Ne bom več luzerka

Ne bom več luzerka

Stanko Štrajn

Vsem ljubiteljem in iskalcem resnice toplo priporočam ogled izjemnega slovenskega filma avtorice, scenaristke in režiserke Urše Menart »Ne bom več luzerka«. Za razliko od statističnih  analiz slovenskega gospodarstva, ki v manirah znanstvenih razprav razlagajo, kako je recesije konec in kako imamo solidno gospodarsko rast, nam film neposredno kaže življenje določenega dela slovenskih državljanov brez ideoloških predsodkov in nazorno razkriva laži in demagogijo vladajoče ideologije kot izkrivljene zavesti v Sloveniji.

Prav neposrednost, iskrenost in nazornost brez kakršnih koli olepšav je razlog, da mediji temu filmu ne posvečajo niti % toliko pozornosti, ki so jo sicer deležni drugi, mnogo manj vredni proizvodi slovenske kinematografije, ki imajo prav obraten interes: namesto razkrivanja resnice, resnico zamegljujejo in poneumljajo gledalce, ki nasedajo reklamnim uspehom ideološko podkrepljenih kritik, ki se bohotijo v javnih medijih.

Slovenski filmi so v večini primerov izraz dekadence (»Maškarada« Boštjana Hladnika),  romantične iluzije (»Vesna« Františka Čapa), slavospeva svobodi (»Na svoji zemlji« Franca Štiglica) emotivnega poveličevanja slovenske literature (»Na klancu« Vojka Duletiča) psihoanalitičnega relativiziranja (»Nasvidenje v naslednji vojni« Živojina Pavloviča), ideološke kritike socializma (»Rdeče klasje« Živojina Pavloviča) ponarejenega prikazovanja mladostnikov (»Gremo mi po svoje« Miha Hočevarja) meščanskega eticizma (»Balada o trobenti in oblaku« Franca Štiglica) duhovičenja o osebnih odnosih (»Kajmak in marmelada« Branka Đurića) in kar je vsemu temu podobnega.

Skupen imenovalec slovenske filmske umetnosti je lov za komercialnim uspehom, ki ga v pogojih slovenske majhnosti ta panoga nikoli ne bo dosegla. Tovrstna produkcija želi ugajati vladajoči ideologiji in hoče vsiljevati občinstvu iluzijo sreče ali moralne katarze kot nadomestilo za realno preživljanje v lovu za dostojnim življenjem. Prav radikalna drugačnost filma »Ne bom več luzerka« je razlog, da vladajoči oblasti in ideološko naravnani kulturi kritika kot neposredno prikazana realnost ni všeč, zaradi česar se ta film  v medijih ne reklamira, filmski slavopevci (uveljavljeni filmski kritiki) molčijo in tako ta film ne bo doživel odmeva in vpliva, ki si ga zasluži. Mislim, da se ne motim, če napovedujem, da bo ta film deležen pozornosti le v spletnih komentarjih, saj je splet edini nežargonski medij, v katerem lahko ljudje razmišljamo in širimo krivo ali pravo vero.

»Ne bom več luzerka« brez olepševanja razgali položaj visoko izobraženih mladih Slovencev (generacije med 25 in 40 let), ki so prišli na svet po slovenski osamosvojitvi, in ob ali po koncu socializma  v deželi, kjer uživamo naš vsakdanji kruhek. Ne pozabimo, da v Sloveniji praktično pol vsakoletne generacije ljudi študira in doseže visokošolsko izobrazbo, mnogi med njimi pa celo doktorat znanosti. Naravoslovni in tehnični izobraženci imajo bistveno boljši položaj kot humanistično ali družboslovno izobraženi mladi Slovenci, a tudi tem se položaj in perspektiva dostojnega življenja hitro poslabšuje.

Tako imamo umetnostne zgodovinarje, pravnike, ekonomiste in filozofe, ki strežejo v lokalih, prodajajo knjige, si iščejo svoj prostor v proizvodnih dejavnostih za tekočimi trakovi predelovalne industrije. Slovensko gospodarstvo in družba kot celota enostavno nima delovnih mest za tako številčno populacijo mladih izobražencev, zaradi česar se bohoti delo na črno, trgovina s študentskimi napotnicami, samozaposlitve in vsesplošno prerivanje v neizprosni konkurenci za vsakdanje preživetje. Zaslužka in dela enostavno ni, je pa dovolj priložnosti za brezplačno delo, za izkoriščanje stiske mladih izobražencev, ki so prisiljeni pozabiti vse, kar so si sladkega obetali, ko so študirali in ki morajo garati po cele dneve, da zaslužijo vsaj  za skromno prehrano; streho nad glavo pa jim zagotavljajo starši.

S stališča teh mladih ljudi brez realne perspektive dostojnega življenja so vse razprave o povprečnih plačah v javnem in zasebnem sektorju povsem brezpredmetne. Ti mladi ljudje ne zaslužijo dovolj, da bi si plačali prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, pa tudi dohodnine ne plačujejo, če nimajo dela. Starajoče se generacije, ki bi naj po slaboumno načrtovani pokojninski reformi delali preko 67. leta starosti, ker bodo poleg plače prejeli še pokojnino, bodo tako plačevale prispevke za socialna nadomestila mladih, namesto, da bi mladi delali in plačevali davke in prispevke za pokojnine ostarelih državljanov.

Slovenska gospodarska politika ni le moralno zavržena, temveč je predvsem nerazsodna in oropana zdrave pameti. Sedanji trendi nujno vodijo v razpad socialne in pravne države, kar na simbolni ravni pokaže junakinja filma »Ne bom več luzerka« Špela, ko na koncu filma vzame usodo v svoje roke in ukrade svoje kolo, ki ga pred tem nek luzer ukrade njej. Že res, da ima lastnik vedno pravico zahtevati vračilo svoje stvari, toda v sodnih postopkih revež ne pride do pravice, saj ne more financirati stroškov postopka, možnosti brezplačne pravne pomoči pa krijejo le odvetniške stroške in plačilo taks, ne krijejo pa življenjskih stroškov. Zato ni nič nenavadnega, če se odloči ukrepati in po logiki, da se klin izbija s klinom ukrade lastno kolo.

Simbolno torej napove, kako bodo luzerji, ki ne želijo več izgubljati, ravnali. Če si izkoriščan in si kapital prisvaja dobiček iz tvojega dela in če po pravni poti ne moreš doseči pravične  sodbe, ti ostane le protipravno ravnanje, nasilno jemanje stvari, goljufanje in špekulacije v kapitalističnih igrah menjave. Torej je perspektiva konec pravne države, konec socialnega reda in vrnitev v družbo, ki jo je Hobbes označil kot družbo, v kateri je človek človeku volk. V tej družbi ni več ljubezni, ni več prijateljstva, je zgolj neizprosen boj za materialne dobrine, duševne in moralne vrednote so ničvredne. Zato ni nenavadno, da ljudje v takih razmerah razmišljajo po logiki Charlesa Baudelairja, da moraš biti vedno pijan, sreča pa so le oblaki, ki plujejo tam nekje na nebu. Junaki v filmu doživljajo srečo le v omami. Sreča je torej lahko le iluzija, privid sanj, nikakor pa ne nekaj realno dosegljivega.

Naš bivši predsednik je pravilno poudaril, da si srečo moramo ustvariti ljudje sami, saj nam je ne more zagotoviti država. Vsekakor to stališče ne drži za materialni položaj, saj si zaslužka na trgu ne more nihče ustvariti sam, temveč je rezultat družbene delitve dela, ki jo kreira pravna država, ki mora zagotoviti, po Thomasu Pikettyju, enake možnosti vsem, ne pa diktirati naraščajočo neenakost. Šele na tej podlagi je možno graditi medčloveške odnose ljubezni in prijateljstva.

Brez materialne podlage se bohoti odtujenost, odnosi med ljudmi se reducirajo na popolno brezbrižnost do težav drugega človeka. Drug je samo objekt, ki ga je potrebno zlorabiti. Nihče  ne razume, da je revež brez kolesa še bolj reven glede na njegovo premoženje, ki ga je imel pred izgubo starega kolesa. V takšni družbi se ljudje medsebojno zlorabljajo, brez milosti drug drugega okradejo. Tu ne gre za moralna vprašanja, temveč za nujnost preživetja. Tu gre za skrajne razmere, podobne primeru, ko so ponesrečenci v letalski nesreči v Andih postali ljudožerci, da so pač preživeli.

Film se reducira na del slovenske družbe in ne obravnava mladih, ki nimajo visoke izobrazbe in se preživljajo s težaškimi fizičnimi deli. Ta del Slovencev sicer ima službe, a ne zasluži dovolj, da bi dostojno živel, saj minimalne plače omogočajo le življenje pod pragom revščine. Film tudi ne obravnava ljudi v Sloveniji, ki jim gre dobro, ne obravnava ljudi, ki imajo srečo, da imajo dovolj premoženja, s katerim si zagotavljajo prihodke za materialno dostojno življenje in ne tistih, ki imajo dobro plačane  službe kot funkcionarji v javni in zasebni sferi. Širitev obravnavane vsebine socialnega položaja ljudi v Sloveniji na vse sloje prebivalstva, bi po mojem prepričanju pokazala, kako se prekleta revščina razrašča in kako uničuje medčloveške odnose. Premožni, ki so kakor koli pošteno ali nepošteno obogateli, se bojijo za svoje premoženje, ga ljubosumno skrivajo in razmišljajo, kako bi ga še povečali. Število najbogatejših se povečuje sorazmerno naraščanju števila revežev. Po zakonih fizike lahko nekdo obogati le, ča na drugi strani množica revežev gara za golo preživetje, če je prisiljena tako kot Špela v filmu prijeti za vsako še tako slabo plačano delo, ali delati zastonj.

Zato je povsem razumljivo, da množica mladih ljudi, celo do polovice letnega prirasta otrok, zapusti Slovenijo in gre s trebuhom za kruhom v tujino. Toda, kot to lepo pokaže film »Ne bom več luzerka«, odhod v tujino ni rešitev, ker Špelini prijatelji in njen fant, ki jo zapusti, ker gre garat v Ameriko, po skypu sporočajo, da je tudi v tujini hudo. Da je hudo, a še vedno manj hudo kot v Sloveniji, čeprav bi nam bilo ne glede na globalna gibanja lahko bolje kot v tujini.

»Ne bom več luzerka« nam jasno sporoča: doma moramo spremeniti družben sistem in okrepiti, ne pa razgraditi. socialno in pravno državo, sicer bomo vsi luzerji. Špela na ponovno pridobljenem kolesu, ki si ga mora ukrasti v zaključnem kadru, drvi svojim bojem v bodočnosti naproti. To je revolucionarno sporočilo, ki ga bo slovenska oblast dojela, če jo bodo k temu prisile množice ljudi, ki se bodo odločili, da ne bodo več luzerji.

%d bloggers like this: