Upajmo, da bo nova vlada pragmatična, ne ideološka

Kakšno ekonomsko politiko si lahko obetamo od nove (levičarske) vlade? Da ne bo privatizacije, razen “z nožem Bruslja na vratu” že vemo. Kaj pa glede fiskalne politike, davkov in spodbujanja gospodarske rasti? Se bo lotila strukturnih reform in v katerem tempu? *

Jasno je, da s slovensko ekonomsko politiko v zadnjih desetih letih ne moremo biti niti približno zadovoljni. Janševa vlada je v letih 2005-2008 zamudila izvrstno priložnost za strukturne reforme na področju pokojnin, trga dela in fiskalne vzdržnosti. Strukturne reforme je po definiciji treba delati v dobrih časih, saj se kratkoročni negativni učinki posameznih reformnih ukrepov porazgubijo oziroma jih kompenzira visoka gospodarska rast. Toda tedanja vlada tega momentuma ni izkoristila in je namesto tega izničila učinke Ropove pokojninske reforme, se ustrašila reforme trga dela in reforme socialnih transferjev ter z nezmanjšanim javnim trošenjem in novimi fiskalnimi darili »pozabila« ustvariti proračunske presežke za slabe čase.

Pahorjeva vlada, ki je prevzela krmilo ob začetku krize, je izvedla delno reformo socialnih transferjev, toda vse ostalo naredila praktično narobe. In s tem privedla državo v območje visokega javnega dolga ne da bi sploh začela s sanacijo bank ali reformo trga dela. Naslednja Janševa vlada je v kratkem času delovanja sicer nastavila sanacijo bank, toda naredila kolosalne napake glede javnih financ. Dvig davčne olajšave za investicije ter znižanje davčne stopnje na dobičke podjetij so na eni strani po nepotrebnem izvrtale luknje v prihodkovni del proračuna, na drugi strani pa je zmanjšanje javne porabe neposredno znižalo BDP in vplivalo na povrnitev recesije. Da ne bo pomote, davčne olajšave za investicije so sicer koristen ukrep za spodbuditev naložb podjetij, toda v času nizkega agregatnega povpraševanja in visoke negotovosti nimajo prav nobenega zaželenega učinka, le fiskalne prihodke znižajo. Podobno velja glede davčne stopnje na dobičke podjetij, nižanje te stopnje v času recesije, ko so dobički nizki in negotovost visoka, ne more vplivati na njihove večje investicije. In povsem vseeno je ali je davčna stopnja 25 ali 15%, saj je dobiček zgolj računovodska kategorija in podjetja ga prikažejo kolikor se jim zdi primerno. Veliko bolj pomembno je stabilno gospodarsko okolje, nizke administrativne ovire in nižji davki na delo.

O delovanju vlade Bratuškove bi lahko rekli le, da je bilo gasilsko. Izvedla je sanacijo bank in rešila državo pred bankrotom ter končno začela s privatizacijo, ob tem pa dvignila davke, da je lahko zakrpala proračun.

Bi moral Čufer bolj zarezati v javne izdatke in prek izdatkovne strani izvesti fiskalno konsolidacijo? Bi to moral narediti nov finančni minister (kdorkoli to že bo)? Bi moral novi finančni minister znižati davke? Katere davke? Katere strukturne reforme in v kakšnem tempu bi bilo treba izvesti?

To so ključna vprašanja za bodočo ekonomsko politiko. Toda na izbiro ukrepov ne bi smela vplivati ideologija, pač pa trezna presoja na podlagi analiz. Tako kot nas je (konzervativno) ideološko prepričanje Nemčije in Evropske komisije na eni in Janševe vlade na drugi strani o zdravilnosti politike varčevanja privedlo v recesijo in povzročilo ogromno škodo glede povečanja brezposelnosti in poslabšanja fiskalnih prihodkov, nam lahko vzdržno okrevanje in dvig trendne gospodarske rasti prepreči socialistična ideologija nove vlade.

Nova vlada mora namesto ideoloških očal pred očmi imeti predvsem cilja zdrave gospodarske rasti in povečevanja števila delovnih mest ter pri tem ločiti kratki rok od dolgega. Na kratek rok je treba spodbuditi gospodarsko rast, medtem ko je na dolgi rok treba stabilizirati in konsolidirati javne finance. Mešanje enega in drugega ima lahko dramatično negativne učinke, kot smo se lahko (ponovno) naučili na napakah ekonomske politike Evropske komisije in Janševe vlade izpred dveh let. Prehitra konsolidacija javnih financ, torej preden gospodarstvo začne robustno rasti po 2 do 3% letno in ustvarjati delovna mesta je skrajno neumen in škodljiv ukrep. Vsak učbenik makroekonomije vam bo to povedal.

Na kratek rok je torej za spodbuditev okrevanja skrajno neumno zniževati javne izdatke, ker to neposredno zniža BDP. Na kratek rok je raven socialnih transferjev treba ohraniti, saj le-te upravičenci takoj porabijo in tako prispevajo k rasti agregatnega povpraševanja in s tem BDP. Dodatno k temu pa je treba povečati javne naložbe, saj te neposredno vplivajo na agregatno povpraševanje in BDP, hkrati pa ustvarjajo nova delovna mesta. Po oceni iz Resolucije o razvoju slovenske logistike in transportni infrastrukturi, ki smo jo s kolegi pripravili lani, je potrebno do leta 2030 v slovensko prometno in logistično infrastrukturo nujno vložiti 5.1 milijarde evrov, da bi zagotovili njen konkurenčen razvoj. To pomeni letno vlaganja povprečno v višini 430 mio evrov (1,2% BDP). Če bi povečali naložbe v prometno infrastrukturo v višini 1,2% BDP na letni ravni, bi to lahko pomembno vplivalo na okrevanje slovenskega gospodarstva, saj bi povečalo BDP za 2,0% do 2,3% BDP (ocenjen multiplikator je med 1.6 in 1.9). Ob tem pa bi to spodbudilo nastanek več kot 20 tisoč novih delovnih mest.

Se je za te nove naložbe treba dodatno javno zadolžiti? Ja, v določeni meri, saj bi okrog 60% teh dodatnih naložb morali pokriti iz javnih sredstev (20% iz evropskih sredstev in 20% z zasebnimi sredstvi). Je ta dodatna zadolžitev problematična? Ne, ker je mogoče to financirati z dolgoročnimi viri (denimo z infrastrukturnimi obveznicami za obdobje 15 ali 20 let), ker je cena zadolževanja trenutno rekordno nizka in ker gre za produktivne naložbe, ki povečujejo BDP in ustvarjajo nova delovna mesta. In to je ključno v času, ko zasebna podjetja (zaradi lastne prezadolženosti in velike negotovosti) niso sposobna niti investirati niti pripravljena ustvarjati novih delovnih mest.

Na kratek rok je seveda smiselno tudi reformirati trg dela v smeri večje fleksibilnosti ter znižati stroške delovne sile za najbolj kvalificirane kadre z uvedbo socialne kapice. S tem bi vlada pripravila temelje za gospodarsko prestrukturiranje v smeri panog in proizvodov z višjo dodano vrednostjo in večje zaposlovanje visoko izobraženih. In če vlada v naslednjem letu naredi samo to, je naredila zelo veliko. Če bi k temu dodala še pametno strategijo glede črpanja evropskih sredstev za spodbujanje panog z visoko dodano vrednostjo in to zapakirala v ustrezne operativne programe za obdobje 2014-2020, bi bil to že skoraj veličasten rezultat.

Šele ko bo vlada zagnala in stabilizirala gospodarsko rast na ravni 2 do 3%, pa nastopi dolgi rok oziroma obdobje konsolidacije javnih financ. Za znižanje javnega dolga bo največ naredila visoka gospodarska rast, ki bo avtomatsko znižala delež dolga v BDP. Ob tem pa lahko vlada z optimizacijo socialnih transferjev, s prilagoditvijo standardov glede socialnih transferjev in storitev v šolstvu in zdravstvu denimo sosednji Avstriji, z omejevanjem rasti pokojnin in transferjev (z dvigom upokojitvene starosti in prenehanjem indeksacije s plačami in inflacijo) pomembno zniža raven javnih izdatkov. Če k temu doda še efektivno uveljavitev fiskalnega pravila z avtomatskim prilagajanjem javnih izdatkov javnim prihodkom ter postopno zniževanje števila zaposlenih v javnem sektorju za 1 do 2% letno, bomo imeli čez pet let precej vitkejši javni sektor in zelo vitke javne finance. In to brez kakršnekoli revolucije ali nepotrebnega hitenja v prehitro javnofinančno stiskanje.

Koliko lahko k temu pripomore privatizacija? Ne prav veliko. Z dobljenimi sredstvi iz privatizacije lahko vlada sicer nekoliko zniža javni dolg, toda z ocenjenim skupnim prihodkom od privatizacije v višini 1.2 do 1.5 milijarde verov v obdobju naslednjih treh let si javne finance ne bodo veliko opomogle. Javni dolg bo letos predvidoma znašal skoraj 29 milijard evrov, prilivi iz privatizacije v višini nekaj sto milijonov evrov letno bodo le kapljica v morje. Poleg tega je privatizacija enkraten ukrep in enkraten prihodek in nima dolgoročnih strukturnih učinkov na javne finance (razen da se zmanjšajo prilivi iz dividend od podjetij v javni lasti). Bistveno več lahko država stori s tem, če optimira strukturo javnega dolga z zadolžitvijo po sedanji nižji obrestni meri in predčasnim poplačilom dražjega dolga, ki ga je najela v letih 2012 in 2013. S tem se bodo znižali stroški servisiranja obresti in sprostil pritisk na proračunski saldo. Seveda pa to ne pomeni, da privatizacija ni pomembna in potrebna. Je, vendar iz povsem drugih razlogov, in sicer, ker se s tem (načeloma) poveča učinkovitost podjetij in njihovega upravljanja ter poveča konkurenca na trgu. V bančnem sektorju pa zato, da ne bo treba ponovno z javnimi sredstvi sanirati bank v vsaki krizi, pač pa bodo za to poskrbeli zasebni lastniki. Seveda pa, kot sem pisal zadnjič, je zelo pomembno, komu prodamo podjetja, da se nam privatizacija ne vrne kot bumerang.

Hitenje s fiskalno konsolidacijo ali hitro zniževanje javne porabe ali davkov na podlagi konzervativne ideologije ima lahko zelo negativne učinke na gospodarsko okrevanje, medtem ko ima nereformiranje javnega sektorja, ohranjanje neoptimalne strukture socialnih transferjev, odlašanje z reformo pokojninskega sistema in trga dela zaradi socialistične ideologije zelo visoke negativne učinke na dolgi rok. Iz povsem pragmatičnih razlogov in v dobro dolgoročnih koristi za celotno družbo je na kratek rok treba biti keynesianec, na dolgi rok pa upoštevati ekonomiko ponudbe. Ni čas za ideologijo, ampak za pragmatičnost. Upajmo, da bo bodoča vlada predvsem pragmatična in ne ideološka.

_________

* Adaptirana verzija glede na izvorno objavljen komentar v Finance Weekend

 

%d bloggers like this: