Marko Golob in izgubljenih 47.5 mio evrov

Mhm, tale zapis v Financah pove bistvo nacionalno-interesne histerije, ki jo zganjajo France Križanič, Marko Golob et consortes. Oni so za nacionalni interes, zapitek pa naj plačajo davkoplačevalci. Najprej smo v 20 letih izgubili 3.8 milijarde evrov v NLB, 1.45 milijarde evrov smo izgubili v izgubaškem TEŠ 6, zdaj pa sta Golob in Križanič še lastnoročno v smeti vrgla 47.5 mio evrov, za kolikor sta prisilila tri državne družbe (Pošta Slovenije, Eles in GEN energija), da prisilno dokapitalizirajo NKBM. Ta kapitalski vložek je bil ta teden zradiran. Vržen stran. V smeti.

“Sedaj čakamo dvig vrednosti. To se še ni zgodilo, se pa bo. In to za nekajkrat.” Tako je poleti 2011 rast delnice NKBM, v nakup katere je ‘prisilil’ tri državne družbe, napovedal takratni finančni minister Franc Križanič

A z včerajšnjim ‘radiranjem’ delnic NKBM je dokončno in v celoti izgubljen tudi 47,5 milijonski vložek v NKBM, ki so ga spomladi 2011 po scenariju takratnega vodstva državne agencije AUKN in finančnega ministrstva morale vplačati tri državne družbe – Pošta Slovenije, Eles in GEN energija.

Spomnimo, čeprav je aprila 2011 med tujimi vlagatelji (še) obstajal interes za dokapitalizacijo druge največje banke po ceni osem evrov za delnico, je takratni državni vrh skupaj z Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) odločil, da mora država ubraniti svoj delež v banki. Ker denarja v proračunu ni bilo, so morale 47,5 milijona evrov prispevati državne družbe Eles, GEN energija in Pošta Slovenije. Poznavalci trdijo, da je odločitev zrasla v krogu takratnega finančnega ministra Franca Križaniča in člana uprave AUKN Marka Goloba.

Vir. Finance

Golob & Križanič: bosta odgovarjala za teh izgubljenih 47.5 mio evrov s svojim premoženjem?

5 responses

  1. Ježeš, Jože zdaj pa še Ti. Izgleda, da je nekdo lepo koordiniral tole akcijo, ker prihajajo identična vprašanja naenkrat iz več strani. Ker vem o tej stvari nekaj več kot Ti, mi dovoli da Ti vso stvar razložim.
    AUKN bi lahko razpolagala s premoženjem države samo na osnovi sprejete Strategije upravljanja, ki pa je ni bilo mogoče sprejeti ker ministrstva kljub odločitvi Pahor-jeve vlade, niso pravočasno pripravila sektorskih politik, ki so bila obvezna podlaga za strategijo. V teh pogojih je lahko AUKN v skladu z zakonom (ZUKN) razpolagala z naložbami samo pod pogojem predhodnega soglasja Vlade RS in Državnega zbora. Vlada je o dokapitalizaciji NKBM odločala na 116. (dne 13.1.2011) in 118. seji (dne 27.1.2011) in v zvezi z dokapitalizacijo NKBM predvsem nedvoumno odločila :

    „ ….Vlada bo dokapitalizacijo izvedla iz sredstev upravljanja s premoženjem“

    Odbor za finance in monetarno politiko Državnega zbora je o dokapitalizaciji NKBM odločal dne 6.4.2011 in brez enega samega glasu proti (tudi tistih strank, ki so par tednov kasneje nabijale AUKN) odločil:

    „Odbor za finance in monetarno politiko od Vlade in AUKN pričakuje, da do sprejema strategije upravljanja državnih kapitalskih naložb RS obravnavata kapitalsko naložbo v NKBM kot strateško naložbo in ukreneta vse potrebno, da se skupni neposredni in posredni delež države v NKBM ne zmanjša pod delež, ki ga je imela skupaj država pred začetkom dokapitalizacije NKBM neposredno in posredno preko družb v državni lasti. „

    AUKN je s tem, ko je sledila sklepom Vlade RS in Državnega zbora predvsem spoštovala Zakon. Morala ga je. AUKN je imela namreč popolno svobodo v upravljanju s podjetji, v razpolaganju (prodaji, nakupu in zamenjavi) s kapitalskimi deleži pa nobene. Morala je slediti navodilom Vlade in DZ.

    AUKN svoje mnenje v zvezi z dokapitalizacijo NKBM posredoval pravočasno in večkrat, nazadnje 16.3.2011 tako Vladi RS, Državnemu zboru, Banki Slovenije kot tudi NKBM (zaupno pismo je samo nekaj ur po odpošiljanju objavil časnik Finance!!! Čudno kaj?). Takrat smo opozarjali, da banka ni pripravljena na kotacijo na mednarodnih borzah ker se proces prestrukturiranja banke še ni niti začel in tudi zato ker obstajajo primernejši načini reševanja kapitalske ustreznosti tj. z dezinvestiranjem. To je to, kar je kasneje dejansko začelo izvajati novo vodstvo. Prav tako smo že takrat zahtevali, da se bistveno izboljša stroškovna učinkovitost banke, saj s tako učinkovitostjo (CIR nad 60%) banka ni bila primerna za kotacijo na varšavski borzi. Imeli smo tudi cenitev investicijske banke ING in strokovnih služb KAD-a, ki so ocenjevale potencial vrednosti delnice banke bistveno višje kot je bila kasnejša dokapitalizacijska. V pismu MF oktobra 2010, ko je NKBM prosila MF za soglasje za dokapitalizacijo, so obljubljali dokapitalizacijsko ceno okoli 15 evrov na delnico. S tem, da naj bi dokapitalizacijska sredstva uporabili za nadalnje kapitalske naložbe. Pazi, sredi bančne krize bi oni trošili nov kapital na kapitalskih naložbah, ki so 100% odbitek pri izračunu kapitalske ustreznosti!!! Za to ga takrat sigurno niso rabili. Še najbližja (najnižja) ocena vrednosti je bila iz interne AUKN-jeve analize NKBM in poljskih bank, ki so kotirale na Varšavski borzi. AUKN v principu ni nikoli nasprotovala dokapitalizaciji NKBM, smo pa opozarjali (v zgoraj omenjenem pismu iz 16.3.2011), kaj pomeni morebitna neuspešna kotacija NKBM za druge slovenske družbe, ki bi želele pridobivati svež kapital na tujih borzah. Da smo žal imeli prav, kaže tako nadaljnje poslovanje banke, rezultati kotacije NKBM na Varšavski borzi in nenazadnje politika prestrukturiranja poslovanja in dezinvestiranja, ki ga izvaja novo vodstvo NKBM.

    Pravočasno smo Banko Slovenije, Ministrstvo za finance, predsednika vlade Pahorja opozorili tudi na potencialni kriminalni aspekt poslovanja NKBM kar se je kasneje prav tako pokazalo v ukrepih NPU. Bili smo prvi, ki smo iniciirali preiskave v NKBM, kasneje smo skupaj z NPU tudi aktivno sodelovali v preiskavi, naj omenim, da smo že junija 2011 zahtevali menjavo NS banke (zamenjali smo približno polovico članov) in kasneje preostanek še februarja 2012. Junija 2011 smo sprožili preiskavo s strani BS. Je pa res, da je BS potem rabila 2 meseca in pol, da je formirala ekipo, ki je potem delala 5 tednov, da bi potem, šele po direktnih grožnjah kriminalistov, da bodo zahtevali odločbo sodišča, poročilo izdala 4 mesece in pol kasneje. Maja 2012 smo kot delničarji zahtevali kot sklep skupščine uvedbo posebne revizije, na kar finančno ministrstvo pod vodstvom ministra Šušteršiča ni dalo soglasja. Kaj misliš, zakaj ne?

    Potreba po dokapitalizaciji državnih bank izvira predvsem iz prekomerne kreditne ekspanzije bank v obdobju 2004 do 2008 kot tudi iz premajhne pozornosti Vlade RS do kapitalske krepitve bank ter netransparentnosti bančnih poročil, ki so sicer takrat za NKBM izkazovale nadpovprečen obseg oblikovanih rezervacij. Izrecno smo takrat kontaktirali revizorje, ki so bili mnenja, da je vrednotenje naložb več kot ustrezno. Poslovna poročila so bila vsa revidirana brez zadržka. Obtoževati AUKN je isto kot bi krivili delničarje ENRON-a, ki je bankrotiral en dan po tistem, ko je še imel AAA rating. V primerjavi z ostalimi državami Evro-območja smo v Sloveniji ob nastanku finančne krize krepitvi kapitalske ustreznosti bank namenili relativno bistveno manj sredstev kot druge primerljive države. Sanacija banke bi namreč zelo verjetno padla na pleča davkoplačevalcev tudi v primeru, da država leta 2011 ne bi sodelovala, če pa bi privatni lastniki problem kapitalske ustreznosti reševali tako kot so to podružnice tujih bank pri nas, namreč z radikalnim zmanjšanjem obsega kreditov, pa bi bili narodno gospodarski stroški, še posebno v štajerski regiji, po mojo oceni bistveno večji od stroškov katerekoli druge oblike državne intervencije. Navsezadnje je tudi EBA (European banking authority) v svojem navodilu izrecno priporočala, da sistemske banke (kar NKBM je) rešujejo problem kapitalske ustreznosti z večanjem kapitala in ne na račun zmanjšanja obsega tvegane aktive.

    In za konec. Če bi še enkrat imel priložnost, ali bi spet ravnal tako? Absolutno, samo še bolj bi vztrajal na takojšnji zamenjavi NS in posredno Uprave banke. S tem bi verjetno dezinvestiranje, stroškovna sanacije banke in pa aktivno prestrukturiranje podjetij steklo bistveno hitreje, skupni strošek za davkoplačevalcev pa bi bil verjetno nižji. Pa ne da z Danilom Grašičem nisva poskusila, ampak v prvi rundi (junija 2011) nisva dobila podpore niti Dagmar niti Sveta agencije. Ta je prišla tele februarja 2012, ko so so nakopičili dodatni dokazi.
    Kdo je kriv, boš vprašal? Mislim, da velik del krivde nosite “mladoekonomisti”, ki ste od 2009 naprej, ko so ostale Evropske države metale desetine % BDP v podporo domačih bank, histerično vpili proti dokapitalizaciji, naivno misleč, da boste s prodajo bank rešili problem. Če bi takrat z milijardo podprli kapital domačih bank (kar je 4 krat manj kot sedaj, da ivmesne izgube BDP niti ne omenjam), rajting države niti približno ne bi tako padel (glavni vzrok je bil podkapitaliziranost bančnega sektorja), kriza pa bila neprimerno manjša od današnje.

    Lepo Te pozdravljam. Marko

  2. Marko,
    ne nakladaj. Šlo je za predlog, ki je zrasel na tvojem zelniku, ti pa lahko zdaj navedeš kopico vladnih in parlamentarnih sklepov, ki so kakorkoli ex post podprli oziroma ne nasprotovali tej idiotski prisilni dokapitalizaciji (mimogrede, takrat sem napisal oster komentar proti temu kretenizmu). Dejstvo je, da se ja ta predlog in ta vaš dekret izkazal kot katastrofalno napačen in kot katastrofalno drag.

    Če bi imela navedena podjetja zasebne lastnike, bi te lahko in morali tožiti za to prisilno dokapitalizacijo, s katero si jih oškodoval. V imenu državljanov in davkoplačevalcev bi te morali tožiti.

    O kakšnih dokapitalizacijah bank v velikem obsegu govoriš? Nobena dokapitalizacija bank ne zaleže, kadar se kreditni portfelj zaradi velike zadolženosti komitetntov in poglabljajoče krize naglo poslabšuje. To je lekcija zadnjih 80 let finančnih kriz. To je lekcija japonsek bančne krize iz 1990-ih. To je lekcija, na podlagi katere so ZDA šle v TARP program. Slabi del portfelja je treba pobrati ven in prekiniti povezavo med slabimi komitetnti in banko, sicer eni druge vlečejo v globino vse večje in večje luknje. Nakar za seboj potegnejo še državo, ko jim priskoči na pomoč.

    Ne mislim s teboj polemizirati, ker je očitno, da je zgodovina tvojo ideologijo razgalila in postavila na laž. Ni mi sicer jasno, kako lahko spiš, po tej katastrofi, ki si jo pustil za seboj.

    Ampak bom prijazen za konec in ti bom navedel samo nekaj virov, nekaj študij, ki so analizirale reševanje bančnih kriz v zadnjem stoletju. Ne verjamem, da si se pripravljen kaj naučiti, toda morda bo kdo drug, ki je manj ideološko obremenjen.

    Caprio, Jerry and Daniela Klingebiel, 1999, “Episodes of Systemic and Borderline Financial Crises”, Mimeo, World Bank, October, Washington, D.C.
    Claessens, Stijn, Simeon Djankov and Daniela Klingebiel, 2001, “Financial Restructuring in East Asia: Halfway There?” in Resolution of Financial Distress (Stijn Claessens, Simeon Djankov, and Ashoka Mody, eds.), World Bank Institute, Washington, D.C.
    Claessens, S., Klingebiel, D., & Laeven, L. (2001). Financial restructuring in banking and corporate sector crises: What policies to pursue? (No. w8386). National Bureau of Economic Research.
    Claessens, S., Klingebiel, D., & Laeven, L. (2004). Resolving systemic financial crises: Policies and institutions (Vol. 3377). World Bank-free PDF.
    Claessens, S., Klingebiel, D., & Laeven, L. (2005). Crisis resolution, policies, and institutions: empirical evidence. Systemic Financial Crises: Containment and Resolution, 169, 196.
    Claessens, S., Dell’Ariccia, G., Igan, D., & Laeven, L. (2010). Cross‐country experiences and policy implications from the global financial crisis. Economic Policy, 25(62), 267-293.
    Domac, Ilker, and Giovanni Ferri, 1999, “The Credit Crunch in East Asia: Evidence from Field Findings on Bank Behavior”, mimeo, World Bank, Washington, D.C.
    Haggard, Stephen, 2001 “The Political Economy of Financial Restructuring in East Asia,” in Resolution of Financial Distress (Stijn Claessens, Simeon Djankov, and Ashoka Mody, eds.), World Bank Institute Washington, D.C.
    Honohan, Patrick and Daniela Klingebiel, 2000, “Controlling the Fiscal Costs of Banking Crises”, Policy Research Working Paper 2441, World Bank.
    Honohan, P., & Laeven, L. (Eds.). (2005). Systemic financial crises: Containment and resolution. Cambridge University Press.
    Klingebiel, Daniela, 2001, “The Role of Asset Management Companies in the Resolution of Banking Crises,” in Resolution of Financial Distress (Stijn Claessens, Simeon Djankov, and Ashoka Mody, eds.), World Bank Institute, Washington, D.C.
    Krueger, Anne, and Aaron Tornell, 1999, “The Role of Bank Restructuring in Recovering from Crises: Mexico 1995-98”, NBER Working Paper 7042.
    Laeven, L. (2001). Insider lending and bank ownership: The case of Russia. Journal of Comparative Economics, 29(2), 207-229.
    Stone, Mark, 2000b, “The Corporate Sector Dynamics of Systemic Financial Crises”, Policy Discussion Paper 00/114, International Monetary Fund, Washington, D.C.
    Westbrook, Jay, 2001, “Systemic Corporate Distress: A Legal Perspective,” in Resolution of Financial Distress (Stijn Claessens, Simeon Djankov, and Ashoka Mody, eds.), World Bank Institute, Washington, D.C.
    Zistler, M. (2010). Banking Crises; Determinants and Crises’ Impact on Fiscal Cost and Economic Output.

  3. Jože, hvala. Izjemno rad se učim in veliko berem, ampak za razliko od univerzitetnih profesorjev moram to ob vseh aktivnosti, štirih otrocih in zahtevni ženi, početi v skromno odmerjenem prostem času. Za to se v večji meri naslonim na izkušnje praktikov. Univerzitetne profesorje sicer grozno spoštujem, ampak pri srcu so mi vseeno za kanček bolj bolj tisti, ki si z delom tudi praktično umažejo roke. Eni od takih so v Mckinsey-u. Že pred časom je izšel v Mckinsey Quaterly odličen članek (https://www.mckinseyquarterly.com/article_print.aspx?L2=10&L3=51&ar=2487) njihove banking group, ki govori o načinih sanacije bank. Po njihovem problem ni tako enostaven kot ga poskušaš predstaviti. Tam npr. pravi, da je smiselno oblikovati interno slabo banko kot SPV (kaj šele na nacionalnem nivoju), šele takrat, ko obseg slabih terjatev preseže 20% in ko se srečuješ s homogenimi terjatvami. Pri nas, če upoštevaš realna vrednotenja, oblikovane popravke in ne scenarije z 10% padcem BDP, smo še pod tem nivojem. Predvsem pa smo bili daleč pod tem nivojem leta 2009. Bi bilo smiselno takrat oblikovati slabo banko? Po mojem ne. Tudi strokovnjaki iz McKinsey-a so tega mnenja. Mislim, da jih ne bi odpravil s spiskom literature. Ko sem še delal v Sydney-u sem en čas stanoval pri gospe, ki je bila glavna knjižničarka pri McKinsey Australia. Da bi ti videl njihovo knjižnico!

    Kar se pa moje iniciative pri NKBM tiče, si spet zgrešil. Malo me moti ker tako samozavestno trosiš napačne in nepreverjene informacije, ki jih potem neokonzervativna trobila kot Finance zvesto povzemajo. Pa te ne bom tožil, brez skrbi. Resnica je, da sem bil osebno zadolžen za NLB, ki je bila moja prva skrb in ne za NKBM. Sem pa kolege vsekakor kasneje močno podprl. In ni mi žal.

  4. Uf,udarila sta se dva “velika”.Eden teoretik,drugi,kao praktik.Komu verjeti?Eden v teoriji dokazuje nekaj,drugi v praksi dela drugače.Prvi bi s svojimi teoretičnimi prijemi sicer lahko povzročil posredno škodo,drugi s svojimi dejanji škodo povzroča neposredno.
    Jaz bi se odločil za prvega.Zakaj?Sicer nisem preveč izobražen in sem brez izkušenj na področju “višje finančne matematike”,vendar mi moja kmečka pamet narekuje,da nikoli ne vlagam v nekaj,kar že vnaprej da slutiti na propad.

  5. Najmanj, kar lahko stori drzavni funkcionar ali uradnik, ali katerikoli clovek na funkciji, se posebej, če se je ta v javni sferi, da se zaradi funkcije same in v njen bran zoperstavi vsakemu pritisku in če ne gre drugače odstopi. Zelo preprosto. Izgovore o tem kdo in kaj in kako in kdaj ga je v kaj primoral, prisilil ali whatever so popolnoma nesmiselni. In ja. 50 miljonov javnega denarja je tudi z vašim blagoslovom spuhtelo v zrak. So simple.

%d bloggers like this: