Kako multinacionalke skrivajo dobičke v davčnih oazah in kako jih ujeti

Torslov, Wier in Zucman (TWR) imajo objavljeno novo verzijo raziskave o tem, kako multinacionalke globalno premikajo dobičke v davčne oaze, da bi se izognile plačilu davka. Ta verzija raziskave ob Orbis bazi podatkov (bilančni in finančni podatki o podjetjih) temelji tudi na statistiku Eurostata o trgovini podružnic multinacionalk (Foreign Affiliates Trade Statistics, FATS). TWR razkrivajo, da multinacionalke letno skrijejo za več kot 600 milijard dolarjev dobičkov (40% vseh globalnih dobičkov), tako da jih z različnimi metodami premikajo med državami.

No, če pogledamo, kako dobičkonosne so multinacionalke (koliko dobičkov prikažejo), pridemo do zanimive slike, da so multinacionalke bistveno manj dobičkonosne kot domača podjetja (podobno kažejo tudi slovenski AJPES podatki, da podjetja v tuji lasti plačujejo manj ali nič davka na dobiček):

TWR-3.png

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Seveda pa to velja samo za normalne države, ne za davčne oaze. V davčnih oazah dobičkonosnost multinacionalk nenadoma dramatično poskoči:

TWR-4.png

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Če podjetja v povprečju izkazujejo dobičke v višini dobre tretjine izdatkov za plače zaposlenih, pa v davčnih oazah to razmerje skoči na nekaj-sto %. V Portoriku denimo multinacionalke prikažejo za 1,675% toliko dobička, kot namenijo za plače svojim zaposlenim. Na Irskem je ta odstotek 800%, v Luksemburgu več kot 450% in tako naprej. Mhm.

Apple denimo na ta način vsako leto utaji za okrog 50 do 60 milijard dolarjev dobička:

TWR-2.png

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Največ dobičkov v davčnih oazah skrijejo podjetja v finančni industriji, proizvodnji računalniške opreme in informacijska podjetja (Google, Facebook), sledijo pa še podjetja v farmacevtski industriji in trgovini (Amazon in ostala podjetja s spletno trgovino):

TWR-5.png

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Multinacionalke za globalno skrivanje dobičkov v glavnem uporabljajo 3 metode: (1) prek transfernih cen znotraj skupine podjetij, (2) prek plačevanja obresti med podjetji znotraj multinacionalke, in (3) prek strateške lokacije neopredmetenih osnovnih sredstev (t.j. intelektualne lastnine – patentov) v države z nizkimi davki in plačevanjem licenčnine podružnicam v teh državah.

TWR-1.png

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Na koncu se cela zgodba prikaže v plačilni bilanci držav. Davčne oaze se nenadoma prelevijo v velike neto izvoznice blaga in storitev in velike neto prejemnice dohodkov (od obresti) itd. Največ koristi od te globalne sheme davčnih prevar imajo Luksemburg, Irska, Portoriko, Singapur in Nizozemska.

TWR-6

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Ste se kdaj vprašali, zakaj te davčne oaze tako visoko kotirajo na lestvicah konkurenčnosti in ekonomske svobode? Odgovor je seveda: zaradi nizkih davkov. Davčno okolje v teh državah je izvrstno … za skrivanje dobičkov multinacionalk.

Zgornje implicira najmanj dvoje. Prvič, nikakor ne smete zaupati mednarodnim statistikam o BDP (in rasti BDP) in statistikam o zunanji trgovini. Ker pač te statistike prikazujejo zgolj statistične artefakte, ki nimajo nujno zveze z dejanskim stanjem v državi. Tako se lahko zgodi, da je Irska eden največjih izvoznikov telekomunikacijske in informacijske tehnologije, čeprav tam praktično ničesar od tega ne proizvajajo. In lahko se zgodi, da irski BDP neko leto poskoči za nekaj deset odstotkov – zgolj zato, ker se je irska vlada uspela dogovoriti za ugodeno davčno obravnavo neke velike multinacionalke, ki nato začne prikazovati svojo prodajo v Irski.

O Luksemburgu in davčni oazi, ki jo je tam ustvaril sedanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, pa sploh nima smisla izgubljati besed. Če nam “evropsko vlado” vodijo ljudje, ki so omogočili največjo davčno prevaro v zgodovini, in to na škodo držav, ki jo vodi in usmerja ta “evropska vlada”, potem res lahko ostanemo samo brez besed glede tega, kje živimo in komu smemo zaupati.

In drugič, nekatere države, ki so ustvarile doma davčne oaze za tuja podjetja, s tem res pridobivajo, vendar gre to na škodo vseh ostalih držav. EU države zaradi tega izgubijo okrog 20% obdavčljive osnove za davek od dobička podjetij, ZDA pa 15%. Skupaj pa zaradi tega države izgubijo okrog 200 milijard dolarjev davčnih prihodkov letno. Preganjanje multinacionalk po davčnih oazah je težko, tudi če bi njihove vlade in institucije sodelovale, ker imajo multinacionalke na voljo neskončno denarja za odvetniške storitve. In trajalo bi v nedogled. Bistveno bolj enostavna in izvedljiva rešitev je, da države uvedejo davek od prometa, ki ga multinacionalka opravi v neki državi. V povprečju podjetja plačujejo med 3 in 4% davka od dobička glede na obseg prodaje. To pomeni, da bi bila optimalna davčna stopnja lahko postavljena na tej ravni.

ZDA že uporabljajo tak režim za svoja podjetja, ki prodajajo v različnih zveznih državah. Francija je letos samostojno uvedla tak davek na promet multinacionalk. Čas je, da ga uvede tudi Slovenija.

2 responses

%d bloggers like this: