Misterij upadanja rasti produktivnosti: A razmišljamo v napačno smer?

O misteriju upadanja rasti produktivnosti v razvitih državah sem že nekajkrat pisal. V postu “Zakaj se rast produktivnosti upočasnjuje?” je navedeno nekaj glavnih razlag tega fenomena. In sicer vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije, pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti itd. Meni je zadnja leta po glavi rojila bogokletna misel, da morda razmišljamo v napačno smer, ko predpostavljamo, da se rast produktivnosti “ustvarja” v proizvodnji in ne v povpraševanju, torej prodaji izdelkov in storitev.

No, včeraj me je na to spet spomnil vedno brihtni Noah Smith v Bloombergu, ki je razmišlja v podobno smer. V podporo svoji tezi je na plano potegnil stari “Verdoornov zakon“, ki smo se ga učili na dodiplomskem študiju ekonomije in nato pozabili nanj, ker so nas bombardirali z novejšimi, neoklasičnimi modeli rasti. Modeli iz druge polovice 20. stoletja temeljijo na ponudbeni strani – torej nove kapitalske investicije, investicije v raziskave in razvoj ter posledične inovacije tvorijo temelj za rast fizične produktivnosti. Da smo sposobni ustvariti več ob enakem (ali manjšem) vložku dela in kapitala. Pri tem pa ti modeli, v skladu s prastarim Sayevim zakonom trga, predpostavljajo (od Boga) dano povpraševanje po vseh izdelkih ali storitvah, ki jih sproducirajo podjetja. Pač bolj učinkovite tehnologije ustvarjajo večji output, po katerem obstaja avtomatsko povpraševanje (vsaka ponudba najde svoje povpraševenje).

Za razliko od tega pa je Petrus Verdoorn leta 1949 objavil raziskavo, v kateri je obrnil kavzalnost. In sicer regresira rast produktivnosti na rast outputa (dodane vrednosti), pri čemer je dobil koeficient v višini 0.45. Kasnejše študije so to pozitivno povezavo potrdile, pa tudi višino koeficienta (0.48). Preprosto rečeno, če se output, denimo BDP, poveča za 1%, se agregatna produktivnost poveča za pol odstotka. Se pravi, rast povpraševanja spodbudi rast produktivnosti. Obe seriji sta tudi danes tesno povezani in v približno enakem razmerju. Spodaj je slika za ZDA (vir: Noah Smith).

Screen Shot 2018-12-05 at 12.11.22

V čem je catch?

Razlaga je lahko zelo enostavna, če smo pripravljeni razmišljati drugače, kot so nas učili na študiju ekonomije v zadnjih nekaj desetletjih. Kot veste, je enačba za produktivnost zelo enostavna. V najbolj preprosti obliki produktivnost (dela) definiramo kot DV/Zap (dodana vrednost na zaposlenega). V malce bolj dovršenih oblikah pa jo definiramo kot TFP (total factor productivity – celotna faktorska produktivnost), ki jo dobimo tako, da output (dodano vrednost) regresiramo na obseg kapitala in dela. Pri čemer je TFP konstanta (rezidual) v modelu, ki nam pove nepojasnjeni del povečanja outputa, torej del, ki ga ne moremo pojasniti s povečanjem obsega kapitala in dela v proizvodnji. Ta TFP običajno imenujemo tudi prispevek tehnologije k rasti. Ameriški ekonomist Abramovitz je ta faktor (TFP) sicer imenoval kot “measure of our ignorance” – pojma nimamo, kaj se v njem skriva.

Toda ne glede na definicijo produktivnosti je zgodba enaka – rast produktivnosti je odvisna od rasti outputa. Če se output (ki je v števcu formule produktivnosti) povečuje počasneje, se tudi produktivnost povečuje počasneje, razen če uspemo ustrezno bolj zmanjšati število zaposlenih ali nabildati tehnologijo, da kompenzirata za izpad rasti outputa. Zgodba je ilustrirana v spodnji sliki, ki kaže rast outputa (BDP) in rast produktivnosti (BDP na opravljene delovne ure) za 7 največjih razvitih držav (G7) v obdobju 1970-2012.

Falling productivity growth in G7

Vir podatkov: OECD

Kot lahko vidite, se v zadnjih štirih desetletjih dinamika rasti BDP in rasti produktivnosti v razvitih državah upočasnjujeta, dinamika produktivnosti za malenkost manj. Povprečne stopnje rasti so se od leta 1970 do danes več kot prepolovile. Razlika je še večja, če obdobje raztegnemo nazaj do leta 1945.

Bistvo zgodbe je v vzročnosti: če se agregatno povpraševanje (BDP) povečuje počasneje, se tudi produktivnost povečuje ustrezno počasneje. Če rast outputa upada zaradi upadanja rasti agregatnega povpraševanja, se tudi produktivnost, kljub superiornosti novih tehnologij, ne more hitreje povečevati. Limita rasti produktivnosti je v povpraševanju, ne v izboljševanju tehnologije.

Razloge za upadanje stopnje rasti produktivnosti je torej najbrž treba iskati v razlogih za upočasnjeno rast agregatnega povpraševanja. In kakšni so ti razlogi?

Treba je pogledati na razloge, ki so determinirali rast 4 komponent BDP: zasebna potrošnja, investicije podjetij, potrošnja (investicije) države in neto izvoz (izvoz minus uvoz). Razloge za zmanjšane stopnje rasti zasebne potrošnje je treba iskati v upočasnjeni demografiji (upočasnjenem prirastu prebivalstva), nižji rasti cen (upadanju cen) potrošniških dobrin zaradi večje učinkovitosti in uvoza teh dobrin iz držav z nižjo ceno delovne sile (tehnični aparati so postali relativno cenejši), večjem varčevanju gospodinjstev itd. Prišlo je do prestrukturiranja strukture trošenja prebivalstva, pri čemer se delež industrijskih dobrin v košarici zmanjšuje, povečuje pa delež storitev, vendar pa porast obsega storitev v trošenju očitno ne uspeva dovolj kompenzirati upadanja deleža obsega industrijskih dobrin. Govorim seveda o dolgoročni dinamiki obeh komponent.

Na strani podjetij so glavni razlogi najbrž v tem, da podjetja povečujejo delež investicij v tujini (bolj povečujejo dinamiko investicij v tujini kot doma) zaradi prenašanja proizvodnje v tujino, hkrati so relativno upadle tudi cene investicijskih dobrin. Agregatne (skupne, tako podjetniške kot državne) investicije kot delež v BDP v zadnjih desetletjih upadajo.

Na strani vladnega trošenja je ključni problem v tem, da vlade v zadnjih desetletjih manj investirajo v infrastrukturo, kot so po drugi svetovni vojni. Delno zaradi saturacije z infrastrukturo, delno pa zaradi spremenjene (in napačne) paradigme, ki pravi, da bi naj države čim manj investirale, saj gre za neracionalne naložbe, ki hkrati zgolj pomenijo višje davke. Zato v mnogih razvitih državah javna infrastruktura stagnira oziroma erodira. K temu dodajte še doktrino nujnosti zmanjševanja socialne države, javnega zdravstva in šolstva. Posledica je seveda počasnejša rast vladnega trošenja.

Edino izvoz je ostal imun na te trende zmanjševanja stopnje rasti domačega agregatnega povpraševanja. Toda usmeritev na tuje trge, povečevanje rasti izvoza ni moglo kompenzirati upada rasti v ostalih treh komponentah domačega agregatnega povpraševanja.

Seveda bo potrebno te stvari še bistveno bolj natančno analizirati. Toda nauk te zgodbe je, da še tako super učinkovite nove tehnologije in zmanjševanje števila zaposlenih zaradi digitalne revolucije, avtomatizacije in robotizacije, ne morejo dvigniti rasti produktivnosti, če ni dovolj trošenja. S čimer je tudi pojasnjen t.i. “Solow computer paradox” (Solow je ekonomist, ki je dobil Nobelovo nagrado za razvoj neoklasičnega modela rasti), ki je leta 1987 rekel, da “računalnike lahko vidimo vsepovsod, razen v statistiki rasti produktivnosti“.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: