Podnebni izziv in energetski prehod kot velika priložnost za pospešitev rasti evropskega gospodarstva

Drago Babič

Kje smo?

Delovanje toplogrednih plinov (TP), ki so glavni povzročitelji podnebnih sprememb, je globalno. Največ TP je v obliki CO2, preko 90%, zato v nadaljevanju podajam podatke za TP, preračunane kot ekvivalent CO2.

Od kod prihaja CO2, kako jih narava vsrka in koliko je viškov v atmosferi, ponazarja naslednja slika:

C_change1

Podatki so za cel svet in preračunani na vsebnost ogljika v TP. Če jih hočemo izraziti v količini CO2, jih moramo pomnožiti s 3.67.  Vir: Earth Syst. Sci. Data, 10, 2018

Iz slike izhaja, da od vse proizvodnje TP, ki prihaja v glavnem od kurjenja fosilnih goriv, nekaj še na račun deforestacije zaradi širjenja urbanizacije, narava uspe vsrkati le okoli polovico. Višek se nabira v atmosferi in vpliva na podnebje tako, da segreva planet. Trenutno se letno ustvarja okoli 11 milijard ton ogljika (40 mrd ton CO2), letni višek, ki se nabira v atmosferi, pa znaša okoli 4,7 milijard ton ogljika (17,5 mrd ton CO2). Skupno se je do sedaj nabralo v atmosferi za 250 mrd ton ogljika (10 bilijonov ton CO2) viška, oziroma, izraženo v koncentraciji delcev CO2v zraku, okoli 410 delcev na milijon (ppm). Da bi ustavili naraščanje in pomagali naravi, da sama vsrka viške ogljika v obliki CO2, bi torej morali ta letni višek emisij odpraviti oziroma znižati skupno proizvodnjo ogljika na polovico.

To, kar pride v zrak na Kitajskem, vpliva na podnebje tudi pri nas. V naslednjih slikah podajam malo podrobnejše podatke o emisijah toplogrednih plinov – ETP po fosilnih virih in po geografskih virih.

C_change2

Iz teh podatkov vidimo, da sta glavna vira CO2 premog in nafta in to sta tudi glavna cilja borbe proti ETP. Geografsko pa lahko ugotovimo, da sta zgodovinsko/kumulativno in na prebivalca največja krivca za tak porast TP ZDA in EU, zato je tudi prav, da največ storita za odpravljanje prekomernih emisij. Trenutno pa je največji onesnaževalec Kitajska, ki se mu hitro približuje Indija, zato je za uspeh borbe proti ETP ključno, kaj se bo dogajalo v teh hitro rastočih državah jugovzhodne Azije.  Še tako dobri programi pri nas doma ne bodo rešili celega sveta, niti nas samih ne. Kaj nam pomaga, da zapremo TEŠ6, če bodo v naši bližini na Balkanu v kratkem zgradili tri nove TEŠe? Da ne govorimo o Kitajski in Indiji? Zato je spoštovanje meddržavnih dogovorov, kot je Pariški podnebni sporazum, ključno za uspeh borbe za zmanjševanje ETP.

Torej se moramo najprej prizadevati, da bo akcija skupna in bo potekala po vsem svetu naenkrat. Vendar je sposobnost izvajanja programov, tako organizacijska kot finančna, zelo različna po posameznih državah. Ni za pričakovati, da bodo države v razvoju, ki ne razpolagajo z enakim finančnim in strokovnim potencialom kot najrazvitejši, enako hitro zmanjševale izpuste, še posebej, ker s svojim napredovanjem obenem ustvarjajo nove izpuste in bi omejevanje ETP razumele kot omejevanje lastnega razvoja. Zato je potrebna odločna meddržavna akcija, vključno s precejšnjim prelivanjem sredstev od razvitejših k manj razvitim, ki pa je v obstoječem razdrobljenem in s kapitalsko egoističnim pristopom prepojenim svetom zaenkrat utopična.

Vendar se kljub temu nekaj premika.

V ZDA, ki je pod Trumpom pod pritiskom naftno-plinskih lobijev pred kratkim odstopila od Pariškega podnebnega dogovora, se pod vodstvom progresivnih demokratov oblikuje »New green deal«, ki pod vodilno idejo varovanja okolja združuje tudi politično preobrazbo, ki bo dala prednost ljudem pred kapitalom in tako najmanj omogočila, da se tudi ZDA pridružijo borbi proti emisijam TP, morda pa celo dosegla celovito preobrazbo ameriške družbe.

Če na kratko povzamemo deklaracijo »New green deal«, ta zajema:

  • cilj, da ZDA do leta 2030 zmanjša emisijo TP človeškega izvora na 40 do 60% količin iz leta 2010 in na ničelno stopnjo (na naravno sposobnost vsrkanja CO2, ki znaša okoli 44% sedanjih emisij) do leta 2050,
  • obveznost zagotavljanja tehničnih in finančnih sredstev za doseganje teh ciljev

Poleg tega predpostavlja še doseganje drugih družbenih ciljev:

  • ustvarjanje milijonov dobro plačanih služb,
  • ustvarjanje dosedaj nedoseženega napredka in ekonomske varnosti za vse državljane ob odpravljanju sistemskih krivic preko investicij v infrastrukturo in industrijo za potrebe 21. stoletja,
  • obnovo javnega transportnega omrežja brez ETP,
  • zagotavljanja čistega zraka in vode,
  • zdrave hrane,
  • zdravega okolja in dostopa do narave,
  • odpornega in vzdržnega podeželja, odpornega na klimatske spremembe,
  • uveljavljanja pravice in enakosti vseh zapostavljenih manjšin, migrantov, de industrializiranih področij, revežev, brezposelnih, žensk, starejših, brezdomcev, prizadetih in mladih. In tako dalje.

Če na grobo razdelimo cilje resolucije, se jih en del nanaša na borbo proti klimatskim spremembam preko zmanjševanja/eliminacije ETP in drugih onesnaževalcev okolja, kar je za ZDA vsekakor tehnično in finančno izvedljivo, in na vrsto bolj družbenih ciljev, ki so sicer navedeni bolj splošno, njihovo uveljavljanje pa bi za obstoječo družbo v ZDA pomenilo pravo socialistično revolucijo, ki bi davkoplačevalce stala precej več, kot le podnebni del. Zato je manj verjetno, da se bo to zgodilo. Se pa ta vzorec, to je povezovanje klimatskih ciljev z bolj socialistično usmerjenimi družbenimi cilji, ponavlja tudi drugje, tudi v Evropi, kar samo po sebi govori, da je podnebje eden izmed temeljnih izzivov, s katerimi se spopada sodobna človeška družba.

Kaj pa Evropska unija?

Za Evropo, konkretneje Evropsko Unijo, lahko rečemo, da je storila na področju izboljševanja okolja in zniževanja emisij TP primerjalno z ostalimi velikimi onesnaževalci, ZDA in Kitajsko, še največ. Spodaj je naveden grafični pregled o emisijah TP v Evropi, preračunano na CO2, vključno z zgodovinskimi podatki od leta 1990.

C_change3

Iz podatkov sledi, da smo v EU od leta 1990 zmanjšali skupne emisije TP za 22% in to na vseh sektorjih, razen pri prometu, kjer so se emisije precej povečale.

Pa še isti podatki za leto 2016 glede na izvor emisij:

C_change4

Vir: Europe Environmental Agency 2018

Če upoštevamo še naravni ponor CO2 (brez oceanov) v količini 301 mio ton, je bilo v EU v letu 2016 spuščeno v zrak skupaj 4.835 mio ton CO2, oziroma 16-krat več, kot ga je vsrkala kopenska narava. Mimogrede, v Sloveniji je zaradi velikega deleža gozdov to razmerje ugodnejše, ustvarjamo le 3,5-krat več CO2kot ga narava vsrka. Največ CO2 ustvarja energetika, predvsem s kurjenjem premoga, nato promet s kurjenjem naftnih derivatov (če upoštevamo še mednarodni zračni in ladijski promet, transport postane enako velik vir CO2 kot energetika), nato ogrevanje stavb in poljedelstvo (pri tem je glavni TP metan in ne CO2). Glavna smer ukrepanja bi bilo nadomeščanje fosilnih goriv v energetiki in transportu ter pri ogrevanju stavb, pri čemer se kot najprimernejši nadomestni vir kaže elektrika.

Kljub ugodnemu trendu zmanjševanja emisij TP ti podatki kažejo, da smo tudi v EU še daleč od tega, da bi dosegli ogljično nevtralnost, to je da bi proizvajali le toliko TP, kot jih narava vsrka. Ker se situacija kljub intenzivnim birokratskim prizadevanjem uradnikov v Bruslju (ki določajo vsakemu individualnemu proizvajalcu ETP pa tudi državam letne kvote izpustov, vendar kljub temu pokrivajo le polovico ETP) in izraziti politični in finančni podpori zelenemu prehodu v nekaterih državah, bistveno ne spreminja na bolje, je nastopil čas, da podrobneje analiziramo dosedanje delovanje EU in nekaterih članic na tem področju in iz tega izluščimo napotke za v bodoče. Namreč, ta zeleni prehod ne bo lahek, potrošnja elektrike se bo v EU podvojila, torej bo potrebna podvojitev kapacitet elektrarn, obenem bo treba zamenjevati obstoječe elektrarne na fosilna goriva s takimi, ki ne proizvajajo ETP.

Najprej moramo ugotoviti, da obstoječe tehnične rešitve na področju obnovljivih virov energije (OVE) zaenkrat ne morejo v celoti zagotoviti ogljične nevtralnosti. Od obstoječih OVE je hidroenergetski potencial evropskih rek v glavnem že izkoriščen, fotovoltaika je ekonomično uporabna le na jugu Evrope, vetrna energija je učinkovita le tam, kjer dobro piha, pretežno na obalah Atlantika in Severnega morja. Taka razpršenost/oddaljenost virov od potrošnikov in neenakomeren režim proizvodnje, ki se ga ne da prilagajati porabi, povzroča velike probleme v stabilnosti evropskega elektroenergetskega sistema in zahteva dodatne kapacitete prenosa in skladiščenja električne energije, kar vse skupaj draži zeleni energetski prehod.

To dokazuje dogajanje v Nemčiji, ki se je odpovedala jedrski energiji in stavi vse na OVE. Država za nove projekte OVE zagotavlja visoko odkupno ceno elektrike pri 80 eur/MWh za obdobje 15-20 let ob tem, da je tržna cena elektrike bistveno nižja, okoli 50-60 eur. Vendar kljub takemu spodbujanju proizvodnje električne energije iz OVE, dosega delež OVE le 15% vse porabljene energije (pri elektriki 34%). Poleg tega povzroča zaradi nihanj v proizvodnji nestabilnost celotnega evropskega elektro sistema, končnim porabnikom elektrike, ki to plačujejo, pa povzroča prekomerne stroške. Poleg tega se pokrivajo izpadi/primanjkljaji v dobavah iz OVE z nadpovprečno proizvodnjo elektrike iz fosilnih goriv, predvsem premoga, tudi iz uvoza, pa tudi s povečanim uvozom zemeljskega plina iz Rusije (Severni tok 2), kar nasprotuje logiki zelenega prehoda.

V Nemčiji in na Danskem je cena električne energije za končnega porabnika dvakrat višja kot pri nas, ker vsebuje visoke ekološke davke, kar je razvidno iz naslednjih dveh slik.

Prva prikazuje skupno ceno elektrike za gospodinjstva:

C_change5

Druga prikazuje delež davkov v končni ceni elektrike za gospodinjstva:

C_change6

Tak princip, da večino stroškov energetskega prehoda nosi končni individualni porabnik, je tudi socialno krivičen. Ko so hoteli v Franciji že tako drago gorivo za individualnega potrošnika obremeniti z dodatnimi ekološkimi taksami, je izbruhnil upor rumenih jopičev. To potrjuje prej navedeno tezo, da imajo podnebne spremembe in borba proti njim velik socialni pomen in ga je treba upoštevati kot celovit družbeni projekt. Stroške odpravljanja ETP bi morali nositi povzročitelji in ne končni potrošniki. Obstoječa rešitev, ki izrazito obremenjuje malega potrošnika in ne povzročitelja škodljivih emisij, je dobro znan princip kapitala, ki razbremenjuje sebe in prevaljuje stroške/davke svojega škodljivega delovanja na neorganiziranega posameznika, ki se takemu izkoriščanju ne more upreti.

Za ponazoritev stroškov zelenega prehoda po meri najbogatejših (vendar ne najbolj pametnih) lahko navedemo, da Nemčija izplačuje za subvencije za obratovanje OVE 2,5 milijard eur mesečno, kar predstavlja skoraj 1% BDP letno. Nemški minister za gospodarstvo in okolje, Peter Altmaier, je pred časom izjavil, da bo Nemčijo do leta 2030 stal prehod na OVE brez jedrskih elektrarn okoli 1.000 milijard eur. Pa še to je bila le ocena, pravih stroškov ne pozna nobeden. To so pa že zneski, ki lahko spravijo na kolena celo najmočnejšo evropsko ekonomijo, kaj takega si ostali tako ali tako ne moremo privoščiti.

Nadalje so pristopi, kako zmanjšati emisije TP v Evropi, zelo različni. Nemci in Danci prisegajo na OVE brez jedrske energije (kar je najdražje), pri Francozih so glavne JE, manj premožni vzhodni evropejci pa še naprej kurijo poceni premog. Ob tem pa Bruseljski birokrati preštevajo vsa kurišča in nas obremenjujejo z napornimi birokratskimi poročili (letno poročilo o ETP za Slovenijo obsega 400 strani!), vsebinsko pa storijo prav malo. Skratka, zmešnjava, ki razumljivo ne daje pravih učinkov. Še največje znižanje ETP je v Evropi nastalo kot posledica selitev bolj umazanih industrij na Kitajsko in drugam na vzhod, ne pa zaradi učinkovitih podnebnih politik.

Tudi na področju transporta smo šele na začetku. Preusmerjanje tovornega, pa tudi potniškega prometa na železnice je zaradi upočasnjevanja izgradnje hitrih prog in splošne modernizacije železnic zaradi evropske politike varčevanja v zadnjih letih zastalo. Nadomeščanje naftnih derivatov z elektriko pri avtomobilih poteka prepočasi, predvsem zaradi tehnično in cenovno še neustreznih hranilnikov elektrike – akumulatorjev, ki so trenutno ahilova peta električne mobilnosti. Očiten znak evropske okostenelosti je dejstvo, da kljub vodilni vlogi EU na področju proizvodnje avtomobilov, v EU šele pripravljamo strategijo za lastno proizvodnjo sodobnih baterij, medtem ko je Kitajska že postala na tem področju vodilna v svetu.

Tak zastoj v učinkovitosti zmanjševanja ETP in nepravično porazdeljeni stroški reševanja problema ETP zahteva premislek in zasnovo drugačnega evropskega modela, ki bi bil tehnično bolj učinkovit, ekonomsko znosnejši in ne nazadnje pravičnejši.

V nadaljevanju podajam osnovne značilnosti takega modela, ki bi upošteval te cilje, temelječ na principu, da onesnaževalec nosi večino stroškov in na objektivnem izboru najprimernejših konkretnih projektov zmanjševanja ETP v evropskem merilu. Predpostavlja tudi poglobitev enotnega energetskega tržišča v Evropi, nekako podobno kot se vzpostavlja evropska bančna unija.

  1. Najprej bi morali ovrednotiti primernost jedrske energije (JE) za proizvodnjo elektrike. Namreč, obstoječi OVE, veter in sonce, ne morejo sami po sprejemljivi ceni zadovoljivo nadomestiti v celoti in povsod fosilna goriva, potrebno bo iznajti nekaj več – vsaj fotovoltaične celice z dvojnim izkoristkom od do sedaj znanih in poceni skladiščenje in transport na velike razdalje viškov/primanjkljajev energije, ki jih povzročajo spremenljivi OVE. Idealno bi bilo udomačiti jedrsko fuzijo, vendar smo na tem področju še daleč od končnega uspeha, to bo prišlo v poštev po letu 2050.

To bo zahtevna naloga, saj moramo strokovno (in ne populistično) vsestransko, tudi po kriterijih, koliko so vredna življenja in zdravje ljudi, primerjati okoljevarstveno škodo, ki jo povzročajo ETP s potencialno nevarnostjo/škodo radioaktivnih izpustov v primeru okvar v JE. V kolikor se bo pokazalo, da povzročajo ETP večjo škodo kot JE, bo rešitev, vsaj za prehodno obdobje 30-40 let, dokler ne odkrijemo bistveno boljših OVE, z JE lažja.

  1. Preko evropskega raziskovalnega programa Obzorja je treba bistveno povečati (podvojiti) financiranje razvoja in raziskav na področju energetike s posebnim poudarkom na OVE, skladiščenju elektrike – baterijam in transportu elektrike na velike razdalje.
  2. Upravljanje energetskega prehoda je treba postaviti na ekonomske (in ne birokratske) temelje. Na nivoju EU je treba ustanoviti Podnebni sklad, ki bi se polnil z evropsko takso na CO2 v višini ca. 10 eur na tono CO2, ki bi ga vplačevali vsi onesnaževalci brez izjem in bi bil neposreden dohodek sklada. Najboljša rešitev bi bila obdavčiti že vir – fosilna goriva, ki bi v prodajnih cenah vsebovala to takso. Tako bi zbrali letno okoli 50 mrd nepovratnih sredstev.
  3. Na nivoju EU bi ustanovili po vzoru EIB Podnebno banko s štirikrat večjim letnim kreditnim potencialom od Podnebnega sklada, to je 200 mrd letno, ki bi po najugodnejših obrestnih merah dolgoročno (na 25 let) kreditirala podnebne projekte. Denar za financiranje banke naj z emisijo/odkupom obveznic zagotovi ECB, to bo boljši način vzpodbujanja porabe in s tem rasti BDP kot bi bil helikopterski denar oziroma odkupovanje obveznic evrskih držav od zasebnih investitorjev.
  4. Na vseevropskih razpisih bi posameznim projektom po hkratnem kriteriju največjega učinka na zmanjševanje ETP in čim boljši ekonomičnosti projekta in ne glede na državo porekla podeljevali obenem subvencije Podnebnega sklada v višini 20% in kredite Podnebne banke v višini 80% od vrednosti projekta. Tako bi zagotovili približno 250 milijard (1,5% BDP Evropske unije z V. Britanijo vred) letnega investicijskega potenciala za podnebni prehod. Okvirni kriterij bi bil, da 1 mrd investicije zmanjša emisije TP najmanj za 1 mio ton letno (1 eur za 1 kg CO2) oziroma vse investicije letno skupaj za 250 mio ton, kar znaša 5% sedanje skupne letne količine emisij TP v EU. Tako bi  v 20 letih praktično izničili viške emisij TP nad naravno adsorpcijo.
  5. Take subvencije in kredite bi prejeli projekti, ki bi zagotovili:

– zmanjševanje porabe energije z varčevanjem, na primer toplotne izolacije stavb, vgrajevanje naprav z boljšim izkoristkom goriva in podobno

– izgradnjo zmogljivega evropskega omrežja za prenos električne energije, ki bo lahko učinkovito prenašal viške (in primanjkljaje) proizvodnje iz OVE

– zamenjavo energetskih naprav, ki za obratovanje koristijo fosilna goriva s takimi, ki ne koristijo ogljičnih virov, na primer elektrarne na OVE ali/in JE, v kolikor bi bile JE sprejete kot primerne

– vzpodbujanje električne mobilnosti, to je uporabo transportnih naprav, ki za pogon ne uporabljajo ogljičnih virov, ampak elektriko ali vodik, vključno z vzpostavitvijo mestnega, primestnega in medmestnega (hitri vlaki) prometa

– izgradnjo ustreznih kapacitet za proizvodnjo sodobnih akumulatorjev

– vgradnjo energetskih naprav, ki kot gorivo uporabljajo odpadno biomaso

Energetski prehod kot razvojna priložnost

Iz zgornjega izhaja, da bi za učinkovit prehod na nove vire energije, s katerimi bi ustrezno zmanjšali izpuste TP, na ravni EU potrebovali letne naložbe v višini približno 3% BDP. Ob multiplikatorju okrog 2, bi to pomenilo velik stimulus za evropsko gospodarstvo (okrog 6% letno). Klimatske spremembe in energetski prehod ne samo, da pomenijo precejšnjo investicijsko priložnost, pač pa hkrati priložnost, da se rast evropskega gospodarstva v naslednjih desetletjih pomembno pospeši.

_________________

Kaj naj storimo v Sloveniji, da bi se čim bolj učinkovito izognili podnebni škodi, pa bomo obravnavali kasneje, ko bo potekala razprava o Energetskem konceptu Slovenije.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: