Zakaj toliko jamranja o proračunu za letos?! Obeta se rekordni presežek v višini 1.7% BDP

Bine Kordež

Zanimivo, kako se aktualna priprava (rebalans) proračuna za letošnje leto v medijih označuje kot najtrši oreh aktualne koalicije. Seveda je sestavljanje proračuna vedno zahtevna zadeva. Interesov in potreb je veliko, vsako ministrstvo bi si rado zagotovilo čim več sredstev – a vseeno bi si upal trditi, da so imeli finančni ministri do sedaj vedno bistveno bolj zahtevno delo kot letos. Pred dnevi sem pisal o ugodnem zaključku lanskega proračunskega leta in podobne sladke skrbi nas čakajo tudi v letošnjem. Prav zanimivo bo videti, s kakšnim presežkom bo ministrstvo “upalo” javno nastopiti, ko bo sprejelo rebalans do sedaj veljavnega proračuna. Za leto 2019 je v uradnih dokumentih finančnega ministrstva še vedno podatek o 53 milijonih evra presežka, torej znesek oz. proračun, ki je bil sprejet (ocenjen) jeseni 2017. Ta dokument je namreč sedaj predmet obravnave in spreminjanja.

Podobno kot sem pred letom dni dokaj natančno ocenil lansko proračunsko leto, sem poskusil realno oceniti tudi letošnje.

Objektivno lahko letos pričakujemo okoli 1,7 milijarde evrov primarnega presežka (3,5 % BDP) in skupni proračunski presežek v višini okrog 850 mio evrov (1.7 % BDP), kar je seveda daleč najboljši rezultat v zgodovini samostojne Slovenije.

Kljub povečani nestabilnosti v svetu ter skrbeh glede morebitne nove krize, za letos in tudi drugo leto kakih ocen o zlomu ekonomije vseeno ni slišati. Gospodarska rast naj bi bila v Sloveniji po mnenju vseh institucij sicer nekaj nižja, a še vedno realno blizu 4 odstotke, nominalno pa okoli 6 odstotkov. Za proračunsko načrtovanje je namreč pomembnejša nominalna rast, ker se ta odraža v rasti potrošnje, plač, dobičkov ter posledično v rasti davčnih prihodkov in izdatkov države za plače, pokojnine in material. To so tudi ključne postavke proračuna, ki so tudi v veliki meri predvidljive.

V spodnji tabeli so prikazani podatki o najbolj pomembnih prihodkih in odhodkih proračuna Republike Slovenije. Poleg dejanskih podatkov za 2017, je prikazana ocena za lani in letos ter tudi sprejet in zaenkrat še veljaven proračun (do sprejema rebalansa) za letošnje leto. V kolonah so potem še razlike ter odstotki rasti za zadnji dve leti.

proracun 2019

Po vsebini najprej navajam osnovne postavke proračuna – tiste, ki jih lahko dokaj točno ocenimo. Med prihodki so seveda tri skupne davčnih prihodkov (od potrošnje – DDV in trošarine, od plač – dohodnina, ter od dobička). Davčne stopnje ostajajo letos iste, tako da so prilivi odvisni od obsega dohodkov in potrošnje. Kljub predvideni 6-odstotni rasti potrošnje, ocenjujem te davke nekaj nižje. Odstopanja so lahko predvsem pri trošarinah, kot se je zgodilo lansko leto, čeprav je večja verjetnost, da bodo prilivi prej nekoliko večji. Višji pa je odstotek rasti pri dohodnini zaradi realno povečane obdavčitve (o tem sem pisal v zadnjem članku), nekaj več prilivov pa lahko pričakujemo tudi od davka na dobiček. Nižji bodo edino nedavčni prihodki, ker letos seveda ne bo več 270-milijonskih dividend od NLB.

Na drugi strani pa bo nekoliko skromnejša rast odhodkov. Kljub dogovorom o povečanju plač javnega sektorja, bodo skupni izdatki države za te namene, materialne stroške ter socialne izdatke višji le za okoli 4 %. Ponovno pa lahko pričakujemo nižji prispevek državnega proračuna za pokojninsko blagajno. Pokojnine se bodo sicer usklajevale z rastjo plač, a rast mase pokojnin bo zaradi skromnega povečevanja novih upokojencev nekaj nižja od rasti mase plač oz. prispevkov za pokojnine. Skupni, redni izdatki proračuna (če jih tako poimenujem) bodo s precejšnjo verjetnostjo porasli nekaj manj kot “redni” prihodki. Zato bo osnovni, dokaj predvidljiv, rezultat proračuna tako znašal okoli 2,2 milijardi evrov plusa.

Kot se vidi iz tabele, so državni načrtovalci na MF te postavke predlani za leto 2018 ocenili bistveno slabše, in sicer za skoraj milijardo evrov. “Presenetil” (pozitivno seveda) jih je zbran DDV, dohodnina, pa tudi prispevek za pokojninsko blagajno. Navedene postavke so tudi za dvesto ali celo več milijonov višje od načrtovanih.

Če torej ta osnovni rezultat proračuna lahko res dokaj natančno predvidimo, pa je več odprtih dilem glede prejetih sredstev EU in posledično večjih investicij. Lani so na primer na MF predvideli kar 1,1 milijarde evrov črpanja sredstev EU, a realizacija bo morda tudi za 400 mio evrov nižja, nekaj nižje pa tudi investicije. Za letos so prvotno predvideli nekaj manj črpanja (900 mio evrov) in približno toliko investicij, tako da sem podobne številke vključil tudi v projekcijo. Mogoče nam bo letos uspelo iz EU pridobiti nekaj več sredstev, a bo potem tudi več naložb in rezultat v saldu ne bo bistveno odstopal.

Objektivno torej lahko letos pričakujemo okoli 1,7 milijarde evrov primarnega presežka (3,5 % BDP), kar je seveda daleč najboljši rezultat v zgodovini samostojne Slovenije. Zanimivo, kako ob takšnih številkah vseeno poslušamo očitke o strukturnem primanjkljaju in premajhnem fiskalnem naporu. Vse do leta 2006 se je primarni presežek oz. primanjkljaj gibal okoli ničle, do manjšega presežka je prišlo le v najbolj “pregretih” letih (1 % BDP v 2007 in 2008), pa takrat tega ni nihče problematiziral. Današnja slika je torej bistveno boljša tudi od let z največjo rastjo – le da smo to realizirali z milijardnimi zadolžitvami v tujini, danes pa se ob tem celo še razdolžujemo.

Za izračun končnega rezultata, torej proračunskega presežka, moramo odšteti še izdatke za obresti, ki bodo letos ponovno nižji. Na to ne vpliva toliko zniževanje javnega dolga, temveč predvsem dejstvo, da zapadajo obveznice izdane po višjih obrestnih merah (tudi 4 ali 5 % letno), izdajamo pa nove po enoodstotni ali nekoliko višji obrestni meri. Po teh ocenah bo letošnji proračunski presežek okoli 850 mio evrov ali preko 1.7 % BDP in to s precejšnjo zanesljivostjo. Do manjših odstopanj seveda lahko pride, kakih večji pretresov v ekonomiji pa nihče ne pričakuje, niti ne napoveduje.

Gospodarsko okolje je ugodno in dokler je tako, je tudi prav da ustvarjamo presežek in rezerve za slabše čase. Takšen rezultat je tudi dokaz, da vodimo dokaj vzdržno javno-finančno politiko in da tudi sprejete odločitve in dogovori ne poslabšujejo razmer – čeprav nekateri ves čas napoveduje katastrofično situacijo. Seveda bi lahko še marsikaj storili bolje, a finančna slika je dobra in prav je, da to tudi povemo. In v takšnih razmerah mogoče razrešimo še kako aktualno težavo – ki jih je trenutno več na drugih področjih in k sreči ne na finančnem.

2 responses

  1. Se strinjam, da bosta presežka proračunov za leti 2018 in 2019 nekje blizu 4% BDP. Ali jih bomo porabili samo za zmanjševanje dolga, ali pa tudi za kaj pametnejšega? Zaenkrat poslušamo samo priporočila fiskalnega sveta, kako moramo varčevati. Kdaj bo enkrat konec te jamrarije? Čas je, da fiskalni svet odstopi mesto razvojnemu svetu in da se začnemo pogovarjati, kako bomo viške pametno vlagali v razvoj.
    Kaj menite vi bralci tega bloga? Kam naj vložimo te dve milijardi viška?

  2. Spoštovani!
    Zastavljeno vprašanje nakazuje, da iz “ptičje perspektive” začne skrben gospodar razmišljati o tem, da bi vlagal v razvoj namesto odplačeval dolgove. Na področju investicij v RR imam v Sloveniji več kot 16 let izkušenj. Bil se prisoten pri določanju in pisanju več kot 100 RR projektov, ki so se v 95 % potegovala za EU sredstva (SLO 20 %, EU 80 %), nekaj malega je bilo projektov brez sofinanciranja EU. Če smem na kratko komentirati kot nekdo, ki gleda na porabo sredstev EU iz “žabje perspektive”, pa bi napisal naslednje:

    1. V sedanji perspektivi je nekoliko (ne veliko preveč) preveč sredstev namenjenih regiji Vzhod. Na Vzhodu ne morejo počrpati vsega denarja dobri projekti, zato gre veliko sredstev tudi za projekte, ki niso dobri. V regiji Zahod (vključno z LJ) pa ostajajo brez financiranja tudi odlični projekti.
    Stanujem v Mariboru, sem za pomoč Vzhodu, ampak mislim, da bi morali strategi razmisliti o tem koliko točk na istem razpisu dobi projekt iz Zahoda pa NI FINANCIRAN in koliko tisti na VZHODU pa JE financiran. Menim, da bi manjša korekcija bila potrebna. V primeru res velikih razlik “diši” po negativni selekciji in to je potrebno korigirati in se ne slepiti ali delati kot da ni nič.

    2. Nikoli v 16-ih letih nisem doživel, da bi revizor projekta želel videti in vedeti ali stroj-naprava deluje in kako deluje. Celo več. Na izrecno našo željo, da jim pokažemo izdelek ali stroj v katerega so inženirji vložili 2 leti, revizorji odločno rečejo: »Mi gledamo samo dokumente«! Vsi gledajo samo ure zaposlenih, dokaze o tem kdaj so prišli v službo in kdaj so odšli. Še nihče pa ni želel pogledati stroja, kar je za razvijalce strojev ponižujoče. »Homo birocraticus” zmaguje na vseh poljih in vedno manj je tistih, ki se mu upajo postaviti po robu. Preprosto gre preveč energije, rezultat pa je čista ničla. MIZŠ v zadnjem razpisu celo želi, da je vsak v službi vsak dan točno 8 ur in 0 minut. In jim ni mogoče dopovedati, da so delavniki včasih 7,5 ure, včasih 9:20 in včasih 11:35.

    3. Javni raziskovalni zavodi (inštituti, fakultete) upravljajo s tem denarjem kot delom plena, ki jim preprosto pripada in za hranjenje FTE-jev. FTE-ji so postali njihov fetiš, zanima jih samo to, OK, zanima jih še to ali bodo lahko na temi napisali kakšen članek. Konec interesa za sodelovanje pri RR projektih je na tej točki.
    Ne zanima jih kaj se bo z izdelkom v prihodnje dogajalo, ali se bo prodajal, kakšne slabosti (tehnične ali prodajne) na trgu ima. In tako je razvojni Demingov krog razklenjen v tej točki. Posledice: nimajo kakovostne povratne tehnične informacije, ne vedo kaj so šibke točke, ne vedo ali se je izdelek prijel na trgu, …, in tako ne morejo o tej izkušnji nič povedati svojim študentom. Posledica? Izkustveno siromašenje, bitka za točke iz člankov pa na nivoju gladiatorstva. Rešitev na Balkanu? Jasna, ti se pri mojem članku pišeš, jaz pa pri tvojem. Rešitev v EU? Enaka kot »južno od Spielfelda«, vsi so postali žrtve gonje za članki in točkami iz njih.

    4. ARRS in razpisane teme: Mi je kar zelo neprijetno pisati o tej temi. Enkrat si poglejte naslove projektov, ki dobijo sofinanciranje (del rezultatov: https://www.arrs.si/sl/progproj/rprog/rezultati/18/inc/Rezultati-programi-RO-18.pdf) . Nekateri projekti so po naslovih ambiciozni in o njih predpostavim, da so relevantni. Kaj pa ti naslovi ter njihova znanstvena prebojnost, odličnost in kaj je še podobnih superlativov?
    • Prehrana in javno zdravje
    • Očesne bolezni odraslih in otrok
    • Mehanika v tehniki
    • Mehatronski sistemi
    • Razvojna vrednotenja
    • Raziskave na področju javnega zdravja
    • Internetno raziskovanje
    • Varnost v lokalnih skupnostih – primerjava ruralnih in urbanih okolij
    Kolikor je mogoče slutiti gre za teme, ki so v svetu TISOČE KRAT OBDELANE in nekega preboja na tako splošnih temah ne bo. Sploh pa si slovensko gospodarstvo ne bo s temi rezultati prav tako nič pomagalo. Na tako splošnih temah je težko karkoli dokazovati. Odličnost? Morda, ampak na slovenskem državnem prvenstvu.
    Da bi pa dokazali, da filtracija projektov obstaja in je kakovostna pa izločijo projekt prof. dr. Marka Noča. Vas je zmrazilo? Potem še poglejte odstotek sofinanciranja, pa vas bo pogrelo. 100 %, kakopak.

    5. Pred leti sem bil zraven pri enem projektu za Centre odličnosti (tisti znameniti Golobičev razpis za 50 letnico IJS) in je ena Fakulteta v LJ, ki je bila del konzorcija, prijavila nabavo stroja za preizkus kovinskih materialov, čeprav je imela že dva. Pa je nekdo vprašal prof. dr. iz te fakulteta “Zakaj pa bi ga kupili, če imamo že dva in še ta dva nista močno izkoriščena?”, ter mu ta pred vsemi nami odgovori “Kaj se sekiraš, če pa je 100 % subvencija”. Vsi mi iz gospodarstva pa smo bili tiho. Cena tega stroja: okoli 600.000 EUR. Takšno stališče profesorja, ki moleduje za še več denarja za znanost, je zame mentalna javno-finančna izprijenost.

    6. Strategija pametne specializacije: Eden najbolj kaotičnih dokumentov, ki sem jih kdajkoli videl in tak dokument ne (z)more usmerjati slovenskega tehnološkega razvoja. Zakaj? Ker je rezultanta tistih subjektov, ki so bili zelo zgodaj zraven. Če pogledate podpodročja boste videli, da je zmešano mikro in makro nivo. Primer: vzpodbujali bomo “pametne tovarne”: OK, tržni potencial na svetu 1.000 mrd USD letno (makro nivo). Vzpodbujali pa bomo tudi plazemsko tehnologijo (mikro nivo). potencial v svetu morda 10 mrd USD. Razmerje v potencialu 100 : 1. Jaz problematiziram samo to, da se še vedno nismo odločili ali bodo v Strategiji pametne specializacije določena področja iz mikro ali makro sveta.

    Ne smemo kar tako trditi, da je porabljen denar za razvoj “merjen v % od BDP” koristno uporabljen. Zgodbe so takšne in drugačne. Mi pa moramo kot družba nastaviti filtre, da bo čim manj “drugačnih zgodb”. Teh filtrov za sedaj nimamo. Delno lahko denar negospodarno porabljajo samo zelo bogate države, Slovenije ni med njimi.

%d bloggers like this: