Mar voham Marxa?

Bil sem ena zadnjih generacij, ki so jo konec 1980-ih let na ekonomski fakulteti še napol-zaresno posiljevali z marksistično politično ekonomijo. Izpit iz odurne “politične ekonomije socializma” pri Tajnikarju mi je uspelo narediti šele v četrtem poskusu in ko je bilo socializma konec, sem upal, da se z Marxom nikoli več ne bom srečal.

Toda očitno sem se zmotil. Namreč, Thomas Piketty iz Paris School of economics je v najbolj pričakovani knjigi letošnjega leta “Capital in the Twenty-First Century”, ki bo v angleščini izšla marca letos, z analizo neenakosti v kapitalističnem tržnem gospodarstvu prišel do precej podobnih spoznanj kot Karl Marx dobrih 170 let pred njim. Piketty ugotavlja, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala v rokah peščice lastnikov kapitala in povečevanje neenakosti, kar vodi do politično nevzdržnih družbenih tenzij.

Pikettyjevo knjigo, ki je sicer lani izšla že v francoščini, so ekonomisti in vodilni svetovni mediji v recenzijah že označili kot eno najpomembnejših ekonomskih knjig zadnjih desetletij. Branko Milanović, ekonomist iz Svetovne banke, ki se ukvarja z neenakostjo, je napisal obširno recenzijo, ki bo letos objavljena v prestižnem Journal of Economic Literature. The Economist in New York Times sta že objavila zelo pozitivne kritike

Thomas Piketty ni kdorsibodi. Ima doktorat iz pariške EHESS in londonske LSE, na MIT je bil docent in gostujoči profesor, objave pa ima v top-5 najboljših ekonomskih revijah. Skupaj s kolegi Alvaredom, Atkinsonom in Saezom so desetletje zbirali podatke o distribuciji dohodkov na podlagi davčnih podatkov in na tej osnovi oblikovali obsežno bazo podatkov World Top Incomes Database za 27 držav za obdobje večinoma od leta 1920 naprej (baza se dopolnjuje, trenutno je v obdelavi še 45 držav). Mimogrede, slogan gibanja OccupyWe are the 99%” ter podatki o gibanju dohodkov zgornjega 1% in 0.1% imajo svoj izvor prav v tej bazi podatkov, le-ta pa temelji na metodologiji iz Pikettyjeve knjige iz leta 2001 (o distribuciji dohodkov v Franciji) ter raziskavi iz leta 2003, ki sta jo naredila Thomas Piketty in Emmanuel Saez.

In prav ta baza podatkov za veliko število držav je Pikettyju omogočila vpogled v historično evolucijo najvišjih dohodkov po državah ter iz nje izpeljati ključne ugotovitve o evoluciji kapitalizma. Omogočila mu je narediti neke vrste “splošno teorijo kapitalizma”.

Zgodba, ki jo ponuja Piketty, je zelo preprosta (glejte predstavitev knjige). Premoženje (bogastvo) se skozi zgodovino v večini držav koncentrira. Do konca 19. stoletja se je delež bogastva v rokah zgornjih 10% v večini razvitih držav postopoma približal ravni 80 – 90%, zgornji 1% pa je postopoma pridobil 50 – 60% celotnega nacionalnega premoženja. Naravna tendenca kapitalizma je torej koncentracija kapitala oziroma bogastva … razen če kapitalizma kaj v tem procesu ne zmoti. V drugi polovici 19. stoletja so bili delavski nemiri, ki so privedli do postopnega zviševanja plač proleteriatu, v prvi polovici 20. stoletja pa obe vojni in vmes velika gospodarska kriza. Te disrupcije so – zaradi nujnosti financiranja povečanega javnega dolga in negativnega imidža bogatih industrialcev in finančnikov – privedle do dviga davkov na najvišje dohodke (vse do 90% ali celo 100%) in na dobičke, kar je močno zmanjšalo dohodke in premoženje bogatih. Toda sredi 1970. let se je zgodba začela obračati, države so začele zmanjševati (še iz časov izpred ali med drugo svetovno vojno povišane) visoke davke na najvišje dohodke, na kapitalske dobičke in na dobičke podjetij – in kapitalizem je ubral nazaj na staro pot, delež dohodkov zgornjih 10%, 1%, 0.1% je začel spet močno naraščati.

Piketty pokaže, da je v ozadju te koncentracije bogastva in naraščajoče neenakosti preprosta ekonomska zakonitost: kadar je stopnja rasti donosa na kapital višja od stopnje rasti BDP, se bo povečeval delež kapitala v BDP. Pri tem gre za navadno računovodsko identiteto: če je BDP vsota dohodkov kapitala in dela, potem višja stopnja donosov kapitala od stopnje rasti BDP avtomatsko pomeni povečevanje deleža dohodkov kapitala v BDP. Ali drugače rečeno, kadar donosi na kapital naraščajo hitreje od plač, se premoženje koncentrira v rokah lastnikov kapitala, neenakost pa narašča. Pri tem velja za ilustracijo pogledati spodnji dve sliki, ki prikazujeta stopnje rasti dohodka in donose kapitala za zadnjih 2000 let.

Zgornja slika kaže primerjavo s stopnjo donosov na kapital pred obdavčitvijo. Videti je, da se je razlika med stopnjo rasti dohodka in stopnjo donosa na kapital (pred davkom) v sredini 20. stoletja precej zmanjšala, nato pa se je vrzel spet močno razprla.

Piketty1Vir: Piketty (2013)

Spodnja slika pa kaže primerjavo s stopnjo donosov na kapital po obdavčitvi. Iz nje je lepo razvidno, kako je visoka obdavčitev najvišjih dohodkov, ki je bila v veljavi med obema vojnama in vse do sredine 1970. let, znižala realne donose na kapital pod stopnjo rasti BDP. To je bilo obdobje, ko se je neenakost v razvitih državah močno zmanjšala. Obdobje visoke rasti standarda in prosperitete srednjega razreda.

Piketty2Vir: Piketty (2013)

Piketty je izrecno zavrnil znano hipotezo razvojnega ekonomista in Nobelovca Simona Kuznetsa o evolucijskem gibanju neenakosti v kapitalizmu kot krivulje v obliki “narobe obrnjene črke U” (da po določeni stopnji razvitosti neenakost dohodkov spet začne upadati). Kuznets je zmanjševanje neenakosti po drugi svetovni vojni napačno pripisal zrelosti kapitalizma, ne pa učinku velike krize in vojne ter posledičnega dviga davkov na kapital in visoke dohodke. Piketty pravi, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala in bogastva ter povečevanje neenakosti, razen če kapitalizma na tej naravni trajektoriji ne zaustavi nekaj izrednega, denimo vojne ali velike krize. To tudi pomeni, da optimizem ekonomistov v zadnjih desetletjih o tem, da je kapitalizem dozorel in da omogoča vsem primerno participacijo na dohodkih ter primerno rast blaginje, ne zdrži. Kapitalizem brez uzde očitno vodi v povsem nasprotno smer.

Zakaj je takšna divergentna rast dohodkov med lastniki kapitala in dela sploh problematična? Problema sta dva. Prvi se nanaša na problem sekularne stagnacije, ki ga je kot prvi omenjal Larry Summers (o tem sem pisal tukaj in tukaj). Namreč, če dohodki spodnjih 90% ne rastejo v zadovoljivi meri, se tudi agregatno povpraševanje (BDP) ne povečuje dovolj. To pa ima kot posledico na eni strani, da se razlika v dohodkih med kapitalom in delom še povečuje, kar povečuje neenakost. Na drugi strani pa ima za posledico, da se mora spodnjih 90% zaradi nizke rasti dohodkov stalno zadolževati, kar pa vodi v nepremičninske in finančne balone in posledične krize. Tak kapitalizem potrebuje stalne balone za nadaljevanje rasti. Takšna trajektorija kapitalizma torej ne zagotavlja stabilne rasti in povečuje neenakost.

Drugi problem pa naravno izhaja iz tega prejšnjega. Hitrejša rast donosa kapitala od prihodkov dela vodi v povečanje koncentracije bogastva in neenakosti na drugi strani, ki sčasoma postane socialno nevzdržna. Takšno stanje smo imeli v sredini 19. stoletja, ko je Karl Marx pisal analize o nevzdržnem položaju depriviiranega delavskega razreda. Kot veste, je tovrstna socialno nevzdržna situacija v mnogih državah pripeljala do vrelišča in revolucij. Socialno bedo spodnje polovice prebivalstva (po dohodkih) lahko “mesije” vseh mogočih barv zlahka prepričajo in izkoristijo za družbene prevrate.

In natanko to je ena izmed glavnih poant Pikettyjeve knjige. Naravno, samouničujočo tendenco kapitalizma h koncentraciji premoženja je treba preobrniti. Kapitalizmu je treba nadeti uzde, če ga – kot edini učinkovit družbeni sistem – želimo ohraniti.

In kakšni so predlogi Pikettyja za zajezitev naravne tendence kapitalizma? Hja, njegov predlog je zelo radikalen. Piketty predlaga uvedbo globalnega progresivnega davka na premoženje, tudi na dediščino. Po njegovem mora biti davek globalen, da bo onemogočil davčno konkurenco in davčno izogibanje. Tak predlog je, hm, seveda povsem utopičen. Težko si je predstavljati, prvič, da bi politične elite v razvitih državah, ki jih izdatno sponzorirajo kapitalske elite, da delajo to, kar je v interesu lastnikov kapitala, kdaj “smele pristati” na tak progresiven davek na premoženje. Razen, če pride do hude vojne ali res hude gospodarske krize. In drugič, praktično nemogoče je, da bi na tak davek hkrati pristale vse države sveta. Mnoge namreč odlično živijo od tega, da kot davčne ali bančne oaze privabljajo globalne finančne tokove globalnih lastnikov kapitala.

Namesto tega se bo treba ozreti po bolj izvedljivih možnostih. Ni treba pogledati daleč. Evropa je dober zgled. Predvsem Skandinavske države s sistemom relativno višjih davkov na eni in redistributivnih socialnih politik na drugi. Tak model omogoča najti manj drastično in bolj vzdržno ravnotežje med kapitalom in delom. Tudi ZDA se pod Barackom Obamo obračajo v to smer – zdravstvena reforma, povišanje minimalne plače, reforma nadomestil za brezposelnost so majhni koraki v pravo smer. Toda pravi izziv, prava mala vojna, se bo zgodila, ko bo naslednji predsednik ZDA predlagal(a) povišanje davčnih stopenj na dohodke in kapitalske dobičke. To bo res vojna, podobna tisti iz leta 1978, ko je republikanskim lobijem uspelo v Kongresu sprožiti proces zniževanja davkov (glejte tukaj).

Sicer dvomim, da bo Pikettyjev “Kapital v 21. stoletju” kdaj postal tako slaven kot Marxov “Kapital” ali “Manifest komunistične partije”, toda prihaja v natanko pravem času, da odpre oči mnogim. Lastnikom kapitala jih nedvomno ne bo, moral pa jih bo političnim elitam. Brez večje redistribucije dohodkov se namreč ne bodo zelo dolgo ohranile na oblasti.

Uf, res si nisem mislil, da bom še kdaj dočakal vonj po Marxu v zraku. Kakorkoli ga ne maram, pa menim, da kapitalizem potrebuje resno korekcijo v smeri večje redistribucije. Zaradi večje socialne pravičnosti in da se izognemo potencialnim posledicam v obliki marksističnih revolucij.

23 responses

  1. Odvisno, kaj je mišljeno z redistribucijo. Če je to nekaj, kar izvede država kot zakonodajalec, je zadeva na več načinov neizvedljiva oziroma moralno kot tudi legitimno izjemno sporna, in to ne glede na to, ali je odločitev demokratična ali absolutistična.

    Kar se pa tiče kapitalizma… Kot je Ron Paul enkrat dejal:”Ne obsojajte kapitalizma, ker ga nikoli sploh nismo imeli!” Če je to primerno trditi za ZDA, kakšna je situacija šele v Evropi? In ja, kapitalizma samega zase res nikoli nismo imeli. Vedno se je nekdo, ki si je nelegitimno vzemal pravico za nadvlado, zavihtel na položaj, od koder je kapitalizmu subtilno ali pač ne, primešal svoje stvari oziroma kapitalizmu ponavadi elemente odvzemal. Ponavadi je bil ekonomski sistem, ki mu pripisujemo ime “kapitalizem” v resnici nek približek kapitalizmu, skoraj vedno pa je imel v sebi lovke ali države (socializem) ali pa podjetij, korporacij (korporativizem oz. fašizem). Na eni točki je vpliv nad vsem izrabljala RKC, ki pa se ponavadi sicer ni “preveč” vmešavala v trgovino med ljudmi, glavno da so plemiči in cerkveno dostojanstvo lahko dobili sredstva brez da bi poprijeli za delo.

    Zato si tudi upam trditi, da je množica ljudi bila deprivirana “normalinh” ekonomskih pogojev prav zaradi vseh rok, ki so kadarkoli hotele “usmerjati” kapitalizem, ter ga efektivno onemogočiti (ljudem pa so nekateri še vedno želeli vcepiti v glavo, da je kapitalizem tisti, ki je problematičen, ne pa posamezniki ki si vzemajo pravice, ki jih naravno nimajo, za poseganje v pravice ostalih). Delno je res, da smrdi po Marxu, ampak vsi vedno pozabijo, da Marx sam ni obsojal kapitalizma ampak neko vrsto korporativizma, le da je vse skupaj narobe dojemal, bil je namreč tako prepričan, da je kapitalizem tisti, ki je problematičen, da si je verjel, med tem ko je sam velik del svojega življenja živel na račun drugih, kar je tudi sam v teoriji obsojal.

    Želim si, da bi ljudje nehali gledati samo specifična področja in misliti, da je resnica individualna področju. Pri tem spregledajo kontekst vsega ostalega skupaj, spregledajo ljudi. Da podam stvar v analogiji: Če se osredotočiš samo na eno drevo (recimo da je to smreka), ki jo je gozdar privlekel iz gozda, lahko o tej rastlini izveš veliko stvari. Ampak kaj pa če je bila to edina smreka v gozdu, ki je recimo da pretežno hrastov? Če si tako zamišljen v smreko, da samega sebe prepričuješ, da je gozd smrekov, ne boš želel da ti nekdo pove, da je bil gozd drugačen, ker bi tako navidez deskriditiral tebe, kot tudi to, da boš moral gotovo ponovno definirati veliko stvari, ki jih poznaš (ostale smreke, ki si jih ocenjeval?). Ne glede na to, da je samo en človek tisti, pa četudi je najbolj osovražen s strani ostalih ljudi, je resnica še vedno v celotnem kontekstu gozda, ki je sestavljen iz več vrst dreves in ne samo ene smreke in ta resnica je še vedno absolutna.

    Zaradi vzemanja stvari izven konteksta je bilo v zgodovini (in dandanes) storjenih mnogo grozodejstev, skoraj vsa na račun povprečnega prebivalstva, bogateli so pa že tako bogati. Zaradi vzemanja stvari iz konteksta je inkvizicija storila mnogo krivic, tako moralnih, kot intelektualnih. Kontekst… vsi smo ga del in nismo sami. Okoli nas so drugi ljudje in človek ni številka, ki jo lahko samo osamiš.

  2. Moj “komentar, esej Nicka Sandberga se nanaša tudi na blog: John Perkins: Izpoved ekonomskega morilca Morda smo se začeli spraševate prave stvari, a nismo še prodrli dovolj globoko. To je naredil Nick Sandberg s svojim esejem, zato ga tukaj objavljam v mojem prevodu: “Ali obstaja načrt za Zemljo, planet zapor” Nick Sandberg 2001 Vsebina: Zunanji svet Notranji svet Gradnja zaporniškega planeta Izhod Uvod »Medtem pa bomo ureničevali naš temen smoter«, Shakespear, Kralj Lear, prvo dejanje, prvi prizor. Namen tega besedila je dati bralcu možnost uvideti, da je morda veliko tega, kar na splošno verjamemo o svetu, še posebej zgodovini in političnem ustroju, daleč od resnice. Pri tem pisanju ni moj namen razkriti delovanje kake tajne vlade ali usode, ampak preprosto dopustiti radovednim bralcem, da si privoščijo na novo prevrednotiti vse, kar se pravkar dogaja okrog nas. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, da izbere verjeti ali ne verjeti scenariju, ki ga navajam. Ne ugotavljam kategorično, »kako je na tem svetu«, saj je naša razlaga sveta in dogodkov v našem življenju končno in povsem osebno izkustvo. V predstavitvi te drugačne razlage našega sveta, sem se preprosto podal naravnost v različico zgodovine kot »teorije zarote«, s skopim motivom zasledovati sicer šibke a drugačne razlage za večino tistega, kar se je dogodilo v zadnjih letih. Povedano preprosto, v tam namen sem precej poljubno izbral najbolj zanikujočo razlago oziroma izid katere koli vrste osvetljenih dogodkov. Če bo bralec ob tem osupel in nemiren, mu svetujem, da se ves čas zaveda, da obstaja veliko drugih načinov gledanja na naš svet, četudi so »najslabši možni scenariji« resnični, potem že preprosto spoznanje ali prepoznanje težave prinese njen preobrat. Nick Sandberg, Februar 2001 Članek je razdeljen v štiri poglavja. Prvo poglavje sestavlja osnovni pregled naše nedavne zgodovine in možne usode s perspektive naraščanja popularne »teorije zarote«. Drugo poglavje obravnava sredstva, s katerimi bi lahko tak načrt potekal, mimo našega zavedanja. Tretje raziskuje nekatere osnovne koncepte, ki bi bili lahko uporabljeni za manipulacijo ogromnih skupin prebivalcev. In četrto skuša dogledati, kaj lahko naredijo tisti, ki verjamejo oziroma tisti zaskrbljeni državljani, da bi »ugrabili« in preprečili ta proces. Ljudje najrazličnejšega porekla so čedalje bolj voljni resno vzeti dejstvo, da je veliko tega, kar so nas učili o naši zgodovini, daleč od resnice. V skladu s klasično teorijo zarote, ne verjamejo v visoko stopnjo slučajnosti, ki jo pripisujemo večini tistega, kar se je dogodilo v nekaj zadnjih stoletjih, in da zato zadaj za zaveso deluje koherentna negativna sila, ki manipulira dogodke naših življenj v svoje dobro. Verjeti je, da obstaja »elitna klika« (»elite cabal«) na vrhu bančništva in industrije, ki deluje skozi vlado in medije, in nadzoruje naša politična, socialna in osebna življenja z vse bolj naraščajočo stopnjo. Ta elitna skupina je bila zasledovala svoje ambicije stoletja in deluje po načrtu ali agendi popolnoma v nasprotju z našim interesom. Brezobzirno je manipulirala s političnim zemljevidom v smeri strateške destabilizacije in reorganizacije nacionalnih držav; in njen poslednji cilj ali smoter je, zavzeti neverjetno različne zvrsti človeške kulture, ki so nekdaj bile na Zemlji in jih počasi stopiti v eno, homogenizirano proizvajalno in potrošniško celoto – v enoten blok pod njihovim osrednjim nadzorom. Poglavitna sredstva, zaradi katerih je verjeti, da ta skupina zasleduje navedeni cilj, so ekspanzija njihovega lastnega razvojnega prototipa za svetovno kulturo – Amerika; niz kulturnih praks – vrednosti (vrednot), ki jih sistematično širi po vsem svetu, ko napredujoče odstranjuje bogastvo starodavnih ljudstev in verovanj, in namesto njih uvaja standardizirane potrošniške stereotipe. Končni cilj te izbrane elitne skupine je uvesti enovit globalen trg ali tržišče, ki ga bo nadzirala svetovna vlada s svetovno vojsko, finančno regulirala s svetovno banko v smeri enotne in ene globalne valute in globalnega sveta, naseljenega z mikročipirano populacijo, ki bo priključena na globalni računalnik, računalnik, ki hkrati monitorira in sproti beleži našo osebno lokacijo in finančno stanje ter naša čustvena stanja s pomočjo oddajanih električnih signalov – ta tehnologija že obstaja. Na ta način se uresničuje njihova ambicija Zemlje kot planeta zapora – v katerem bo vladala interaktivna socialna struktura pod osrednjim nadzorom – to poteka v glavnem v smeri aktivnosti na dveh področjih: trgovine in kulturne prakse, kajti o kulturi ni več mogoče govoriti. V trgovini, ker je elitna skupina ustvarila korporacije, posrednike planetarnega suženjstva, in v kulturni praksi, ker je elitna skupina ustvarila tako posrednike kakor uporabnike – nas. Zgodovinske korenine te elitne skupine se raztezajo daleč nazaj v meglice časa. Že razvoj sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi zagotavlja uporabno izhodišče za razgled na njihove aktivnosti. Naj si bralec to zapomni. Za opis dejavnosti te izbrane elitne klike, ji moram dati ime, in to ime je, kakor je običajno in splošno rabljeno – ELITA. Prvi del – Svet zunaj nas Kratka zgodovina bančništva »Dovolite mi, da tiskam in nadziram nacionalni denar, in malo mi bo mar, kdo bo pisal zakone« – Amshall Rotschild V nedavnem obdobju se zgodba elite začne z razvojem sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi. Tedaj je bilo dosegljivo bogastvo običajno shranjeno v obliki surovega zlata ali srebra. Zaradi varnosti je bilo shranjeno v sefih lokalnega zlatarja, in prav on je bil edini, ki je imel dostop do trezorja. Zlatar je izdal potrdilo o depozitu in kupec je lahko dvignil svoje zlato in ga dal prodajalcu, ki ga je za tem lahko ponovno deponiral, pogosto pri istem zlatarju. Ker je bil to postopek, ki je bil dolgotrajen, je postala splošna praksa, da so ljudje enostavno menjali zlatarjeva potrdila o depozitu, ko so vodili finančne transakcije. Ščasoma, je začel zlatar izdajati potrdila za določene vrednosti zlata, pri tem sta postala nakup in prodaja še lažja. Tako so ta zlatarjeva potrdila o depozitih postala prvi bankovci. Zlatarji, zdaj godni bankirji, so opazili, da depozitorji dvigujejo hkrati le majhne količine hranjenega zlata. Zato so se domislili, da bi sami izdajali več potrdil o prejemu zlata, potrdil, ki se ne nanašajo na nobeno depozitno bogastvo. S tem, ko so izdajali ta potrdila ljudem, ki so potrebovali denar, v obliki posojila, so lahko bankirji uporabljali denar, ki so ga položili drugi, da so »delali« denar zase. Spoznali so, da za vsako enoto zlata, ki so ga hranili, lahko sami zlatarji varno izdajo desetkat večjo vsoto v bankovcih, ne da bi na splošno kdor koli to opazil. Če je na primer, zlatar hranil 100 funtov zlata drugih ljudi v svojem trezorju, je lahko izdal bankovce do vrednosti 1000 funtov. Tako dolgo dokler ni več kakor 10 odstotkov ljudi, ki so imeli te bankovce, želelo dvigniti svoje zlato, recimo hkrati, ni nihče mogel ugotoviti, da je zadaj sleparija. Ta praksa, ki se imenuje »frakcionalna rezervna izposoja«, se nadaljuje vse do danes in je dejansko hrbtenica sodobne bančne industrije. Banke tipično posojajo desetkrat več, kot so dejansko njihovi finančni holdingi, kar pomeni, da 90 odstotkov denarja, ki ga posodijo, ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo obstajalo. Posojila, ki so jih dajali zlatarji, so jim morala biti vrnjena z obrestmi, kar je pomenilo, da je neobstoječ denar počasi postajal konvertiran v dobrine v obliki pridelkov in dela. Če pa bi se plačilo dolga ustavilo, je imel bankir pravico zaseči dolžnikovo imetje. Sčasoma so zato postali zlatarji bogatejši in bogatejši. Izmislili so si shemo za ustvarjanje denarja iz čistega zraka in nato ta denar konvertirali v resnične dobrine, delo ali posest. Posojilo ob 12 odstotnih obrestih je bankirju vrnilo ne samo 12 odstotkov ampak 112 odstotkov – tako kakor danes. Kakor se je začela industrijska doba, tako so možnosti za nadaljevanje te sheme naraščale eksponencialno. Zlatarji so bili zdaj povsem godni in kvalificirani bankirji, in njihova sposobnost ustvarjati denar iz čistega zraka in ga nato konvertirati – spremeniti v otipljivo, stvarno gotovino oziroma premoženje – jim je omogočilo, da so začeli nadzorovati celotne industrije vse do točke, na kateri je svet bančništva in industrije postal glede na vse namere in smotre, brezšivna entiteta. Z širitvijo družinskih bančnišnih struktur, kakor na primer Rotschildi, so si na ta način pridobili tako veliko moč, da so različne monarhije in novopečene vlade tistega časa bile kmalu videti precej šibke v primerjavi z njimi. Njihova moč in vpliv sta naraščala še naprej, tako da so te elitne bančniške družine subtilno kupovale vpliv znotraj vlad in monarhij in uporabljale ta vpliv tako, da so strateško izzvale nemire med narodi. Ko so izbruhnili neizogibni spori, so nato posodile velike vsote denarja, običajno obema stranema, tako da je lahko prišlo do vojne. Vse dobavljeno orožje je bilo prav tisto, ki so ga izdelala industrijska krila bančniškega-industrijskega kartela, in z reguliranjem denarnih posojil in rokov dobave orožja, je bil in bo izid vsakega konflikta učinkovito nadzorovan. Kadar jim je ustrezalo, so lahko monarhije ali vlade še naprej destabilizirali tako, da so povzročili revščino, tako da so regulirali dotok denarja in uporabljajoč taktiko agentov-provokatorjev podžigali vsako spečo željo po revoluciji. S tako ogromno močjo je bilo lahko nadzirati novonastale evropske vlade in zagotoviti, da so prišli na oblast le tisti politiki, ki bodo izpolnjevali voljo bančniških družin. Ob zori dvajsetega stoletja, so bančniške družine vrgle na plano nova sredstva, da bi z njimi utrdile in povečale svoje dobičke. Odkrile so, da lahko s periodičnim občasnim pomanjkanjem denarne oskrbe znotraj svetovnih borznih trgovanj, ki so v takih primerih nujne, zlahka kreirajo borzne zlome. Najbolj znan primer tega je bil famozni zlom na Wall Streetu leta 1929. Kar zgodovinske knjige običajno spregledajo oziroma prezrejo zabeležiti je, da se v zlomih bogastvo dejansko ne uniči, ampak se zgolj prenese. Zlom ’29 je omogočil najbolj mogočnim bančniškim in industrjskim družinam absorbirati šibkejše elemente, kar jim je prineslo samo še večjo stopnjo centraliziranega nadzora. Kakor je napredovala tehnološka revolucija, tako so jim nakupi televizijskih postaj in časopisnih hiš omogočili ustvarjanje in nadzorovanje sredstev obveščanja. To jim je služilo in jim služi še danes tako, da zagotovijo pozornost javnosti zgolj tisti povzetki dogodkov, ki ustrezajo interesom elitnih bančniških družin – a brez dvoma tistih, ki v vsakem primeru povsem zanikajo sam njihov obstoj. Pogled na vlade od blizu Videz o tem, kako se izraža politična moč v naši družbi, ki nam ga običajno posredujejo, je tipično nekako takšen: vlada na vrhu, bančništvo, industrija, mediji in vojska spodaj, in ljudstvo še bolj spodaj. A neodvisno raziskovanje razvoja moderne politične moči bo pravilneje razkrilo naslednjo ureditev: razširjene družinske bančniške skupine na vrhu, vlada spodaj, ki podpira želje te hierarhije, in mediji spodaj, ki portretirajo delo vlade za ljudstvo, kakor zahteva »demokracija, ki se udejanja. Tako je dobro vidno in dejansko je tako, da so mnoge vlade zgolj frontne organizacije za elitne bančniške kartele. Soočajo se z javnostmi preko medijev, delujoč tako, da lajšajo in omogočajo socialne spremembe na način, da se ohranja relativna družbena stabilnost, medtem ko zagotavljajo, da naša kulturna praksa ostaja na liniji, s katero koli smerjo, ki jo elita želi zasledovati. Zahodne vlade običajno ne dovoljujejo javnostim, da bi dejansko izbrale svoje politične predstavnike, morda zgolj izmed tistih posameznikov, ki jih je izbrala strankarska hierarhija. Javnosti niti ne pridejo do tega, da bi izbrale politiko, ki naj bi jo predstavniki vodili, saj je tudi to pod nadzorom stranke. Reči, da je ta sistem odprt za zlorabe, je umestna ugotovitev. Amerika Ustanovitev Združenih držav Amerike predstavlja vrhunec ambicij elite za svetovno prevlado. Amerika je v bistvu prototip svetovne potrošniške kulturne prakse. S tem, ko so opogumljali širše baze rasnih skupin, da se naselijo in razvijajo pod njihovo neprestano kontrolo, so bančniške družine lahko počasi usmerjale naravno evolucijo oblike družbene urejenosti, ki se ji lahko prilagodijo ljudje katerega koli porekla, ne da bi znatnejše število postalo odvečno dissociirano in bi dejansko prijelo za orožje in strmoglavilo sistem. To je podprto z zelo represivnim sodnim sistemom in zavarovano z najobširnejšo populacijo v zaporih na planetu. Zdaj, ko je tehnološka revolucija omogočila prikazati vrednost ameriške kulturne prakse po vsem svetu, se Amerika po svojem učinku širi tako, da 50 držav dejansko obsega ves globus v vsem razen po imenu. Naš planet počasi postaja Amerika. Tretji svet »Premagane države … lahko osvojimo na tri različne načine. Prvi je, da jih razrušimo, drugi, da jih zmagovalec zasede in tam prebiva osebno, in tretji je, da jim dovoli, da živijo pod svojimi zakoni, ki so predmet zakonite oblasti, postavimo pa v njih vlado peščice, ki bo delovala tako, da bo država ohranjala prijateljske vezi z zmagovalcem.« Niccolo Machiavelli, Vladar Oglejmo si ambicije bančniških družin v južni hemisferi ali takoimenovanem Tretjem svetu. Vsepovsod po Afriki, Jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki so elitne bančniške družine zasledovale neizprosno in nepopustljivo ambicijo destabilizirati raznolikost in mnogovrstnost tradicionalnih kultur in ustvariti na njihovem mestu niz homogeniziranih podkupljivih trgovinskih in trgovskih blokov. V zadnjih letih je ta naloga v glavnem doletela Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. A zgodba se je začela mnogo let pred tem. Kolonizacija, ki so jo izvedli evropski imperialni graditelji od šestnajstega stoletja naprej in kasnejše podeljevanje »neodvisnosti« premaganim ozemljem, je vodila počasi do ponarejanja posameznih nacionalnih držav z monarhijami in vladami. Da bi si zagotovili, da bodo te institucije ostale podložne elitam, so provokatorski agenti in dvolične zahodne vladne agencije delovale v ozadju, da bi zamenjale katere koli voditelje, ki so izkazovali demokratične tendence in jih zamenjevale z elitnimi marionetami iz lokalnih skupnosti in iz njihovih širših družin. Da bi ohranjali te osovražene in skvarjene režime na oblasti, so zahodne bančne institucije posojale velike vsote denarja tem »vladam« in kraljestvom, da bi jim omogočile formirati vojsko, občasno s tujimi četami in tako onemogočile ljudstvu teh držav, da bi si pridobilo moč. Posojila so nato zamenjali v dobave orožja, da bi nato sprožili različne regionalne spopade, ki so jih še podžigali provokatorski agenti elite, in vzpodbujali graditev palač, v katerih so marionetni vladarji in njihovi ministri nato prebivali. V zgodnjih 70-tih letih je takoimenovana Yom Kippur vojna, ki jo je zmanipulirala elita, privedla do znatnega dviga cen nafte. Ves svet se je znašel pred dejstvom, da je plačeval zelo zvišane cene nafte in ogromni dobički, ki so jih imele države proizvajalke nafte, so se investirali nazaj skozi zahodne banke, ki so jih nadzirale elite. Poslužujoč se vedno popularne taktike posojanja najmanj desetkrat več kot je v rezervah, so imele zdaj banke na voljo noro velike vsote denarja za posojila. S tem, ko so bile države Tretjega sveta prisiljene plačevati ogromne povečane vsote za svojo nafto, kakor tudi še servisirati dolgove, ki so jim jih že nakopali njihovi marionetni voditelji, so jim bila dana še dodatno ogromna posojila z bančniško strategijo, ki je postala znana kot »recikliranje petrodolarja«. Zahodne banke so pošiljale mlade lahkoživce in razuzdance po vsem svetu, ki so ponujali ogromna posojila komer koli na oblasti, ki bi jih hotel. Ta posojila, so bila, seveda, iz tankega zraka (thin air) in so zavezovala posojilojemalca, da kupi orožje, strojno opremo ali izdelke od industrijskih ali vojaških klientel bančniškega kartela, ki je ponujal denar. V 80-tih letih je začel mehurček pokati z mehiško dolžniško krizo, ki je bila zgolj prva med mnogimi »dnevi streznitve in spoznanja«. Svetovna banka in MDS, elitno-manufakturne organizacije, ki so bile ustanovljene v letih 1940, da bi »stimulirale pogoje svetovne trgovine« so stopile na plano. Ponudile so »olajšave in poravnave« – strategije odplačila, ki so zadevale te države – morale so sprejeti ekonomske »stroge« programe in ukrepe in začeti industrijsko proizvodnjo zahodnih dobrin in potrošniških izdelkov. Da bi začele z industrijsko proizvodnjo, so morale te države znova najeti posojila in kupiti tovarne – od industrijskih klientov prav teh bančnih kartelov. Da bi pridobili dovolj moči za nove industrije, so morali najeti družbe za izgradnjo hidroelektrarn ali jedrskih elektrarn – družbe, ki so bile znova težko industrijski klienti bančnih kartelov. Za reprogramiranje dolgov je MDS tem državam vsiljeval prakso, ki so jo doživljale kot največjo težavo pri plačevanju svojih dolgov – to so težave, ki so jih namenoma povzročile elite zasledujoč nadzor nad obrestmi in cenami nafte – in so prisilile države Tretjega sveta eno za drugo, da so začele izdelovati različno blago, a ne za svoje potrebe, ampak za prodajo na svetovnem trgu. Tukaj, na nujnem globalnem tržišču, so morale tekmovati ena z drugo na visoko tekmovalnem trgu, nad katerim pa niso imele nadzora. Edini faktor v enačbi MDS, ki so ga lahko države južne poloble nadzirale, je bila cena dela. Rezultat je bil cenejše blago in dobrine za zahodne potrošnike in še večja revščina za delavce v Tretjem svetu. Po vsej južni polobli so malim kmetom onemogočali, da bi sejali žito za svoje potrebe. Prisilili so jih, da so sejali žito za izvoz. Pri tem so kmetje upali, da bodo plačani dovolj, da bodo lahko preživeli. V 80-tih letih je grozeča inflacija, ki je bila stimulirana z reaganizmom – z aranžmanom ogromnih posojil za ameriško vlado, ki jih je porabila za vojaške in vesoljske projekte, kar je do neba zvišalo obresti – je prisililo ogromno lokalnih prebivalcev, da so se preselili iz podeželja. Potisnilo jih je v novo nastala mesta, kjer so se prerivali med seboj za delo v novih tovarnah. To je privedlo do popolnega razpada tradicionalnega načina življenja za milijone in milijone prebivalstva. Urgentni karteli za prodajo drog pod stalno direktivo vladnih agencij kakor na primer CIA-e, so začeli prepravljati mesta in industrijska področja s ceneno drogo, in zvabljali tiste, ki so delali, še globlje v mezdno suženjstvo, in tiste brez vsega do doživljenjskega uličnega prestopništva. Dodatno so žita, ki so bila prej namenjena za kruh, zdaj uporabili za proizvodnjo alkohola ali za prebivalstvo drugje. Nezaslišane in nepredstavljive težave za rodove pred tem – alkoholizem, odvisnost od drog, kriminal, nezaposlenost, revščina in podhranjenost – so postali epidemični proporcionalno po vsej Afriki, Latinski Ameriki in Jugovzhodni Aziji. V Braziliji, eni največjih izvoznic hrane na svetu, letno umre zaradi podhranjenosti ali lakote ter zaradi bolezni povezanimi z njima pol milijona otrok. V zgodnij 90-tih letih je duh tega pohlepnega kapitala začel vznemirjati čedalje več ljudi, ki so kupovali dobrine in blago proizvedeno na ta način. Zato so elite prišle na dan z »zelenim pranjem« – njihovi mediji so načrtovano bombardirali zahodnega gledalca s spremembami v Tretjem svetu in ga prepričevale, da se »sistem« adaptira moralnim pritiskom zahodnih državljanov. V dnevnih novicah so se pojavljali prispevki, ki so govorili o tem, da so bile prejšnje prakse izkoriščevalske, ampak po Live Aid-ih in podobnih akcijah, se stvari spreminjajo in vsi residualni problemi naj bi bili predvsem posledica revnejših narodov samih ali vremena. Prejšnje »zle kapitaliste«, Reagane in Thatcherjevke so zamenjali in jih nadomestili s potrošniško-prijaznimi parolami elit – Clintonov in Blairov. Na britanski televiziji je v času tega pisanja (2002) eden od BBC-jevih programov prikazal prejšnjo Spice Girl, Geri Halliwell, kako stopa v svetovna barakarska predmestja in se srečuje z množico revnih, a videti srečnih otrok, ki poskakujejo sem in tja; na ta način se je na široko promovirala podoba postopnih sprememb in izboljšanja razmer. Kar je program prezrl in ni razkril, je bilo, da imajo danes v mnogih barakarskih predmestnih naseljih tretjega sveta otroci manj kot 50 odstotkov možnosti, da bi doživeli prvi rojstni dan. Umrljivost dojenčkov narašča neprestano povsod po južni polobli, kljub naporom Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije, da bi zmasirala številke. Za tiste srečnejše, ki bodo dosegli starost pet let, je edina prihodnost, ki jih čaka, beračenje, ulični kriminal ali otroška prostitucija. Prebivalstvo zemlje se bliža številu šestih milijard. Tri milijarde životari v revščini in ena tretjina od teh blizu stanja stradanja. Za večino prebivalcev Zemlje je življenje demonstrativno slabše, kakor je bilo kdaj koli v času zabeležene zgodovine človeštva. Prihodnost – bodo povsod čipi? V dosedanjih poglavjih sem pregledal nekaj vidikov naše nedavne zgodovine z namenom, da bi prikazal, da morda v ozadju obstaja vzorec organizacije, zaradi česar smo mnogi lahko zaskrbljeni. Na tem mestu bi rad postavil vprašanje: »Ali je bilo dejansko ves čas v ozadju neko koherentno telo, ki je vse to organiziralo, kakšna bi naj bila njegova motivacija, in kam naj bi nas vse to pripeljalo?« Prvenstven motiv za vsemi aktivnostmi elite je želja doseči nadzor. Temeljna želja je nadzorovati vse, zavzeti ta neizmeren in živahen planet poln ljudi in jih pahniti v eno samo kulturno strukturo pod njenim nadzorom. Izpolnitev te namere resnično motivira to elito. V svojem prizadevanju doseči to izredno negativno stanje zadev, mora biti elita dejavna na dveh frontah hkrati – v svetu zunaj nas in v svetu znotraj nas, na planetu in v našem umu. Cilj za »svet zunaj nas«, ki ga bančniške družine želijo doseči, je globalnost – to je ustvariti tri ogromne med seboj trdno spete trge osrediščene v Ameriki, Evropi in Aziji, tako da bi bili polno integrirani v en sam trgovinsko trgovski blok. Globalno tržišče naseljeno s potrošniki-delavci in servisirano na najnižji stopnji preko dolgov Tretjega sveta. Za »svet znotraj nas« je njihov načrt pridobiti vse pod mikročipe. Kajti, kljub večkratnosti različnih taktik nadzora, ki nas je doletel – hipotekarne obremenitve, kreditne kartice, ulični nadzor in tudi vsa antidepresivna sredstva – imajo ljudje še osnovno raven osebne prostosti. Čeprav postaja to čedalje težje, lahko še izstopimo iz potrošništva in se »vkrcamo« v novo življenje. Če pa bomo čipirani, to ne bo več mogoče. To se je zgodilo, ker je znanje znanstvenikov s področja nevroznanosti zdaj takšno, da lahko z drobnim mikročipom vsajenim v naše telo, regulirajo naše čustveno stanje ali čustveno raven. S tem, ko je možen nadzor nad našo mrežo za zaznavanje in sprejemanje dražljajev, lahko manipulirajo naše čustveno stanje z električnimi signali, bodisi kot del programiranega čipa bodisi preko naknadnih signalov, in tako jim je dana možnost ustvarjenja popolne potrošniške delovne sile – ljudi, ki ne mislijo o ničemer drugem razen o delu, hrani, razmnoževanju in spanju. Kakor koli že, kljub napredku, ki ga je naredil planet vzdolž dolge poti, da bi na koncu postal svet potrošniške superdržave, pa večina ljudi še vedno zelo nasprotuje zamisli, da bi jim vsadili čip pod kožo. Zato bo navzoča progresivna strategija, ki se bo uvajala postopoma, da bi nas pripeljala, korak za koram, da bomo dopustili in dovolili to prihodnost kot nočno moro, ki se ima zgoditi. Odvijala se bo v treh konkurentnih fazah. Najprej bo postopoma odstranjena gotovina. Drugič, vsi osebni in finančni podatki bodo na osebnih pametnih karticah. In tretjič, pametne kartice bodo postopoma eliminirane, zato da jih bodo nadomestili mikročipski vsadki. Z odpravo gotovine bodo potem uvajali težave v sistem elektronskega denarja in hkrati promovirali mikročipske implante, kot varno in sprejemljivo alternativo. Elita nas bo počasi vodila, da bomo sprejeli osebno vsadkovno tehnologijo – personal implant technology. Bolj natanko vam bo prikazal, kako se bodo te tri faze po vsej verjetnosti odvijale. Zadnjih dvajset let so nas počasi usmerjali oziroma vodili proti opuščanju plačilnega prometa z gotovino v korist elektronskega denarja, in v zadnjih desetih letih je zadeva še bolj vroča. Naraščajoče uvajanje kreditnih kartic, telefonskega bančništva, naročanja po pošti in internetnega kupovanja, vse to je pripomoglo, da je nastala družba, v kateri je potreba po gotovinskih transakcijah močno reducirana. Veliko ljudi ima še vedno raje gotovino, pomeni, da je v tej smeri potrebno narediti več, da bi bila gotovina povsem ukinjena. Ena od strategij, ki bo na delu, bo postopno uvajanje načrta za »pametno državljanstvo« skozi vselej vse širših sektorjev družbe. »Pametno državljanstvo« je ena od različic eufemizmov, ki se zdaj pojavljajo kot na primer »brezgotovinska družba« in ko se bo enkrat eno mesto v svetu prijavilo na ta sistem, se bodo ugodnosti tega sistema na široko promovirale s pomočjo medijev, da bi opogumili še druga, da mu sledijo. V aprilu leta 2000 je bilo objavljeno, da bosta mesti v Veliki Britaniji Southhampton in na Švedskem Goethenberg gostili shemo pametnega državljanstva, začenši z letom 2002, ki bo tehnično podprta s francoskim konzorcijem Schlumberger. Naslednja strategija, ki bi lahko bila uporabljena, je uvedba nove, multinacionalne denarne enote – valute, ki ne bo na voljo v gotovini. Evro, denarna enota Evropske zveze bi lahko bila takšna stvar. Druga možnost je gotovina, ki bo odstranjena zaradi oziroma z izgovorom, da bi se eliminiral nezakonit promet z drogami. V mnogih mestih je 1 odstotek prebivalcev, ki dnevno uporabljajo heroin. To je skupaj s kokainsko zasvojenostjo skoraj neznosno družbeno breme za mnoge, ki živijo v predelih, kjer se to dogaja. Če bi bila gotovina ukinjena, ne bi bile možne anonimne nezakonite transakcije za male vsote. Z elektronskim denarjem, so identitete kupca in prodajalca vsakega artikla zabeležene na računalniku, in če bi bila transakcija narejena za prepovedano substanco, bi jo bilo možno izslediti. Četudi prihajajo prepovedane droge v naše države v ogromnih pošiljkah, je vsak tovor končno prodan v majhnih količinah na ali pa skoraj samo na ulici. Če bi ukinili gotovino, bi se končala nezakokonita trgovina z drogami. Če naj bo »vojna proti drogam« uporabljena za to, da bi bila gotovina prepovedana, bo eden prvih znakov precej gotovo gibanje za legaliziranje mehkih drog kot je trava oziroma marihuana. Kajenje kanabisa je prvenstveno na gotovini temelječa prepovedana aktivnost, ki ji ljudje podležejo, in obet, da bi se jim ta užitek odvzel, bi neizogibno ustvaril znatno močno nasprotovanje vsakemu načrtu za ukinitev gotovine. Nadalje pa bi legalizacija marihuane ustvarila navidezno mehčanje nadzorovanja v imenu vlade, ko bi se pravzaprav dogajalo nasprotno; kajti cilj je: ukinitev gotovine. Ne glede na to, kakšne taktike bodo morda uporabljene, medtem ko bi bila ukinjena gotovina in bi sledilo ustvarjanje globalne družbe, bodo mediji povsem gotovo razvili cel niz mehčalnih strategij. Redno bodo na sporedu zgodbe v časopisih in na TV, ki bodo pričale o ugodnostih in prednostih mikročipinga. Znanstveniki bodo dajali izjave in poudarjali čudežnost vsadkovne tehnologije za obravnavanje in spremljanje obolelosti in futuristični članki se bodo nanašali na prihodnost, ko nam ne bo treba nositi s seboj nobenih denarnic. Takše zgodbe bodo nepovratno ustvarjale vtis, da sta mikročiping in globalizacija ne le zaželeni ampak preprosto neizogibni – da se je o njiju že odločalo in odločitev je za. Ko bo gotovina končno odpravljena v določeni regiji, bo naslednje, kar se bo zgodilo, da se bodo skrivnostno pojavljale težave znotraj elektronskega denarnega sistema. Ljudje bodo občasno ugotavljali, da je njihov denar preprosto izpuhtel. Računalniške napake, virusi in sleparije, doslej nezaslišane, se bodo naraščajoče pojavljale. Imeti svoje osebne podatke na mikročipskih implantih bo postalo vprašanje ugleda in edino varen način, kako zaščititi osebne podatke pred vdorom, saj tehnologija vpisa na oseben čip ne bo namenjena za pametne kartice. Cele skupine ljudi znotraj družbe so že danes po vsej verjetnosti mikročipirane. Kriminalci, mentalno bolni, vojaške osebe so tri primerne tarče. Mediji bodo stalno predstavljali čiping kot družbeno pozitivno stvar. V dnevnih poročilih se bodo pojavljale vesti o velikem številu pogrešanih majhnih otrok, potem pa jih bodo našli, ker so čipirani. Mladostniki bodo še posebej tarče. Čipirati se bo cool stvar, s celo paleto različnih oblik čipov, ki se jih bo dalo naročiti. Pridobiti si čip, bo videti kakor sinonim za naprednost in privlačnost za nasproten spol. Mediji ne bodo varčevali z naporom, da bi nas prepričali, da so negativni vidiki čipinga, kot na primer počutiti se kot robot, izmišljotina nekaterih. Velike korporacije bodo vsadek zahtevale kot pogoj za zaposlitev z izgovorom, da s tem prispevajo k ustvarjanju pozitivne družbe, kar bo pri ljudeh še naprej jačalo gon za imeti vsadek V tem času se bodo multinacionalne korporacije, velike kakor so že zdaj, transformirale v transnacionalne gigante, stoječe razkrečenih nog preko vsega sveta kakor kipi Kolosov, nadzirajoč ogromne predele zemljinih resursov in izkoriščajoč jih po gospodarjevem načrtu ter z obširnim in neprestanim PR-om bodo naredile, da bo vse videti popolnoma konsenzualno – soglasno. Dejansko bo vse dobavljeno iz multinacionalnih korporacij, in skoraj vse zaposlitvene možnosti bodo vključene v delo za eno od njih. Z odhodom gotovine in z nobeno možnostjo, da bi se vrnila, in s tem, ko se bodo kreditne kartice in identifikacijske kartice in celo sistem pametnih kartic naraščajoče izrabljale, bo življenje za tiste, ki ne bodo imeli vsadka, precej pusto. Zelo kmalu bo ne imeti vsadka dejansko pomenilo, da človek ne bo mogel delati za normalno plačo v nobeni četudi najnižji zvrsti dejavnosti: kot so na primer gospodinjske pomočnice, čistilke, nekvalificirani delavci, pazniki parkirišč itd. Ostal bo le še obsežen črni trg, delujoč na različnih stopnjah izven zakona in trgovanje v široki mreži dovoljenih in nedovoljenih substanc. Toda, ko se bo vsadkanje v zahodni družbi nadaljevalo in bo postalo tako naravno kakor plačevanje davkov, bo država vedno bolj sprejemala ukrepe in napadala nezakonite dejavnosti. Z moralno oporo vsadkane populacije, ki jo bodo inženirali mediji, bodo nevsadkane osebe silovito marginalizirane na enak način, kakor so danes brezdomci – potisnjene na rob družbe in prepuščene same sebi v okolju revščine, zasvojenosti, spolne zlorabe in zločina. Ko je enkrat vsadkanje sprejeto kot integralen del življenja v enaindvajsetem stoletju, bo uvedena naslednja faza – uvajanje mikročipov – drobnih vsadkov, ki bodo lahko regulirali delovanje naših telesnih funkcij. Samoregulacija našega telesa in uma bo videti kot novo in ustrezno sredstvo za tretiranje vsakih in različnih tegob od depresije do manjših telesnih poškodb. Ne bo potrebno jemati tablet ali klicati zdravnika, le sprogramirati program na svojem čipu, da bo naredil to namesto vas. Znanstveniki vedo danes dovolj o električnem sistemu našega telesa in o mreži receptorjev, tako da lahko umetno zvišajo mnogo naših čustvenih funkcij. S spremembo načina, kako naše telo metabolizira serotonin, na primer, se lahko zmanjšajo simptomi depresije. S čipi, ki so na voljo in zmorejo zvišati celoten razpon nevrokemičnih funkcij, bomo postopoma imeli sposobnost, da se čustveno naravnavamo. Glede tega je zdaj dobro znano, da so negativna čustva zgolj simptomi globljih potreb, ki jih nismo zadovoljili, in vse vrste zdravstvenih težav lahko potekajo, ne da bi jih mogli diagnosticirati. Toda, razen skrbi za zdravje, dajemo s tem ljudem sredstvo, s katerim se bodo lahko enostavno čustveno samonastavljali, a to lahko pripelje tudi do tega, da bo takoimenovana »prozac-generacija« postala globalen pojav. Ljudje bodo ves čas prav obsedeni z zahtevo za dobrim občutenjem in bodo pri tem zavračali vse, kar bi ogrožalo to občutenje. Vojne, lakota, politični nemiri in globalno tiranstvo vse to bodo postali zgolj »problemi drugih ljudi«. S sprejetjem tehnologije vsadkov kot delom našega življenja v enaindvajsetem stoletju, kdo bo še opazil, če bodo nekega dne mikrovsadki začeli nastavljati sami sebe. Kdo bo opazil, če nas vsadki dejansko ne bodo več potrebovali, da bi jih programirali, ampak bo videti, kakor da to zmorejo brez nas, in nam nič več ne bodo dovolili dostopa do naših resničnih občutenj, četudi bi si jih še tako želeli? Ta scenarij nočne more je videti kot nekakšna znanstvena fantastika, a je dejansko mnogo od te tehnologije že razvito. Mikročipi za vsajenje z globalnim sledenjem in biomonitoring sistem, takoimenovan Digital Angel – digitalni angel – je načrtovan za proizvodnjo koncem leta 2000. Ojačan je z zmožnostjo človeških mišičnih gibov in bo ponujen ljudem, ki jih skrbi, da bi se lahko sami ali njihovi ljubljeni izgubili, in zdravnikom, da bodo lahko spremljali stanje svojih bolnikov. Patenti za mikročipske vsadke, ki spuščajo farmacevtike v krvni obtok, so že bili izdani in družbe kot je ChipRx se pripravljajo, da jih bodo razvile za tržišče. Tehnologija je tukaj, edino vprašanje je: kako močno prepričevanje bo potrebno, da se bomo odločili za njo? Ena stvar je gotova – vse bo storjeno košček po košček. Korak po korak, nas bodo vodili na kraj, kamor nihče, če bi razmislil o tem, ne bi nikoli voljno odšel – in brez možnosti za pobeg. Drugi del – Svet znotraj nas »Psihološko pravilo pravi, da, kadar posameznik ostaja v nezavedanju notranje razdvojenosti sveta, ki ga izkuša, mora nujno naturalistično zaigrati spopad in je razpet med dvema nasprotujočima si polovicama.» Carl G. Jung Skrivanje zapleta Če bi si človek za hip predstavil, da se svet vrti kakor hoče elitna klika na vrhu bančništva in industrije, bi se nato povsem legitimno vprašal, kako nam lahko neka taka skupina preprečuje, da bi odkrili njihovo resnično raven moči. Smo inteligentni in radovedni po naravi, hlepimo po podatkih in stimulaciji, in bilo bi videti nemogoče, da bi bila resnica o tej razsežnosti skrita tako dolgo. Upam, da mi bo uspelo priikazati, da je vse to dejansko precej vidno. Proces vzgajanja ali celo lahko bi rekli gojenja, ki ga večina nas doživi v teku normalnega zahodnega otroštva, ne le, da povzroči v nas, da se odvrnemo od našega naravnega vedenja in obnašanja, ampak tudi stalno prenareja način, na katerega večina nas vrednoti informacije. V drugem delu tega poglavja se nameravam ozreti, kako nas tipično zahodno otroštvo podzavestno izroča naslednjim stvarem: zasvojenosti z materialnim ugodjem in užitkom in zahtevnosti po osebni moči, upornosti do informacij, ki so v opreki s tistim, v kar smo prepričani ali v kar verjamemo oziroma kar mislimo, da vemo, in kako smo oglušeli za naravno samozdravljenje – in za vse tisto, kar bi nam omogočilo, da bi bili modrejši. Pogojevanje – gojenje – vzgajanje Vzoja, pogojevanje je krivo, da se vselej odzovemo na boleče dogodke tako, da prenarejamo naše naravno vedenje. Starši običajno pogojujejo – vzgajajo svoje otroke tako, da jim namerjajo pozornost in ljubezen, kadar je po njihovi presoji otrokovo vedenje primerno, kadar so dobri, in jim ju odtegujejo, kadar so po njihovi presoji slabi. To delajo zato, ker jim prevladujoča večina kulturnih vplivov, ki so jim bili izpostavljeni, pravi, da mora biti to tako, ali pa ne bomo odrastli v civilizirana človeška bitja. Samo dejanje pogojevanja – vzgoje – ko se dogodi prvič, bo povzročilo, da se bo um potlačil, zadušil, zadržal, zaustavil – zato da bi blokiral zavedanje o tem, kaj je bilo tisto, kar se je dogodilo. To se bo pojavljalo ob nekaj prvih dejanjih pogojevanja – vzgajanja, na primer, ob zaušnicah. Potem se bo um naučil. Naučil se bo, da mora zato, da bi se v prihodnje izognil zaušnici, spremeniti svoje obnašanje v takšno, ki je zaželeno. Namera uma, da zaustavi naše zavedanje o dogodkih in zatre katera koli povezana čustva, je taka, da nas zaščiti pred čustveno poškodbo v letih, ko se oblikujemo. Vsakič, ko se dogodi nekaj v naši okolici, kar naš podzavesten um na kakršen koli način spomni na zatrt spomin, doživimo majhen izbruh zaskrbljenosti, ko se zatrta čustva začnejo procesirati. Kakor se nalagajo zatrti spomini, tako postaja celo področje naravnega razmišljanja in vedenja za nas boleče. Um se s tem spopada tako, da se podzavestno uči izogibati se in izogniti položajem, ki ga opominjajo na zatrte spomine; in to je ta »potreba izogibanja«, ki omogoča pogojenemu umu, da ga je moč tako zlahka nadzorovati. Ko tako ustvarimo kulturno prakso, v kateri se zatrta bolečina ne sprošča iz sistema, ampak se ji namesto tega komaj dovolj izogibamo skozi družbeno prilagojenost, postaja zahodna populacija čustveno odvisna od svoje kulturne prakse, da bi se počutila količkaj varno. Zlahka se jo usmerja v delavnost in sledenju življenjskega stila, ki počasi vali ves planet pod osrednji nadzor. Persona – krinka Eno od sredstev, po katerem se skoraj vsi zahodnjaki naučijo izogibati se stiku z zatrtimi čustvi, je skozi razvitje persone ali krinke. Persona je bistven ščit, obraz, ki ga posameznik lahko predstavi svetu, za katerim lahko na ta način deluje v družbi prost tveganja, da bi doživel zatrto bolečino. Posledica razvitja tega ščita je, da se mi, že kot otroci, začnemo učiti prikrivati naše resnične potrebe za simboličnimi potrebami. Naravno hrepenimo po globoki ljubezni in pozornosti, vendar se mnogi naučijo, da tega ne iščejo neposredno zaradi strahu pred ponovnim izkustvom bolečine, ki jo izkusimo, ko smo zavrnjeni. Namesto tega, marsikdo zraste učeč se hrepeneti po stvareh, ki komaj simbolizirajo tisto, kar resnično želimo, to so stvari kot so materialna posest, osebna moč, sensualni užitki in slava. Materialna posest simbolizira ljubezen, ker smo se naučili, da nam starši izkazujejo ljubezen, ko nam dajejo stvari. Osebno moč simbolizira ljubezen, ker predstavlja svobodo izražanja, ker so odrekanje uporabljali za naše pogojevanje. Senzualni užitki simbolizirajo ljubezen, ker povezujemo bližino z ljubeznijo. Slava simbolizira ljubezen, ker povezujemo občudovanje z ljubeznijo. Vsa ta hrepenenja, rotenja po stvareh, ki simbolično predstavljajo, kar resnično potrebujemo, a same po sebi niso dejanska potreba. Ker nam ni bilo dano, da bi nam bile zadovoljene resnične potrebe, nam užitek, ki ga doživimo tako, dokazujejo ljubezen zgolj začasno, zato se hrepenenje po še več simbolov ljubezni zelo hitro spet vrne. To so resnične korenine univerzalnega problema pohlepa. Otrok, ki se žene zgolj za simboli svojih resničnih želja in potreb, je tak tudi kot odrasla oseba. Tako odraščamo, gnani od iskanja stvari, ki zgolj simbolizirajo, kar resnično želimo in hočemo, in zato nikoli ne doživimo trajnega zadovoljstva. Če ne doumemo korenin svojega vedenja in obnašanja, enostavno menimo, da nimamo dovolj in se ženemo za več. Šola Naša leta šolanja so čas, v katerem naj bi se čustveno odpirali, se učili o svetu in razumeli, kaj pomeni živeti. Namesto tega je izkušnja večine ljudi s šolo takšna, da so bili podvrženi rigoroznemu procesu indoktrinacije, potopljeni v čustveno zatiralskem okolju. Atmosfera inhibicije in zlorabe je prevladovala, in strah pred posmehom ostalih sovrstnikov je povzročil, da smo večino časa porabili za skrivanje svojih resničnih občutenj in usmerjanje svoje energije v vzdrževanje svoje zunanje podobe – obraza. Naš ščit, naša persona, naša krinka, se vzdržuje z ohranjanjem dobrega mnenja o samem sebi – z domišljavostjo. Doživljanje občutka varnosti znotraj sovrstnikov je vitalnega pomena, zato je krinka neprestano na obrazu. Doživljanje nelagodja in zadrege pred sovrstniki posameznika stalno izpostavljajo globoko bolečim zatrtim čustvom in je nekaj, čemur se moramo izogibati za vsako ceno. Ena od posledic tega je korupcija naših prirojenih potreb, kar nam preprečuje, da bi razumeli naravo našega sveta. Od zdaj naprej bo namreč, tudi če sprejmemo ali ne, da je, kar smo se naučili, pravšnje, bo to odvisno ne le od tega, ali je smiselno ampak tudi od tega, če čutimo, da bi naše drugačno prepričanje lahko ogrozilo naše mesto znotraj vrstnikov. Tako postanemo odvisni od naših prepričanj, ne zgolj zato, da bi nam pomagala razumeti svet, ampak tudi zato, da vzdržujemo podobo svoje persone, krinke. Zato je povsem naravno, da kmalu razvijemo globoko potrebo, da se strinjamo z naučeno različico predmetov, kakor sta zgodovina in znanost. Kajti, če tega ne naredimo tako, si bomo nakopali posmeh, kar pripelje do tega, da znova doživljamo globoko negativna zatrta občutenja. Persona in družbena konformnost – prilagodljivost Razvijanje potrebe po strinjanju lahko razloži, zakaj je prevladujoča večina videti tako srečna, ko se strinja s konvencijami in splošnimi prepričanji, in se tako upira, da bi sprejela »teorije zarot«. Dejansko, tudi če beremo nasprotujoče si članke v časopisu, pa čeprav nas to ne bi neposredno zadevalo, da bi nas ranilo, ostaja podzavesten um vselej na preži za vsem, kar bi morebiti lahko ogrozilo našo samopodobo, neprestano zavedajoči se svoje potrebe, da ohranjamo krinko – oziroma lep obraz. Če bi se um srečal z nečim, kar bi nas ogrožalo, bo hitro poskušal utišati informacijo in prešel na nekaj drugega, ne da bi se ubadal s tem, da bi vključil razum in sam presodil namig o določeni zadevi. Vidimo lahko, kako nevarno je to, ko pogledamo, kako malo večina ljudi želi sama preveriti sprejeto inačico zgodovine. O drugi svetovni vojni, smo na primer, tipično naučeni, da je bil Hitler zli diktator, ki se je dvignil do moči v Nemčiji in se odločil, da si podredi svet. To je sprožilo reakcijo zaveznikov, ki so, medtem ko je bilo ogromno ljudi ob življenje, saj je bilo to nažalost potrebno, če naj bi svet rešili pred globalnim fašističnim režimom. Toda koliko se nas vpraša, kako je mogoče, da si je Hitler, voditelj države, ki je bila ekonomsko tako pohabljena, da je bila potrebna samokolnica polna bankovcev za štruco kruha, lahko privoščil strašanko velike izdatke za vseevropko vojno? Kako je bilo mogoče, da si je Nemčija lahko zagotovila ogromne in stalne količine nafte in orožja preprotrebnega, da se je lotila vojne na tolikih frontah hkrati? Odgovor je, seveda, zato, ker je dobila ogromno denarnega posojila, ki je bilo potrebno, od zahodnih bančnih in industrijskih kartelov. In vendar se večina ljudi, ko bodo to slišali, ne bo ubadala s tem še naprej in ne bo dalje raziskovala zgodbe v tej smeri. Namesto tega, bodo hitro zavrgli vso to zamisel s prvim izgovorom, ki jim bo prišel na misel. To je zato, ker, ko deluje na podzavestni ravni, je naš um to že predelal, da, če bi verjeli, da je bila druga svetovna vojna vseskozi zmanipulirana z delovanjem elitnih skupin, potem bomo namreč primorani verjeti, da so tudi drugi dogodki v naši zgodovini bili lahko prav tako zmanipulirani, in če napravimo to, um ve, da bomo primorani sprejeti vrsto prepričanj, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo naši vrstniki, in se bomo tako izpostavili možnemu posmehu. Potreba zatreti in preprečevati bolečino je večja kakor potreba izvedeti resnico in tako nam defenzivne funkcije odrečejo pripravljenost in zmožnost racionalnega dostopa do kontroverznih informacij. Oglejmo si pobliže ta proces. Ugrabitev čustev Leta 1990 je Daniel Goleman skoval znamenit termmin »ugrabljanje čustev«, da bi z njim opisal proces, s katerim del našega uma, ki deluje pod ravnijo naše zavedajoče se pozornosti, lahko »ugrabi« zmožnosti procesiranja informacij in povzroči, da delujemo iracionalno, vselej enako v položajih, za katere ta um smatra, da bi nas lahko ogrozili. Ugrabljanje čustev se nanaša na sposobnost spodnjega dela možganov – naših nagonov, instinktov, in obrambnih mehanizmov – narekovati delovanje višjih delov – naših sposobnosti za analizo, dedukcijo in kreativnost. Medtem ko smo razvili možgane s precejšnjo fenomenalno procesirajočo močjo, so še vedno podložni našim bolj primitivnim potrebam, in če tisto, kar višji možgani procesuirajo, začenja zadevati naše obrambne funkcije, potem podzavestni procesi odrežejo in ugrabijo aktivnost uma, usmerjajoč um tako, da se preprosto umakne od začrtanih misli, ki inducirajo strah in zaskrbljenost ter tesnobo. Poglejmo, kaj ta proces ugrabljanja čustev pomeni v praksi. Prisluhnite sledečemu: »Buldožerji, ki so kopali v predelu hiše, kjer je nekoč prebival Benjamin Franklin v Londonu, so nedavno odkrili deset trupel, štirih odraslih in šestih otrok. Umrli so v obdobju, ko je tam prebival Benjamin Franklin. Nekateri so izjavili, da to znova dokazuje, da je bil Franklin, ki je bil vključen v različne elitistične masonske skupine, kakor tudi v eliten britanski notoričen klub Hellfire, satanist, ki se je udeleževal žrtvovanja otrok.« Ko beremo zgornji zapis, bodo mnogi izmed nas doživeli takojšno željo po krohotu – in se posmehovali absurdni notici o Benu Franklinu, češ da je bil satanist in da je bil udeležen v žrtvovanju otrok. Zakaj naj bi bilo tako? Za osebe, ki so bile vzgojene v duhu, da je bil Benjamin Franklin zvest Američan in ustanovitelj – oče naroda, bo seveda naraven odziv jeza ali celo bes ob takem napadu in žalitvi. In hkrati bo marsikdo od nas doživel hkratno potrebo po posmehu. Ta reakcija je zgolj defenziven odziv, ki smo ga opisali prej. Ko procesiramo zadnje vrstice tega kratkega članka, se nižji predel možganov nenadoma aktivira in skoči, da bi ugrabil višje predele, ne da bi se vsega tega zavedali. Verjeti to, da je bil Benjamin Franklin morda satanist, nas bi potencialno izročilo posmehu, zato deluje nižji predel možganov hitro, da bi preprečil, da bi se to zgodilo – zato se um posmehuje sami notici. Opazimo, da ta postopek ne pripelje do nobene ugotovitve o Benjaminu Franklinu, zgolj demonstrira, kako zlahka nižji um nadzira višji um. Še ena pomembna rutina, kar zadeva ugrabljanje čustev, je premik v analitično razmišljanje. Če se, medtem ko procesiramo informacijo, začne nižji predel možganov zavedati dedukcije, ki smo jo naredili, lahko usmeri višji um, da išče alternativne načine, da preračuna, kar je predstavljeno. To je seveda naraven del analitičnega procesa, ampak tu je bil narejen, ne zaradi nadaljnjega razumevanja, ampak zato, da bi zaustavil informacijo o tesnobi – inducirajoč dedukcije. Razlika je ta, ko je analiza narejena, da blokira deduktivno razmišljanje, bo oseba razvila emocionalno potrebo verjeti, da je njegova ali njena interpretacija pravilna. Človek bo postal emocionalno, bolj kot intelektualno, nagnjen k enemu mnenju. Zdaj pa si oglejmo tretji in nabolj škodljiv način, kako lahko naš naraven razvoj persone ali krinke, vpliva na naše življenje. Naučili so nas zanikati bolečino Razen tega, da nas lahko persona ali krinka naredi zaupljive do potrošniške kulturne prakse in povzroči, da verjamemo zgolj prevladujoči interpretaciji zgodovine, nam tudi preprečuje, da bi doumeli, kaj se dogaja z nami. Kajti, kadar delujemo izza persone, osebnosti, se moramo zoperstavljati vsakemu napadu na našo samopodobo, kar pomeni, da moramo nasprotovati vsaki sugestiji, da smo bili morda na kakršen koli način negativno prizadeti z izkušnjami v otroštvu. Prej smo videli, da smo zato, da bi se odrešili negativnih učinkov potlačnega materiala, morali postati zavedno zavestni o njegovi prisotnosti, izraziti bolečino in tako začeti ta boleč proces. Vendar se ne moremo začeti zavedati terminov, s katerimi bi opisali to, kar se je dogodilo z nami, in se tako začeti celiti, če smo nenehoma zaposleni z vzdrževanjem svoje osebnosti – krinke. Čustveno postane življenje zgolj povratna zanka – feedback loop. Ker smo bili pogojevani, se ne moremo soočiti z dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo. In ker se ne moremo soočiti s tem dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo, ne moremo celiti sami sebe in odstraniti učinkov. In tako nadaljujemo s pogojevanjem drugih. Tretji del – Izgradnja planeta zapora V tem poglavju bom pobliže predstavil, kako je bil planet zapor načrtovan, najprej v terminih načel in simbolov in nato preko dejanskih primerov. Znanje je moč. Izkoriščanje ljudi je zelo preprosto, ko imate malce več znanja, tako kot »oni«. In ker je znanje o mnogih stvareh te dni prav impresivno, obstajajo področja, kjer nam ga zelo primanjkuje. To je zato, ker ne razumemo, kako pomembna so čustva in kako bodo podzavestne potrebe vselej poskušale in se uspevale zadovoljiti, da smo postali tako nadzorovani po potlačenih čustvovanjih. In to je zaradi tega, ker večina ne ve, kar ve manjšina, da tako mnogo nas nadzoruje tako mala peščica. Kdor koli, ki preučuje najbolj znane in vplivne like v zgodnješi zgodovini zahoda, od Pitagore do Izaka Newtona, bo odkril, da so bili vsi očarani z enim posebnim predmetom – z okultnim. Beseda »okultno« preprosto pomeni »skrito«, in veliko ezoteričnega znanja je skritega v besedilih in simbolih v mnogih velikih svetovnih religioznih delih, vključno s Svetim pismom, ki pa je dosegljivo le tistim z vednostjo. Mnogo teh načel nam je že domačih, čeprav v različni obliki. In to so tista, za katere se ne zavedamo, da so bila uporabljena tako učinkovito zato, da nas nadzorujejo. Večina okultnih načel izhaja iz simbolov, in trije simboli, ki so zelo pomembni za vsakogar, ki bi rad nadziral svet so piramida, vijačnica – spirala in planet Saturn. Piramida, spirale ali vijačnice in planet Saturn Piramida predstavlja obliko politične ali družbene strukture, ki dopušča majhni skupini posameznikov nadzorovati veliko večjo skupino. Če si predstavljate vzpenjajočo se piramido, imate osnovni model. Na vsaki ravni je manj ljudi, a večja moč. Piramidno moč strukture najdemo v vseh zahodnih kulturah. Telesa korporacij in vlad klasično uporabljajo to strukturo za upravljanje svojih aktivnosti. Na vsaki ravni napredujoče lestvice je večja moč. In ko nekdo stopi na vrh, lahko nadzira celotno strukturo po svoje. Ko elite vzpostavljajo te močniške strukture vedno sprva dodeljujejo organizaciji prijazno in blago družbeno funkcijo: ko pa imajo moč, se njihova vloga progresivno spreminja tako, da začenjajo uveljavljati skrit načrt, ko nastopi seveda ugoden čas. Spirala ali viba/vijačnica predstavlja evolucijo, ki se pojavlja skozi naravne ciklične aktivnosti. Krožni vidiki spirale se nanašajo na krožno ali periodično naravo živih sistemov, in način, kako se spirala giblje od svojega središča z vsakim naslednjim obratom predstavlja silo evolucije, ki se giblje skozi to periodnost. Elite začenjajo svoje aktivnosti z zelo majhno močjo, a z veliko znanja. In s koščkom po koščkom obračajo znanje v moč, vselej uporabljajoč dobičke in koristi tako, da bi pridobile več. Od skromnih začenjanj so dosegali moč zečenši kot zlatarji. Potem so reinvestirali to bogastvo nazaj, da bi si pridobivali več moči v srednjeveški Evropi in tako počasi razvijali še veličastnejše bogastvo. Tudi to je bilo reinvestirano, kar jim je omogočilo, da so si pridobile še večje ravni nadzora, dokler navsezadnje ni prišel celoten planet pod njihovo okrilje. Tukaj je na delu spiralna moč. Proces omejevanja posameznikove prostosti, tako da elite lahko izkoriščajo posledice, je dobro organiziran v okultnih krogih. Znano je, da uporabljajo naravne Saturnove moči. Saturn je predstavljal omejevanje in zaviranje že od pradavnih časov, zaradi planetovih znanih obročev ali prstanov, ki okultistom predstavljajo omejevalne povezave. Nastanek Amerike je bil v veliki meri dosežen s trgovino s sužnji, lep primer Saturnove moči na delu. Pogojevanje otrok je drugi tak primer. Kadar so otroci pogojevani, nastaja podzavestna dinamika. Nuja po izogibanju konfrontacijam s potlačenimi čustvi omogoči, da lahko pogojeni um kdor koli izkorišča, vsakdo, ki ponudi pot, po kateri lahko um deluje, izogibajoč se pri tem bolečini. Strogo otroštvo, ki ga doživljajo britanski otroci, še posebno, ki so ga bili deležni stoletja, je koristilo nameram elite. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je elita uporabljala Saturnove moči, da je ustvarila človeško raso, ki so jo lahko porinile v koloniziranje večine sveta in nadaljnje vzdrževanje infrastrukture, ki je bila potrebna, da se je ohranjevala njena nadvlada. Pogojevanje otrok je osrednja za vse aktivnosti elit v Evropi in ZDA, in se vselej izvršuje na predpostavki, da se jih civilizira. Ko enkrat ena generacija otrok odraste v pogojenosti, imate na voljo surovino, ki jo lahko usmerjate navzven in zasužnjuje druge kulture v vašem imenu. Elita uporablja moč Saturna, da bi naredila Evropo in ZDA za svoja središča delovanja, in iz teh središč ali centrov moči širi svojo prevlado nad preostalim delom globusa. Neuravnovešenost, porušeno ravnotežje in nepovezanost, prekinitev Dodatno k uporabi sil, ki jih predstavlja piramida, vijačnica in planet Saturn, elita tudi deluje ekstenzivno z močjo porušenega ravnotežja. To počne s prekomernim poudarjanjem ene plati strukture, ki jo naravno sicer sestavljata dva komplementarna dela – moški nad ženskim, konzervativizem nad liberalizmom, redukcionizem nad holizmom in tako dalje. To povzroči globoke neuravnoteženosti znotraj človeške psihe, in naše prirojene želje, da bi se vrnili v stanje celosti, se lahko spretno izkorišča za negativne cilje. Zato da bi bilo to načelo učinkovito, moramo biti vodeni v prepričanje, da je stanje neuravnovešenosti oziroma stanje porušenega ravnotežja naravno stanje. To se dogaja s pomočjo še enega dobro znanega načela okultnih načinov – to je načelo nepovezanosti. Od srednjega veka dalje so zahodnjaki prodajali laž, da njihova kultura skoraj povsem izvira iz Stare Grčije, a v resnici je intimno povezana s starimi kulturami Srednjega vzhoda, Indije in Daljnega Vzhoda. S tem ko so namenoma prekinili povezanost z našo resnično preteklostjo, je potem elita lahko vsiljevala svoje videnje kulture, tako da smo prepričani, da so očitne enostranske strukture naša kulturna norma. In ker zavestno verjamemo, da je kultura, s katero smo obkroženi, naravna, a je dejansko le polovica zgodbe, podzavesten um pa žene iskati stanje celosti, za katerega čuti, da mora nekje obstajati. Ljudje doživljajo stalno občutenje, da nekaj manjka, in to občutenje se lahko zlorabi za nadaljnje zasužnjevanje planeta, kot bomo videli na koncu tega poglavja. Z ustvarjanjem utvare, da zahodna kultura izvira iz samo enega izvora, je eliti dana prosta pot, da potem zase izkorišča znanje drugih, da pospešuje doseganje lastnih ciljev, ne da bi množice dojele resničen pomen. Ezoterična načela, ki smo jih navedli, potekajo od starodavnih vzhodnih in srednjevzhodnih kultur, in so se rabila zato, da so nas nadzirali, medtem ko smo mi zasmehovali njihov obstoj, naši znanstveniki pa so potrošili veliko energije, ko so poskušali dokazati, da ne obstajajo. Kar nas pripelje do znanosti. Znanost Znanost je polje, na katerem so elite še posebej dejavne. Zato da bi si pridržale okultno znanje, in bile tako proste, da ga izkoriščajo v največji meri, je elita morala najti sredstva, kako preostale odvrniti od preučevanja tega znanja. To je naredila tako, da je ustanovila šolo misli, ki je odvrnila nepričakovane učene može renesanse od starodavnih ezoteričnih načel in načinov, in jih namesto tega vodila v razvijanje tehnologij, ki jih elita lahko uporablja za izkoriščanje naravnih sil za svoje lastne cilje. Ta šola misli je postala poznana preprosto kot »znanost«. Znanost je bistveno filozofija merjenja, ki temelji pretežno na načelih empiricizma oziroma eksperimentiranja in objektiviziranja, reproduktibilnosti te eksperimentalnosti. Znanost, kot jo poznamo danes, je postala etablirana znanost s pomočjo ustanovitve Royal Society, ki jo je elita ustanovila leta 1640 v Londonu. Ko je podpirala in popularizirala to novo in objektivno znanost, je elita dosegla dva življenjsko pomembna cilja. Prvič, pomen ezoteričnega znanja se je progresivno skrival pred pogledi javnosti in tako ga množice niso več upoštevale oziroma so ga celo omalovaževale in prezirale. Drugič, sile materialnega sveta so lahko progresivno izkoriščale prav elite, ko so učene može in žene bolj in bolj pritegovali in usmerjali v preučevanje prav le teh. Zato da bi še ojačali to zmožnost nove znanosti, ki je lahko manipulirala z naravnimi silami, so čez vse poudarjali načelo redukcionizma in zmanjševali pomen nasprotnega pola, to je načelo kontekstualizma ali holizma. Redukcionizem je znanstvena filozofija, ki zagovarja, da lahko nekaj razumemo s pregledovanjem in raziskovanjem njegovih konstitutivnih delov, ko nasprotujejo njenemu delovanju. Ustanovitelji Royal Society so vedeli, kar naši današnji znanstveniki ne vedo, da procesi formuliranja zakonov v znanosti, temelječi na objektivnem eksperimentiranju, to naj bi bila osnova znanosti, ne bodo kar zlahka razgrnili resničen vpogled v naravo našega bivanja. Implicitno ezoteričnemu modelu je potreba za sistematičnimi in dolgotrajnimi subjektivnimi analizami, ki se jih pridene k objektivni evaluaciji. Posledica pretiranega poudarjanja znanosti objektivnega pred subjektivnim, povzroči, da postane objektivno bistveno impotentno kot orodje, s katerim bi se lahko resnično poučili o našem svetu. Mediji nepopustljivo promovirajo znanost, kot neko obliko iskanja resnice in vsak dan omalovažujejo nove ideje po načelu, češ, da niso dokazane. In vendar, kakor so filozofi znanosti od Platona do A.N. Whiteheada poudarjali, da znanost na noben način ni iskanje resnice, ampak da so vse to zgolj ustaljena sredstva za interpretiranje našega sveta iz ene perspektive. Dokaz je v mnogih ozirih dejansko precej brezpomenski koncept, konceptualen, saj le določene zvrsti zamisli lahko empirično dokažemo, in še to zgolj v okviru enega, zelo zamejenega mišljenjskega okvira. Žalostno je, da se zelo malo znanstvenikov tega zaveda, in tako večina nadaljuje, povsem prepričanih, da so atributi empiricizma in objektivnosti tisti, ki dajejo tisti poseben status njihovim raziskavam. Stvarnost je taka, da je znanost zgolj ena veja filozofije, in ali ljudje verjamejo ali ne, je odvisno ne od nekakšne naravno prirojene veljavnosti, ki jo morda imajo, ampak preprosto verjamemo, da je res tisto, kar zatrjuje večina. Einstein in drugi so navsezadnje demonstrirali, da so načela, na katerih temelji empirična znanost, dejansko neveljavna. A dolgo pred tem so se ezoteriki povsem zavedali, da je tisto, kar dejansko šteje, ali ljudje verjamejo znanosti ali ne. Vedeli so, da prizadevanje znanosti, ki temelji na empiricizmu, objektivnosti in redukcionizmu, ne more nikogar pripeljati do prostosti, ampak, da bo oseba, ki so jo vzgojili tako, da verjame v absolutno veljavnost znanosti, razvila miselni vzorec, ki bo preprečil njeno spoznanje le-tega. Kljub temu, če celo vzamemo v obzir konceptualne probleme, lahko znanost še vedno vodi do več tehnologije. ki bo sprostila mnoga področja družbe. Učinkovita zdravila, ki odpravljajo vzroke bolezni, v nasprotju s sedanjimi, ki lajšajo zgolj simptome, in uporaba proste energije sta dva dobra primera. In tako elita nadaljuje izvajanje ogromne moči nad tem, kako se sodobna znanost razvija s pomočjo različnih vladnih teles znotraj vlade, vzgoje in izobraževanja in tudi zasebnega sektorja. S tem, ko zagotavlja sredstva za raziskave zgolj tam, kjer hoče, si tako elita zagotovi, da znanost odkriva zgolj to, kar je dobro za njihove globlje namene. Zdaj pa si poglejmo, kako so ezoterična znanstvena prepričanja na delu s strani elite. Mišljenje in nadzor Moč misli je zelo upoštevana v okultnih krogih. Zares, naše misli, še posebej tiste o nas samih v odnosu do drugih so prepoznane kot vitalen izvor energije, ki jo lahko uporabimo za delovanje. Vzpodbujanje sebičnosti je vedno imelo smisel za elito. V ZDA se je ustvarjala specifična družbena struktura, v kateri so potrebe posameznika tiste, za katere je videti, da prevladujejo nad potrebami skupine ali skupnosti, in razvila se je do stopnje, ki ji ni primere v sodobni zgodovini. Takšno izprijeno nagonsko gnanje in pehanje, ki povsem naravno rezultira pri izpostvavljanju temu sistemu, zadovoljuje in koristi eliti na dva načina. Prvič, želja »stopiti na čelo«, ki jo ameriška vzgoja posebej inducira, se lahko udejanja na korporativni ravni, zagotavljajoč, da se bo načrt za prevzetje sveta nadaljeval z maksimalnim tempom. In drugič, elite verjamejo, da sebično mišljenje ohranja prav njih na psihični ravni in jačajo njegov primež po vsem planetu. To zadnje prepričanje še narašča, saj so okultisti prepričani, da so strah, sovraštvo, zavist in bes čustva, ki se lahko zlorabljajajo za vzdrževanje stanja nadzora nad ljudmi. To se odraža v mnogih družbenih in političnih strukturah, ki so se razvile na Zahodu. Rasni odnosi, religija, lokalne vlade in storitvena industrija so videti z njihovega stališča kot polja, na katerih lahko sprožajo napetosti in strah, da začnejo delovati, kar jim pomaga vzdrževati nadzor. Kakor koli že, prav tako je dobro znano dejstvo, da obstajajo omejitve pri tem, kako se negativna čustva zlorabljajo za vzdrževanje nadzora. Za ezoterično mišljenje velja, da vsa čustvovanja končno izhajajo iz ljubezni, in tako, če je kdor koli gnan preveč globoko v negativiteto, bo prej ali slej odkril odrešitev. Ugotovili so, da je idealno stanje, da verjamemo še naprej, da je vso krivdo za zlo pripisati sosedu ali pa našemu nelagodju in depresiji. Še posebej, kar zadeva družbeno odgovornost in samo-usposabljanje, je pomebno ugotoviti dejstvo, da to, kar se je zgodilo z našim svetom, dejansko ni toliko naša napaka. Tukaj na zahodu so nam neprestano dopovedovali, kako pomembno je prevzeti odgovornost za naša ravnanja – to nam je dopovedovala elita. Ljudje, ki delujejo iz podzavestne potrebe se preprosto ne zavedo, kaj je tisto, kar jih resnično žene. Imajo majno možnost izbire pri svojem ravnanju, kajti podzavestne potrebe bodo vselej poskušale najti in bodo tudi uspele najti zadovoljitev, in obnašanje in vedenje je tako lahko usmerjati in voditi v negativno smer. Potem ko so zahodnjake prepričali, da so odgovorni za svoje delovanje, lahko krivijo sami sebe za kolapsiranje svetovne strukture, ki ga vidijo okoli sebe, in na ta način postajajo vse bolj ubupani in še nadalje brez moči, da bi kar koli naredili v zvezi s tem stanjem. Zdaj pa si pobliže oglejmo nekaj drugih struktur in institucij, ki jih najdemo v Zahodnem svetu. Zahodna kultura Oglejmo si, kako nekatera okultna načela, ki smo jih navedli, dejansko delujejo v zahodnem svetu. Patriarhalnost Stopnja, do katere mož (moški) dominira v naši kulturi, je lahko vzrok mnogim težavam, s katerimi se sooča danjašnji svet. Žene (ženske), ki so bolj intuitivne kot možje, so naravne zdravilke, in če bi jim bila dana možnost, bi lahko precej gotovo razrešile mnoge od svetovnih problemov. In vendar prevladujoča večina ne pride do te možnosti, da bi usmerile svojo sposobnost naravnega zdravljenja tja, kjer bi bilo potrebno. Namesto tega se morajo neprestano truditi in izčrpavati že s tem, ko poskušajo zdraviti posameznike, ki pa se upirajo njihovim prizadevanjem. Mnoge žene, ki so bile deležne otroštva v zahodnem svetu, s stalno podobo odsotnega in kar naprej neljubečega očeta, se bodo nenehno ponovno znašle v položaju, ko bodo podzavestno vržene v odnose z določenimi tipi mož, mož, ki predstavljajo očeta, ki jih ni ljubil na način, kakor j
  3. To kar trdi Ron Paul, je celo res. ZDA in vse države na svetu imajo neko obliko državnega kapitalizma. Nekakšnega “svobodnega”, anarho-kapitalizma itak nikoli ni bilo, vsaj ne na dolgi rok. Tak kapitalizem bi bil povsem kaotičen in tudi zelo nevaren, konec koncev pa tudi ni v interesu nikogar, ne gospodarsko močnih, ki bi v “svobodnem” kapitalizmu zelo malo profitirali in ne šibkih, ki bi bili povsem odvisni od svojega dela in hkrati nezaščiteni pred padcem v revščino.

    Ron Paul se seveda rad sklicuje na “avstrijce”. Njihovi oboževalci pa kapitalizem obupno idealizirajo, depolitizirajo in kar je morda najslabše- abstrahirajo. A na resničnem trgu ni nič abstraktnega, vse je zelo konkretno. Konkretni ljudje in organizacije pa imajo vedno svoje interese, ki to idealizirano podobo kapitalizma podirajo. Namesto želje po “čistem” kapitalizmu, si je zato taki predstavi bolje odpovedati in pogledati konkretni svet malce drugače.

  4. Se zelo strinjam z Borisem, ampak preden dodam še svoje mišljenje tu zraven, bi rad pokomentiral dve stvari. Prvič, Marx je bil verjetno eden boljših pronicljivejših mislecev in opazovalcev sveta okoli sebe. Seveda ni nujno, da ima v vsem prav in se v čem tudi moti, dejstvo pa je, da je v svoji analizi za razliko od neoklasikov denar jemal resno (Kapital, 3. knjiga). Drugič, Larry Summers ni prvi, ki je izpostavil sekularno stagnacijo, ampak je morda zgolj prvi neoklasični ekonomist (vsaj nedavno), ki je začel o tem govoriti: http://www.economonitor.com/lrwray/2014/01/16/growing-recognition-of-the-need-for-the-job-guarantee/

    Sedaj pa navezava na Borisov komentar: slogan ‘Mi smo 99%’ je predlagal eden izmed pobudnikov Occupy Wall Streeta, ameriški antropolog in avtor brilijantne knjige Debt: the first 5000 years, David Graeber (http://www.amazon.co.uk/Debt-First-5-000-Years/dp/1612191290) – čisto možno, da na podlagi zgornje zbirke podatkov. Graeber v svoji knjigi na podlagi 36 strani bibliografskih virov razlaga, da ne obstajajo nikakršni zgodovinski dokazi, da bi trgi obstajali pred državo. Enostavno jih ni bilo, ker zanje v lovsko-nabiralniških družbah ni bilo potrebe. Trgi so se pojavili skupaj z državo, trge so, paradoksalno za zagovornike ‘prostih trgov’, ustvarile države in to so zgodovinska dejstva, zato stavek: ‘Želim si, da bi ljudje nehali gledati samo specifična področja in misliti, da je resnica individualna področju. Pri tem spregledajo kontekst vsega ostalega skupaj, spregledajo ljudi.’ izpade smešen, ker, Matic, v svojem zanosu zagovarjanja ‘idealnega kapitalizma’ storiš točno to. Kaj več Graeberjevi knjigi, o zgodovini denarja in vlogi države pa morda v kakem članku.

    • Dejansko sam ne zagovarjam idealnega kapitalizma, ker kot tak ne obstaja (nikoli ni in tudi gotovo nikoli ne bo), ampak svobodo. Ljudje smo individualna bitja in kot taka smo vedno anomalija kakršnem koli celovitemu sistemu. Sam zagovarjam, da nihče nima pravice kratiti drugemu svobode, da deluje kakor sam želi, v kolikor to delovanje ne krši svobode drugega (pri tem imam v mislih neodtuljive pravice (ali resnice/dejstva,…) ki jih ima vsako človeško bitje “po defaultu”: življenje, svoboda in vsaj še individualnost (posledica teh treh je tudi iskanje sreče). Kakršno koli oviranje prostega “trgovanja” ali izmenjave kakršnih koli stvari je zato nemoralno in nelegitimno. Veliko bolje to razpakria F. Bastiat v “Zakonu” – http://bastiat.org/en/the_law.html.
      Kaj je pa trg in kaj je država?
      Trg po definiciji je “kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje” in je na nek način obstoječe kadarkoli ko se izmenjuje storitve ali material. To je ne samo možno, ampak neovirano ravno izven koncepta države. Država tako ne more ustvariti trga, ampak ga lahko le omeji. Država po definiciji je pa “politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju,” ki je potemtakem ne le popolna kontradikcija kakršne proste izmenjave stvari, ampak je kontradikcija svobodi ter v svojem bistvu krši naravno svoboščino človeka do svobode.
      Država torej trga ne ustvari, ampak ga samo omeji. Ne samo da ga omejuje, ampak to vse skupaj dela popolnoma nelegitimno (še najbolj nelegitimna je družbena prisila iz strani demokracije, ki se zgodovinsko vedno sprevrže v tiranijo majhne količine ljudi s podporo večine) in proti sočloveku.

      Priznam, veliko ljudi, libertarcev, gre veliko pregloboko pri teoretiziranju prostega trga in abstrakciji le tega. Nimam vseh odgovorov, nihče jih nima. Ravno to je bistvo. Noben človek ne more, niti ne sme, predpostavljati, da ve vse odgovore, delno je Hayek kritiziral Keynesa ravno o tem, da je Keynes sam hotel spraviti človeka v številko. To lepo prikaže tudi Leonard E. Read v svojem kratkem eseju “I, Pencil – http://www.econlib.org/library/Essays/rdPncl1.html
      Bistvo je v tem, da ima vsak človek svojo individualnost in svobodo pri tem in ko mu je ta svoboščina kratena ali omejena (ali s strani posamzenika ali pa skupine ljudi (države)) na kakršen koli, četudi zelo subtilen način, posameznik ne more svobodno razpolagati s svojo individualnostjo, kar okrni celoten krog tega posameznika, veliko ljudi tudi uniči (ponavadi na neki točki storijo samomor ali pa se zapijejo). Ne glede na to, ali temu rečeš kapitalizem, trg ali samo svobodno razpolaganje s svojim stvarjenjem in imetjem, je kot že rečeno omejevanje le tega dejansko omejevanje posameznika in posledično, ko je to na družbenem ali državnem nivoju najbolj človeško škodljiva stvar, ki se je izvaja. Človeštvo omejuje pred napredkom, pred življenjem.

      Vprašanje je, če bi bilo za popolnoma vse svobodno življenje popolno (tatovi, lažnivci, kriminalci,… ga gotovo ne bi imeli najraje), ampak dejstvo je, da je tako življenje edino legitimno in moralno ter človeku sprejemljivo. Tisti ki komenterijo svobodo kot nepravično do sočloveka, so, ko vidijo nepravičnost ali človeka s potrebami, dolžni uporabiti edino same sebe in svoja prizadevanja (ter somišljenike) za pomoč takim ljudem. Če tega ne naredijo ustvarijo precedens, ki bo dosegel njih same (“Tisti, ki bi rad zavaroval svojo svobodo, mora varovati celo svojega sovražnika od opozicije; ker če prekrši svojo dolžnost, ustvari precedens, ki ga bo tudi sam dosegel.” – Thomas Paine). To je možno samo s posamezniki (ki seveda lahko sodelujejo – in izkaže se, da ljudje volunterno sodelujejo večino časa brez da bi se sploh zavedali), nikoli pa (vsaj ne efektivno) z uporabo družbene prisile. Isto velja tudi pri neoviranem kapitalizmu, pri človekovi odločitvi in pri interesih.

      Na koncu koncev niti ni važno kako gloabalno efektivno nekaj je, če krši človekove neodtujljive resnice, se ne sme tolerirati.

      • Meni se zdi, da je to preveliko zanašanje na formalni vidik svobode. Človek, državljan lahko uživa vso (negativno) svobodo od prisile s strani države, ampak, če nima materialnih pogojev s katerimi jo bo tudi živel, mu to ne pomaga kaj preveč.

        Kaj pomaga formalna svoboda Grku, če jih je skoraj tretjina brezposelnih in na robu socialnega izključenja? Je to ob še vedno formalno obstoječih svoboščinah še svoboda? Ja ok, lahko zapusti državo, saj so meje odprte, ampak to bi bil precej skrajen ukrep in za družbo tudi slab in neoptimalen, če bi se zanašli le na to.

  5. 1. Trditev, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala, razen če se zgodi kaj izrednega, je približno tako, kot jaz nosim vedno zelene hlače. Razen če oblečem rdeče. Ali pa rumene. Ja, obupen okus.
    2. Davki so zgodovinsko v zadnjih sto letih na rekordnih vrednostih. Ne vem, v čem bi bil potlej problem? Nikoli jih še ni bilo toliko, nikoli niso bili tako progresivni in nikoli tako visoki.
    3. Seveda trga ni bilo, dokler ni države (ali česa podobnega). Ker ni lastnine. Močnejši vzame, kar hoče. Najprej rabiš policaja, da močnega kroti, potem se pa lahko začne kumulirati. Ampak naravno stanje je pa gorjača, ne neka pocukrana Indija Koromandija.
    4. So, ja, povsod so interesi. Lepota kapitalizma je v enostavnosti. Povsem priznava sebične interese in jih celo varuje. Socializem tava pa po neki novi družbeni zavesti, ki bi se naj ustvarila. Ne bo se. Ne deluje.
    5. Kaj ima srednji razred z redistribucijo? Bogati mora dati nekaj revnemu. Srednjega se to ne tiče.

  6. Marxova kritika kapitalizma tudi ne kritizira kapitalizma kot “pokvarjenega” ali pa “ne-demokratičnega”, ali pa korporativističnega ali kaj takega. Marx je kapitalizem krititiziral kot iracionalen sistem iz razsvetljenske perspektive, kot sistem, ki omejuje svobodo vseh, tako delavcev kot lastnikov kapitala, saj Marx ni trdil, da v kapitalizmu vladajo kapitalisti, ampak to, da nad njimi vlada sam kapital in da obstaja konkurenca tudi med kapitalisti, ki so primorani iskati višji dobiček ali pa biti “zamenjani”, oz. propasti.

    Tale slika pove (vsaj) 1000 besed: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a7/Anti-capitalism_color.jpg

    Na samem vrhu hierarhije je tako neživa stvar- kapital, ne pa kabalistični “vodeči” razred, ki ima menda vse pod kontrolo.

  7. “Davki so zgodovinsko v zadnjih sto letih na rekordnih vrednostih. Ne vem, v čem bi bil potlej problem? Nikoli jih še ni bilo toliko, nikoli niso bili tako progresivni in nikoli tako visoki”

    To ne drži. Višina davkov v razvitih državah danes ni najvišja, najvišja je bila med 2. svetovno vojno in nekaj časa po njej, res pa je, da še nikoli ni bilo toliko raznolikih davkov (recimo davek na sladke pijače), ker še nikoli ni bilo toliko raznolikih izdelkov in storitev. Vse to resda veča birokracijo, a to ne pomeni “progresivnosti” davkov.

  8. “izkaže se, da ljudje volunterno sodelujejo večino časa brez da bi se sploh zavedali.” Se strinjam, zato menim, da je tudi trg je določena prisila, kajti na trg moram iti, ko nečesa nimam in mislim, da to potrebujem, zato grem to iskat tja. Če pa živim v (pretežno) samozadostni skupnosti, katere podlaga je medsebojno sodelovanje in podpora (kakršne so obstajale včasih), potem tudi ni potrebe po trgu. Zato trg kot tak ni nek ‘naraven’ pojav, kjer bi doživeli odrešitev in tudi ni edina oblika družbene interakcije. Država (lahko tudi majhna mestna državica) je trge ustvarila s prisilo (vojsko in vsiljevanjem lastne valute ter zahtevo po plačilu davkov v tej valuti) in to pretežno na osvojenih ozemljih. In razlog je bil praktične narave, namreč vojaška ekspanzija in nadaljne osvajanje (včasih sta bili logistika in oskrba vojske težavni).

    “Tisti ki komenterijo svobodo kot nepravično do sočloveka, so, ko vidijo nepravičnost ali človeka s potrebami, dolžni uporabiti edino same sebe in svoja prizadevanja (ter somišljenike) za pomoč takim ljudem.” Vprašaj gostinca Enisa Musića, kaj je trg sporočil njemu, ko je pričel s pomočjo ljudem v stiski. Verjetno ti bo odgovoril, da se mu je obisk prepolovil. Ne, kot družba verjetno nismo pripravljeni na popolnoma svobodno življenje, kajti svoboda zahteva tudi osebno odgovornost.

    “še najbolj nelegitimna je družbena prisila iz strani demokracije, ki se zgodovinsko vedno sprevrže v tiranijo majhne količine ljudi s podporo večine.” Kaj je potem tvoj predlog, anarhija?

    “Ljudje smo individualna bitja in kot taka smo vedno anomalija kakršnem koli celovitemu sistemu.” Celovit sistem je tudi vesolje, na nek način. Smo potem anomalija vesolju?

    Če si res tako proti državi (katera smo po svojem bistvu vsi in imamo tako kot si jo zaslužimo), je potem najbolje, da storiš vsaj dvoje: prvič, odpovej si obvezno zdravstveno zavarovanje in za vse zdravljenje plačuj sam (enako velja za šolanje) in drugič, prični si prizadevati, da v naslednji krizi države ne bodo reševale nasedlih zasebnih bank. Ali pa pojdi živet off-grid v divjino.

    • Trga ne mislim samo kot nekega pojava, ki vključuje denar ampak kakršno koli obliko izmenjave, mimogrede po definiciji trg denarja niti nujno ne potrebuje. Kar se tiče denarja, država ne rabi biti tista, ki vsili neko valuto, lahko je določena samodejno v prostem bančnem trgu, kjer konkurenca poskrbi za to, da ostali ne guljfajo (veliko boljši primer kot v ZDA pred 1864, je Škotska boljši primer ed 1716 in 1845 (čeprav ne popoln), zraven so tudi ob nekih obdobjih Švedska, Avstralija, celo Švica – povsod je prenehanje takega “sistema” prišlo iz ponavadi državne oz. federalne direktive.
      Danes je trgovanje samo na osnovi materialne izmenjave še lažje dosegljivo, saj poznamo digitalne tehnologije, ki nam omogočijo, da okoli potujemo samo “s kartico,” ter s pomočjo ali “clearing hous-a” ali pa zaupanja oz. konkurence, ki to zaupanje testira, tudi lahko trgujemo na tak način. To je mogoče brez države (oziroma če si zagovornik minimalne države v minarhistični družbi, kjer je državni aparat tako majhen da ima zelo zelo malo dejanskih funkcij). Dejansko pa ne rabiš iti “ven na trg” kot na neko fizično mesto, za to da trguješ, ampak to lahko recimo danes narediš preko interneta, kar je zopet dokaz za to, da trg obstaja brez države, nekdaj pa bi lahko rekel, da kadarkoli je kdorkoli karkoli zamenjal za karkoli, kar se mu je zdelo bolj vredno kot to kar ima on sam, je trgoval – brez države, brez denarja. Bitcoin, četudi kriptovaluta brez neke intrinzične vrednosti, je še en primer delovanja decentraliziranega “trga” ustvarjenega s strani sodelovanja in zaupanja ljudi brez države. Denar pri vsem skupaj je namreč le sredstvo izmenjave. Res je, da je za dolgo časa olajšal trgovanje, ampak situacija brez denarja je povsem izvedljiva (mimogrede tudi danes v Grčiji – za to da bi se izognili davkom, veliko grkov trguje na “črnih trgih” brez uporabe državne valute, ponavadi imajo za izmenjavo neko omejeno količino nekakšnega sredstva za izmenjavo, lahko tudi kos papirja kot garancija za poplačilo s to in to dobrino… ja res je ta papir bi lahko bil smatran kot denar, čeprav legalno ni).
      Zgodba s pomočjo ubogim je pa sledeča. V Sloveniji, po mojem že dalj časa opazovani situaciji, se množično obnašamo do ubogih kot da so neka druga rasa, zelo podobno kot so se južni američani obnašali do črncev. Temu je gotovo zato zaradi slovenske zgodovine in zaradi vsega kar so drugi gosdpodarji delali z nami, kar Miha Mazzini v eni od svojih kolumn imenuje negativna selekcija. Poleg tega je bilo z Musičem tako tudi zato, ker so Slovenci navajeni tega da mislijo, da bo država (oziroma nekdo drug) poskrbela za uboge. Ker pa vsi prelagajo odogovornost, se to tudi pri državi (državnemu aparatu – 99% časa ko uporabljam besedo država imam v mislih državni aparat kot umetno tvorbo) nikoli ne dogodi (ali pa redko oz. pomotoma). Slednja revščino v bistvu še povečuje. Zgodovinsko gledano pa se tako ali tako ni rabil popolnoma vsak ubadat z reveži, saj so to ponavadi delale cerkve (resda RKC ne vedno najbolje in ne vsi sloji le te) in ostale humanitarne organizacije. To je bilo najbolj očitno v dolgo časa eni izmed najbolj svobodnih ZDA, ki sicer ni dolgo časa ostala tako svobodna kot je bilo prvotno mišljeno. Ja res pa je, da je odgovornost pomembna, ampak v centralno planski državi kot je naša, ljudem ni v interesu biti odgovoren. Se jim bolj splača biti “kriminalec.”

      Demokracija vs. Anarhija… hmm… kaj naj rečem… sam bi odpravil, sicer po zdajšnjem demokratičnem postopku, brez prelivanja krvi, popolnoma vse nacionalne države. V prosti družbi se pa tako ali tako formirajo skupine ljudi (nekdaj je bilo to najbolj vidno v plemenih, ki so se preselila na področje Evrope), ki so bile na začetku kolikor toliko svobodne. In če se formirajo skupine kot “plemena,” četudi neko pleme želi popoln komunizem (dokler ne krši svobode in življenja ostalih ljudi), naj tako bo, dokler vsi dopuščajo možnost individualne ali kolektivne secesije iz katere koli take skupine. Tako da ne vem, ali je to v resnici anarhija ali le decentralizirana parcialno-minarhistična družba?
      Ker mi je jasno, da je danes to težko dosegljivo (odpraviti nacionalne države), bi bil povsem zadovoljen že z zakonsko podlago do osebne ali kolektivne secesije (tudi ozemeljsko morda) iz države, katere del sem, brez da bi rabil fizično nujno zapustiti le to (zato pravim tudi morda ozemeljsko). Kako bi to izgledalo ne vem, ker nisem še globoko razmišljal o posledicah take možnosti, bi bilo pa vredno debate. Druga stvar, ki je pa tudi problematična, je to, da v etatistični družbi, kot jo imamo, potrebuješ dovoljenje za karkoli, tako da dokler ostanem v Sloveniji (in ne bi je rad zapustil), legalno ne bi kar mogel iti niti živet nekam v divjino, da bi si zgradil nekaj svojega iz lokalnega materiala. Kar se faksa tiče, hodim na privaten faks v Sloveniji, ki si ga sam plačujem. Z zdravstvom se, dokler sem zavarovan po starših ne bom ubadal dokler ne bom spet moral sam plačevati za “obvezno zavarovanje” (ki to ni, ampak je le prispevek – nikjer nima nihče nobene police – za to rabiš dodatno zavarovanje, ki pa je kolikor toliko obvezno če si zaposlen). Istočasno se ne mislim ubadat z redno zaposlitvijo zato ker ne mislim delat za tistih okrg 30% denarja, ki mi ga ostane, ko država pokrade ostali del moje plače v davkih, prispevkih, trošarinah in tarifah. Zaenkrat se ubadam z izobraževanjem na to temo, da ljudje sploh vidijo resnico. Nimam vseh odgovorov na vsa vprašanja, ampak kakor sem rekel: vsak ima od Boga dano neodtujljivo pravico do svobode, življenja in individualnosti, teh nima pa nihče pravice kršit.

      • Vedno ko preberem, da “vse bi bilo OK, če bi le imeli tisti pravi, zaresni kapitalizem”, se spomnim na komuniste. Tudi ti so trdili, da je s komunizmom vse ok, samo bolj se moramo truditi za pravi, zaresni komunizem.

        1) “trg” (svobodni ali kaki drugi) brez subjekta, ki ga vzpostavi & skrbi za vsaj približno spoštovanje pravil (prisila), ne obstaja. Nikoli ni. (ko ni subjekta, ki bi delal red, močnejšemu nič ne preprečuje, da stvar, ki jo želi, preprosto vzame. Lop po betici.) V svetu imamo par držav, kjer je prišlo do implozije državnih institucij, kjer države v običajnem pomenu pravzaprav ni oziroma je popolnoma impotentna.

        Kako je s svobodo, recimo, v Somaliji?

        2.) Zanimivo, da ravno v internetu vidiš možnosti za “trg brez države”. Huh.

        3.) Bitcoin… najverjetneje klasična piramidna shema. To je svoboda?

        4.) O tem, kako smo skrbeli za revne pred pojavom sodobne “socialne države”, pa priporočam v branje http://www.goodreads.com/book/show/280582.Work_Consumerism_and_the_New_Poor

        Skratka: manj Ron Paula, več resnih knjig.

      • Vedno ko preberem, da “vse bi bilo OK, če bi le imeli tisti pravi, zaresni kapitalizem”, se spomnim na komuniste. Tudi ti so trdili, da je s komunizmom vse ok, samo bolj se moramo truditi za pravi, zaresni komunizem.

        1) “trg” (svobodni ali kaki drugi) brez subjekta, ki ga vzpostavi & skrbi za vsaj približno spoštovanje pravil (prisila), ne obstaja. Nikoli ni. (ko ni subjekta, ki bi delal red, močnejšemu nič ne preprečuje, da stvar, ki jo želi, preprosto vzame. Lop po betici.) V svetu imamo par držav, kjer je prišlo do implozije državnih institucij, kjer države v običajnem pomenu pravzaprav ni oziroma je popolnoma impotentna.

        Kako je s svobodo, recimo, v Somaliji?

        2.) Zanimivo, da ravno v internetu vidiš možnosti za “trg brez države”. Huh.

        3.) Bitcoin… najverjetneje klasična piramidna shema. To je svoboda?

        4.) O tem, kako smo skrbeli za revne pred pojavom sodobne “socialne države”, pa priporočam v branje http://www.goodreads.com/book/show/280582.Work_Consumerism_and_the_New_Poor

        Skratka: manj Ron Paula, več resnih knjig.

        Kaj misliš, ko rečeš “vse bi bilo OK, če bi le imeli tisti pravi, zaresni kapitalizem”? Kaj dojemaš kot zaresni kapitalizem? Jaz sem se odločil, da opustim uporabo te besede, ker nihče ne ve več kaj pomeni. Zato ponavadi govorim o svobodnem trgovanju. Kar pomeni lahko preprosto izmenjavo predmeta za predmet – ali storitve za storitev (kjer ti nobena tretja oseba nima pravice postavit davka na karkoli), ali pa zamenjavo predmeta za menjalno sredstvo (denar), za to da lahko kupiš drug predmet ali storitev.

        Kdo vzpostavi pravila poslovanja? Če država, potem si nasrkal, ker bo ona vedno skrbela za svojo leno zanikrno rit (njeni uradniki oziroma ljudje ki ne ustvarjajo popolnoma nobene dodatne vrednosti). Jaz bi predlagal, da v vsakem normalnem (in tudi začuda v nenormalnem) primeru ljudje ponavadi delujejo po principu pogodb (ustnih ali pisnih…).
        Naj dam najbolj preprost primer ki se ga spomnim: Recimo da želiš da ti nekdo drug pokosi travo okrog hiše. Ker se želiš oddolžiti tisti osebi za to da bo to naredil, ali pa preprosto je situacija taka, da se pričakuje da plačaš, ali pa želiš, da ti tista oseba morda če bo naredila dobro delo, boljše od pričakovanega, jo boš najel še enkrat… (kakor pač je je vseeno), ji boš plačal. In pride recimo Franci, ki želi tebi pokosit travo (ali pa mu sam rečeš, je popolnoma vseeno). Kdo določa pravila? Mar nista oba? Ampak kdo je prvi in kdo naredi kaj? to je odvisno od vaju dveh, ampak ponavadi je tako, da ti nekdo opravi storitev, ti pa mu zatem plačaš. Za to lahko celo napišeta pogodo in ko se na začetku zmenita kako bo, tako tudi mora biti. Posledice bom še obrazložil. Torej: ali bo Franci želel delati pri tebi, če bo vedel da je verjetnost, da mu boš plačal, majhna? NE! Ali boš ti najel Francija, če veš, da ne bo opravil svojega dela? Gotovo ne, ampak če ne bo opravil svojega dela, tudi plačano ne bo dobil. Torej je na tebi kot “delodajalcu” da ravnaš pošteno. To je lahko subjektivno, ampak zavedaj se, da bo tvoje ravnanje imelo posledice v prihodnosti.
        1. Franci ti recimo pokosi travo in ti mu ne plačaš (pokošena je bila po tvojih željah, ki si mu jih prej povedal). Franci ne bo več kosil pri tebi, svojim kolegom bo pa tudi povedal kak škrtuh si. To bo tebi škodilo ne samo pri košnji ampak tudi pri drgih poslih. Mogoče bo celo šel do ljudi, ki imajo vpliv, da bo od tebe izsilil plačilo, saj si mu ga dolžan. To je njegova odločitev (to je lahko ali privatna “law enforcement agency” kot jih omenja David Friedman, ali pa celo sodišče).
        2. Franci ti pokosi travo in ti mu plačaš kot sta se zmenila. Lahko bo prišel še kdaj k tebi in ti še bolje ali celo za nižjo ceno pokosil travo, ali pa celo kupil kakšne druge tvoje stvari v trgovini ki si jo recimo lastiš. Zraven bo gotovo povabil tudi kakega prijatelja in te kot poštenega človeka tudi priporočil. Morda ga še kdaj povabiš k sodelovanju in njegovo delo dodatno nagradiš. Zmagala sta oba.
        3. Franci ti ne pokosi trave in ti mu ne plačaš. Nihče ničesar ne izgubi. Če pa krši vajin dogovor inzahteva denar za nekaj kar ni naredil, mu preprosto lahko prepoveš prihod na tvojo parcelo in ti lahko, če ti grozi s silo, uporabiš že prej omenjeno “law enforcement agency” ali sodišče za dosego cilja. Odločitev je tvoja. Če veš da nisi kriv, bo tako ali tako v več primerih to škodilo samo Franciju, istočasno pa veš, da njemu ni za zaupat in nikoli več ne boš delel z njim, ter to tudi gotovo poveš drugim.

        Države pri tem ne rabiš, saj tudi sodišča lahko delujejo v prostem trgu, kot to dobro opisuje David Friedman v svoji knjigi “The Machinery of Freedom.”

        Mimogrede, če imaš ti kot monopolist možnost pisanja pravil in jih spreminjati (kot je pri korporacijah ki so vedno v postelji z državo), ti je vseeno kako delaš z delavci, ker veš, da nameni niso važni, ker veš, da ne glede na to kako ravnaš z delavci, boš imel ti vedno korist, njemu bo pa delo vedno muka. In ko ima država monopol nad čimerkoli, se to tudi zgodi: človek postane objekt, ki se ga odstrani ko je to želejeno. Ko ima država tako moč, ali mar obstaja kdo ali karkoli, ki bo tebe kot “uporabnika” ali “potrošnika” varoval pred državo in njenim monopolom? Ne, ni (razen če verjameš v Boga kot tistega ki bo v večnosti vsem poplačal: dobro z dobrim in slabo s slabim). Tu je torej še en razlog zakaj ne priznavam legitimnosti države, ker se ji ne da konkurirat, ker je sama v svojem bistvu in definiciji monopol nad družbeno prisilo (SSKJ). Milton Friedman je recimo enkrat izjavil: “Veliko ljudi želi, da jih država, kot potrošnike, varuje. Veliko večji problem je, kdo bo potrošnika varoval pred državo.”


        Kar se tiče interneta: bolha, ebay, amazon, craigslist,… to so v večini primerov strani, kjer lahko ali direknto kupiš, ali pa naročiš in plačaš ob prevzetju, ebay in Amazon pa imata tudi varovalke za transparentnost naročil. Ne rabiš se nujno vedno ubadat s kupovanjem prek interneta kot: vidi, naroči, vpiši svoje podatke, plačaj… lahko tudi kontaktiraš prodajalca in se z njim znajdeš kako bosta stvari izmenjala. Brez države. Lako to naredita kakor koli želita.


        Bitcoin… ja, meni se zdi tudi kot le še ena dodatna zadeva (kot sem tudi rekel) brez intrinzične vrednosti (uporabna bo le dokler bodo ljudje verjeli, da jo nekaj lahko zamenja – kot fiat denar ki ga imamo vse okoli nas). Lahko bi rekel da je piramidni sistem, čeprav meni ne deluje popolnoma kot tak. Res pa je, da bo vse izgubil le zadnji, ki ga bo še imel (kot tudi pri dolarju v nekaj letih in z ameriškimi obveznicami). Samo še ena fiat valuta. Bitcoin bi bil drugačen le če bi bil 100% garantiran z neko fizično stvarjo, kar bi ga zopet lahko uvrstilo na stopnjo fiat valute kot hibridno valuto, ampak tu je vprašanje le koliko kontrole nekdo sploh ima za ponaverbo in hekanje sistema ter kako centraliziran sistem je. Sam bi preferiral trgovanje material za material, uslugo za uslugo ali kombinacijo le tega.


        S Somalijo se ne bom ubadal, tu je pa dober povzetek:

        ali pa članka na mises.org:
        http://mises.org/daily/1855
        http://mises.org/daily/5418/


        O revnih pa nima smisla da sam govorim, ko so (tako ali tako tudi za druge stvari) napisali že drugi:
        http://mises.org/daily/4652
        http://mises.org/journals/jls/21_2/21_2_1.pdf

        Naj pa samo omenim še enkrat: če je kdo dolžan poskrbeti z ubogega, si to ti, ki vidiš nekoga in njegovo potrebo. Ne rabiš nobene organizacije, niti ne države, pač pa si ti tisti, ki mu revščino povečuješ, če mu nisi pripravljen pomagati (dajanje denarja ponavadi ni rešitev, pač pa je takega človeka treba naučiti delovnih navad, mu dati priložnost za delo, mu morda iz svojega žepa kupiti kruh ali pa stvari s katerimi ga lahko naučiš, kako lahko poskrbi sam zase, večina si tega vsega namreč želi veliko bolj kot životarjenja ker nimajo legalne priložnosti za delo, ker vsi zahtevajo visoko vsposobljene kadre, katere želijo da delajo poceni. Vsak mora začeti na eni točki ter graditi na tem. Ko neki skupini ljudi to možnost odvzameš, postanejo omejeni, revni. Reveže je v veliki meri tako posredno ustvarila država s svojimi regulacijami in ti, ki si to podpiral in nisi hotel prevzeti odgovornosti do reveža sam).

  9. “Dejansko pa ne rabiš iti “ven na trg” kot na neko fizično mesto, za to da trguješ, ampak to lahko recimo danes narediš preko interneta, kar je zopet dokaz za to, da trg obstaja brez države”

    ???

    Če nekaj kupujemo po internetu to nikakor ne pomeni prihoda v ne-državno, svobodno-anarhistično tržno področje. Vsak internetni ponudnik je registriran in prisiljen delovati po zakonih svoje države, včasih pa tudi skladno s tujimi zakoni. Razen, če deluje na črno, seveda. Najboljši in najhitrejši način za prehod v tako “svobodno” minimalno sfero je v bistvu korupcija in ne liberalizem, zato imajo vse korumpirane države nadvse minimalno državo z zelo nizko porabo BDP-ja.

    Danes ne morete igrati niti igrice Angry Birds brez, da bi šli vaši podatki v bazo Nacionalne varnostne agencije ZDA. Toliko o “odsotnosti” države na internetu.

    Na tem mestu se lahko le strinjam z “neortodoksnim” institucionalnim ekonomistom Ha-Joon Changom, da smo danes številne regulacije trga in tudi številne pozitivne svoboščine, ki nam jih zagotavlja država, že tako ponotranjli, da se jih niti ne zavedamo več. Za internetno generacijo, ki rada verjame v nekakšen “digitalizem” in v domnevno odmiranje starih struktrur, to velja še toliko bolj. In znotraj vsega tega se potem kregamo o “svobodnem” trgu in o minimalnem karkoli že. Po svoje je vse to res smešno.

    • “Ko neki skupini ljudi to možnost odvzameš, postanejo omejeni, revni. Reveže je v veliki meri tako posredno ustvarila država s svojimi regulacijami”

      Včasih se ne morem načuditi dogmatizmu, ki izhaja iz naklonjenosti anarho-kapitalizmu. Za moje pojme so “Avstrijci” in njihovi podporniki izjemno dogmatični in slabo analitični, saj imajo nekakšen bizaren, holističen, “one size fits all” pristop do skorajda vseh družbenih problemov.

      Milton Friedman je bil za razliko od takega pristopa bistveno bolj dlakocepski in natančen in zaradi tega tudi boljši argumentator. Sicer se z večino stvarmi, ki jih je javno zagovarjal ne strinjam, tako iz vrednostnih kot iz bolj logičnih razlogov. Denimo s tem, da sta svoboda in enakost nasprotnici. V realnosti gre za navidezno, lažno dilemo. Vsakič, ko so si ljudje v družbenem življenju izborili novo svobodo, so hkrati imeli tudi novo enakost.

      Primer- ko so zahodni Evropejci in Američani v 18. stoletju zavrnili monarhijo in fevdalizem, so hkrati dobili neko novo svobodo in novo enakost. Slavni stavek “All men are created equal” izhaja iz natanko tistega časa. Seveda pa to nikoli ne pomeni “popolne” svobode in “popolne” enakosti. Poanta je v tem, da se svoboda in enakost vzpenjata skupaj, v istem gibanju. Nasprotnici sta samo v grobih racionalističnih in formalnih izpeljavah, v realnosti pa nista.

      Tega ljudje na Zahodu v zadnjih 30 in več letih niso ravno dobro razumeli. Zato imajo danes Američani manj (pozitivne, vsebinske) svobode kot so jo imeli pred Reaganom. Danes delajo po 20% več ur na leto kot v 1970-tih letih in imajo enormne zasebne dolgove. In več kot 2 milijona jih ždi v zaporih, kar je več kot na Kitajskem. Tako zgleda svet v katerem se bebavo zagovarja neenakost, ki naj bi menda prinesla več “svobode”.

      Milton Friedman je bil v ZDA v sedemdesetih in osemdesetih zelo vpliven in popularen za moje pojme predvsem zato, ker je Američanom razlagal svoje misli na predvečer dolgoletne stagnacije realnih plač. Tega še nikoli niso doživeli v svoji zgodovini. Do takrat je takorekoč vsaka naslednja generacija živela bolje od prejšnje. Potem je globalizacija “prešaltala” v novo fazo outsourcinga in v veljavo je vstopila nova vladna politika. “Trickle-down” pravljica v katero so ljudje bolj ali manj množično verjeli (z izjemo ekonomistov) in mnogi verjamejo še danes, pa se je izkazala za popolno traparijo. Zdaj živijo v ruševinah teh traparij.

  10. “Danes je trgovanje samo na osnovi materialne izmenjave še lažje dosegljivo, saj poznamo digitalne tehnologije, ki nam omogočijo, da okoli potujemo samo “s kartico,” ter s pomočjo ali “clearing hous-a”…”

    V tem primeru še vedno uporabljaš denar.

    Jaz mislim, da je poglavitni razlog, da je Musiču promet upadel (če mu je seveda res), da smo Slovenci, kot kaže, zelo omejeni v svojem razmišljanju.

    “… v centralno planski državi kot je naša, ljudem ni v interesu biti odgovoren. Se jim bolj splača biti “kriminalec.”

    V sistemu ‘svobodnega bančništva’ pri prav tako prihajalo do centralnega planiranja, s to razliko, da bi se planiranje preneslo iz države med kliko zasebnih bankirjev. No, saj, podoben sistem imamo danes, kjer je Wall st. = država. Se pa strinjam, bolj se splača nakrast milijone, ker se ti tako ali tako nič ne zgodi. V najslabšem primeru ti po parih letih youth hostla še vedno ostane nakradeno.

    Jaz mislim, da je za tako obliko družbe, ki si jo zamišljaš, najbolj pomembna osebna poštenost. Če bi bil vsak pošten, potem bi verjetno imeli nek veliko boljši sistem, kar si pa v končni fazi želi vsak od nas.

    • Odvisno kako definiraš denar, ker recimo legalno ne smeš uporabljti besede denar (in kovanec ter bankovec) za karkoli, kar ni izdala država (beseda “coin” se mora recimo spremeniti v “round”). Bistvo je sicer lahko podobno, ampak legalno nima za državo nobene vrednosti (pač jo ima zate). In konec koncev je to lahko v lesu, bakru, zlatu,… v čemerkoli, kar je uporabno ali po čemerkoli, ki ima povpraševanje.

      To je tudi res glede Musiča … slovenceljni smo namreč zelo ozkogledni, kar bom v osnovi pripisal javnemu šolskmu sistemu in njega etatistični indoktrinaciji. Kritično mišljenje je praktično nevideno.

      Če centralno planiranje smatraš kot delovanje zasebnika pri vodenju svojega posla, potem prav, naj to dela (še vedno to lahko dela zelo omejeno samo s svojo specializacijo), še vedno je odvisen od ostalih udeležencev na “trgu.” Bistvo tega, da je bančništvo odstranjeno od države je pa ravno v tem, da banka v primeru nezaupanja ali “bank-runa” lahko, oziroma mora propasti. Ravno to, da je sistem bolj razpršen in da je “svoboden” in to, da se lahko posamezna banka sesuje, je tudi varovalka, da najmanj ljudi, ki hranijo svoje stvari v banki, svoje imetje dejansko izgubi (načeloma izgubijo samo fiktivno imetje).

      Osebna poštenost je sicer pomembna, ampak če kaj poznaš situacijo okrog sebe, veš, da se negativna beseda o tebi širi (po nekaterih podatkih okrog 7-krat) hitreje od dobre besede in tu prevladajo interesi kupovanja pri poštenjakih. Ravno to, da niso vsi pošteni je en izmed razlogov za preferiranje svobodne družbe. Če pa te zanima o prostem sisteu sodišč si preberi “The Machinery of Freedom” od Davida Friedmana (http://www.daviddfriedman.com/The_Machinery_of_Freedom_.pdf), kjer dokaj detajlno obrazloži celo del družbe, ki ga mnogi smatrajo kot enega, ki bi ga država morala izvajati.
      Poleg tega je pa v demokratičnem socializmu, ki ga imamo v Sloveniji, ljudem v veliko veliko večjem interesu biti neodgovoren in nepošten, kot pa v svobodnem, slednji bi ljudi že zaradi svoje narave na nek način prisilil do bolj odgovornega ravnanja.

      • Matic, bluziš. Če uporabljaš kartico, to NI materialna izmenjava, ampak uporabljaš denar (v našem primeru evre). Kot ti je dejal že Jure: manj Ron Paula in več resnih knjig… sam bi dodal še: člankov, npr. ‘Posojilna mrzlica’, Global, december 2013, str. 26.

  11. “To je tudi res glede Musiča … slovenceljni smo namreč zelo ozkogledni, kar bom v osnovi pripisal javnemu šolskmu sistemu in njega etatistični indoktrinaciji. Kritično mišljenje je praktično nevideno”

    Odvisno kaj imaš za ozkoglednost. Če kdaj spremljaš kake angleške in ameriške forume, bloge, Tv debate, boš hitro naletel na ozkoglednost, na grobo kulturno bojevništvo, ki je v marsičem še hujše od slovenskega, glede na to, da v 20. stoletju niso imeli medsebojnih spopadov na ravni manjše državljanske vojne kar smo imeli mi.

  12. Sicer pa ne vem kaj ima javno šolstvo s tem, da ljudje odhajajo iz restavracije, ker tja prihajajo že rahlo “drugačni” ljudje kot so jih običajno vajeni.

    • Priznam, da nisem tako razpakiral, kot bi morda moral. Neposredno z odhodom iz restavracije ozkoglednost nima morda navidez veliko veze, pač pa posredno. Naše obnašanje je namreč (ozkogledno) omejeno v povprečju na navade iz otroštva, ki ga pa v veliki meri preživimo v javni izobraževalni ustanovi in ne s starši. Javna izobraževalna ustanova ima v svojem (pruskem v izvoru) bistvu glaven namen narediti ljudi ubogljive (kar ji nujno ne uspeva), enake, vodljive, slepe, nezmožne kritičnega razmišljanja in razmišljanja s svojo glavo. Istočasno se družba med mladimi formira med različne skupine (kar se doma ne bi moglo tako očitno in vidno zgoditi) in vsaka skupina je zase, nobena pa ponavadi ne pomaga drugi. Še huje je to, da je to še celo spodbujeno s strani ustanove, ker se tako mlade iz strani šole bojda lažje kontrolira. Na privatnem faksu, na kakšnem sem, se to ne dogaja, če pa se, pa za to ne vem, kakor bi tudi moralo biti.

      Če bi mladi ne bili “vzgojeni” s strani javne izobraževalne institucije, bi jih starši veliko lažje spodbujali (s svojo samoiniciativo) k sodelovanju z ostalimi ljudmi (ne samo pomoči ubogim recimo). Tisti, ki imajo slabšo ekonomsko situacijo so namreč že tako nagnjeni (po mojih izkušnjah) k večjemu sodelovanju (sicer je to odvisno tudi od kulture, ampak za primer zdaj posplošujem) in zato lažje to tudi živijo, če pa je več časa preživetega z otroki skupaj z učenjem življenja, je situacija oz. prihodnost več kot pa samo ene osebe močno pozitivno spremenjena (seveda tu posplošujem in vedno so izjeme in ne gre vedno perfektno, vse stvari pa so povezane in ni potrebno “reformirati” samo šolstva ampak vse skupaj ponastaviti… popolnoma vse – zbrisat diske in pustiti, da se stvari same razvijajo).

      Če te več zanima o vzgoji in šolstvu poslušaj ali preberi kaj od Stefana Molyneuxa, ima nekaj zanimivih reči na to temo.

      Kar se pa tiče drugih držav in ozkoglednosti, je pa v primeru, ki si ga navedel resničen, ampak po mojem osebnem mnenju nima nujno veliko veze z izobraževanjem, ampak z načinom komunikacije – torej kulture.
      Ena stvar ki me pri američanih resnično moti (kar nekaj jih osebno poznam), je njihova politična korektnost in nedirektnost. Skupaj z le to njihova mnenja zvenijo zelo zelo ozkogledna. Če pa pogledamo politično sliko, se pa ponavadi ljudje naslonijo na eno stranko (kar je res skoraj povsod kjer demokracija obstaja) in jo s slepo vero branijo kakor koli pač gre, zopet brez kritičnega razmišljanja. Res je tudi, da lahko delno vse te stvari povežeš s prav tako invazivnim javnim šolskim sistemom in z njeno etatistično indoktrinacijo (recimo povprečen primer iz ZDA: republikanci bodo svoje otroke ponavadi pošiljali na privatne fakse in šole ali pa jih učili doma, želeli bodo varovati svoje ustavne pravice, nekatere stvari bodo bolj preverili kot pa demokrati. Ponavadi želijo čim manj davkov. Seveda bodo na žalost zelo ozkogledni glede uporabe vojske, kar je mimogrede v kontradikciji z osnovno ustavo ZDA. Vse to je delno plod preteklih generacij ki so se zavzemale za svobodo (četudi na začetku, celo v 1776, za religijsko svobodo). Na drugi strani imamo demokrate, ki so ponavadi ljudje ki imajo radi socializem, ker se rabijo najmanj trudit, da jim država da “handoute” in subvencije, tako da velikokrat dejansko živijo na račun države. Oni želijo da je državni aparat čim-obsežnejši, da ima čim več kotrole. Hočejo zastonj denar (zda tiska dollarje, kar povzroča inflacijo, zato da lahko dajo denar ljudem pod pretvezo pomoči). Demokratom je to butnjeno v glavo povečini v javnih šolah, katere si večina lahko edino privošči. To ne pomeni, da so demokrati v povprečju revnejši (statistik nisem bral na to temo, je pa smiselno kot posledica), pomeni pa, da hočejo povedat “to in to mi pripada, daj mi ne glede na to ali delam ali ne!!” To je tipična mentaliteta tudi in predvsem javnih izobraževalnih institucij, saj je v teoriji ena izmed njenih nalog dati vsem enako snov in vse uravnati na čim boljšo čim bolj enako oceno, istočasno pa jih še vedno “oceniti” – pri čemer so vsi povprečni, zato ker se dejansko najbolj trudi prav tisti s srednjo oceno, tistim z nižjo se namreč ponavadi v ZDA pričakuje, da se jih bo spustilo skozi ker pač vsi morajo priti čez osnovno javno korito. Istočasno se tisti, ki želijo kaj znat ne trudijo, ker z lahkoto stvari naredijo, v šoli se le dolgočasijo. Vsem trem javna šola (podobno tudi v Sloveniji) škodi, ker jim da interes do papirja (diploma) in ne do znanja, ker se vsem reče: “jah če boš mel to in to diplomo, boš dobil službo in si boš lahko kupil hišo in imel lep avto lepo ženo in družino – uči se: za papir!” In tako zopet pride do javnega šolskega sistema, vsiljene enačitve ljudi, ki nismo roboti, kjer ljudje verjamejo obljubi in če se to ne izpolni krivijo državo da jim ni dala kar jim pripada ter hočejo čim več od nje, istočasno so pa ekonomsko nepismeni (javne šole jih namreč hočejo narediti uniformne delavce ki so ubogljivi in sledijo – nočejo pa jim povedat kako uspeti, ker niti sami ne vedo, zaposleni v javnih šolah dejansko verjamejo da jim papir prinese službo, kar je res EDINO v javnem sektorju (ne glede na to koliko je kdo dejansko sposoben)) in zato ne dobijo službe niti je ne znajo ustvarit, državni aparat pa jim to celo otežuje ali onemogoča.

      Morda ne direktno ampak indirektno državni aparat uporablja medije in šolstvo (tudi trg) za to, da ustvari pokorne državljane, ki se podrejajo državi in jo slavijo in častijo kot boga, češ da ona poskrbi za vse in nič ni narejeno brez nje, da je nujno potrebna. Zato etatist, ustvarjen in vzgojen s strani države, razvajen, ne bo videl potreb ubogih, saj predvideva, da bo Ona (država) poskrbela za njih, za to da bo on sam lahko živel svoj lajf kokr ga bo sam hotu na račun vseh ostalih (kot so to delali belci s črnci na ameriškem jugu – naj se opazi tudi tu vpliv izobrazbe: črnec je ni imel, belec jo je pa zastonj dobil na račun črnca).

      Vse stvari so povezane tako ali drugače in ko državni aparat začne spreminjat “naravno” človeško ravnovesje, se naraven sistem začne sesuvat, država bo rekla da je to zaradi človeške nesposobnosti državljanov in bo hotela še več kontrole, resnice pa v svojem iskanju (nad)moči ne bo nikoli povedala. Kar slepite se tisti, ki slavite in malikovalsko častite državni aparat kot vašega lažnega boga.

  13. (1) “kapitalizem (…) kot edini učinkovit družbeni sistem (…)” – kaj je tisto v kapitalizmu, še posebej v slovenskem kapitalizmu, kar tako dobro učinkuje in česar ni možno kot idejo ali koncept vgraditi v noben drug družbeni sistem, da imaš kapitalizem za edinega učinkovitega?

    (2) “da se izognemo potencialnim posledicam v obliki marksističnih revolucij” – kake točno so torej potencialne posledice v obliki marksističnih revolucij, ki bi se jim morali izogniti?

%d bloggers like this: