Ne ekonomski, pač politični (kulturni) razlogi za porast populizma?

Andrés Velasco, nekdanji čilski minister za finance (v socialistični vladi!), trenutno pa dekan na London School of Economics and Political Science, je v kolumni v Project Syndicate konsistentno razvil tezo, da ne velja popularna razlaga, da so za sedanji porast (predvsem desnega) populizma krivi ekonomski razlogi, pač pa politični (v sferi kulturne revolucije). V podporo citira nekaj študij, ki naj bi kazale, da so za ekstremne volilne izide krivi predvsem nizka izobrazba in status oziroma kulturni vzorci ljudi (stališča do rasizma in migracij), ne pa nizka rast ali izpostavljenost tuji konkurenci.

Shortly after the US presidential election in 2016, statistics guru Nate Silver noted that Hillary Clinton improved on Barack Obama’s 2012 performance in 48 of the country’s 50 best-educated counties. And Clinton lost ground relative to Obama – by an average of 11 percentage points – in 47 of the 50 least-educated counties. “Education, Not Income, Predicted Who Would Vote For Trump,” Silver concluded.

Since then, hundreds of regressions have been run attempting to sort out what kinds of people voted for Trump or for Brexit in the UK. The title of one influential recent paper summarizes the debate: “Status threat, not economic hardship, explains the 2016 presidential vote.” So does the title of another: “Vote Switching in the 2016 Election: How Racial and Immigration Attitudes, Not Economics, Explain Shifts in White Voting.”

And what about the UK? Research conducted at the London School of Economics, examining 380 local authorities, concluded that while education and demography are good predictors of who voted in June 2016 to leave the European Union, exposure to trade and the extent of budget cuts are not.

So, the “cultural backlash” hypothesis seems to be more compelling than the “economic insecurity” hypothesis. And this conclusion is not limited to the US and the UK. Pippa Norris and Ronald Inglehart, who study the performance of political parties in 31 European countries, conclude: “Overall, we find the most consistent evidence supporting the cultural backlash thesis.”

Vir: Andrés Velasco, Project Syndicate

Velasco nato navaja, da je bila v državah, kamor so na oblast prišli (desni) populisti, gospodarska rast visoka oziroma višja kot v državah z manj populističnimi voditelji. In v zaključek dokaza sklene, da če bi veljala hipoteza ekonomske negotovosti, bi na oblast morali priti levi, ne pa desni populisti. Nato pa sklene, da če ta uveljavljena hipoteza ne drži, potem popravljanje distribucije dohodkov v korist tistih z nižjimi dohodki ne bo pomagalo, saj so za porast populizma krive napake tradicionalnih političnih elit. Potrebovali naj bi bolj politične spremembe kot ekonomske (ne pove sicer, kakšne naj bi bile te politične spremembe).

Velascova alternativna hipoteza je dokaj dobra, predvsem v tem, da razlago išče v latentnih kulturnih vzorcih v populaciji, ki jih s pridom izkoriščajo populisti. Ima pa ta hipoteza po mojem mnenju dve precejšnji luknji. Prva je ta, da študije, ki jih navaja, niso dobro definirale “ekonomske vzročnosti” porasta populizma. Res je, da za populiste običajno glasujejo tisti z nižjo izobrazbo in nižjim družbenim statusom, toda prav ta nižja stopnja izobrazbe v največji meri definira njihov (slabši) ekonomski položaj. Tisti z nižjo izobrazbo delajo slabše plačana dela, so podvrženi počasnejši rasti dohodkov, so bolj izpostavljeni tuji konkurenci in imajo slabše perspektive zase in za svoje otroke, da splezajo po dohodkovni, in s tem tudi družbeni lestvici. Ta perspektiva nizke socialne mobilnosti povzroča njihove frustracije, ekonomsko negotovost in strah pred odprtostjo za trgovino in tuje migrante. Pri izobraženih, z visokimi dohodki in boljšimi ekonomskimi (in statusnimi) izgledi so te frustracije bistveno manjše.

Res je, da je populizem najbolj porastel v državah z višjimi stopnjami gospodarske rasti. Toda Velasco (in ostali) tukaj spregleda, da ni pomembna toliko stopnja splošne gospodarske rasti, pač pa porazdelitev te rasti med prebivalstvom oziroma kako (ne)enakomerno se dohodki od visoke gospodarske rasti porazdelijo med različnimi skupinami prebivalstva. Običajno se porazdelijo zelo neenakomerno, po tej finančni krizi pa še bolj (kot je pokazal Branko Milanović) – tisti v najvišjih decilih ali najvišjih odstotkih poberejo 80% do 90% te višje rasti, tistim v spodnji polovici dohodkovne distribucije pa se dohodki komajda kaj (ali celo nič) ne povečajo. (Operiranje z rastjo povprečne plače tukaj zgolj služi statistični manipulaciji).

To se dogaja že nekaj desetletij, šele po zadnji Veliki recesiji pa so volilci na to postali pozorni. Torej frustracije so tlele dolgo časa, šele v zadnjem desetletju pa so volilci spoznali “veliko prevaro”. In ko te ekonomsko deprivilegirane volilce z nizko stopnjo izobrazbe in slabimi dohodkovnimi in statusnimi obeti, ki so se pravkar zavedli “velike prevare”, soočite z globalizacijo kot krivcem njihove mizerije in valom beguncev neke druge, drastično različne religije, ki prihajajo v njihovo sredino, ne nujno pobrat njihove službe, pač pa živet v njihovo kulturno sredino, se čutijo ogrožene. Ne več ekonomsko, tam je bila bitka že zdavnaj izgubljena, pač pa iz vidika rase, vere in kulture, ki ji pripadajo. Dobijo občutek, da je ogrožena njihova nacionalna in kulturna identiteta.

(Problem politike je, da na levici ta občutek ogroženosti zanikajo oziroma abstrahirajo, na desnici pa ga potencirajo in kujejo iz njega politični dobiček)

Vzročnost ekonomske negotovosti je tukaj treba definirati iz vidika izjemno neenakomerne porazdelitve dohodkov in premoženja, kjer ima v večini držav spodnja polovica populacije neto negativno premoženje, zgornjih 10% pa ima v rokah 70-80% premoženja, pri čemer se ta trend poslabšuje. Prav to dolgoročno poslabševanje trenda relativno (in ne nujno absolutno) slabšega dohodkovnega in premoženjskega položaja večine prebivalstva je tisto, kar ustvarja frustracije. Subjektivna percepcija mizernosti ekonomskega položaja in brezizhodnosti, medtem ko gre peščici premožnih še bolje, in to na njihov račun. Občutek, da so bili prevarani v prerazdelitvi ustvarjenega.

Druga Velascova luknja v razlagi pa je v nerazumevanju razlik med levim in desnim populizmom. Levica je običajno bolj humanistična, manj kulturno in rasno konzervativna, bolj odprta za tuje vplive (kulturne vzorce, trgovinske tokove in migracije). Desnica pa je pač bolj konzervativna, versko, rasno in kulturno ter s tem manj odprta za vdor tujih vplivov (glede trgovine glejte denimo dobri dve stoletji ameriške zgodovine trgovinske liberalizacije – uvozne ovire so sistematično vedno zniževali demokrati, republikanci pa jih zviševali). Zato te situacije po začetku Velike recesije, ko so se ljudje zavedli “velike prevare” in ko so bili nenadoma brutalno soočeni z golo resnico o globalizaciji, povečanimi migracijami in zmanjševanjem socialne države zaradi kriznih politik varčevanja, skorajda nikjer niso izkoristile leve stranke (razen v Grčiji, delno v Španiji, šele po začetku okrevanja pa na Portugalskem in v Italiji).

Leve stranke tega potenciala v nazadovoljstvu med ljudstvom niso znale izkoristiti za boj proti vse bolj nepravični razdelitvi ustvarjenega dohodka med kapitalom in delom v kapitalističnem redu in za poskus popravka tega sistema. Zakaj? Ker so bile leve stranke vedno aktivno soudeležene v procesu odpiranja globalizaciji in enako v procesu razgradnje socialne države. Kako naj bi se zdaj obrnile proti temu, v čemer so sodelovale?

Teh težav na desnici  nimajo. Desne stranke so brez težav ta trenutek nezadovoljstva izkoristile za svoj ideološki boj, za svoj kulturni boj. Za podžiganje konzervativnega sentimenta proti odprtosti (za trgovino) in proti povečanim migracijam na rasistični osnovi.

Ne vem, kako si Velasco predstavlja, s katerimi političnimi spremembami bi bilo mogoče ta politični kulturni boj desnega političnega pola preobrniti. Rešitev po moje ni v tem, da začneš na koncu z zdravljenjem političnih simptomov, pač pa na začetku, v minimiziranju ekonomskih vzrokov za razvoj nezadovoljstva. Da le-tega neodgovorne politične stranke ne bi mogle izkoristiti za svoj ideološki, kulturni boj.

6 responses

  1. Velasco ima point. Ljudje, ki so manj izobraženi, praviloma tudi manj vedo o kompleksnih ekonomskih dejavnikih, ki na njih vplivajo. To ne pomeni, da na njih ne vplivajo, ampak človek se mora določenih stvari najprej dobro zavedati, da je lahko potem na njih jezen. Ni nujno, da se jih podporniki desnega populizma sploh zavedajo. Veliko prej bodo opazili tujce v lastni državi kot pa dojeli in se čustveno odzvali nad denimo dolgotrajnim trgovinskim presežkom in zaostajanjem plač za produktivnostjo, npr. v Nemčiji.

    Kar se tiče debate o višjih stopnjah rasti, vsaj v EU je zelo pomembno, ali je država posojilodaljalka, ali posojilojemalka. V severnih državah že leta poslušajo o lenih južnjakih, PIGSih in podobno. Ta sovražna kampanja je bila uspešna še preden je AfD prišla v nemški parlament, begunsko krizo so nato izkoristili za dodaten zagon. Bogatejše države so nagnjene k desnemu populizmu, južne, revnejše pa bolj k levemu.

    Problem se mi zdi, da ni ne zgolj ekonomski, ne političen. Problem je kognitiven. Ljudje niso zlahka strastno jezni nad kapitalističnimi nepravičnostmi, sistem je prezapleten. Zato bolj slavijo tisti, ki ustvarjajo sliko realnosti, ki je nizke resolucije in čim bolj strašna. To pa je delo politične desnice, v tem so res mojstri.

    A na koncu nas morajo zanimati pozitivne rešitve in s pooenostavljeno sliko v zelo zapletenem svetu ne prideš nikamor. To je kot, da bi hotel s 35 let staro digitalno kamero in s slabim scenarijem posneti super dober film, enostavno ne gre.

  2. Spoštovani- dobro je, da se razprava širi od ekonomskih razlag populizma in “rasizma” k politično- -kulturnim, izobrazbenim, kognitivnim…skratka, k sliki realnosti višje resolucije (Borissj); ne bi pa bilo dobro ignorirati tudi dejavnike navidez nizke resolucije -recimo elitizem, desnega in levega

    Zato je precej nenavadno, da se ne tu ne v drugih razpravah ,kolikor vem, “deležniki” ne navezujejo na – ali kakorkoli omenjajo- esej/študijo Clauda Levi- Straussa “Rasa in kultura”(1972), ki mu ga je naročila pramati institucionalnega humanitarizma in anti-rasizma- OZN o priliki neke obletnice svojega boja proti rasizmu. Esej je v slovenščini dostopen več kot trideset let ( Studia Humanitatis/Škuc/FF 1985)
    Na kratko: C.-L- S. argumentira, da bioloških razlogov za rasizem ni, ker tovrstne razlike med
    ljudstvi ne obstajajo; je pa dosti velikih in vedno večjih kulturnih razlik/razlogov za kulturni “rasizem”- pravilneje (zame)- za šovinizem. Ta se je stopnjeval z modernimi komunikacijami, vse več migracijami, vse hitrejšim “mešanjem” populacij itd.- izraza “neoliberalna globoalizacija” C.-L. S. seveda ni poznal.
    Ta “trend”sodobne realnosti- ki ga sedaj OZN z maroškim dokumentom, kolikor lahko razberem, normalizira, – je desni populizem res pograbil in zlorabil -a ga je s tem tudi pripoznal za politično/kulturno realiteto in problem. Elitni desni humanitaristi/ke na oblasti pa so ga najprej ignorirali, nato pa -Merkel “willkomen”, Orban in še kdo -žica,šovinizem ; večinski levi elitizem pa se mu je postavil po robu zgolj z moralističnim humanitarizmom, vzklikanjem “No Borders” ipd., in ga tako potiskal -in ga še- pod preprogo zgražanja nad “rasizmom” desnih populistov;alternativne “real-politike” pa…

    PS: Zanimivo: naročnica omenjene študije je avtorju l.1972 skoraj preprečila, da bi jo prebral pred generalno skupščino-končni sklepi so jim bili očitno preveč pesimistični in distopični. Verjetno bi se mu danes godilo enako, če ne huje.
    No, pa tudi zelo aktualne knjižice S.Žižka na sorodno temo- “Against the Double Blackmail- On Refugees, Terror and Other Troubles with Neighbours- Allan Lane/Penguin, februar 2017) še nimamo prevedene….

  3. Da ne bom zašli v napačno smer, je treba tukaj povedati, da izraz “ekonomska razlaga populizma” ni primeren. Ne obstaja ekonomska razlaga populizma, se pravi, da bi bili ekonomski razlogi za pojav populizma. Pač pa so ekonomski dejavniki zgolj sprožilec za porast latentnega populizma (šovinizma, rasizma). Po domače povedano, kadar gre ljudem materialno slabo, se vzbudi nezadovoljstvo in začnejo se krepiti prej speči, globoko v podzavest potisnjeni kulturni vzorci, kot so nestrpnost do drugačnih, do tistih, za katere mislijo, da ogrožajo njihov način življenja, njihovo identiteto.

    Torej, ekonomija ni podlaga za naše kulturne vzorce, pač pa ekonomska negotovost zgolj sproži potlačene kulturne vzorce, ki se ne bi aktivirali, če bi nam šlo dobro in če bi bili samozavestni glede prihodnosti.

    • Tukaj je tudi neko vprašanje vzročnosti. Saj poznamo tisti rek: če sredi neposeljenega gozda pade drevo, ali se je to res zgodilo? Moj odgovor je, seveda da se je.

      Če stvar parafraziramo: če nekdo izgubi službo in ne ve točno zakaj, nato pa za izgubo krivi migrante, ali lahko govorimo v tem primeru o ekonomskem vzroku za vzpon desnega populizma? Ne povsem, zavest v tem primeru je pomembna. Pri analogiji z drevesom je lažje, pri padcu drevesa preostali gozd s tem nima nič. Pri izgubi službe pa “gozd” (sistem) lahko, da nekaj ima.

      Ampak desni populisti so dovolj pametni, da se zavedajo, da sta ekonomska in politična sfera nekoliko ločeni. Prefrigani populisti ne govorijo ljudem, da so migranti neposredno krivi za njihovo ekonomsko nesrečo, to je skoraj preveč očitna laž. Govorijo malce drugače in sicer takole: izgubili ste službo, zdaj pa izgubljate še domovino! Ekonomski ogroženosti dodajajo še druge. Ekonomski dejavniki so torej v slogu domino efekta bolj so-vzrok, kot pa glavni vzrok.

  4. Mislim, da so le primarni ekonomski razlogi, samo malo globlje je treba pogledati. Družbeni odnosi izhajajo iz materialnih – razmerje med delavcem in lastnikom proizvodnih sredstev določa način življenja in iz tega izhajajo tudi kultura, etika, na daljši rok (tudi preko genetskih sprememb z metiliranjem DNA) cela človeška narava. Na primer, rasizem je nastal kot opravičevanje iztrebljanja in zasužnjevanja drugih ljudi s ciljem ekonomskega izkoriščanja. Vzpon ZDA v zadnjih tristo letih je osnovan na rasizmu proti indijanskim domorodcem, ki so jim vzeli zemljo, in do črnskih sužnjev kot cenene delovne sile na plantažah. Iz druge strani, to je pri izkoriščanih sužnjih v rimskem cesarstvu, lahko razlagamo nastanek krščanske religije kot duhovni pripomoček sužnjev, da so z obljubo boljšega življenja po smrti in idealiziranja pravičnega in dobrega boga, lažje trpeli krivice na tem svetu. In idejno sporočilo krščanske religije, kot je enakost pred bogom in njegova dobrota, je bilo tako močno, da je sesulo najmočnejši sužnjelastniški imperij. Ampak to so vse znane stvari.
    Aktualni nacionalizem pa lahko razlagamo dvostransko – po eni strani je to samoobramba izkoriščanih, ki so spoznali, da se proti anonimnemu kapitalu, ki je z globalizacijo, prekarizacijo in podkupovanjem političnih elit enostavno zbrisal njihovo ekonomsko osnovo, ne da boriti. Tako je nacionalizem podoben religiji (nekakšna borba za staro pravdo skupaj z obrazci tradicionalne narodno kulturne identitete), po drugi strani je mehanizem, da nekdo drug, recimo novodobni populist/ avtokrat pride na oblast in jo iztrga iz rok prejšnjim oblastnikom, običajno tujemu kapitalu, kot je to sedaj v Višegrajskih državah. Vendar, na koncu so nosilci populističnih/nacionalističnih idej tudi največji lastniki kapitala. Samo poglejte, kako klasično poteka to pri Orbanu. Sedanja histerija proti emigrantom pa je klasično odvračanje pozornosti od bistvenega, to je ekonomskega izkoriščanja. Je novodobni nadomestek za stigmatiziranje Židov pod Hitlerjem.
    Za vse take in drugačne deviacije sodobnega razvoja družbe, ki preko (pre)velike neenakosti (spet razmerje pri proizvodnji) vodi v konflikte, pa je, vsaj zaenkrat, dokler nismo šli čez rob, dobro delujoča demokracija. Ali za tako rešitev ni že prepozno, bomo videli v ZDA čez dve leti. Če bo zmagal Bernie Sanders, imamo še nekaj upanja. Če bo ponovno izvoljen Trump, pa nam bo lahko pomagal le sam bog (ali kakšna podobna revolucionarna paradigma), oziroma se bodo protislovja reševala na klasičen način, s hudimi konflikti.
    Pa še en komentar na Velascove teze – tipično levičarsko polovičarstvo (saj ne predlaga nič konkretnega, samo razlaga), da ne rečem sprenevedanje, ki je pripeljalo do izginotja tiste prave socialdemokratske levice. “Its the economy, stupid”

    • Takorekoč celotna politična desnica na Zahodu se je v kratkem času obrnila od konservatizma v nacionalizem. Nikjer ni bilo to bolj vidno kot v letih 2015 in 2016 v ZDA, ko je Trump v dvanajstih debatah pred očmi sveta retorično prebunkal 16 konservativnih nasprotnikov, potem pa še Demokratsko liberalko.

      To se je zgodilo, ker so ljudje končno nehali verjeti v pravljico o meritokraciji, ki je voda na mlin konservatizmu. Konservativci znotraj neoliberalnega kapitalizma namreč trdijo, da kjerkoli si, na dnu, v sredini, ali pa na vrhu, si tam zato ker si to zaslužiš in če se le dovolj potrudiš si situacijo lahko izboljšaš. V nekaj desetletjih je dovolj ljudi spoznalo, da je to navadna laž, da lahko delajo kot živina in da ne pridejo nikamor, da celo nazadujejo.

      Ko iluzije o meritokraciji in o “pravičnosti” sistema nI več, se stvari odprejo. Takrat se tudi začne iskanje krivcev in stvari gredo lahko bodisi še bolj v desno, ali pa v levo. Pravijo, da je danes v politiki težko biti liberalec, ampak še težje je biti “zmerni” konservativec, ki ne govori v izrazito nacionalističnih tonih, to je usmeritev, ki res umira.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: