Varčevalna rošada

Črt Kostevc

Finančni minister Dušan Mramor je pred dnevi odvrgel 754-milijonsko varčevalno bombo na naše upe o gospodarski rasti v letu 2015. Dinamika vračil obstoječega javnega dolga in lovljenje Evropi obljubljenega 2,4-odstotnega primanjkljaja bosta diktirali nove reze v javne izdatke in hkratno povišanje proračunskih prihodkov. Do neljubih popravkov letošnjega proračuna in varčevalnih ukrepov v proračunu za prihodnje leto naj bi prišlo navkljub slabo poldrugo odstotno točko višji gospodarski rasti, kot je bila vgrajena ob sprejemanju letošnjega proračuna. *

Za razliko od zadnjih dveh vlad, ki sta varčevali primarno pri javnih investicijskih in materialnih izdatkih, pa naj bi breme tokratnega varčevanja nosili izključno zaposleni v javnem sektorju ter prejemniki socialnih prejemkov in pokojnin. Čeprav so Zujf in ukrepi vlade Alenke Bratušek znatno posegli v maso plač javnega sektorja, pa bo, vsaj glede na številke, ki jih je v medije lansiral finančni minister, tokratni poseg neprimerno večji. Z znižanjem vrednosti plačnih razredov do slabih pet odstotkov in znižanje vplačil dodatnega pokojninskega zavarovanja javnim uslužbencem je prejšnja vlada privarčevala zgolj okoli 100 milijonov evrov letno.

A tokrat nas ne čaka običajno varčevanje zgolj zaradi nižanja mase plač v javnem sektorju, temveč bi vlada Mira Cerarja želela za ceno nižje potrošnje spodbuditi investicijski cikel prek oživitve državnih investicij. Ideja ni nova. V šestdesetih in sedemdesetih so to zelo uspešno počeli v Braziliji in, z nekoliko drugačnimi mehanizmi, zasebna potrošnja v zadnjih desetletjih plačuje investicijski bum tudi na Kitajskem. S povprečno desetodstotnimi stopnjami gospodarske rasti v omenjenih obdobjih takšno gospodarsko politiko težko kvalificiramo kot neuspešno za omenjeni državi. Mehanizem, ki temelji na ideji, da je multiplikator investicij v infrastrukturo bistveno večji in učinkuje na daljši rok od rasti zasebne potrošnje, je lahko učinkovit, vendar ni brez nevarnosti.

Poglavitna nevarnost zanašanja na državno investicijsko dejavnost je v tem, da bi se takšne politike držali predolgo in za vsako ceno, kar bi nas zlahka oddaljilo od osnovnega cilja, torej stabilizacije javnih financ. Infrastrukturni projekti so namreč razmeroma dolgotrajni in pogosto zahtevajo verižno in večletno investiranje v različne segmente komunalne, cestne, informacijske in energetske infrastrukture. Zlahka se zgodi, da potrebe po financiranju ali dinamika financiranja presežejo omejitve domačih prihrankov in nas dodatno zadolžijo.

Po drugi strani zniževanje mase plač prinaša manjše prihranke, kot je videti na prvi pogled. Povprečna plača v javnem sektorju je julija znašala dobrih 1700 evrov, kar pomeni, da bi znižanje plač udarilo po žepu (v povprečju) davčne zavezance v 3. dohodninskem razredu z 41-odstotno mejno davčno stopnjo. Če upoštevamo še, da v povprečju porabimo približno 40 centov dodatnega evra zaslužka in da je naša potrošnja večinoma obdavčena po 22-odstotni davčni stopnji, predvideni prihranki države nadalje hlapijo. Od enega evra, ki ga država vzame iz malhe za plače, privarčuje zgolj dobrih 50 centov, pa se sploh še nismo dotaknili posledično nižjih socialnih in pokojninskih prispevkov ter negativnega vpliva na trenutno in prihodnjo potrošno klimo. Dejanski prihranek države z znižanjem plač v javnem sektorju za en evro je na koncu bližje tretjini kot pa polovici evra.

Mirno lahko predpostavimo, da bo vlada vztrajala vsaj pri podaljšanju trenutno veljavnih ukrepov omejevanja plač v javnem sektorju, kar prinaša dobrih 270 milijonov evrov prihrankov. Čeprav prostor za racionalizacijo še ostaja, je težko pričakovati, da bodo sindikati nanjo pristali. Kar pogrešam pri varčevanju v javnem sektorju, je kakovostna in transparentna analiza dejanskih potreb posameznih javnih servisov, ki bi lahko dajala podlago racionalizaciji. Pavšalni varčevalni rezi ne prizanašajo produktivnim in učinkovitim delom javnega sektorja ter demotivirajo tiste, ki so delu resnično predani.

Morda pa se rešitev vprašanja višine plač v javnem sektorju oziroma njihove upravičenosti ponuja v obliki nadaljnjega povečevanja transparentnosti izplačil zaposlenim v javnem sektorju. Nedavna študija Alexandre Masa (NBER, 2014) namreč ugotavlja, da so od leta 2010, ko so sprejeli zakon o javni objavi plač na kalifornijskih občinah, plače vrhnjih občinskih uradnikov padle za približno osem odstotkov v primerjavi z občinami, ki zakonu niso bile podvržene. Še več, študija ugotavlja, da so bile »menedžerske« plače znižane ne glede na to, ali je šlo za manj ali bolj učinkovite uradnike. Po drugi strani je hkrati prišlo do 75-odstotnega povečanja odstopov teh uradnikov, kar naj bi kazalo, da so bile njihove prvotne plače že blizu spodnje meje za njih sprejemljivega.

Slovensko vlado rešuje tog trg delovne sile, ki bo javnim uradnikom, ki so dovolj dobri v svojem poklicu, da imajo tako imenovano zunanjo opcijo na trgu zaposlitve, otežil odhod. Težava, ki ostaja, je, da bodo za odhod najbolj motivirani in v novih službah najbolj iskani ravno uspešni in učinkoviti javni uslužbenci. Izgube takšnih si ne moremo privoščiti. Načrt finančnega ministra je torej drzen in morda celo obetaven, vendar pot do njega nikakor ni lahka, njegov uspeh pa ne zagotovljen. Študija IMF (2014) tako v času krize daje prednost dolžniškemu financiranju skrbno izbranih infrastrukturnih investicij, medtem ko fiskalno nevtralnega financiranja, kot ga predlaga Mramor, nima za koristnega.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Spoštovani.

    Za kredibilnost, preden kdorkoli napade upokojence, javne uslužbence in socialne prejemke (kot avtor članka pripiše finančnemu ministru) za sanacijo izrazito s finančno malomarnostjo pogojene krize, bi bilo dobro vedeti, kako se je in kako se bo, katerikoli finančni minister, posebno še eminentni finančni strokovnjak in še član strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo (opombe: (1), (2) in (3)), postavil glede saniranja našega finančnega primitivizma in finančne malomarnosti. Ta vidik avtor članka popolnoma izpusti.

    Dobro bi bilo tudi vedeti (in avtor članka o tem molči) , kaj bodo davkoplačevalci in tisti, ki nosijo breme te krize, ki so jo zakrivili drugi, od takšne sanacije imeli. Ko je nekdo na eminentni politični funkciji, je zgolj tehnicističen pristop, kot ga finančnemu ministru pripisuje članek, odločno premalo. Dvom avtor članka pa vzpostavi že v sam tehnicističen pristop z drugačnim priporočilom IMF. O družbeni relevantnosti pristopa, kot se pripiše finančnemu ministru, pa avtor članka molči.

    Za resnično celovit vpogled v to kaj namerava finančni minister pogrešam članek (npr intervju), ki bi razkril in potrdil ali ovrgel vse navedene in pomembne vidike morebitnega pristopa, ki se mu pripisuje.

    Lep pozdrav Igor

    (1)KODEKS POSLOVNO FINANČNIH NAČEL – 14.2.točka kodeksa:
    »Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom strokovnega sveta Inštituta dne 11. decembra 1997. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poslovnofinančnih načel iz leta 1989.« In še točka 14.3. kodeksa; »Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.«

    (2)KODEKS POKLICNE ETIKE POSLOVNEGA FINANČNIKA – izpis dela točke 6. Kodeksa:
    6.2. Ta kodeks je sprejel Slovenski inštitut za revizijo s sklepom sveta Inštituta dne 17. aprila 1998. S sprejetjem tega kodeksa neha veljati kodeks poklicne etike finančnika iz leta 1989.
    6.3. Ta kodeks zavezuje vse člane Slovenskega inštituta za revizijo in tiste, ki so vpisani v njegov register. Ko postanejo člani Slovenskega inštituta za revizijo ali se vpišejo v njegov register, se zavežejo, da bodo delovali po načelih tega kodeksa. Prav tako morajo delovati po njegovih načelih tudi vsi drugi strokovnjaki, ki delajo na področju finančne funkcije.
    6.4. Kodeks poslovnofinančnih načel in kodeks poklicne etike poslovnega finančnika sestavljata celoto.

    (3) CV NA: http://www.ef.uni-lj.si/osebe/Dusan-Mramor IN V ANGLEŠČINI: http://www.ef.uni-lj.si/person/Dusan-Mramor
    »Dušan Mramor je doktoriral na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani, kjer je sedaj zaposlen kot redni profesor financ. Od leta 2002 do 2004 je bil Minister za finance Republike Slovenije, od leta 2007 do 2013 dekan Ekonomske fakultete in v letih 2000 do 2002 ter 2009 do 2013 predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani. Poleg tega je bil šest let gostujo?i profesor na Central European University v Budimpešti, dve leti raziskovalni sodelavec na School of Business, Indiana University, ZDA, konzultant Svetovne Banke in vrste podjetij ter bank. Najprej pa je bil po diplomi dve leti zaposlen v Ljubljanski banki kot kreditni analitik. Najve?ji del njegovega raziskovalnega, pedagoškega in svetovalnega dela je na podro?ju financ, predvsem poslovnih financ, finan?nih trgov, finan?ne analize, investicij, ocene vrednosti podjetij in makro financ. Je avtor ve? kot 30 raziskovalnih študij, vrste knjig, ?lankov in svetovalnih projektov. Imel je vabljena predavanja na številnih univerzah v Evropi, ZDA in Aziji, bil pa je tudi organizator vrste mednarodnih znanstvenih konferenc in ?lan organov znanstvenih revij. Od 1989 do 1991 je bil ?lan sveta Narodne banke Slovenije in ?lan upravnega odbora A Banke, od 1990 do 1994 podpredsednik upravnega odbora SKB banke in ?lan Odbora za sprejem Ljubljanske borze, v obdobju od 1994 do 1999 pa predsednik strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev in svetovalec Ministra za finance. V obdobju od 1997 do 2001 je bil prodekan za gospodarske zadeve Ekonomske fakultete in ?lan strateškega sveta predsednika vlade Republike Slovenije, v obdobju 2008 do 2012 ?lan strateškega sveta predsednika republike in v obdobju 2013/2014 podpredsevnik Sveta za razvoj predsednice vlade Republike Slovenije. Od ustanovitve do leta 2009 je bil ?lan strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo, v letu 2007 podpredsednik in do leta 2010 tudi ?lan izvršilnega odbora Evropskega finan?nega združenja (European Finance Association). Trenutno je podpredsednik upravnega odbora European Institute for Advanced studies in Management (EIASM), do avgusta 2014 pa je bil ?lan Initial Accreditation Committee (IAC) ameriške akreditacijske organizacije AACSB in ?lan njene evropske svetovalne komisije (EAC). Redno je predsednik ali ?lan akreditacijskih komisij EQUIS in AACSB ter akreditacijski mentor razli?nim poslovnim in ekonomskim fakultetam po svetu. Od 1995 je tudi “Accredited Senior Appraiser” pri Ameriškem združenju ocenjevalcev (American Society of Appraisers).«

%d bloggers like this: