Ko gospodinjska logika švabske gospodinje odpove

Mednarodni denarni sklad (MDS) je po intelektualni metamorfozi po letu 2011 v očeh nekaterih postal središče intelektualne herezije. V zadnjem World Economic Outlook (oktober 2014), predstavljenem pred dvema tednoma na finančnem vrhu v Washingtonu, je MDS v tretjem poglavju ponovno udaril s tremi heretičnimi stališči. Prvič, zaradi trajnega upadanja stopenj gospodarske rasti in nevarnosti dolgoročne stagnacije naj vlade začnejo pospešeno vlagati v javno infrastrukturo, kar ima v času krize visoke učinke tako na kratki kot na dolgi rok. Drugič, financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga je bistveno bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. In tretjič, vlaganje v infrastrukturo z javnim zadolževanjem zmanjšuje javni dolg glede na BDP in to takoj. To je najbrž popolna herezija, absolutno skregana z gospodinjsko logiko, mar ne? Kako naj najemanje še več dolga za naložbe v slabih časih ne vodi naravnost v propad?

To je bila tudi logika nemške kanclerke Angele Merkel, ki je že leta 2008 razlagala, da bi bilo treba upoštevati življenjsko modrost švabske gospodinje, da na daljši rok ni mogoče živeti preko svojih zmožnosti, zato je treba varčevati. Toda kot so v sicer konzervativnem Frankfurter Allgemeiner Zeitung Merklovo že leta 2010 opozorili, ima opisana gospodinjska logika dve napaki. Prva je lepotna – dejansko življenje švabske gospodinje ni bilo nikoli prav lepo, pač pa skromno in polno odrekanja ter brez upanja, da bo iz nje kdajkoli več kot zgolj gospodinja. Druga pa je vsebinske narave – država pač ni gospodinjstvo in je ni mogoče upravljati z gospodinjsko logiko. Če bi vsa gospodinjstva hkrati ravnala v skladu z modrostjo švabske gospodinje, gospodarstvo kot celota ne bi moglo rasti. Ne bi bilo kruha za proizvajalce čevljev ali kozmetike, kaj šele za gradbenike ali proizvajalce avtomobilov. Gradnje hiše in nakupa avtomobila si namreč nobena gospodinja ne more privoščiti, brez da bi se zadolžila, torej da bi precej časa živela prek svojih zmožnosti.

Če se vrnemo nazaj k MDS, ne gre pri njegovih zadnjih priporočilih za nobeno ekonomsko herezijo. Njihova priporočila so v skladu z osnovami standardne makroekonomije, kot jih po vsem svetu učimo študente tretjega letnika ekonomije v prvih poglavjih makroekonomije. Tam, kjer jim pokažemo krožni tok proizvodov in denarja v gospodarstvu ter kako nastaja BDP. Pri čemer pridemo do standardne enačbe za BDP po izdatkovni metodi ter izpeljavi različnih multiplikatorjev. Denimo potrošnega in investicijskega multiplikatorja, multiplikatorja javnih izdatkov, davčnega multiplikatorja in multiplikatorja izravnanega proračuna. Vsak študent vam zna na izpitu izračunati, za koliko bi se povečal BDP ob povečanju denimo zasebnih ali javnih investicij za 1 milijon evrov ob dani nagnjenosti gospodinjstev k potrošnji in varčevanju ter deležu uvoza v skupni porabi.

Priporočila MDS o povečani nujnosti vlaganj v javno infrastrukturo, da bi se izognili pasti dolgoročne stagnacije, temelji na seriji raziskav, ki v zadnjih letih sistematično in konsistentno kažejo na pomen javnih investicij v času krize. Auerbach & Gorodnichenko (2011, 2012), Coenen in drugi (2012), Blanchard & Leigh (2013), Erceg & Linde (2014) so z različnimi modelskimi pristopi pokazali, da so v času recesije multiplikativni učinki bistveno višji kot v času konjunkture. Riera-Crichton, Vegh & Vuletin (2014) pa so pokazali, da je velikost multiplikatorja odvisna od smeri fiskalne politike – ob ekspanzivni fiskalni politiki so multiplikatorji višji, ob restriktivni pa nižji. Multiplikativni učinki javnih investicij so najvišji v času najbolj ekstremnih kriz. Logika v ozadju je preprosta, v času ekstremnih kriz, kot je sedanja, gospodinjstva nočejo trošiti in podjetja si ne upajo ali ne morejo investirati, zato so javne investicije ob pomanjkanju ostalega trošenja toliko bolj učinkovite. Zadnja raziskava MDS (Abiad in drugi, 2014) pa dodatno k temu kaže, da je pomemben tudi način financiranja – financiranje s povečanjem javnega dolga je bolj učinkovito kot z nevtralnim proračunskim financiranjem.

Če na kratko povzamem ugotovitve raziskave IMF:

  • v času recesije povečanje vlaganj v infrastrukturne projekte za 1% BDP v prvem letu poveča BDP za 1.5%, v petih letih pa skupaj za 3%,
  • pri financiranju investicij prek povečanja javnega dolga znaša multiplikator v prvem letu 0.9, v petih letih pa 2.9; pri fiskalno nevtralnem financiranju multiplikator ni statistično značilen,
  • v času recesije je učinek infrastrukturnih investicij na javni dolg bistveno bolj ugoden: v prvem letu javne investicije javni dolg znižajo za 4%, v petih letih pa za 8%, medtem ko v dobrih časih javne infrastrukturne investicije celo povečujejo javni dolg.

Mnoge najbrž preseneča druga ugotovitev, ki je v nasprotju z gospodinjsko logiko, da je namreč financiranje vlaganj v infrastrukturne projekte s povečanjem dolga bolj učinkovito kot pa fiskalno nevtralno financiranje. Toda logika pri slednjem je dokaj preprosta. Če želi država povečati javne investicije tako, da denimo zmanjša socialne transferje, plače v javnem sektorju ali materialno trošenje, s tem dejansko nevtralizira pozitivne multiplikativne učinke iz investicij. Ostale naštete oblike javnega trošenja imajo namreč tudi multiplikativne učinke in z njihovim žrtvovanjem država ne pridobi veliko. MDS slednje ilustrira s primerom iz Japonske v obdobju zadnjih dvajsetih let, ko se je država znašla v t.i. izgubljenem desetletju. Takoj po začetku krize je vlada sicer povečala obseg javnih investicij za 1.5 odstotne točke v BDP, vendar je že po nekaj letih javne investicije zmanjšala in jih nadomestila s povečanimi transferji v zdravstveno in pokojninsko blagajno, zaradi česar je multiplikator opazno upadel. S tem pa tudi BDP.

Še slabše je, če želi država javne investicije proračunsko nevtralno financirati s povečanjem davkov v enaki meri, kot je povečala izdatke. Učbeniški primer iz makroekonomije kaže, da je multiplikator v primeru izravnanega proračuna natanko enak 1. Ali drugače povedano, BDP se poveča samo v znesku povečanih javnih investicij, medtem ko povišani davki popolnoma zadušijo multiplikativne učinke.

Mnogim pa se bo v grlu najbolj zataknila tretja ugotovitev MDS, da javne investicije, čeprav so financirane s povečanjem javnega dolga, zmanjšujejo javni dolg glede na BDP. Toda logika v ozadju je spet povsem standardna in v skladu z vsemi učbeniki makroekonomije – javni dolg glede na BDP se zaradi dolžniškega financiranja zniža zato, ker se zaradi multiplikativnih učinkov imenovalec (BDP) povečuje hitreje od števca (dolga).

Raziskava MDS kaže, da bi imelo povečanje investicij v javno infrastrukturo v času krize pomembne pozitivne multiplikativne učinke tako na kratek kot na dolgi rok. Učinek je dvojni. Na kratek rok vlada s povečanimi investicijami vpliva na povečanje povpraševanja, na dolgi rok pa na izboljšanje ponudbe. Prvi učinek je takojšen, saj vlada poveča agregatno povpraševanje, ker (v času, ko ostali subjekti ne trošijo dovolj) povečanje javnega trošenja najprej neposredno poveča BDP za znesek dodatnega trošenja, nato pa podjetja, ki so dobila delo, povečajo nakupe in investicije, njihovi zaposleni pa ta dodatni zaslužek v določenem odstotku porabijo, in tako naprej v več krogih. Drugi učinek vpliva na dolgoročno ponudbo, saj se zaradi izboljšane javne infrastrukture poveča učinkovitost javnega kapitala, kar povečuje produktivnost podjetij, ki uporabljajo novo ali izboljšano infrastrukturo. Ali drugače povedano, z izboljšanjem javne infrastrukture vlada vpliva na dolgoročno povečanje celotne faktorske produktivnosti celotnega gospodarstva.

Vendar pa MDS (in tudi drugi) pri tem dodajajo jasno opozorilo, da je pomembna učinkovitost vlaganj, saj imajo nizko učinkoviti projekti nizek prispevek k rasti, zaradi česar povečujejo (namesto zmanjšujejo) javni dolg glede na BDP. Vlade morajo pazljivo izbrati projekte, ki bodo dolgoročno najbolj vplivali na rast. Pri tem je treba najprej vedeti, da »javna infrastruktura« ne pomeni samo cest in železnic, ampak pomeni tudi pristanišča, energetiko, elektro in plinsko omrežje, vodovod in telekomunikacije ter seveda tudi zdravstvo in šolstvo. Druga stvar, na katero bi pri tem morali biti pozorni, je, kaj od te infrastrukture je smiselno, da izgradi zasebni kapital in kaj od tega mora zgraditi država, ker ni interesa zasebnega sektorja zaradi prenizkega donosa ali ker je v strateškem interesu, da s tem upravlja država. Pri slednjem imam v mislih predvsem elektrodistribucijsko omrežje, medtem ko bi za nove projekte v energetiki (drugi blok nuklearke v Krškem, veriga hidroelektrarn na Muri, plinske elektrarne) morali privabiti zasebni kapital.

Pri nas pogrešam debato o tem, kako bi energetsko sanacijo stavb, ki je eden izmed prioritetnih projektov nove vlade in tudi prioritet v okviru nove finančne perspektive 2014-2020, izkoristili po eni strani za privabitev zasebnih sredstev (s subvencioniranjem zasebnih vlaganj gospodinjstev), ter kako bi na ta način lahko spodbudili razvoj domače podporne industrije. Kakor je Nemčija leta 2009 z »okoljskimi subvencijami« lastnikom starejših avtomobilov dejansko pomagala lastni avtomobilski industriji, tako lahko mi pomagamo domači industriji izolacijskih materialov, opreme in podobno. V razrezu evropskih sredstev do leta 2020 je 260 mio evrov predvideno za naložbe v izboljšanje energetske učinkovitosti in uporabo obnovljivih virov energije v javni infrastrukturi, vključno v javnih stavbah in stanovanjskem sektorju ter za naložbe v pametna omrežja. Predstavljajte si, da k temu država doda še enkrat toliko, dvakrat toliko pa zaradi državnih subvencij zasebni sektor (gospodinjstva in podjetja), in boste nenadoma dobili izvrsten finančni vzvod, s katerim je mogoče v sedmih letih stimulirati za 1 milijardo naložb samo v tem segmentu, kar bi spodbudilo najmanj za dve milijardi povečan BDP v treh do štirih letih.

Hkrati imamo v okviru evropskih sredstev do leta 2020 na voljo 463 mio evrov za infrastrukturne projekte (za 160 mio evrov moramo zaprositi do spomladi naslednje leto) in 269 mio evrov za naložbe v okolje (v vodni sektor). To pomeni tričetrt milijarde evrov v sedmih letih, ki jih lahko uporabimo kot vzvod za povečanje javnih in zasebnih vlaganj v transportno infrastrukturo in okolje. Veljalo bi razmisliti o javnem investicijskem skladu, ki bi se (z državnim poroštvom, podobno kot DARS) lahko zadolževal na trgu in sproti sofinanciral infrastrukturne projekte. Vse te rešitve že poznamo in ni treba odkrivati tople vode.

Trenutno sploh ni problem sredstev, kajti zadolževanje je izjemno poceni in bo še nekaj let ostalo na tako nizki ravni, problem je v identifikaciji projektov ter njihovi hitri in učinkoviti realizaciji. Ter seveda v tem, v kolikšni meri bomo sposobni multiplikativne učinke iz infrastrukturnih investicij obdržati doma. Na žalost je po začetku sedanje krize velika večina gradbene operative propadla, s tem pa so šle tudi njihove reference. Pri velikih projektih bo problem, kako izbrane (predvsem tuje) izvajalce »prepričati«, da čim večji delež dobav opreme in materiala ter opravljenih storitev odpade na slovenska podjetja. Pri izgradnji lokalne infrastrukture, ki polovično poganja trenutno gospodarsko rast, je bil njihov multiplikativni učinek večji, ker so lokalne skupnosti gradile predvsem s pomočjo lokalnih podjetij. Pri velikih projektih bo to težje, če se ne spomnimo kakšnih pametnih zvijač.

Vsekakor pa nas lekcija, ki so nam jo dali »lokalni Keynesi« v predvolilni županski bitki in z evropskim denarjem, uči, da je možno s ciljanimi investicijami stimulirati gospodarsko rast, dokler si zunanje povpraševanje ter trošenje gospodinjstev in podjetniške investicije ne opomorejo. Ključno spoznanje je tudi, da se je z gospodarsko rastjo povrnil kanček optimizma med posameznike in podjetja, kar pozitivno vpliva na povečanje zasebnega trošenja.

Vsa umetnost vladanja v sedanjem trenutku je v tem, kako s sredstvi, ki so na razpolago, stabilizirati in uravnavati rast v naslednjih letih. S stabilno rastjo se bo tudi optimizem trdneje zasidral, z njim pa zasebna poraba in zasebne investicije. Najbolj neumno v sedanjem trenutku bi bilo z nepremišljenimi ukrepi (denimo z znižanjem javne materialne porabe in investicij ter mase plač v javnem sektorju) zapraviti ta momentum rasti in povzročiti povrnitev depresije.

_______

* Izorno objavljeno v Finance Weekend

6 responses

  1. Gradnje hiše in nakupa avtomobila si namreč nobena gospodinja ne more privoščiti, brez da bi se zadolžila, torej da bi precej časa živela prek svojih zmožnosti.

    Tu vidim napako.Gradnje hiše si nihče ne privošči na “horuk”,torej vsi najemajo kredite,tudi gospodinje,če seveda vedo,kje bodo vzele vsak mesec denar za odplačilo le tega.To pa ni pravilo v najemanju kreditov za polnjenje proračuna,za infrastrukturne projekte in še za marsikaj drugega,ko denarja v državni blagajni zmanjka.Zadolževati se preko vseh razumnih meja,samo zato,da bo v enem mandatu volk sit in koza cela,je neumno.Sem povprečnež s srednjo izobrazbo,pa mi na kraj pameti ne pade,da bi najel kredit,za katerega že vnaprej vem,da ga ne bom zmogel odplačevati,kar pa je praksa mnogih politikov.Morda se motim,vendar pri nas doma,ta kmečka logika deluje.

  2. Točno tako – prikazali ste tipično gospodinjsko logiko. Ki pa ima dve napaki.

    Prvič, država ni gospodinjstvo, ker načeloma ni finančno enako omejena. Država ima za razliko od posamičnega gospodinjstva stabilizacijsko funkcijo in mora poskrbeti za izravnavanje ciklov, da so odkloni v pozitivno ali negativno smer obvladljivi. V slabih časih se gospodinjstva (in podjetja) zakrčijo, država pa mora poskrbeti, da se krč čimprej sprosti in “priskrbeti” podjetjem in gospodinjstvom delo. Gospodinjstva si v času krize ne morejo sama pomagati – z varčevanjem zgolj zmanjšujejo lastne stroške, ne vlečejo pa se iz krize. Iz krize bi se potegnila le, če bi investirala – denimo v obrtniško delavnico in si tako povečala prihodnji denarni tok.

    In drugič, v zgornjem primeru glede gospodinjskih nakupov hiše ali avta gre za neproduktivne naložbe, za katere se zadolžijo gospodinjstva. Te naložbe ne ustvarjajo ničesar novega in ne povečujejo denarnega toka. Pomenijo zgolj strošek. (če bi gospodinjstva investirala v hiše in avtomobile v času krize, bi pomagala drugim podjetjem in zagnala gospodarski cikel. Vendar tega ne naredijo in raje varčujejo) Pri državnem zadolževanju za javne investicije v infrastrukturo pa gre za produktivne naložbe. Za naložbe, ki bodo ustvarjale novo dodano vrednost in delovna mesta. Naložbe, ki bodo povečevale BDP in dale delo desettisočem podjetij in zaposlenih. Namesto države v tako hudi depresiji tega nihče ne bo naredil, gospodinjstva pa zaradi opisanega zelo kratkovidnega horizonta sploh ne, zato bi se brez države depresija poglabljala in nadaljevala v neskončnost.

    Zdaj razumete razliko med gospodinjstvom in državo?

  3. Mene pa zanima, zakaj ekonomisti še bolj preprosto ne razložite ljudem zakaj, je zadolževanje potrebno na primeru denarja. Večina denarja na svetu, nastane z zadolževanjem. 97% denarja je nastane v komercialnih bankah z zadolževanjem. Ko banka odobri posojilo nastane denar. Morda je to na začetku “gosodinjski logiki” nedojemljivo, je pa vsekakor po začetnem šoku lahko lažje prebavljivo. Da je za ustvarjanje novega denarja potrebna rast v našem ekonomskem sistemu, kako je z rastjo, zakaj se večina novoustvarjenega denarja usmeri v “neproduktivne naložbe” (Kapitalske trge, delnice, obveznice (Kot na primeru naših bank), izvedene inštrumente, borzo, vojne itd… :)) je res nedojemljivo gospodinjam. In verjamem da nikoli ne bo. Zato bi bilo morda bolje začeti z osnovo. Razlago, kako nastane denar. In zakaj danes velja DENAR=DOLG.

  4. In ob vsem tem najtežje vprašanje, ki mi ne da miru. Zakaj smo komercialnim torej privatnim bankam dodelili izključno pravico oz. privilegij ustvarjanja denarja? In zakaj mora za ta denar država in z njo davkoplačevalci plačevati celo obresti? Neverjetno. To je pravo rentništvo, oz. tovarišijski kapitalizem, ne pa TEŠ-6 🙂 oziroma ostale blatnodolske rabote 🙂

    • No, zdaj pa smo že bližje bistva. Banke imajo monopol, da ustvarjajo denar iz nič in da za to pobirajo obresti. Zdaj pa naredimo še korak naprej do lastnikov bank.

%d bloggers like this: