Življenje v času monopsonov

Ko se srečata povečana monopolizacija (oligopolizacija) posameznih panog (t.j. koncentracija tržnih deležev pod kontrolo enega ali nekaj velikih igralcev) z monopsonom (povečana moč teh istih mono- / oligopolnih igralcev kot povpraševalcev na trgu dela), dobimo nizko ali stagnantno rast plač. To pa posledično pomeni nižjo rast agregatnega povpraševanja, nižjo rast BDP in nižjo raven inflacije. Nekaterim (kot je aktualni predsednik Feda Jerome Powell) se zdi uganka, da v času rekordno nizke ravni brezposelnosti in v nasprotju z ekonomsko teorijo ne pride do hitrejše rasti plač. Toda Powell bi se moral malce bolj poglobiti v obstoječo tržno strukturo ameriškega gospodarstva in razumeti procese, ki iz tega sledijo, pa bi bila uganka zanj hitro rešena.

Spodaj je kratka in očem prijazna video razlaga tega fenomena. Nekaj, kar razumejo tudi otroci.

Kakorkoli, ameriško gospodarstvo potrebuje več regulacije, začenši pri politiki konkurence (razbitje monopolov), nato pa vse naprej do trga dela (minimalna plača, sankcioniranje dogovarjanja med velikimi igralci na trgu dela itd.). ZDA potrebujejo novega Teddyja Roosevelta – preganjalca monopolov (“trust-buster“), ki je resno vzel Shermanov protimonopolni zakon (1890), vložil 44 tožb proti monopolistom in razbil največjo finančno družbo, največjo železniško družbo in največjo naftno družbo.

Evropa (brez V. Britanije) je tukaj bistveno volj progresivna s svojo politiko konkurence. Ampak o tem več v drugem prispevku.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: