Reforma davka od dobička: Bolje je ohraniti splošno stopnjo 19% in uvesti minimalno stopnjo 10%

Bine Kordež

Pri davku na dobiček (davek od dohodka pravnih oseb – DDPO) imamo v Sloveniji zanimivo situacijo. Na eni strani ugotavljamo, da je povprečna efektivna stopnja davka (torej dejansko plačani davek glede na izkazani dobiček) med najnižjimi v Evropi. Zaradi tega so upravičeni očitki, da je kapital v Sloveniji prenizko obdavčen. Posebno glede na splošno prepričanje, da pa je delo obdavčeno nadpovprečno. Na drugi strani pa okoli polovica podjetij plačuje davek po stopnji med 17 in 20 %, kar je primerljivo z davčno obremenitvijo v drugih državah. Ti podjetniki zato težko sprejemajo stalne očitke o prenizki obdavčitvi kapitala, še posebej ko potem pri izplačilu dividend odtegnejo še dodatnih 25 % davka.

Splošna davčna stopnja davka na dobiček je z 19 odstotki dejansko blizu povprečja EU. So države, kjer je stopnja še kako odstotno točko višja, a tudi države, ki imajo kako točko nižjo obremenitev, povprečje za EU pa je 21,1 % (vir: KPMG, global tax rates). Ob tej splošni stopnji pa smo pred leti v Sloveniji uvedli precej širokogrudne olajšave pri obračunu davka. Tako podjetja lahko znižajo davčno osnovo zaradi investicij, za naložb v raziskave in razvoj (in opremo), za izgube preteklih let ter nekatere druge namene. Zaradi tega petina podjetij davka skoraj ne plača, četrtina pa po efektivni stopnji med 5 in 15 %. Koristniki teh olajšav znižajo skupno zbran davek, ki je v letu 2017 tako znašal le še 12,6 % glede na izkazan celotni dobiček po računovodskih predpisih (podatki so sicer samo za gospodarske družbe, ki pa vplačajo 90 % vsega davka na dobiček).

Da so prilivi od davka na dobiček res nizki, potrjuje tudi podatek da predstavlja ta davek Sloveniji le 1,6 % BDP (najmanj med vsemi državami EU), povprečje v EU pa je 2,6 %. To sicer ni posledica samo nizke stopnje, temveč tudi relativno manjši obseg kapitala, a vseeno so popravki pri obdavčevanju dobička smiselni. Tega se zavedajo tudi na finančnem ministrstvu in v sklopu predvidenih davčnih sprememb, so načrtovani tudi popravki Zakona o DDPO. Po trenutno veljavnem predlogu naj bi uvedli minimalno stopnjo davka 5 %, splošno stopnjo pa postopno v treh letih dvignili na 22 %.

Ocenjujem, da ta rešitev  ni najbolj optimalna. Ker pomemben del gospodarskih družb plačuje relativno malo davka (tudi po novem), bo država za zagotovitev višjih prilivov dodatno obremenila tiste, ki že danes plačujejo po kar primerljivi evropski stopnji. Posebno v razmerah, ko države razmišljajo bolj v obratno smer, torej v smeri znižanja, zviševanje davčne stopnje na dobiček ni najboljši signal. Menim, da bi mogoče morali močneje poseči v ugodnosti, da bi torej postavili spodnjo mejo na npr. 10 %. Verjetno bi se težko kdo pritoževal z informacijo, da mora v Sloveniji plačati “kar 10 % davka na dobiček”. To se prej razume skoraj kot davčna oaza, kakor pa neka velika obremenitev. A poglejmo najprej nekaj podatkov o tem, kako smo in kako plačujemo davek od dobička.

Na sliki je pregled, kako so se gibale davčne stopnje vse od leta 2001. Z modro črto je splošna stopnja, ki je na začetku prikazanega obdobja znašala 25 %, od leta 2006 pa se je postopno zniževala na 17 %. Po osnovnem predlogu naj bi se znižala celo na 15 %, a so to zniževanje zaustavili, prejšnja vlada pa je stopnjo ponovno dvignila na 19 %. Z rdečo črto pa je prikazana povprečna efektivna stopnja po kateri plačujejo davek gospodarske družbe. Prikazana je kot odstotek obračunanega davka v primerjavi z višino celotnega dobička, torej samo družb z dobičkom. Razlika med stopnjama je rezultat olajšav, ki jih lahko koristijo podjetja v skladu z veljavno zakonodajo.

Te olajšave so bile zelo visoke v prvih letih prikaza, saj je bila dejansko plačana stopnja le okoli 12 %, podobno kot zadnja leta, kljub kar 25-odstotni splošni stopnji. V kasnejših letih je zakonodaja možnost koriščenja olajšav zelo omejila, saj so se do leta 2010 znižale na vsega 2,3 % od dobička (črna črta). V letih 2006 – 2011 je bila tako efektivna davčna stopnja dokaj visoka (med 19 in 17 %) in to kljub zniževanju splošne stopnje. Nova zakonodaja v letu 2012 pa je poleg znižanja splošne stopnje prinesla tudi precejšnje možnosti olajšav, zaradi česar se je dejanska stopnja ponovno spustila na nivo med 11 in 12 odstotki. Torej na nivo, ki nas uvršča med države z najnižjo efektivno stopnjo davka na dobiček.

Ob tem so zanimivi podatki za davek v ZDA, “trdnjavi kapitalizma”, kot radi rečemo. Tam je bil davek na dobiček do nedavnega kar 39 % in šele lansko leto pod Trumpom so stopnjo spustili na 27 %. Nedavno sem delal analizo za družbo Home depot, njihovega največjega trgovca s tehničnim blagom. Prometa imajo toliko kot celotno slovensko gospodarstvo, v ameriški proračun pa vplačajo 7-krat več davka (4,5 milijarde evrov) kot vsa naša podjetja skupaj. Davek na dobiček so namreč plačevali po 37 % stopnji, dodatno pa še na izplačane dividende – si predstavljate reakcijo našega podjetniškega sektorja ob takšnih pogojih?

Ddpo-1.png

V letu 2017 so torej naše gospodarske družbe v povprečju plačale 12,6 % davka glede na izkazan celotni dobiček. Vsi davčni zavezanci bi po splošni stopnji sicer plačali 1,09 milijarde evrov davka na dobiček, zaradi olajšav pa so ga 337 milijonov manj (154 mio zaradi investicij, 85 mio zaradi preteklih izgub, 46 mio zaradi razvoja, 19 mio za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, 18 mio zaradi invalidske olajšave ter 13 mio zaradi ostalih olajšav).

In kdo so ta podjetja, ki koristijo največ olajšav? Seveda so najbolj izpostavljena velika podjetja (Revoz, SIJ, Pivovarna Laško, ELES, LIDL…), a olajšave v precej podobnem obsegu koristijo veliki in mali, pa tudi tuja in domača podjetja. V spodnji tabeli so podatki o efektivni stopnji kot matrika lastništva in velikosti družb. Vidimo, da v povprečju dosegajo tuja in domača (državna ali privatna) skoraj enake stopnje obdavčitve, da je v vseh segmentih dokaj podobna struktura podjetij, ki močno koristijo olajšave, in takšnih, ki jih ne.

Skoraj enako pa velja tudi glede velikosti. Povprečna efektivna stopnja med velikimi podjetji (ta plačajo skoraj polovico celotnega davka na dobiček) je 11,2 % in je še nekoliko nižja od povprečne (12,6 %). A tudi med manjšimi podjetji je veliko družb, ki davka ne plačujejo zaradi česar je povprečna efektivna stopnja davka dobiček je precej nižja od splošne. Drži pa, da v povprečju manjša podjetja plačujejo davek po dve do tri odstotne točke višji stopnji, ker vseeno koristijo manj olajšav.

Ddpo-2

Poglejmo to strukturo še nekoliko podrobneje. V drugi tabeli so podjetja razdeljena v tri skupine – v prvi so podjetja, ki plačuje davek po nižji stopnji kot 5 %, v drugi tista z efektivno stopnjo med 5 in 10 %, v tretji pa tista s stopnjo višjo od 15 %. Od skupaj 66 tisoč podjetij, delujočih v letu 2017, je večina seveda mikro podjetij (58 tisoč) in med njimi jih je kar 21 tisoč poslovalo z izgubo. Če pogledamo delež podjetij, ki so plačevala le 5 % davka ali manj, je med mikro podjetji takšnih petina, med velikimi pa kar 37 %. Na osnovi števila podjetij bi lahko zaključili, da je koriščenja olajšav med večjimi podjetji vseeno precej več kot med malimi. Tudi polno stopnjo davka plačuje več kot polovica manjših družb, med velikimi pa le tretjina.

A za realno oceno je verjetno bolje primerjati delež celotnega dobička, ki ga ustvari posamezna skupina podjetij. Tu so razlike manjše in zato tudi povprečna stopnja davka ne odstopa toliko. Drži pa, da je delež podjetij, ki plačujejo višje stopnje, med srednjimi podjetji nekoliko večji kot pri velikih, zaradi česar je pri njih tudi povprečna stopnja dve ali tri odstotne točke višja.

Ddpo-3

Je pa pri teh izračunih povprečne efektivne stopnje potrebno opozoriti na eno “napako”. Običajen izračun namreč temelji na izkazanem celotnem dobičku vseh gospodarskih družb, ta dobiček pa zajema tudi dohodke od deležev v drugih družbah, ki so tam že enkrat obdavčeni. Zato bi za korekten izračun morali za osnovo upoštevati celotni dobiček brez teh dohodkov. V tem primeru je povprečna efektivna stopnja nekaj višja in sicer 13,9 % namesto 12,6 % in to je prikazano v zadnji vrstici prve tabele. Tudi po tem izračunu plačujejo velika podjetja nekaj manj (12,8 %) kot ostala manjša. Če obrnemo drugače, plačajo velika podjetja zaradi koriščenja olajšav okoli tretjino manj davka kot bi ga sicer po polni stopnji, vsa ostala podjetja pa 23 % manj.

Kot povedano na začetku, država zaradi relativno nižje obdavčitve  kapitala in nizkih prilivov v proračun, načrtuje povečanja te davčne obremenitve. Po predlogu bi določili minimum, do koliko se največ lahko koristijo olajšave (vsako podjetje naj bi plačalo vsaj 5 % davka) ter dvignili splošno stopnjo. V spodnji tabeli je izračun učinkov, če bi ob tem minimumu dvignili splošno stopnjo na 21 % in to bi v proračun prineslo dodatnih 100 milijonov evrov (od gospodarskih družb, kakih 10 milijonov pa še od ostalih zavezancev). Od tega bi tista podjetja, ki danes ne plačajo skoraj nič, prispevala 34 milijonov, dodatno pa bi obremenili tudi podjetja, ki že danes plačujejo davek po stopnji okoli 19 %.

Ddpo-4

Kot alternativna varianta bi bilo mogoče bolj sprejemljivo, da bi raje nekoliko bolj dvignili spodnjo mejo plačila davka, kot pa dvigali splošno stopnjo. Če bi minimum  postavili na 10 %, bi po podatkih za leto 2017 zbrali 83 dodatnih milijonov, a to večinoma od 9.000 podjetij, ki danes plačujejo manj kot 5 % davka na dobiček.

Takšnemu predlogu bi se seveda očitalo, da država ne želi več podpirati razvoja in vlaganj, ki so predpogoj za nadaljnjo gospodarsko rast in predvsem dvig produktivnosti. A tudi 10-odstotna boniteta je kar ustrezna stimulacija, posebno, ker se podjetja ne odločajo za naložbe in razvojne aktivnosti zaradi “popusta” pri davku na dobiček – temveč zaradi tržnih razmer. Ob še tako ugodnih stimulacijah se podjetnik ne bo odločil za naložbo, če ne bo videl tržnih priložnosti. Če pa jih bo videl, pa bo šel v naložbo kljub mogoče nekaj odstotkov nižji stimulaciji pri davku na dobiček. Te olajšave so dejansko bolj nagrada za investitorje kot pa nek velik stimulans. Kljub močno znižanim olajšavam so v letih 2006-2008 podjetja ob pozitivnih pričakovanjih zelo močno investirala, ponovna uvedba po letu 2012 pa se ni odrazila v kaki pretirani investicijski aktivnosti. Močno so se sicer povečali stroški za razvoj, a najbrž bolj v računovodskem smislu – za potrebe koriščenja olajšav.

Obseg plačila davka od dobička ter dejanska povprečna davčna stopnja je v Sloveniji relativno nizka in upravičena so razmišljanja o kakih popravkih navzgor. Vendar pa bi morali v večji meri upoštevati, da je povprečna stopnja nizka predvsem zaradi nizke obdavčitve podjetij, ki močno koristijo zakonske ugodnosti glede olajšav. Petina podjetij, tako majhnih kot velikih, jih koristi v takšnem obsegu, da davka skoraj ne plača, četrtina pa tudi precej manj. S tega vidika verjetno ni najbolj korektna rešitev, da zaradi tega dodatno obremenimo podjetja, ki že danes plačujejo davek po 19 %, temveč bi morali iskati rešitve v nekaj manjših možnostih zmanjševanja obveze za plačilo davka na dobiček.

%d bloggers like this: