Zakaj bi Nemčija s kriznim davkom rada ostale države spravila v še večjo krizo?

Nemški jastrebi se še niso umirili. Po tem, ko jim je na rokah umrlo njihovo intelektualno dete (drastično varčevanje s kobajagi ekspanzivnimi učinki, ki sta jim ga podtaknila akademika Alesina in Ardagna, 2010), saj je varčevanje po nepotrebnem pahnilo celotno evro območje v dveletno recesijo in na koncu zaradi trgovinske povezanosti med državami udarilo nazaj tudi po Nemčiji (ki se je lani reševala prav s povečanim javnim trošenjem!), so se oprijeli nove, enako bolane, intelektualne ideje, ki jo oktobra lani lansiral IMF. Nemška Bundesbanka je predlagala, da bi evrske države, ki jim grozi insolventnost, morale pred uradno prošnjo za mednarodno pomoč uvesti enkratni davek na premoženje državljanov.

IMF je lani oktobra v razmislek ponudil možnost, da bi za znižanje visokih dolgov države morale razmisliti o uvedbi enkratnega davka na premoženje. Po oceni IMF bi z davčno stopnjo 10% lahko pokrili povišan dolg držav v času krize. Pri tem IMF sicer izhaja tudi iz tega, da bi tak enkratni davek padel predvsem po bogatejših. S tem bi države nekako nadomestile izpad fiskalnih prihodkov, ki se je zgodil zaradi zmanjšanja progresivnosti davčnih stopenj na dohodke v preteklih desetletjih, kar je tudi vplivalo na povečanje neenakosti. Tak davek bi torej po mnenju IMF zmanjšal javne dolgove držav, hkrati pa tudi zmanjšal premoženjske razlike med državljani.

Bundesbanka je tako samo reciklirala idejo IMF, vendar pa za svoje lastne cilje.

Tak predlog ni na mestu in absolutno ni potreben. Vendar pri tem nimam namena braniti tistih z večjim premoženjem oziroma tistih, ki imajo premoženje (saj bi to udarilo po vseh, ki imajo nepremičnine ali premično premoženje). Pač pa proti temu govori ekonomska logika in potencialno negativni učinki za dolgoročno rast in stabilnost.

Sedanji povečani javni dolgovi držav niso trajni, pač pa so posledica financiranja stroškov krize in jih bo mogoče postopno odpraviti z višjo gospodarsko rastjo. Večina razvitih držav je bila v takšnih situacijah že večkrat, običajno po vojnah ali po hudih gospodarskih krizah, in vse države so javni dolg (kot razmerje med dolgom in BDP) postopno znižale v obdobju 10 – 20 let z višjo gospodarsko rastjo. Nobena izmed njih se ni zatekla k tako drastičnemu ukrepu.

Hitro znižanje javnega dolga ni nobena ekonomska nujnost, saj se je pokazalo, da države z višjim dolgom ne rastejo počasneje (če kontroliramo za razvitost držav). Za edino študijo, ki je to trdila (Reinhart in Rogoff, 2010; glejte tukaj in tukaj), so ugotovili, da je manipulirala s podatki in se je izkazala kot neverodostojna.

Torej, nobena panika ni potrebna in ideje Bundesbanke je treba že v kali zatreti. Če bi upoštevali te ideje Bundesbanke, bi se vrnili v 1920. leta, ko so države zmagovalke prve svetovne vojne od Nemčije zahtevale visoko in hitro poplačilo vojne škode, kar je Nemčijo pahnilo v hudo krizo in hiper-inflacijo). Prav zaradi te izkušnje zavezniki po drugi svetovni vojni od Nemčije niso zahtevali hitrega in visokega poplačila vojne škode, pač pa so ji dali na voljo visoke kredite, da se je gospodarsko postavila na noge in kasneje zelo postopno poplačala vojno škodo in kredite.

Nemčija bi se iz teh lastnih zgodovinskih izkušenj morala naučiti, da od dolžnika lahko dobiš povrnjen denar le, če mu omogočiš, da se postavi na noge, ne pa da ga z drastično izterjavo ali davčnim primežem potisneš v globoko krizo ali celo v bankrot.

%d bloggers like this: