovornosti škodljivcem le to vedno prenese na pleča nič krivih davkoplačevalcev?”

    Priporočam branje mojega »katklizmičnega« mnenja o »suvereni« Sloveniji na tem forumu in obljubim, da se ne bom več oglašal.

  12. Spoštovani g. Jazbec

    O vprašanjih, ki jih postavljate v vašem(upam ne zadnjem komentarju) sem v različnih variacijah objavil v moji zbirki krajših razprav z naslovom: “Razmisleki v času recesije” več zelo provokativnih in argumentiranih mnenj, kritik, izzivov in pozivov k odgovorom. Mediji so moje razmisleke seveda ignorirali, javnost pa ni zaznala herezije mojega pisanja, saj je 300 izvodov, kolikor sem jih uspel spraviti med bralce odločno premalo, da bi se Slovenci z mojim pisanjem ukvarjali; bodisi tako, da bi se z mano strinjali, bodisi tako, da bi mu nasprotovali.

    Glede na lastno izkušnjo napovedujem, da predsednik vlade na vaša vprašanja ne bo odgovoril in tudi pretežen del volivcev ne bo štel za potrebno od Vlade terjati odgovor na vprašanje, zakaj ne opravlja svoje funkcije in kaj meni ukreniti, da se zlorabe zadnjih 25 let naše suverenosti ne bi nadaljevale,ponavljale in celo stopnjevale.

    Prav zato je odgovornost intelektualno poštenih ljudi, kolikor jih pač živi v Sloveniji nenehno in neutrudno opozarjati na ključne razloge, zaradi katerih Slovenci ne živimo tako, kot bi si zaslužili. Kratkoročno so vse kritike lajež psov na karavano, ki gre svojo pot, dolgoročno pa bo prej ali slej oblast za svoje ignoriranje zdravega razuma in poštenja, kar nam dokazuje zgodovina razvoja človeške družbe odgovarjala in tudi plačala kazen za vse, zlorabe in opustitve dolžnega ukrepanja.

Odgovorite opazovalec1 Prekinite odgovor

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: