Margaret Thatcher ter vzpon in padec neoliberalizma

Spodaj je napoved odličnega komentarja Paole Subacchi v Project Syndicate o vzponu in padcu neoliberalizma, ki ga je orkestrirala Margaret Thatcher (vzporedno z Ronaldom Reaganom onstran luže). Na žalost ga nisem poznal, ko sem pred tedni pisal svoj komentar o ekonomski dediščini železne lady. Imava pa zelo podobne poudarke. Priporočam branje.

When Margaret Thatcher became Prime Minister of the United Kingdom 40 years ago, she brought to an end the Keynesian consensus that had helped guide economic policymaking since the end of World War II. Markets, she said, knew best. 

Decades of financial instability, widening inequality, and ultimately, political discontent have proven otherwise. 

With technological change accelerating alongside larger shifts in the global economic order, there is a growing demand for more active income, labor-market, and industrial policies. But Thatcherism is still very much with us.

The persistence of neoliberalism was clear during Europe’s sovereign debt crisis, when German Chancellor Angela Merkel and her Christian Democratic Union insisted on a ruthlessly orthodox austerity program for Greece. Germany feared that bailing out a fiscally irresponsible EU member state would create an unacceptable precedent. But its policy prescription resulted in economic disaster and misery for Greece, and long-lasting resentment toward Germany (and the EU), particularly among southern EU countries.

Unlike the economic crises of the 1970s, the 2008 crash did not lead to a radical rethinking of the political economy. What followed was denial of the need for new distributional policies and forms of economic management. The result of this complacency became clear in 2016, with the Brexit referendum in the UK and President Donald Trump’s election in the US. As should have been foreseeable, divided and neglected communities are time bombs that can eventually bring down fragile institutions, and even entire political systems.

There is a tradeoff between maintaining open-market economies and ensuring political stability. Often, measures to redistribute resources and support domestic economies are both necessary and appropriate. The impulse to pretend that this trade-off doesn’t exist, and that markets are self-regulating, is one of the enduring legacies of Thatcherism. It is also the height of intellectual laziness.

Ensuring that a democratic citizenry remains committed to liberal values requires that economic and political transitions be managed by states and public institutions. It turns out there is such a thing as society after all.

Vir: Paola Subacchi, Project Syndicate

2 responses

  1. Do Voltaira je večina ljudi imela tako zanič življenje, da je hotela čim prej pobegniti v onostranstvo, kjer naj bi jih čakala nebesa. Življenje ni bilo vredno nič in z izjemo nekaj epikurejcev, ki se znajdejo v vsakem zgodovinskem trenutku, bi se ga vsi najraje čim prej znebili.

    Po Voltairu so se stvari drastično zaobrnile. Razen orto muslimanov vsi želijo ostati tu – v posvetnem življenju. Izumili smo celo izraz nebesa na zemlji. Ljudi je preveč in drug drugemu gremo na živce.

    Gospa Teacher je z neoliberalizmom skušala stvari vrniti nazaj v čas pred Voltaire-om. Zmagovalec trga s pomočjo raznih regulatorjev usmerja »svobodni in neodvisni trg« in dobi vse. »Luzerji« ničesar. Tako, kot mlad prašiček sanja, da bi postal odraslo prase, večina ljudi sanja, da bi postali penzionisti in ne tržni »luzerji«, kot si je zamislila Teacherjeva. Žal – in obljubam navkljub- penzionov glede na zastavljeni koncept ni dovolj. Teacherjevi je uspelo zgraditi sistem, a miselnost ljudi se ni spremenila.

    Naš naslednji korak je lahko le revolucija ali korenita temeljna evolucija sprememb družbenih pravil prerazporejanja neoliberalistično prigrabljenega premoženja (ubogi mladi Jeff Bezos s svojimi 100 in še nekaj miljardami €).

    S tem nikakor ne mislim na kar neko EU renesanso ali reforme, ampak povsem novo ureditev. To zna lepo narediti ameriški predsednik Trump. Kamorkoli pride se blasfemično zaleti v obstoječo ureditev, jo zruši in v novonastalem brezvladju ponudi novo, ki se nasprotni strani sploh ne zdi več bogokletna. Sprejmejo nov red in še veseli so, da se Trump z njimi želi kaj meniti. Na žalost je njegov pogled radikalnejši od Teacherjeve tako, da bi ukinil celo nepotrebne tržne Potemkinove kulise neoliberalizma imenovane »neodvisni regulatorji trga«.

    Kakorkoli, neoliberalizem skupaj z njegovimi odkloni se definitivno bliža k svojemu koncu. Zgodovinski rok uporabnosti mu je potekel. Izpel se je, a vprašanje je koliko časa še in na kašen način bo odmiral.

    Jonatan Haidt v knjigi Pravični um pravi, da 90% svojih intelektualnih sposobnosti uporabljamo za izmišljevanje opravičil in izgovorov za svoja napačna stališča in dejanja. No, ortodoksno zadrti neoliberalci uporabljajo zadnje čase za to dejavnost kar 100% svojih intelektualnih kapacitet. Njihovo nebeško onostranstvo se je pričelo tu z udejanjanjem idej M. Teacher. Lepo je imeti koristi od služenja ideji v udejanjanju katere večina izgublja, redki izbranci pa eksponentno pridobivajo. Od njih, ki so na položaju in imajo trenutno v rokah še vse vzvode moči je odvisno, kako dolgo bo propad še trajal in kako boleče bo.

    • Če je vse odvisno od teh, ki imajo v rokah vse vzvode moči, nas bog reši, ker smo opleli. Na srečo ni odvisno od njih in nikoli ni bilo, družbeno življenje je v glavnem vedno odvisno od navadnih ljudi, ki ob odsotnosti organizacije neke posebne moči sploh nimajo, niti neke posebne veljave.

      Povsem jasno je kam bomo prišli, če se bomo pustili voditi naprej. Propadanje se bo nadaljevalo, od enkrat se bo pa eksponentno povečalo. In ne bo le družbeno, ampak bo tudi naravno propadanje.

%d bloggers like this: