Kaj bo prinesla Siriza?

Črt Kostevc

Zdaj je že nekaj tednov, odkar je vodenje evropskega bolnika, Grčije, in s tem tudi pozornost večine evropskih medijev prevzela Siriza. Ortodoksnim levičarjem je uspelo predvsem s platformo prekinitve politike varčevanja, ki grškemu ljudstvu v ničemer ni prizanesla, in uporu proti strahovladi iz Bruslja. Po dobrih desetih letih prisotnosti na grški politični sceni je nekdanji koaliciji radikalne levice uspelo prestrašiti evropsko politično in predvsem finančno elito ter usmeriti žarek upanja na okope razrednega boja, ki ga še bijejo njihovi somišljeniki po Evropi. Vprašanje, ki se ob tem poraja, niti ni, koliko grške suverenosti bo Sirizi uspelo izpuliti iz krempljev posojilodajalcev, temveč predvsem, kaj lahko reševanje grškega vprašanja prinese drugim »perifernim« državam in Evropski uniji nasploh. *

V interesu transparentnosti naj najprej pojasnim, da nikakor ne mislim, da je Grčija žrtev zarote finančnih trgov, saj so za trenutno stanje svojega dolga primarno krivi sami. Njihovo gospodarstvo je bilo enostavno predolgo nekonkurenčno – ali, če vam je ljubše, Nemčija je bila preveč konkurenčna, da bi si Grki z njo delili denarno politiko. Dasiravno so od rastočega grškega dolga imele primarno korist finančne institucije, te Grkov v dolg niso zavedle. Za to so bili dovolj že njihovi politiki sami. Še več, finančna plat njihovega trenutnega dogovora s trojko je videti malodane sanjsko. Za Grčijo namreč. Posojilodajalci, med drugim jaz in vi, jim v trenutnem aranžmaju denar posojamo skoraj brezobrestno. Dolg do EU je namreč obrestovan po približno 0,5-odstotni nominalni letni obrestni meri. Je torej praktično zastonj. Dolg preostalih članic EU bremenijo bistveno višje obrestne mere in tudi znatno krajše ročnosti od grškega.

Zatakne se pri pogojih, ki jih morajo Grki izpolniti, da lahko sproti črpajo posojilne tranše. Ti so zadnjih pet let mlinski kamen okoli grškega gospodarstva in slednjega držijo v komatoznem stanju. Namesto da bi spodbujale potrebne in dolgoročne makroekonomske reforme, je njihov cilj kratkoročen. Varčevanje pri javnih izdatkih. To naj bi zagotavljalo redno poplačilo kreditov. Če pacienta pred tem ne pobere. Zdravnik je namreč med drugim predpisal zelo močne odmerke radiacije (4,5-odstotni presežek primarnega proračuna), pacient pa je bil poleg tega pred začetkom zdravljenja zelo šibkega zdravja. Zdravilo tako ni pomagalo pacientu, služilo je zgolj za mirnejši spanec posojilodajalcev. Grški BDP je še do lani strmo padal, lani se je padanje sicer nekoliko umirilo, a redko kdo v tem vidi uspeh politike varčevanja.

Kako torej rešiti Grke pred njihovimi »dobrohotnimi« rešitelji, je izrednega pomena, ne samo za izžete trenutne dolžnike, temveč predvsem za vse tiste, ki se bodo v prihodnosti kdaj znašli v podobnem položaju. Ne gre zgolj za tehniko pogojevanja posojil, temveč je vprašanje konceptualno. Ali vztrajamo pri katarzi, skozi katero morajo dolžniki, da bi jih spustili nazaj med polnopravne države, ali pa je s pogojevanjem treba najti recept, ki bo zagotavljal odplačevanje dolgov ter hkratno rast in razvoj dolžnika.

Še predlani je zdaj prvi obraz gospodarskega upora Janis Varufakis skupaj z Jamesom Galbraithom v NY Timesu naznanil Sirizo kot edino rešitev za Grčijo. Pomenljivo je miril (ameriške) finančne trge z dejstvom, da je večino dolga, za del katerega je Siriza zahtevala odpis, tako ali tako do evropskih davkoplačevalcev in Evropske centralne banke in da ameriškim vlagateljem torej ni treba skrbeti. Sirizina bitka je samo z Evropo, sta zapisala, ne z Ameriko. Ameriški vlagatelji naj bodo povsem mirni, saj bodo poplačani. Šlo je za silno ciničen pristop, ki pričakovano ni pomiril vlagateljev, hkrati pa je, kot se je izkazalo v zadnjih tednih, šlo za taktično preigravanje pogajalskih izhodišč.

Siriza oziroma Varufakis sta poskušala izvesti ekonomsko verzijo perpetuum mobile. Kombinacijo odpisa dolgov institucionalnih vlagateljev v Evropi, s čimer bi priznali, da dolga niso sposobni odplačevati, ter ohranitve razmeroma nizke cene zadolževanja pri (ameriških) zasebnih vlagateljih, kar naj bi kazalo na netvegan dolg. Sirizin vodja Cipras je še pred začetkom pogajanj z EU zahteval odpis tretjine dolgov, saj naj bi bila težava Grčije tudi v obrestnem bremenu. Slednje je hitro demantiral možganski trust Bruegel oziroma njihov raziskovalec Zsolt Darvas, ki je pokazal, da je s 4,3 odstotka BDP grško obrestno breme nižje od italijanskega ali portugalskega. Breme je primerljivo z irskim (4,1 odstotka) in približno dvakrat višje od slovenskega (2,2 odstotka BDP). Ena od Ciprasovih želja je bila, da bi bili letni stroški obresti nižji od dveh odstotkov BDP, kar bi se zgodilo samo od sebe že letos, če bi se nadaljevala lanska dinamika zahtevanih donosov na grški dolg. To možnost je pokopal Cipras sam.

Varufakisov trenutni predlog razbremenitve grškega gospodarstva temelji skoraj v celoti na zmanjšanju zahtevanega primarnega proračunskega presežka s 4,5 na 1,5 odstotka BDP. To bi pomenilo dvoje: znatno podaljšanje ročnosti kreditov, razen če ne bi prišlo do bistveno hitrejše gospodarske rasti, in povečanje manevrskega prostora za fiskalno politiko. V slednjem se skriva glavna past za kreditodajalce in Grčijo, saj bi lahko Siriza poplačala dolg do svojih volilcev z neproduktivnim porabljanjem za javne uslužbence in izničila, sicer redke, pozitivne učinke racionalizacije javnega sektorja. Zgodovina ne ponuja veliko upanja, da bi Grkom uspelo obrniti ploščo, še posebej po letih vsiljenega varčevanja.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku (20.2.2015)

%d bloggers like this: