Smrt reprezentativnega agenta

Lepo je gledati, kako predpostavke sodobnih makroekonomskih modelov, ki so se sicer izkazali kot popolnoma neuporabni za karkoli razen za igračkanje, padajo kot po tekočem traku. Zadnja žrtev v vrsti je predpostavka reprezentativnega agenta. Sodobni makroekonomski modeli večinoma predpostavljajo, da so v gospodarstvu vsi posamezniki popolnoma identični (nekateri modeli sicer delijo agente na zaposlene in upokojence itd.). Torej je dovolj v modelu modelirati enega samega potrošnika in nato predpostaviti, da se vsi enako optimizacijsko obnašajo (lahko se tudi različno obnašajo, vendar je vsota njihovih odločitev matematično enaka vsoti odločitev identičnih posameznikov) – od tod reprezentativni agent. Resnici na ljubo večina makroekonomistov to predpostavko uporablja ne iz ideoloških, ampak iz pragmatičnih razlogov, ker pač to blazno poenostavi modeliranje.

Toda to ne velja za “founding fathers” teh modelov, predvsem za Roberta Lucasa in ostale čikaške fante. Lucas je namreč pred desetletjem doživel precejšen izpad, rekoč, da je ena najbolj nevarnih stvari v ekonomiji ukvarjati se z distribucijo dohodkov namesto s proizvodnjo (koristi od povečanja slednje naj bi bile bistveno večje od prerazdelitve dohodkov). Ergo, če bi v modelu imeli raznolike (heterogene) agente glede na njihov dohodek ali premoženje, bi lahko / ali bi morali analizirati tudi učinke na blaginjo različnih skupin agentov, vpliv neenakosti med njimi in učinke možne prerazdelitve med njimi prek davčne politike itd. Krusell & Smith (1998) sta na podlagi njunega modela ugotovila, da neenakost med agenti nima vpliva na agregatno dinamiko potrošnje, investicij in outputa, zato je uporaba predpostavke reprezentativnega agenta povsem dober približek.

No, potem pa je prišla zadnja velika kriza in vse več ekonomistov je začelo spoznavati, da neenakost med ljudmi ni nedolžna zadeva in da ima lahko pomembne učinke tudi na agregatno dinamiko. Krueger, Mittman & Perri so se tako v seriji člankov lotili raziskovanja, kako dohodkovna in premoženjska neenakost vplivata na agregatno dinamiko ključnih makroekonomskih kategorij. Štartali so iz podatkov o distribuciji dohodkov in premoženja v ZDA v predkriznem letu 2006. Kot kaže spodnja tabela, je spodnjih 40% ameriških gospodinjstev neto brez premoženja (njihovi dolgovi so večji od premoženja), spodnjih 60% gospodinjstev ima skupaj le dobre 4% vsega premoženja. Premoženje je skoncentrirano pri zgornjih 20% gospodinjstev, ki imajo več kot štiri petine celotnega premoženja. Pri dohodkih je porazdelitev manj neenaka, saj dobi spodnjih 40% ameriških gospodinjstev slabo petino vseh dohodkov, zgornjih 20% gospodinjstev pa 41% vseh dohodkov.

Vir: Krueger, Mittman & Perri (2016)

Pomembna pa je še ena informacija iz zgornje tabele, in sicer različna nagnjenost k porabi gospodinjstev glede na njihov dohodkovni in premoženjski status: spodnjih 20% gospodinjstev sproti porabi kar 90% razpoložljivega dohodka, drugih 20% pa tri četrtine dohodka, medtem ko zgornjih 20% porabi le dobrih 60% svojega dohodka (ostalo je varčevanje).

Iz tega pa sledijo pomembne implikacije v času krize. Če država nima ustrezne socialne politike, ki bi v času krize (vsaj delno) kompenzirala izpad dohodkov tistim z najnižjimi dohodki, bo to imelo za posledico proporcionalno večji izpad porabe in BDP, kot pa če bi se dohodki zmanjšali premožnejšim gospodinjstvom, saj manj premožna gospodinjstva potrošijo večji delež svojih dohodkov.

In natanko to so ugotovili tudi Krueger, Mittman & Perri (2016) v modelskih simulacijah: dohodkovna in premoženjska neenakost med gospodinjstvi vpliva tako na globino krize kot na blaginjo posameznih skupin gospodinjstev. Drugače rečeno, po eni strani ima raznolika (heterogena) mikro struktura gospodinjstev lahko pomembne učinke na makroekonomsko dinamiko, na drugi strani pa imajo makro šoki (krize) velike in heterogene učinke tudi na mikro ravni (gospodinjstva).

Taking both of our papers together, we conclude that measuring and modeling household heterogeneity explicitly is of crucial importance in macroeconomic research for two reasons.

  • The first is that macroeconomic dynamics are affected by the degree of underlying heterogeneity. In particular, an economy with a large fraction of low-wealth households will experience a sharper reduction in aggregate consumption expenditures in response to a given macroeconomic shock.

  • The second reason is that, in terms of welfare, the impact of a given macroeconomic shock is felt very differently in different segments of the wealth distribution. In particular, low-wealth households have limited capacity to insure themselves against idiosyncratic risk, and thus the welfare impact of a recession is significantly larger for them. As a consequence, ignoring wealth heterogeneity can severely underestimate the welfare cost of a large recession.

Vir: Krueger, Mittman & Perri (2016)

Iz tega pa sledi dvoje. Prvič, da morajo ne samo ekonomisti, pač tudi ekonomska politika upoštevati to raznolikost gospodinjstev, saj ima pomembne učinke na makro dinamiko. In drugič, da je kompenzacija izpada dohodkov tistim z najnižjimi dohodki lahko zelo pomemben ukrep za ublažitev globine krize in za hitrejše okrevanje. Če v času krize država poveča transferje tistim z najnižjimi dohodki, bo to imelo večji učinek na potrošnjo in BDP, kot če bi dali ta transfer premožnješim ali jim ekvivalentno znižali davek. Drugače rečeno, socialni transferji v času krize imajo pomemben multiplikativni učinek, ki je hkrati precej večji od učinka znižanja davkov.

Povedano seveda ni nič novega, kar ne bi vedeli že od Keynesa naprej, pomembno pa je, da je to spoznanje dobilo formalno potrditev in bilo vključeno v makroekonomske modele. Sedaj se nihče več ne bo mogel pretvarjati, da je neenakost v makroekonomski teoriji nepomembna.

<span>%d</span> bloggers like this: