Postaja Evropa gaullistična ali naj bo gaullianistična? Oziroma pravila pred institucijami ali obratno?

Zaiki Laidi je odlično zapisal trenutno dilemo EU, ki se skriva v navidezno semantični razliki med gaullizmom in gaullianizmom (oboje izhaja iz imena ustanovitelja francoske pete republike Charlesa de Gaullea). Gre za dilemo med nacionalno suverenostjo znotraj EU integracije (de Gaulle) in deljeno evropsko suverenostjo znotraj bolj tesno integrirane EU (Macron). Gre za dilemo med apolitično, tehnokratsko Evropsko komisijo (EK) ali bolj politično EK kot evropsko vlado. Gre za dilemo med tehničnim uveljavljanjem dogovorjenih pravil in političnim zasledovanjem dogovorjenih ciljev znotraj nekega trenutnega konteksta. Gre za dilemo med nemško in francosko vizijo EU. Mario Draghi se je postavil na stran slednje.

Na primeru denimo fiskalnega pravila je razlika med gaullizmom in gaullianizmom v tem, da prvi zahteva striktno, germansko uveljavljanje fiskalnega pravila ne glede na (socialne in politične) posledice, drugi pa omogoča politično bolj fleksibilno prilagajanje uveljavljanja pravila glede na ekonomsko situacijo in politični vpliv dotične države. Z drugimi besedami, gaullianizem je, v moji interpretaciji, na eni strani gaullizem za majhne in politično nevplivne države (Grčija, Ciper, Slovenija itd.), na katerih se striktno uveljavljajo EU pravila, in na drugi strani politična tržnica, v kateri velike države, ki so močneje zastopane v EU vladi, lahko izsilijo odpustke glede posameznih ukrepov.

Iz institucionalnega vidika mi je osebno bližja nemška vizija, ki ohranja nacionalno suverenost in apolitično EK, na drugi strani pa si želim, da bi bila EK bolj fleksibilna v izvajanju dogovorjenih pravil, v skladu s kontekstom. Kakšen smisel ima striktno uveljavljati fiskalno pravilo (ki je že itak metodološko gnilo), ko državam kronično primanjkuje agregatnega povpraševanja in je gospodarska rast nevzdržno nizka?! Je pa povsem jasno, da EK v kontekstu ohranjanja nacionalne suverenosti nima “pravice fleksibilnega tolmačenja pravil“, pač pa mora za vse odločitve dobiti soglasje voditeljev držav. Kar iz nje seveda dela sedanjo EK – tehnokrata, ki igra po nemških notah.

Iz tega vidika zame dilema med gaullizmom in gaullianizmom dejansko izgine. Bližje mi je korak nazaj glede evropske integracije, v zadnje delujoče stanje. To je v obdobje pred uvedbo skupne monetarne unije. Torej Skupni trg brez evra. Tista konstelacija je zagotavljala enotni trg med državami in 4 svobode (prost pretok blaga, storitev, kapitala in dela), hkrati pa je zagotavljala dovolj fleksibilnosti državam, da so z avtonomnimi fiskalnimi in monetarnimi politikami vsaka zase znotraj skupnega trga poiskale svoje ravnotežje. Tista konstelacija je zagotavljala socialno in politično vzdržen razvojni model vsem članicam.

Prepričan sem, da bo nadaljevanje delovanja EU po nemškem receptu (paznika v koncentracijskem taborišču, ki se striktno drži pravil) ali francoskega taljenja nacionalnih suverenosti (in uveljavljanja enoglasnega političnega imperija) EU razgnalo. Povsem brez potrebe. EU je dobro delovala in v korist vseh članic, preden so Francozi izkoristili priložnost nemške združitve in od Nemcev izsilili integracijski korak predaleč v nevzdržno monetarno unijo.

In many ways, little has changed since then. To this day, trade remains Europe’s most effective means of wielding influence beyond its borders. But larger global developments have made it impossible for Europe to maintain the status quo, thereby pushing it in a more Gaullian, but not Gaullist, direction. The difference is not merely semantic. Gaullism, traditionally understood, is based on sovereign states, and makes no room for a formally organized Europe. By contrast, Gaullianism refers to the need for Europe itself to become autonomous in a world dominated by great-power politics.

The goal of Gaullianism can be achieved only through shared sovereignty among European nation-states – in clear contradiction of Gaullist doctrine. Thus, French President Emmanuel Macron’s vision of a sovereign Europe is itself arguably Gaullian. France’s support for extending qualified-majority voting within the EU to apply to tax, foreign, and security policy is a far cry from anything de Gaulle would have countenanced. So, too, is Macron’s for the creation of a European asylum agency and other new EU-wide institutions.

Moreover, while de Gaulle rejected any politicization of the European Commission, Macron wants to re-politicize it. He expects the Commission to exercise more political control over the management of the eurozone, rather than mechanically enforcing rigid rules. He also wants to federalize EU economic policymaking, precisely to override German and Hanseatic obstacles to taking decisive action.

Meanwhile, Germany, historically the reputed federalist in Europe, has become increasingly inclined toward intergovernmental arrangements. That is why it wants to limit the influence of the Eurogroup of eurozone finance ministers (which it considers too political) in enforcing fiscal rules under the European Stability Mechanism. As the German literary scholar Karl Heinz Bohrer has observed, Germany has a “tendency to fetishize the law to the point of making it an absolute norm independent of reality and placed above politics.”

France, by contrast, views governance by EU institutions as preferable to governance by rules alone. Whereas institutions allow for political assessments amid changing conditions, the application of rules without any regard for political context can start to resemble dogmatism, and ultimately will lose popular legitimacy. As Mario Draghi, the governor of the European Central Bank, recently put it: “rules are generally static and require states to adhere to specific actions, whereas institutions are required to achieve prescribed objectives.” And rules, he points out, “cannot be updated quickly when unforeseen circumstances arise, whereas institutions can be dynamic and employ flexibility in their approaches.”

Vir: Zaiki Laidi, Project Syndicate

%d bloggers like this: