Nas mora ameriška neenakost skrbeti?

To je običajno vprašanje, ki ga ob zaključku predavanj pri predmetu Globalization and International Trade zastavim študentom. Do tega trenutka so študenti že absolvirali razvoj globalnega gospodarstva, globalno prepletenost držav prek trgovinskih in investicijskih tokov, prek multinacionalk in finančnih tokov, pa tudi povezavo med globalizacijo in neenakostjo. Toda kljub temu kot prvi odgovor običajno slišim, da nas zaradi povečane ameriške neenakosti ni treba skrbeti. Da gre za ameriško »notranjo zadevo«. In potreben je krog intelektualne diskusije, da bi videli na drugo stran. Na mehanizme, prek katerih ameriške »notranje zadeve« običajno močno vplivajo na vse ostale države.

Danes sicer že otroci v osnovni šoli vedo, da so visoke cene nafte (in bencina na črpalkah) v zadnjem desetletju v glavnem posledica ameriške invazije na Irak (leta 2003) ter da so od tega imela (in še vedno imajo) korist predvsem ameriška naftna podjetja, med katerimi je ogromno »prijateljev« in političnih sopotnikov Georgea Busha mlajšega. No, kolateralne koristi od tega je imela tudi Rusija, ki si je po bankrotu leta 1998 (ko sta jo reševala MDS in Svetovna banka) nato dokočno opomogla in se vrnila na pot nekdanje velesile le po zaslugi podvojitve (med 2003 in 2007) in celo potrojitve cen nafte in plina (do konca 2008) po ameriški invaziji na Irak.

Srednješolci vam danes znajo že na izust povedati, da je globalna ekonomska kriza, ki se je razbohotila po poku ameriškega nepremičninskega balona, »pokritega« z drugorazrednimi hipotekarnimi krediti in kaskadno piramido ničvrednih obveznic z visoko boniteto, posledica ameriških finančnih inovacij in globalne finančne povezanosti. Amerika je okužila preostali svet. Seveda bi se preostale države tej ameriški okužbi lahko izognile, če ne bi predhodno ustvarile svojih lastnih balonov. Toda tudi ti lastni baloni so se napihovali kot posledica poceni denarja, za kar pa imajo globalizacija ameriških družb, ameriška monetarna politika in njena finančna industrija spet glavne zasluge. Stvari so sicer še nekoliko bolj kompleksne, toda o tem malce kasneje.

Kaj se dogaja z neenakostjo v ZDA?

Kot so v zadnjih letih sistematično pokazali Piketty, Alvaredo, Atkinson in Saez, ki so desetletje zbirali podatke o distribuciji dohodkov na podlagi davčnih podatkov in na tej osnovi oblikovali obsežno bazo podatkov World Top Incomes Database za 27 držav za obdobje večinoma od leta 1920 naprej (baza se dopolnjuje, trenutno je v obdelavi še 45 držav), se dohodki zgornjega 1% in 0.1% prebivalstva od konca 1970. let v razvitih državah sistematično povečujejo. Najbolj drastično pa v ZDA, kjer je neenakost, merjena z deležem zgornjega 1% in 0.1% prebivalstva v skupnih dohodkih, leta 2007 dosegla enako raven kot je bila ob izbruhu Velike depresije v začetku 1930.let. Natančneje, leta 1930 je delež zgornjega 1% dosegel 24% celotnega dohodka ameriških gospodinjstev, nato trendno upadel na zgolj 8% ob koncu 1970. let in se nato spet bliskovito dvignil na 23% leta 2007. Toda porazdelitev dohodkov je le ena izmed slik neenakosti. Druga slika neenakosti je porazdelitev premoženja. Kot v še sveži raziskavi kažeta Saez in Zucman (2014) se je v zadnjih petih desetletjih v ZDA glavnina prerazdelitve premoženja zgodila znotraj zgornjega 1% najbolj premožnih. Medtem ko je delež zgornjega 1% ostal stabilen, pa se je delež zgornjega 0.1% (tistih, ki imajo za več kot 20 milijonov dolarjev premoženja) več kot početveril (iz 2.5% na več kot 11%).

Te ugotovitve je treba soočiti s podatkom, da je povprečna plača v ZDA od sredine 1970.let stagnirala in je danes celo realno nižja kot pred štirimi desetletji ter s podatkom, da je neto premoženje (premoženje, zmanjšano za kredite) spodnjih 50% prebivalstva enako nič, medtem ko se je od začetka 1980. let delež premoženja spodnjih 90% prebivalstva zmanjšal iz 37% na le še 25%. Z drugimi besedami dohodki in premoženje so se v zadnjih treh desetletjih skoncentrirali v rokah ozkega dela prebivalstva. Vendar pa večina te povečane neenakosti ni posledica povečanih dohodkovnih razlik (zaradi denimo boljše izobrazbe), pač pa je posledica sistemsko pogojene redistribucije bogastva s spremembo ekonomskih politik.

Mehanizmi povečanja neenakosti v ZDA

Kaj se je zgodilo v zadnjih treh desetletjih, da se je tako dramatično povečala neenakost v ZDA? V tem času so paralelno potekali trije procesi. Prvi je proces globalizacije, ki pomeni predvsem pospešen prenos proizvodnje iz razvitih držav v Azijo ter Srednjo in vzhodno Evropo. V tem procesu outsourcinga proizvodnje proti globalnemu Vzhodu so razvite države “izvotlile” srednji razred. ZDA so v tem procesu v zadnjih dveh desetletjih izgubile 6 milijonov delovnih mest oziroma več kot tretjino delovnih mest v industriji (BLS, 2011). Problem tega je, kot je pokazala druga študija BLS (2001), da je le 30% tistih, ki so izgubili službe, kasneje našlo polno zaposlitev in da je le dobra tretjina izmed njih dobila službe z enako ali višjo plačo. Večina odpuščenih je našla nizko plačane službe za določen čas v storitvenih dejavnostih (gostinstvo in trgovina) in mora kombinirati po dve ali tri tovrstne službe z minimalno plačo, da lahko nekako preživi.

Ta proces najlepše ilustrira slika o spremembi globalne porazdelitve dohodka med letoma 1988 in 2008, kot jo je pripravil Branko Milanovic, donedavnega glavni ekonomist Svetovne banke za področje neenakosti. Slika kaže, da sta glavna dobitnika intenzivnega procesa globalizacije predvsem kitajski (in azijski) srednji razred in zgornji 1% ameriških prebivalcev, katerih dohodki so se v zadnjih dveh desetletjih povečali za več kot 60%. Glavne »zgube« procesa globalizacije pa so globalni nižji razred ter ameriški srednji razred, katerih dohodki so se komajda kaj povečali (tudi če jih merimo v pariteti kupne moči, medtem ko so se realno celo zmanjšali).

Slika: Realna rast dohodkov po percentilih v globalni distribuciji dohodkov, 1988-2008 (v 2005 PPP)

Global inequalityVir: Branko Milanovic

 Drugi proces so zaznamovale davčne reforme v ZDA. Medtem ko gre glavna zasluga za zmanjšanje deleža dohodkov zgornjega 1% po Veliki gospodarski depresiji v 1930. letih v ZDA predvsem na račun drastičnega dviga mejne stopnje davka na najvišje dohodke ter post-newdealovski uvedbi socialne države, pa so nasproten proces koncentracije dohodkov in plač, kot sem na tem mestu podrobneje opisal že pred meseci, zaznamovale davčne reforme v okviru Reaganove »woodoo ekonomike« in kasneje tudi s strani administracije obeh Bushev ter sistematično uničevanje sindikatov. Te davčne reforme, ki so znižale mejno davčno stopnjo na najvišje dohodke iz 70% na 28%, davek na kapitalske dobičke pa na 25%, in uvedle številne možnosti za zmanjšanje davčne osnove, so bile sponzorirane od različnih ameriških gospodarskih združenj ter močno propagirane s strani desničarskih think-tankov (Heritage Foundation, Hoover Institute, AEI in CSAB). Analiza kongresnega proračunskega urada (CBO) je sicer pokazala, da znižanje davkov ni imelo učinka niti na varčevanje niti na investicije, je pa močno zmanjšalo davčne prilive in privedlo do eksplozije proračunskega deficita. Ključni učinek teh reform je bil, da – kot se je pridušal Warren Buffet – on plača manj davka kot njegova tajnica.

Tretji proces pa je bil proces deregulacije finančnega sistema, ki je potekal praktično istočasno s procesom zniževanja davkov za bogate. V času Reaganove administracije je prišlo do omilitve Glass-Steagalovega zakona (1932), ki je po Veliki gospodarski depresiji banke razbil na komercialni in investicijski del in s tem onemogočil prenos rizikov iz investicijskega bančništva na običajno poslovanje bank. Dokončno pa je zakon po dolgem »kuhanju« in lobiranju v Kongresu padel leta 1999 s sprejetjem Gramm–Leach–Blileyjevega zakona, ki ni dokončno omogočil samo integracije finančnih storitev in koncentracije finančne industrije, pač pa tudi popolno deregulacijo »novih finančnih storitev«. Natančneje, ob odločni podpori tedanjega predsednika Fed Alana Greenspana, je zakon omogočil, da poslovanje z izvedenimi finančnimi derivativi praktično ni bilo regulirano (saj naj bi se trgi sami uravnavali). To je kasneje privedlo do usodnega finančnega balona.

Zanimivo pri tem procesu je, da medtem ko so proces zniževanja davkov aktivno izvajale republikanske administracije (Clintonova administracija je za razliko nekoliko dvignila davke in tako po desetletju visokega deficita ustvarila proračunske presežke), pa so pri finančni deregulaciji enako aktivno sodelovale tako republikanske kot demokratske administracije. Clintonova finančna ministra Rubin in Summers sta celo odločilno vplivala na to. Pod Summersom se je od funkcije morala posloviti predsednica komisije za nadzor nad trgi s finančnimi derivativi (CFTC) Brooksley Born, ker je opozorila na prihajajočo finančno katastrofo in ki ji je zakon eksplicitno prepovedal nadzor nad trgovanjem s finančnimi derivativi). Rubin je seveda izhajal iz finančne industrije in bil kasneje z izvršilnimi pozicijami in pripadajočimi bonusi bogato nagrajen za svoje delo, Summers (sedanji ekonomski svetovalec v Obamovi administraciji) pa je bil poplačan s svetovalnimi pogodbami za finančno industrijo v skupnem znesku okrog 20 milijonov dolarjev.

Da bi razumeli, kako je povečana ameriška neenakost vplivala na preostali svet, je zgolj treba med seboj sestaviti te tri procese. Z intenzivno globalizacijo in s spremenjeno davčno politiko je prišlo do prerazdelitve dohodkov v ZDA od običajnih zaposlenih do lastnikov kapitala (vključno z menedžerji z opcijskimi pogodbami), zaradi česar je delež dohodkov od dela v BDP upadel za 8 odstotnih točk (s 67% na 59%). To je seveda za seboj potegnilo padec povpraševanja. Težava tovrstne prerazdelitve dohodkov je predvsem v tem, da tisti z velikimi dohodki (menedžerji ali lastniki kapitala) v agregatu manj trošijo od zaposlenih. Z redistribucijo dohodkov in z represijo plač v zadnjih desetletjih na račun povečanja dobičkov je tako v ZDA prišlo do izpodjedanja osnove za stabilno povpraševanje.

Ta manko povpraševanja so nato po letu 2001 zapolnili z umetno spodbujenim povpraševanjem po nepremičninah, tako da so banke dajale poceni stanovanjske kredite brez zavarovanja komurkoli, ki je prišel mimo. Te iste banke so nato te v osnovi slabe kredite zapakirale v obveznice (sekuritizacija) in jih prodale naprej kot samostojni finančni produkt (credit default obligation, CDO), kupci pa spet naprej in po desetih tovrstnih operacijah se je že zdavnaj izgubila sled za osnovnim, visokorizičnim kreditom.

Na tak način je finančna industrija izkoristila šibki dohodkovni položaj spodnje polovice prebivalstva in napihnila nepremičninski in finančni balon. Ker so plače stagnirale ali zelo počasi rasle in ker so izginila stabilna delovna mesta, si večina zaposlenih več ni mogla privoščiti velike porabe. Izhod iz te pasti zanje je bil v zadnjih dveh desetletjih veliko povečanje zadolženosti (tako v obliki posojilnih kartic kot posojil za avtomobile in nepremičnine). Šibko domače povpraševanje zaradi stagnirajočih dohodkov spodnjih 90% prebivalstva je postalo osnova za donosne špekulacije finančne industrije. Ki je posledično okužila še ostale razvite države. Ob tem so sicer delovali še drugi faktorji, kot so povečane naložbe azijskih držav njihovih naraslih izvoznih presežkov v času globalizacije v vrednostne papirje ZDA in ostalih razvitih držav, zmanjšanje obrestne mere Fed ter zmanjšanje deželnih rizikov perifernih držav EU zaradi efekta skupne valute. Vse skupaj je privedlo do velikih balonov v razvitih držav, toda glavni impulz je prišel iz procesa globalizacije in ameriške sistematične ekonomske politike, ki sta izpodjedli srednji razred in načeli stabilnost agregatnega povpraševanja. Kot je povedal Larry Summers lani na konferenci MDS, je ameriško gospodarstvo v zadnjih dveh desetletjih zaradi nestabilnosti povpraševanja lahko raslo zgolj še na osnovi balonov.

Kot vidite, ima ameriška neenakost precejšnje učinke na vse nas. Zaradi tega je predsednik Obama v letošnji poslanici jasno povedal, da je vprašanje neenakosti ključno vprašanje sedanjega časa. Če ZDA ne bodo rešile svojega strukturnega problema z neenakostjo, bodo svojo nestabilnost v povpraševanju še naprej izvažale v ostale države. ZDA pa lahko svoj problem rešijo zgolj z večjo prerazdelitvijo dohodkov (povečanje davkov na višje dohodke, premoženje in kapitalske dobičke ter socialnimi transferji) in spremenjeno plačno politiko, pri čemer je povišanje minimalne plače za četrtino prvi korak v tej smeri. Slediti pa bi morala tudi unionizacija, se pravi večja zastopanost zaposlenih s strani sindikatov. Na žalost so, to je treba priznati, sindikati pomemben garant plačne stabilnosti in s tem posledično tudi stabilnosti agregatnega povpraševanja. Seveda pa bi ZDA morale tudi absolutno zategniti regulacijo finančne industrije – od funkcionalnega razbitja bank (na komercialni in investicijski del) ter razbitja velikih bank do regulacije trgovanja s finančnimi instrumenti in uvedbe davka na finančne transakcije.

Tudi če nam manjka socialne empatije do Američanov, ki nimajo te sreče, da bi bili vsaj v zgornjih 10% po dohodkih, pa vse nas, na žalost, zgodovinske napake ameriških ekonomskih politik zelo močno prizadevajo. Zato upajmo, da bodo čim bolj učinkovito in hitro rešili problem neenakosti.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

 

%d bloggers like this: