Nov investicijski program za drugi tir Divača – Koper in zakaj ostajam nejeverni Tomaž

Stanko Štrajn

Dočakali smo investicijski program, ki ga je družba Deloitte po naročilu 2TDK d.o.o. izdelala za dobrih 800.000 evrov. Iz navijaškega pisanja naših medijev, ki v žargonu pravšnjosti slavijo velik uspeh ministrice za infrastrukturo, lahko razberemo:

1.Vrednost projekta (z vključenimi stroški financiranja in inflacijo) je ocenjena na 1.2 milijarde evrov.

  1. Predvideni viri financiranja v milijonih evrov so:
  • 250 mio evrov posojilo MFI/SID
  • 167 mio evrov posojilo komercialnih bank
  • 6 mio evrov proračun-povečana uporabnina
  • 122 mio evrov proračun-pribitek k cestnini
  • 250 mio evrov EU nepovratna sredstva
  • 400 mio evrov proračun z možnim financiranjem zalednih držav
  1. Pripravljalna dela se bodo začela februarja 2019.

Zgodovinski investicijski program, ki bi moral biti sprejet po mnenju Računskega sodišča že vsaj pred 10. leti za enkrat ni javno dostopen ne laični in ne strokovni javnosti in o njegovi vsebini lahko za enkrat le transparentno ugibamo.

Kljub zavezujoči napovedi ministrice Alenke Bratušek, da bo Vlada do konca januarja 2019 sprejela tudi Uredbo o koncesijski pogodbi in da bo takoj po uredbi sklenjena še koncesijska pogodba za gradnjo in upravljanje z 2TDK ostajajo koncesijska razmerja določena v zakonu še vedno povsem neurejena.

Vidimo, da bo 2TDK prejel iz proračuna neposredno 400 milijonov evrov, saj vlaganj s strani zalednih držav pač ne bo. Posredno preko DARS in SŽ, bo 2TDK prejel še 128 mio evrov.  Koliko bo znašal posredni priliv proračuna na račun povečanih dajatev v Luki Koper, mediji niso objavili. Komercialne banke bodo seveda rade posodile 167 milijonov evrov, ker bo vračilo jamčila Republika Slovenija. To je najbolj varna in tudi donosna naložba bank v teh časih nizkih obrestnih mer.

Krediti EIB so vprašljivi, ker je EIB očitno opazila da projekti niso dorečeni in ni povsem jasno, kaj se bo gradilo, saj o razpisanih projektih PZI teče revizija pri Državni revizijski komisiji zoper razpisne pogoje, ki naj bi bili nerealni in diskriminatorni. Tako se še dolgo časa ne bo vedelo, kaj naj bi se pravzaprav gradilo, čeprav naj bi vedeli, koliko bo to stalo. Nepovratna sredstva EU so močno vprašljiva, saj koncesijska razmerja še niso urejena, poleg tega pa so pogoj za črpanje nepovratnih sredstev potrjene situacije izvajalcev, ki jih mora potrditi nevtralen nadzorni inženir po FIDIC pogojih. Zares zagotovljeni so torej viri iz proračuna, viri, ki jih bosta DARS in SŽ pobrala in jih namesto v proračun nakazala 2TDK ter krediti komercialnih bank, ki bodo pridobljeni, če bo zanje garantiral proračun RS.

Vlada s sprejetim in razglašenim Investijciskim programom še vedno trdovratno zavaja javnost, da drugi tir ne gradi država, temveč 2TDK, ki je investitor, ki naj bi imel stavbno pravico in ki naj bi gradil drugi tir Divača – Koper kot svojo in ne kot javno last. Dokapitalizacije 2TDKpomenijo neposredno vplačilo iz proračuna v osnovni kapital družbe. Odstopljeni prihodki taks, nadomestil in uporabnin so zneski, ki jih bomo plačali državljani posredno preko DARS, SŽ in še Luke Koper  v 2TDKsaj bodo železnice, DARS in Luka Koper povečane dajatve pobrale od uporabnikov cest, železnic in pristanišča, uporabniki pa bodo povečane stroške prelili v cene svojih storitev, ki jih bomo na koncu plačali državljani v višjih cenah blaga in storitev na trgu.

2TDKbo najeta posojila komercialnim bankam vračal izrecno iz prilivov sredstev, ki so posredno proračunski prilivi, saj njegove storitve na trgu gotovo ne morejo predstavljati zadostnega vira sredstev za vračilo kreditov. Če to ne bo zadoščalo, bo proračun v izogib vnočenja garancij moral posredno, ali neposredno zagotoviti denar za vračilo bančnih kreditov. Če bo EIB pogledala Sloveniji skozi prste in ne bo dosledno vztrajala pri izpolnjevanju njenih pogojev dobre bančne prakse in bo na podlagi garancije RS podelila predvidenih 250 mio evrov kreditov, bo tudi  ta znesek  vrnjen enako kot kredit komercialnim bankam iz odstopljenih prilivov proračuna posredno, ali neposredno iz novih dokapitalizacij 2TDK. Vidimo, da so dejansko vsi viri financiranja javni denar, ki bo neposredno ali posredno pritekel iz proračuna Republike Slovenije.

Če grem h krojaču in mu prinesem blago, gumbe, nit ter kroj in mu naročim obleko, bo krojač po mojem naročilu in po moji meri zame sešil obleko. Ko bom krojaču plačal še delo, bom obleko prevzel in bo moja. 2TDK je drugačen krojač. Slovenija mu bo dala neposredno ali posredno 1.2 milijarde evrov, zato, da bo po njenem naročilu zgradil drugi tir. Toda ta tir ne bo last Slovenije, temveč bo last 2TDK, zaradi česar bodo uporabniki te proge, to je vsi državljani republike Slovenije, plačevali takse, nadomestila, uporabnine in davke, da bo 2TDK lahko na naš račun upravljal in vzdrževal 27 km proge, ki bo izvzeta iz sistema slovenskih železnic. Zakaj je takšno zavajanje javnosti, da drugega tira ne gradi Republika Slovenija, temveč da ta tir gradi v svojem imenu in za svoj račun 2TDK, potrebno, ne moremo vedeti, lahko pa o tem razmišljamo in iščemo logične odgovore.

Predvsem zgodovina te investicije dokazuje, da Slovenija ne zna, noče, ni sposobna voditi investicije v javno infrastrukturo gospodarno, hitro in v javno korist, pač pa vodi investicijo tako, da se porabljajo milijoni za prerekanja, projektiranja, raziskave, arheologijo, za makete. Ta praksa se s sprejetim investicijskim programom očitno nadaljuje. Iz medijskih objav ni mogoče razbrati, kako so upoštevani že porabljeni milijoni (po nekaterih navedbah 55 milijonov, po drugih 98 milijonov) in kam šteje strošek delovanja 2TDK, ki že več kot dve leti intenzivno troši javni denar.

Ker 2TDK še nima PZI projektov in ker niti ne ve, kaj bo pravzaprav gradil, predvideva IP 134 milijone rezervacij za nepredvidena dela. Če ne bo kreditov EIB in če ne bo črpanja evropskih nepovratnih sredstev, ne vemo, kako bo 2TDK kot investitor nadomestil izpad skupaj 500 milijonov evrov, kar je praktično polovica vrednosti investicije. Če se bodo dela začela in nadaljevala s pol predvidenega denarja bi bilo možno, da bi se investicija tudi za pol denarja izvršila, saj je prvotni originalni investicijski program izpred 13. let predvidel vrednost 600 milijonov, a ta program ni bil nikoli sprejet.

Toda ta možnost je iluzija. Veliko verjetneje je, da se bo investicija ustavila in bo zastoj trajal toliko časa, kot bo potrebno, da bo proračun zbral in iztisnil iz davkoplačevalcev dodatne manjkajoče milijone. Zastoji v gradnji pomenijo podvajanje investicijskih stroškov. Zato lahko z gotovostjo napovemo, da bo sprejeti investicijski program realiziran z velikimi zamudami in bo na koncu strošek podvojen, ali celo potrojen. Prav tak scenarij se izplača 2TDK in njegovemu in-house inženirju DRI d. o. o., ki bosta za malo in slabo opravljenega dela krasno služila.

Prav tako dogajanje godi slovenskim političnim strankam, ki bodo na račun tega projekta še dolgo časa manipulirale z volivci in omogočale napajanje vseh udeležencev tega nečednega posla od projektantov do dvornih izvajalcev del. Tudi banke bodo z obrestmi na kredite, krite z državno garancijo, lepo zaslužile.  Vlada bo še dolgo lahko dokazovala svoj aktivizem in ustvarjala videz, kako intenzivno skrbi za napredek gospodarstva, čeprav s svojo ignoranco stroke omogoča ropanje državljanov, ki nesposobnost uprave plačujemo s svojo revščino.

Vrnimo se k naslovu. Če bo drugi tir Divača – Koper na koncu stal na primer dve (2 ) milijardi evrov, bo vsak od dveh milijonov državljanov za ta slavni projekt prispeval 1.000 evrov, le da se tega ne bo zavedal, saj mu bo oblast s svojimi manipulacijami dopovedala, da ga ta tir ni  stal niti evra, ker je vse plačal  koncesionar 2TDK in nam je dobrotljiva EU podarila 250 milijonov nepovratnih sredstev.

Vse navedeno bom rade volje demantiral in popravil takoj, ko bom zgodovinski investicijski program lahko prebral in ko bom iz koncesijske pogodbe za gradnjo in upravljanje drugega tira Divača – Koper lahko razvidil, da širim krivo vero o tem zgodovinskem projektu slovenske zgodbe o uspehu.

21 responses

  1. Pozdrav. Zanima me zakaj projekt ne kandidira za kohezijska sredstva. Pa naredimo še 3.regijo, če je potrebno.

    • Malce pozno ste se vključili v spremljanje tega projekta. Glejte objave na blogu nazaj do 2015.
      Februarja 2015 so sicer kandidirali za sredsva v okviru kohezijske ovojnice, vendar so (namenoma) poslali nepopolno prijavo (brez zaključene finančne konstrukcije).
      Nato so kandidirali za EU sredstva za pripravljalna dela (uspešno) in za sredstva v okviru t.i. Junckerjevega sklada (blending sredstva; tudi uspešno). Pa 100 mio kohezijskih sredstev so preusmerili iz drugih kohezijskih projektov.

      V glavnem, če bi se izpeljave projekta resno lotili v 2014 in kandidirali za vsa EU sredstva, bi po naših tedanjih izračunih lahko iz nacionalne ovojnice in skupnih kohezijskih sredstev za projekt pridobili okrog 385 mio evrov nepovratnih sredstev. Pa niso in nato so se vedno znova zapletali in mučili sebe, projekt in celo nacijo.

      • Hvala za odgovor. Zdaj smo 2019 in pred nami je nova finančna perspektiva. Mogoče bi lahko ponovili vajo.Saj po cash flowu ne potrebujemo vseh sredstev že na začetku. Finančna konstrukcija pa se lahko zapre z EU sredstvi v pridobivanju. Pomembno je, da imamo zagotovljeno lastno udeležbo, kar je izpolnjeno.

  2. Deloitte je renomirana svetovna firma, ki ne bo svojega ugleda kvarila za 800.000€ in v IP napisala hišne številke.

    • Goranka, 20 let sem bil finančni direktor večinoma v multinacionalkah. Ko bi Ti vedela kaj vse naredijo najbolj renomirane svetovne firme za precej manj denarja kot je 800.000 evrov,,,,,,

  3. Nečesa ne razumem.

    Kako to, da so Kitajci ponudili izgradnjo 2. tira v polnem preseku za 600 milijonov na ključ še pred enim desetletjem? Mimogrede, vmes ni bilo 100% inflacije. Kako to, da je, 2010 ko sem bil še v AUKN , 2.tir stal v polnem preseku nekaj čez 900 milijonov, sedaj pa (še vedno ne vem, ali gre za eno cev ali za polni presek – 2 cevi in servisni predor) pa 1,2 milijardi.

    Kako to, da predori v trdem apnencu (ki je zelo ugoden material za vrtanje) , z zmanjšim presekom stanejo neprimerno več kot so stali večji avtomobilski predori pod Trojanami v eni najbolj neugodnih hribin kar si jih lahko zamislite in v bistveno večjem preseku?

    Kako to, da smo lahko leta 1946 naredili progo Brčko Banoviči v 1 letu (beri:ENEM), danes pa onaniramo na najbolj pomembni strateški smeri Slovenije že 3 desetletja? Glej spodaj komentar Mitje Vilar-ja:

    “Sredi marca 1946 je gradbeni oddelek prometnega ministrstva dobil nalogo, da izvede pripravljalna dela. Elaborat o gradnji je bil pripravljen v nepolnem mesecu dni, 1. aprila so se začele priprave, 1. maja pa so prve mladinske brigade že začele z delom. Pri gradnji proge je sodelovalo 60.000 prostovoljcev iz celotne Jugoslavije, ki so večidel brez pomoči mehanizacije izkopali 1,4 milijona kubičnih metrov zemlje in 140.000 kubičnih metrov kamenja. Dela so bila zaključena 4. novembra ISTEGA leta. Na progi sta dva predora v skupni dolžini 667 m in 22 mostov v skupni dolžini 455 m.
    —-
    Delali so na roke, danes vsak bager nadomesti 200 delavcev.”

    Dostikrat sem si mislil, ko sem sedel na sejah vlade:

    ” Ko bi ljudje božji, ki večinoma trdo delajo včasih po dve službe na enkrat, res od blizu videli (ne iz zmanipuliranih medijev), kako se dela z našim premoženjem in z našo državo, bi vzeli prvo stvar, ki bi jim prišla pod roke in izbili hudiča iz te nesposobne kriminalne bande “.

    Pa se čudite, da se po Evropi pojavljajo “rumeni jopiči”?

    • Marko,
      v osnovi imaš prav. Kot smo dokumentirali, so za vrtanje v apnencu uporabili vrednosti za 30% in več višje kot pri izgradnji avtocestnih odsekov na istem območju in to na vrhuncu konjunkture.
      Vse to smo dokazovali dve leti nazaj. Ampak zdaj so najeli Deloitte, ki je uporabil iste parametre (količine in cene) in seveda prišel do istega rezultata.

      Proga Brčko – Banovići ni primerljiva, ker je ravninska proga brez resnejših naravnih preprek. Lahko so delali s krampi in lopatami.
      Proga 2. tira pa je tako iz vidika trase kot geološko zelo kompleksna – od 27 km proge je 20 km poteka v predorih, nato pa so še viadukti za prečenje dolin. In treba je upoštevati, da je pri treh najdaljših predorih treba delati dvojne predore, tudi če ni dvotirna proga (zaradi evakuacije potnikov v primeru nesreč). Zato je smiselna razširitev evakuacijskih predorov iz 40m2 na normalni profil 70m2. Nato prištej še nepredvidena dela (normalno ca. 5 do 7%), predvsem zaradi možnih kraških pojavov v dveh predorih v kraškem svetu.

      Vse skupaj je dokaj drago že samo po sebi. Vendar vsi domači renomirani gradbeniki, s katerimi sem govoril in ki poznajo traso, pravijo, da je 2. tir mogoče izgraditi za okrog 700 mio evrov, z razširhenimi predori pa za 800 mio evrov. Kar je nad tem spada v polje prenapihnjenosti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, ki jih poznajo samo na DRI.

    • 800 mio €? Kje pa so? Rajtam, da Deloitte ni dal v IP kar vse kar so mu ponudili. Včasih nismo tako delali. Ampak mogoče nas imajo za netvegano območje z vidika odškodninske odgovornosti. Glede na to, da se do sedaj za slabo delo nihče ni kaj prida odgovarjal.

  4. Spet se dela v konspiraciji, zarotniško, daleč od oči javnosti, izven proračuna, da ja ne bi kdo pogledal tej kompaniji pod prste. Zahtevati je treba javnost IP in njegovo potrditev v parlamentu, da se ne ponovi TES 6. Že iz aviona je cena sumljiva, vključuje 14% nepredvidenih del, kar je očiten znak neznanja ali manipulacij. Izgleda, da bo spet kraval.

  5. Včasih smo imeli v Deloitte na obiisku vrhunske strokovnjake te firme, ko je šlo za pomemben projekt. Ne vem, če so bili pri 2.tiru kaj udeleženi.

    • Problem je že v tehnični zasnovi, ki je bila pred dobrim letom slabo pripravljena, vsebovala je preveč nepredvidenih del, v glavnem pri izgradnji predorov, češ, da se lahko naleti na nepredvidene kraške pojave. Medtem so bile opravljene dodatne geološke raziskave ki bi to morale razčistiti, pa se nepredvidena dela spet pojavljajo v prevelikem obsegu. Nadalje so na DRI pripravili tak razpis za PZI, da se je javil samo en projektant, kar kaže, da je vse vnaprej dogovorjeno. Ali je Deloitte preverjal tehnične podlage? Potrebna bo tehnična revizija projekta, preden se dokončno potrdi vrednost. Sicer pa bo to tako ali tako zahtevala EIB. Počakajmo, da bo IP javen, da se taka revizija lahko naredi.

  6. Bom dogovorila sestanek na Deloitte in malo povprašala. Upam, da bo možno ta teden.

  7. Drago, ali bi se mi lahko pridružil na sestanku mogoče? Moj telefon je 041 691 543, pokliči prosim.

  8. Malo se velja brzdati v proaktivnosti. In ne navajati, kako bi se dalo malo povprašati na Deloitte. Predvidevam, da je država Slovenija sklenila kak NDA z Deloitte, ne?
    Drugče je pa tako, da sta tule dve temi:
    Tema projekta: Tu je najprej zagotovilo, da so tehnični podatki, vse od projektiranja in vseh tehničnih kalkulacij in potem tudi metode določanja stroškov (kalkulacije, nabavne cene z in brez popusti itd) strokovno neoporečne in ustrezno preverjene. In da je na tem temlju narejena kalkulacija. Potem so pa operativne teme projekta in sicer to, da so opredeljena tveganja projekta in način obvladovanja teh tveganj. In ko je to vse odkljukano in preverjeno, se določi predračun projekta. Z hard costs (to je tisto, kar se vgrajuje) in soft costs (to je strošek projektiranj, priprave dokumentacije za financerje in vse deležnike, vodenja projekta, nadzora itd). In temu rečemo predračunska vrednost projekta. Potem se na to predračunsko vrednost projekta dodajo še nadomestila ob odobritvi financiranja (torej, nadomestila ob začetku) in je to TO. Moram priznati, da vedno znova malo zaboli, ko se v predračunsko vrednosti projekta dodajajo še “stroški financiranja” in se v ta del vnašajo obresti, pa nadomestila za nečrpani del kredita itd itd….
    Ključno je namreč to, da je v tej fazi številka nedvoumna. In da je bila toliko konservativno ocenjena, da se v realnosti da doseči kak prihranek. Ker je bistveno bolje, da se v štartu reče, tole stane 1.250 milijonov in je stvar “na ključ”, kot pa da se reče, kot pa da tole je pa malo manj kot 1,2 milijardi in potem se bo kvačkalo z dodatni in več deli.
    Skratka, ključno je to, da so akterji nedvoumno preverili, da je vsaka postavka tule na mestu in da ni takih šlamastik kot tista proga, ki so jo baje nujno potrebovali pri Teš6,pa se je kasneje ugotovilo, da je sploh ne uprabljajo…
    Ker od tu naprej zadeva s financiranjem ni taka raketna znanost. Oziroma, takoj, ko smo si popolnoma na jasnem, da tisteg “400 milijonov iz financiranja zalednih držav” – da tega ni in da je to vložek RS – je raketne znanosti konec. Jaz si ne bi tule postavljala diskusije v smislu “ali bomo dobili nepovratna sredstva in ali bo EIB odobrila kredit”. Oziroma, predpostavljam, da si naša država vendarle zna izpogajati 250 milijonov iz proračuna EU (ne da bi bila tako naivna, ampak vseh EU delikates pa ne bom pisala). Glede kreditiranja EIB in lokalne podpore pri spremljavi dokumentacije preko SID (tule predvidevam, da je mišljen club deal EIB – SID) je pa takole: Banka odobri kredit ob predpostavki, da ugotovi, da so tehnični in stroškovni parametri projekta ustrezni, da so tveganja projekta identificirana in da so predvideni načini obvladovanja tveganj in ukrepi za odpravo posledic v primeru, da se tveganja realizirajo in da denarni tok projekta zagotavlja pokrivanje operativnih stroškov pri vodenju/upravljanju infrastrukturnega objekta in da se iz tega denarja poplačujejo tudi obvzenosti po kreditih. Skratka, da so pokritii stroški operacij, amortizacija, in obresti in da je vsota glavnic in predvidenih stroškov vzdrževanja manjša od obračunane amortizacije. In seveda banka ob odobritvi navede še odložne pogoje za črpanje. Pri tem seveda zahteva preveritev obvladovanja tveganj, pa zaveze ostalih udeležencev in potem se glede na specifiko projekta opredelijo še dodatni odložni pogoji. In je seveda z vidika projektnega vodenja primerno, da so ravno ti deli (tveganja, obvladovanje in zaveze) predhodno premišljene in da se pride do banke s tako pripravljenim predlogom. Ker v nasprotnem primeru bo banka investitorja sprehajala v več iteracijah. O tem, kako so pripravljavci predloga opremljeni z znanjem iz teh zadnjih področij (tveganja in zaveze), bi težko kaj kvalitetnega rekla, ker jih ne poznam. Ampak pravim, ni to raketna znanost. Oziroma, če kdo ne zna, naj ga to ne ustavi, rada pojasnim:-)
    Glede tega, ali je proga v lasti države ali v lasti 2TDK – hm, normalno bi bilo, da bi bil 2TDK pooblaščeni nvestitor, železnica je pa v lasti države. Ki daje tudi jamstva za kredite. Dokler je samo ena proga, ta shema še deluje

    Ker smo na drugi temi – o tem piše avtor na koncu teksta – in to je, kaj pa potem? Ker se je nacija tako fiksirala na teh 27 km, da se ob tem nekako ne vidi, da država potrebuje še vsaj cca 380 km modernih železnic. Ker če hočemo spraviti težek tovor s cest, pa če smo mislili resno z zmanjšanjem ogljičnega odtisa itd, bo treba imeti nov železniški križ. Ker prenos železniških prog v upravljanje koncesironarju – po analogiji s prenosom cest v upravljanje DARS, s tem, da vsak minus pokrije država, kar potem pomeni, da je finančno država zainteresirana, da DARS čim manj vzdržuje, ker bo potem manjša verjetnost dodatnih obveznosti za državo – te sheme ne velja še enkrat izvajati. In zato bi morala država že sedaj postaviti shemo za to, kaj bo po tem, ko bo narejena celotno novo železniško omrežje.

    • Pozdrav Jasmina. Nič narobe, če Deloitte ve, da civilna družba spremlja projekt. Dogovorili sestanek.

  9. Zakaj Državni Zbor Republike Slovenije ne podpiše pogodbe z Deloitte o vodenju države? Bomo imeli vsaj #garancijo za izvedbo, saj očitno @vlada in ministri niso sposobni narediti niti investicijskega načrta za #2tdk sami…
    #pranjevesti ali #pranjerok

  10. Haha, nimam pripomb. Saj marsikatero podjetje ima večji prihodek kot je BDP Slovenije (Microsoft npr.134 milijard USD) , ampak vodenje države najbrž ni enako kot vodenje podjetja. V podjetjih npr. ne razpisujejo referendumov ali javnih posvetovanj, ki so za vodenje države včasih potrebni. Berem v Financah, da je Macron objavil javna posvetovanja o okoljevarstveni politiki, demokraciji in identiteti, davkih in organizaciji države.

  11. Tista o Deloitte, ki vodi državo je bila seveda pronicljiva in temu primerno sarkastična.
    Namreč, to, da svetovalna družba naredi investicijski načrt za projekt spada v osnovno dejavnost svetovalca – to, da omogoča tehnično podporo stranki in da znotraj tega prostora svetuje.
    Je pa v tem odnosu ena zelo tenka meja, ko se naročnik malo intelektualno poleni in to svetovalec opazi. In če se pri tem ne samoomejuje (ampak, ker je na trgu, se samoomejuje manj) zna hitro prestopiti na področje, ko začne prodajati svojo politično agendo, pri čemer ni nujno, da empirija takšno agendo v celoti podpira.
    Zdaj, kdor je tole prebral med vrsticami, prav, kdor ni, pa pač ni.

    Če bo civilna iniciativa uspela prenesti rezerve glede stroškovnih postavk in primerjave s cenami vrtanj in izkopavanj na kraškem terenu pri gradnji avtocest, bo to vsekakor uspeh, ki ga vnaprej pozdravljam.

%d bloggers like this: