Zedinjena Slovenija

Črt Kostevc

V teh težkih časih Slovence redko katera tema uspe združiti v enoglasno ogorčenje. To, kar ni uspelo Jankoviću, Janši, Patrii, Stožicam in TEŠu, je uspelo zaslužkarjem v javnemu sektorju oziroma Komisiji za preprečevanje korupcije z objavo lestvice posameznikov v javnem sektorju, ki so v obdobju zadnjih nekaj let zaslužili več kot 200.000 evrov z avtorskimi in podjemnimi pogodbami. Z izjemo tistih, ki so se na seznamu znašli, je ljudstvo do zadnjega enotno v indignaciji kaste javnih zaslužkarjev, ki jim je, tudi sredi najgloblje gospodarske krize v zgodovini Slovenije, uspelo mastno zaslužiti. In to naj bi se zgodilo še na račun davkoplačevalcev. *

Da bo debata še bolj žolčna je poskrbelo dejstvo, da gre skoraj izključno za zaposlene na družboslovnih fakultetah Univerze v Ljubljani (Fakulteta za upravo, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za organizacijske vede). Pomislite, družboslovci in še v javnem sektorju. Po definiciji premnogega ogorčenega razumneža gre za presek dveh najbolj neproduktivnih družbenih skupin nasploh. In oni so si prigrebli vsaj 200 lanskih povprečnih mesečnih plač v zgolj dvanajstih letih? Brez korupcije je to nemogoče, mar ne?

Dobro, vpetost ravno družboslovcev v posle z državo je seveda presenečenje samo za redke, saj državni aparat že po naravi svojega dela povprašuje predvsem po storitvah slednjih. Storitve naravoslovnih fakultet so za širšo državo znatno redkeje zanimive z izjemo upravljalcev javne infrastrukture, pa še ti pogosteje obračajo na specializirane inštitute.

Resnici na ljubo me je, čeprav sem zaposlen na eni od “grešnih” ustanov, višina zneskov, ki so jih zaslužili moji starejši kolegi nekoliko presenetila, a to je bil tudi namen same objave podatkov s strani KPK. Navedene številke so mnogim od nas nedosegljive in to jih dela nedostojne. Skoraj perverzne v očeh javnosti. Ne gre ravno za raven top managerskih plač, s katerimi bi se morda želeli primerjati, a za obobužani javni sektor to niso košer zneski.

Potrebno pa je seveda vedeti, da so bili objavljeni kumulativni zneski za obdobje dvanajstih let. In to še bruto zneski, kjer ni upoštevana 25% akontacija in še, odvisno od posameznega leta, slabih 10% ostalih prispevkov. Da bo učinek v javnosti močnejši. Pa to ni nujno najbolj problematično pri celi zgodbi. Kot sporno bi se znalo izkazati, da je, v svoji vnemi po transparentnosti, KPK objavil celo porabo nejavnih sredstev in jo predstavil kot javno porabo.

Nezanemarljiv delež razkritih nakazil so namreč izvorno tržna sredstev oziroma sredstva, do katerih so fakultete prišle s ponujanjem svojih pedagoških ali raziskovalnih storitev na prostem trgu. Da, tudi na trgu pridobljena sredstva pri državnih in paradržavnih institucijah so tržna sredstva. Dejanski izvajalci so bili seveda omenjeni profesorji, ki so s svojim renomejem pogosto posamezne projekte tudi “pripeljali” svojemu delodajalcu. To, da sta ta sredstva Računsko sodišče in KPK proglasilo za javna, je približno tako kot, če bi vas med kopanjem v morju proglasili za ribo. Če lahko formalno-pravno opredelitev računskega sodišča še razumemo kot formalizem, je, na ta sredstva vezano, moraliziranje KPK deplasirano in zlonamerno.

Glede na to, da Supervizor ne omogoča sledenja posamezne tranše vplačil in poznejših izplačil, so bili objavljeni zneski porabe “javnega denarja” nedvomno pretirani. Obseg “napake” se je po posameznikih seveda lahko občutno razlikoval, a dvoma o obstoju takšne napake ni tudi pri KPKju. V delu, kjer ne gre za proračunska sredstva, temveč za tržne študije, šolnine izrednega ali drugih plačljivih oblik študija in podobno, je KPK presegel svoje pristojnosti in s poimensko objavo škodoval ugledu imenovanih posameznikov.

Govora o kršenju konkurenčnih klavzul, kot so namigovali nekateri, za delo, ki ti ga plačuje siceršni zaposlovalec, seveda ne more biti. V segmentu tržnih sredstev so brezpredmetna tudi vprašanja o tem, da je pogodbeno delo nezdružljivo s polnim delavnikom. V kolikor so posamezniki sposobni opravljati dodatno pedagoško delo ali svetovalno delo v svojem prostem času, tako da to ne vpliva na njihove redne obveznosti, s tem delodajalcec, država in posledični davkoplačevalci niso nič na slabšem. Ne samo to, skozi dodatna sredstva v javni visokošolski sistem in davčne prilive so celo na boljšem.

Je tržno delovanje javnih izobraževalnih ustanov problematično? V tujini je vključevanje javnih univerz na tržne razpise neposredno ali skozi za ta namen ustanovljene inštitute stalna praksa. Še več, uspešnost pri pridobivanju “privatnih sredstev” je del kriterijev dobre izobraževalne ustanove za pridobitev mednarodne akreditacije o odličnosti. Za mnoge univerze svetovalni projekti za gospodarstvo predstavljajo tudi ključno vez s privatnim sektorjem. Brez tega ostanejo do gospodarstva hermetično zaprte in posledično znanstveno in pedagoško sterilne. In prav to je bila v preteklosti ena ključnih kritik na račun slovenskega univerzitetnega sistema: da preveč nabira mednarodne akademske objave in premalo sodeluje z gospodarstvom.

Sodba je drugačna v primeru, da je prihajalo do izplačil za naloge, ki sicer spadajo pod posameznikovo redno obveznost, izhajajoč iz pogodbe o zaposlitvi in so bile izplačane iz javnih sredstev. Problem so lahko tako posebne urne postavke, kot tudi dejstvo, da gre večinoma za osebe na visokih fakultetnih položajih. Očitno tudi obstajajo ozka grla pri izvedbi posameznih predmetov na določenih članicah Univerze v Ljubljani, ki vodijo v to, da so redki posamezniki očitno preobremenjeni s pedagoškim delom.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

8 responses

  1. Ste opazili, da se nihče ni vprašal, kaj so ti posamezniki naredili za te zneske? Kakšna je bila kvaliteta in kvantiteta tega dela. Če je nekdo zaslužil pol milijona v parih letih in je zato naročnik dobil kvalitetno opravljeno storitev, v čem je problem? Če ni, na pranger z njim! Kaj pa z naročnikom? Ali ni problem v največji meri pri njem?

    Če bi dali par milijonov za isto stvar (spominmo se samo ocenjevanja slovenskih bank) tujcem, pa ne bi bilo nobenega problema. Ker , če tujci zaračunajo, je to normalno. Več kot plačamo bolj kvalitetna naj bi bila storitev. Za domače pa naj veljajo socialne cene?

  2. Občutek imam, da je jedro problema ravno sprevrženo gledanje na to kaj so javna, tržna ali “privatna” sredstva.
    Izredni študent se ne vpiše na EF zaradi profesorja ? Tržna sredstva ?
    Samostojni profesor ne bo dobil EU projekt, če bo s.p. ?
    Vprašanje koliko svetovanja bi prodal na trgu, če bi imel svoj s.p., ne pa prodajal svoje storitve preko ustanove EF ?

    Ne predstavljam si, da bi v gospodarstvu sam imel zasluge, da pridobim za firmo, kjer sem zaposlen miljonski posel, potem bi šel k direktorju in mu rekel. Poglej prijatelj to so moja “privatna” sredstva, nakaži mi jih na moj OR. Vprašal bi me po zdravju in če kar pokliče psihijatrično pomoč.

    • Ni čisto tako. Če pogledate plače profesorjev na najuglednejših fakultetah v ZDA, so te presenetljivo nizke. Ti profesorji, ki večinoma niso reveži, veliko večino svojih dohodkov dobivajo v sodelovanju z zunanjimi naročniki projektov. Zaradi tega pa je tudi veza med industrijo, državo in fakultetami močna. Stvar ima dobre in slabe plati, dobra je vsekakor ta, da znanstveni dosežki s tem relativno hitro prehajajo v industrijo in tudi ta, da so akademiki s tem bistveno bolj povezani z realnim svetom. Meni se to niti ne zdi slabo. Pa tudi ne vem zakaj bi moral biti nek vrhunski strokovnjak (če je, sam doktorat in profesura ni nobeno zagotovilo za to) revež.
      Vsak nogometaš je lahko milijonar, univerzitetni profesor pa menda naj ne bi smel biti. Ker menda ni moralno.
      Če je v pošteni igri sposoben najti naročnike za svoje storitve (kar pomeni, da za njih obstaja povpraševanje) tako industriji kot državi, mu lahko samo čestitamo.

      • Seveda, se absolutno strinjam. Samo naj proda svoje storitve res sam, brez okrilja institucije ali nalepke institucije na čelu, recimo kot s.p. v Slovenskem primeru. Potem bo vsem jasno, da ga je naročnik naročil samo zaradi njegovega znanja.
        Se bojim, da če bi nekdo filtriral vse naše grešnike, bi našel zelo malo množico res sposobnih. Vsekakor bi jim sam prvi čestital.

  3. Andrej Aplenc je napisal tole. Toliko o bogatih nogometaših in revnih profesorjih.

    “Kot vem, tudi moj sin, ki je zdravnik v Ameriki in dela v sklopu univerze ter velik del svojega časa skupaj s sodelavci porabi za raziskovanja v medicini, deluje na isti način. Denar za raziskovalne projekte, ki jih predložijo zunanji finančni ustanovi, dobi univerza, raziskovalci dobijo le svoje plače. Nikakršnega dodatka za »uspešnost« ni, kot so se slovenski prejemniki enormnih zneskov zagovarjali na televiziji. »Uspešnost« v znanstveni sferi je del slovenske tranzicijske jugofolklore, spominja na »udarništvo« nekdanjih mladinskih delovnih brigad. Slovenska ministrica, ki se je zagovarjala kot uspešnica, lahko za tistih 600.000 evrov, ki jih je dobila v desetih letih poleg svoje plače, kupi dve hiši v Ljubljani z gotovino. Ni govora, da bi lahko profesor v Ameriki kupil dve hiši v desetih letih z gotovino, njihove hiše so kupljene z bančnim posojilom, ki ga odplačujejo 20 let. Sicer pa, če bi ta floskula o slovenski uspešnosti veljala, koliko sto in sto milijonov dolarjev bi moral dobiti za svojo uspešnost Albert Einstein! Dobil ni nič, razen profesur v Evropi in Ameriki. Znanstveniki za svojo uspešnost dobijo Nobelovo nagrado. Na to pa slovenski uspešniki še čakajo.

    Sedaj pa, poleg konkretnega, še nekaj osnovnega. Naša država ni upravno urejena, čeprav imamo vse mogoče zakone. Tranzicijski problem je v tem, da se osnovni pojmi interpretirajo tranzicijsko. Na primer: univerza je po ustavi avtonomna. Vse univerze pa vsem svetu so tradicionalno avtonomne, kar drugod pomeni, da so neodvisne od politike. Pri nas se avtonomnost interpretira tako, da tisti, ki je avtonomen, dela kar hoče. Sicer res v okviru tranzicijskih zakonov, ki se tudi interpretirajo avtonomno. To ne velja le za univerzo, velja na splošno, tudi na primer za novinarje. Tu smo sedaj tudi pri svobodi govora, ki je zajamčena z ustavo. Nekateri novinarji pišejo karkoli, drugi, katerih avtonomna svoboda govora ni po volji tranzicijski eliti, dobijo za svoje pisanje ovadbe in končajo na sodiščih. Primere poznamo vsi, tu o njih ne bom govoril, bo pa za to še priložnost.”

  4. Ponavadi nikomur ne pade na pamet, da bi resno primerjal slovenske univerze z najboljšimi na svetu. Ko pa pride na vrsto kvazi-opravičevanje prejemanja izjemno visokih zneskov nekaterih vrlih družboslovnih intelektualcev, pa take primerjave med svetovnimi univerzami padajo vse povprek. Nesmisel.

    Zdaj bivša ministrica Stanka Setnikar Cankar (mimogrede, tudi moja bivša dekanja) se ni ravno izkazala s tem, ko je kmalu po razkritju teh podatkov zagrozila s tožbo proti KPK. To je znak tega, da se ne zna samostojno braniti in javno upravičiti prejemanja tega denarja. Za kaj takega se je očitno treba oborožiti z odvetniškimi živinami in iti na sodnijo. Hej, denar za to že ima kajne?

  5. Načeloma se strinjam z gospodom Golobom, ampak… Povedano je bilo tudi, da so največji zaslužkarji velikokrat slabo ocenjeni s strani študentov… Prav tako bi se provokativno lahko vprašali, če imamo zaradi takšnih honorarjev profesorjem z FU najboljšo javno upravo? Bivša ministrica je na poziv novinarke, naj ji pove en primer projekta po dolgem razmisleku uspela izustiti … “Kakšna organizacija seminarjev…” Iz izkušenj tudi vemo kako je bilo z izrednim študijem v preteklosti. Firme so na veliko plačevale izredni študij (katerikoli), da si dobil izobrazbo… S tem ni nič narobe v osnovi, tako oče in mati sta doštudirala izredno na FOV, ampak ve se, da so na podlagi teh predavanj profesorji služili ogromno denarja, pa ne zato, ker bi bili ne vem kako vrhunski. Poleg tega se vprašajte koliko mladih zato ni dobilo službe, pa težko verjamem, da je bila večina najboljših strokovnjakov iz seznama “top honorarjev” boljša, kot 2-3-je mladi raziskovalci… Kot sem že dejal: Strinjam se, da v osnovi lahko TOP strokovnjak zasluži veliko denarja, zanima pa me, kako je s tem v konkretnih primerih… Sicer se strinjam tudi s tem, da je bilo bolano plačevati 30 milijonov za “stres” teste, ki so bili bolj ugibanje, kot pa resna raziskava… Tudi to, da je nasploh denarja za univerze premalo je dejstvo, je pa res vprašanje kje ves denar dobiti. Več za šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo… Kako v praksi do tega… 🙂 LP

  6. Vprašanje pri vsej zadevi sploh ni v tem, ali je tržno obnašanje izobraževalnih ustanov sprejemljivo ali ne (seveda je). Gre se predvsem za to:
    – koliko pridobljenega zneska je odšlo v zasebne žepe in koliko ga je ostalo fakulteti (predvidevam, da je večina končala v zasebnih žepih),
    – profesorji so predvsem izkoristili ime in obstoječo infrastrukturo fakultet, da so pripeljali posel, in ne svoj ‘renome’,
    – ali so delo večinoma opravili znotraj normalnega delovnega časa, ko bi morali druge stvari, ali so ga dejansko zunaj njega,
    – koliko dela so dejansko opravili sami in koliko dela so zanje opravili asistenti (ki verjetno od tega finančno niso imeli veliko)

%d bloggers like this: