Izgledi za 2014: Trije žarki upanja in dve čeri

Septembra sem pisal o tem, da so avgustovske novice o izhodu evrskega gospodarstva iz recesije podobne mlačnemu začetku poletja na Aljaski in da to ne pomeni resničnega okrevanja. Nisem se zmotil, v tretjem četrtletju se je evrsko gospodarstvo spet zaustavilo. Napisal sem tudi, da do trajnejšega okrevanja ne more priti, dokler ne bo EU spremenila ekonomske politike. Predvsem politike glede fiskalne konsolidacije. *

Nekateri znaki kažejo, da Evropska komisija (EK) in Evropska centralna banka (ECB) spreminjata smer ekonomske politike, kar bi utegnilo tudi evropski nasedli tanker naslednje leto pognati v gibanje. Naslednje leto bo »gostilo« nekaj dogodkov, bodisi sprememb v ekonomski politiki bodisi institucionalnih sprememb, ki lahko odločilno vplivajo na trajnejši pregon temnih oblakov iznad evro območja in iz naše podalpske kotline. Med njimi so predvsem sanacija bank in finančno prestrukturiranje podjetij pri nas, vseevropski bančni stresni testi, sprememba ekonomske politike EU, uveljavitev skupnega evropskega nadzornega bančnega mehanizma ter reševalnega mehanizma ESM in uveljavitev negativnih depozitnih obrestnih mer pri ECB. V svetu pa utegne največ potencialnih preglavic povzročiti umik kvantitativnega sproščanja s strani Fed.

Dogodek št. 1: Sanacija bank in finančno prestrukturiranje slovenskih podjetij

Ključni dogodek naslednjega leta za Slovenijo bo začetek sanacije bank in finančnega prestrukturiranja podjetij. Gre za zadevo, ki se zgodi enkrat na generacijo. Po pomenu za razvoj države gre za zadevo, ki jo lahko primerjamo morda le z obnovo po vojni porušenega gospodarstva ali za prestrukturiranje gospodarstva in prehod iz socialističnega v tržni gospodarski sistem, ki sta se zgodila hkrati z osamosvojitvijo. Pri tem sploh ne pretiravam.

Procesa sanacije bank in množičnega razdolževanja gospodarstva bosta potekala vzporedno. Pri tem je sanacija bank zgolj administrativni proces, v katerem bodo banke v zameno za slabe kredite, ki jih bodo prenesle na slabo banko, od države dobile državne obveznice, ki jih bodo lahko pri ECB zamenjale za likvidnostna sredstva, ter svež kapital, s katerim bodo zagotovile zahtevano kapitalsko ustreznost. Oboje je stvar administrativne operacije oziroma preknjiženja na računih. V hipu bomo dobili banke, ki bodo očiščene in hiper kapitalsko ustrezne ter tako v kondiciji, da lahko začnejo kreditirati.

Problem pa je v tem, da banke ne bodo imele komu posojati, če ne bo hkrati prišlo do finančne sanacije njihovih komitentov. Gospodarstvo je bolano še bolj kot banke. Bančna luknja je zgolj (tekoča) zrcalna slika prevelikih dolgov podjetij. Brez očiščenja teh dolgov v podjetjih, brez njihovega finančnega prestrukturiranja in dokapitalizacije jim banke ne bodo mogle posoditi niti centa več kot danes, pač pa jim bodo zadolžena podjetja spet pokvarila očiščene bilance. Hkrati s sistemsko sanacijo bank je zato treba opraviti tudi sistemsko razdolžitev podjetij. Tudi ta ukrep načeloma izgleda zgolj kot administrativni ukrep. S prenosom slabih kreditov na slabo banko se bodo nanjo hkrati z njimi prenašala tudi lastniška upravičenja ter zavarovanja in poroštva. Slaba banka bo dolgove posameznega podjetja do različnih bank konsolidirala in spremenila v lastniški kapital v teh podjetjih, te lastniške deleže pa nato prodajala na trgu.

Toda ta operacija je bistveno bolj zahtevna od administrativne sanacije bank. Bistvo te operacije je v finančnem prestrukturiranju podjetij. Mnoga izmed podjetij so nesolventna in jih bo treba likvidirati. Nova stečajna zakonodaja naj bi zagotovila hitro likvidacijo podjetij, ki niso sposobna preživetja ter ohranitev zgolj zdravih jeder in njihovo hitro revitalizacijo. V podjetjih, ki imajo zdrava jedra, pa bo treba izvesti hitro finančno prestrukturiranje, kar pomeni odpise dolgov in zagotovitev svežega kapitala. V mnogih podjetjih bo potrebno tudi poslovno prestrukturiranje, fokusiranje zgolj na najboljše proizvode in iskanje novih trgov. Vse skupaj pa bo zahtevalo iskanje menedžerskih ekip ter svežega kapitala za vsako izmed teh prezadolženih podjetij.

Obseg te »operacije« je ogromen. Po oceni Banke Slovenije iz leta 2012, naj bi dolg 257 najbolj zadolženih podjetij predstavljal glavnino slabih terjatev bank, 30 večjih podjetij pa naj bi imelo obveznosti v višini polovice bančne luknje. Danes to pomeni, da ima 30 največjih podjetij vsaj za okrog 4 milijarde evrov slabih keditov, od tega samo Mercator za 1 milijardo evrov. Za teh najmanj 30 podjetij, najbrž pa kar za več kot 100 podjetij, bo treba poiskati usposobljene menedžerske ekipe in treba bo poiskati sveži kapital na trgu za njihovo dokapitalizacijo. Za tiste, ki se še spomnite Slovenske razvojne družbe (ali po domače »hiralnice podjetij«) iz 1990. let: proces finančnega prestrukturiranja podjetij danes bo administrativno bistveno bolj zahteven, predvsem pa bo moral biti bolj učinkovit. Če si želimo, da največja slovenska podjetja preživijo in da bodo uspešna, bo moral ta proces njihovega razdolževanja in prestrukturiranja temeljiti na zasebnem kapitalu. Potrebno bo privabiti strateške partnerje in institucionalne vlagatelje. To pa v bistvu pomeni, da bomo pri nas 20 let kasneje (ali prepozno) opravili temeljito privatizacijo gospodarstva. Če bi jo naredili takrat kot druge nekdanje socialistične države, v krizo takšnih razsežnosti ne bi nikoli zašli.

Vendar pa je uspešnost tega procesa ključno odvisna od zunanjega okolja. Slovensko prestrukturiranje gospodarstva po letu 1991 ne bi bilo uspešno, če ne bi imela Slovenija zagotovljenih odprtih tujih trgov in naraščajočega evropskega povpraševanja po slovenskem izvozu. Brez tega bi bilo prestrukturiranje naših podjetij zaradi izgube jugoslovanskih trgov in izpada domačega povpraševanja izjemno boleč in dolg proces. Enako velja danes. Če evropsko gospodarstvo v naslednjem letu ne bo raslo, slovensko gospodarstvo kljub finančnemu prestukturiranju in očiščenim bankam ne bo moglo iziti iz globoke krize. Brez povečanega povpraševanja iz EU nam nobena bančna sanacija in nobena razdolžitev podjetij ne more pomagati. Robustnega okrevanja evropskega gospodarstva pa ne bo brez sprememb ekonomske politike in institucionalnih sprememb.

Dogodek št. 2: Sprememba ekonomske politike EU

Kot sem omenil že uvodoma, zadnji dogodki kažejo, da EK in ECB spreminjata smer ekonomske politike. EK je že marca letos priznala, da je zahteva po hitri fiskalni konsolidaciji držav članic bila napaka. Napaka, ki je pognala celotno evrsko območje v novo recesijo in stala več kot 3 milijone (po nepotrebnem) izgubljenih delovnih mest. Relativno mile ocene in zgolj priporočila EK ob oceni proračunov članic iz sredine novembra kažejo spremenjeno politiko EK. EK ne zahteva več hitrega zmanjšanja proračunskih primanjkljajev, pač pa bodo članice dobile na voljo več časa.

Druga ključna sprememba v ekonomski politiki je znižanje ključne obrestne mere ECB na zgolj 0.25%. ECB je to storila tik pred objavo podatkov o gospodarski aktivnosti v tretjem četrtletju, iz katerih je bilo jasno, da okrevanja evrskega gospodarstva ni na vidiku. Ta poteza ECB signalizira, da želi ECB v bodoče ob cilju cenovne stabilnosti bolj aktivno zasledovati tudi politiko polne zaposlenosti. Toda samo znižanje obrestne mere ne bo prineslo preobrata. Ker se v razvitih državah nakazuje dolgo obdobje deflacije in gospodarske stagnacije, bo ECB morala v prvi vrsti bistveno zvišati inflacijski cilj s sedanjih 2% na 4 do 5%. Z inflacijo na ravni 4 do 5% bi realne obrestne mere postale negativne, kar bi zmanjšalo stroške dolga podjetjem in povečalo njihovo investicijsko dejavnost. (Pri tem pustimo ob strani problem, da bo Nemčija naredila vse, da do povišanja inflacijskega cilja ECB ne bi prišlo)

Toda tudi samo povišanje inflacijskega cilja ne bo dovolj. Banke v evrskem območju zaradi velike negotovosti in recesije nočejo posojati denarja. Likvidnostna sredstva, ki jih zelo ugodno dobijo od ECB, držijo pri sebi oziroma jih nesejo nazaj in deponirajo pri ECB. ECB se že nekaj časa poigrava z ukrepom, da bi obračunavala negativno obrestno mero na depozite bank. To pomeni, da bi banke morale plačati, da lahko svoje depozite hranijo pri ECB. Ta drastičen ukrep naj bi banke prepričal, da začnejo več posojati gospodarstvu. Morda bo že decembra ECB tak ukrep tudi napovedala. Toda še tako drastični ukrepi ECB, skupaj z višjo zasledovano inflacijo, visokimi likvidnostnimi posojili in ničelno obrestno mero, ne morejo bank prisiliti v večjo kreditno aktivnost, če ni gospodarskega okrevanja. Oboje, bolj agresivna monetarna (in ekspanzivna) politika ob signalizirani bolj ohlapni fiskalni politiki, pa bi vendarle morda lahko uspeli preobrniti sentimente v gospodarstvu in obrniti gospodarske kazalce navzgor.

Dogodek št. 3: Uveljavitev skupnega evropskega nadzornega bančnega mehanizma ter reševalnega mehanizma ESM

Konec naslednjega leta naj bi zaživel skupen evropski bančni nadzor nad sistemsko pomembnimi bankami v državah članicah. Ta ukrep naj bi poskrbel za to, da v bodoče zaradi boljšega ex-ante nadzora nad sistemsko pomembnimi bankami ne bi več prihajalo do tako uničujočih bančnih kriz. Če pa bi v kateri izmed bank ali držav do bančne krize vseeno prišlo, bi banke reševali s skupnim evropskim mehanizmom in ne več prek javnih financ posameznih držav. S tem bi preprečili, da se bančna kriza prenese v krizo javnih financ posameznih držav.

Vzporedno s skupnim bančnim nadzornim mehanizmom naj bi zaživel tudi skupni evrospki stabilnostni mehanizem oziroma sklad ESM. Vloga ESM sklada je pomoč pri sanaciji nasedlih bank v obliki njihove neposredne dokapitalizacije. To pomeni, da bi banke v težavah, ki jih ne morejo dokapitalizirati zasebni lastniki, ob delnem sodelovanju matične države dokapitalizirali iz evropskih sredstev. ESM bi v tem procesu pridobil navadne delnice oziroma lastniške deleže v bankah, ki bi jih nato lahko prodal na trgu. S tem se bo iztekla tudi sedanja vloga ESM, katere namen je bilo zagotavljati posojila državam za sanacijo bank, seveda v zameno za strukturne reforme in ureditev javnih financ.

Dogodek št. 4: Pan-evropski bančni stresni testi

Do uveljavitve skupnega evropskega bančnega nadzora ne more priti brez predhodnega pregleda kvalitete sredstev sistemsko pomembnih bank ter nihove dokapitalizacije s strani lastnikov. Ali z drugimi besedami, države članice ne želijo prevzeti odgovornosti za »gnila jajca« med bankami, ampak le nad bankami, ki bodo v skupen nadzor vstopile zdrave in primerno dokapitalizirane. V ta namen bodo naslednje leto, v precejšnji meri po slovenskem vzoru, v 130 sistemsko pomembnih evropskih bankah narejeni rigorozni bančni stresni testi, ki naj bi razkrili pravo kvaliteto sredstev bank.

Ti stresni testi utegnejo prinesti precejšnje šoke v mnogih državah, tudi v tistih, ki imajo načeloma zdrave banke. Nekatere banke teh stresnih testov morda ne bodo preživele in jih bo treba likvidirati, nekatere pa bodo potrebovale obsežne dokapitalizacije s strani lastnikov. Če zasebni lastniki tega ne bodo sposobni, bodo morale vskočiti države in nacionalizirati banke, kar bo seveda povečalo pritisk na javne finance. Tukaj bo potrebna koordinirana akcija med EK, ECB in članicami, kar pomeni predvsem dokapitalizacijsko pomoč iz ESM sklada, nadaljevanje ohlapnejše fiskalne politike ter zagotavljanje likvidnostne podpore ECB. Če tega ne bo, utegne v evrskem območju slediti še ena, tretja recesija po letu 2008.

Na koncu poti, ko bodo sistemske banke urejene in ko bo evrsko gospodarstvo okrevalo, lahko pričakujemo, da bodo evropske banke spet vzpostavile obsežnejšo kreditno aktivnost. Veliko »če-jev« je na tej poti in veliko naporov in predvsem pragmatizma bo potrebno, da se proces sanacije in rekonstrukcije evrskega območja uspešno odvije in konča v zaželjeni smeri.

Dogodek št. 5: Umik kvantitativnega sproščanja s strani Fed

Če je bila v zadnjih treh letih največja ovira za robustnejše okrevanje razvitih držav in pospešitev usihajoče gospodarske dinamike v državah v razvoju popolna institucionalna zmeda ter kolaps javnih financ in evropskega gospodarstva, pa utegne v naslednjem letu največ težav povzročati umikanje ukrepov kvantitativnega sproščanja (t.i. »tapering«) s strani Fed. Da bi stimuliral gospodarsko rast, namreč Fed z nekonvencionalnimi ukrepi odkupuje ameriške vrednostne papirje in posledično v obtok vsak mesec pošlje za 85 milijard dolarjev dodatne likvidnosti. To omogoča, da se celoten finančni sistem tako v ZDA kot v državah v razvoju ne sesuje. Ko je letos poleti Fed napovedal, da razmišlja o počasnem umikanju tega ukrepa (da bi zmanjšal potencialne bodoče težave s povišano inflacijo), je prišlo na trgih do panike, kar je za seboj potegnilo padce borznih indeksov v ZDA ter likvidnostne in devizne težave v azijskih državah. Fed je kmalu zatem signaliziral, da do umika nekonvencionalnih ukrepov še ne bo prišlo tako kmalu in da ko bo, bo tak ukrep zelo postopen. Tudi bodoča predsednica Fed, Yanet Yellen, sedanja desna roka Bena Bernankeja, je signalizirala, da bo glede tega zelo skrbno ravnala, da ne bi ogrozila cilja polne zaposlenosti.

Toda z robustnejšim okrevanjem v Evropi ter posledično vrnitvijo optimizma na ameriške in azijske trge, bo Fed seveda moral prenehati z nekonvencionalnim denarnim spodbujanjem. To bo nedvomno imelo posledice za kupce ameriških državnih obveznic. Vprašanje je le, kako uspešno bo Yanet Yellen ta proces menedžirala in kako uspešno bo sodelovanje Fed s ključnimi državami v razvoju glede tega. Nezadovoljiva uspešnost obojega bi utegnila bodisi sprožiti nove finančne krize bodisi spodbuditi razmah deflacije v ZDA. To pa seveda pomeni podaljšano obdobje gospodarske stagnacije.

Kot vidite, so pred ekonomsko politiko in gospodarstvom naslednje leto oziroma naslednja leta izjemno veliki izzivi. Dve desetletji robustne rasti in relativne gotovosti glede gospodarskega okolja sta nepreklicno za nami. Negotovost, ki je pred nami, bi morda še najlažje primerjali s tisto v drugi polovici 1970-ih let. Razlika je le v tem, da je bil takrat za države glavni izziv, kako se spopasti z velikimi javnimi dolgovi v okolju visoke inflacije in gospodarske stagnacije (stagflacije), danes pa je izziv razvitih držav spopad z velikimi javnimi dolgovi v okolju deflacije in gospodarske stagnacije (deflacijska depresija). Toda inflacija je lažji problem od deflacije. Inflacija razvodeni dolgove, deflacija pa jih povečuje, ob tem pa še zmanjšuje spodbude za investicije in potrošnjo. Inflacijo se da odpraviti zelo hitro z zategnitvijo monetarne politike, deflacije pa se nikakor ne da izgnati s konvencionalnimi ukrepi.

Bodoči izzivi za vlade in centralne banke so izjemni. Le upamo lahko, da so se voditelji, predvsem evropski, iz preteklih kriz in iz lastnih napak v času sedanje krize naučili dovolj. Dovolj, da končno prinesejo več gotovosti v makroekonomsko okolje.

__________

* Izvorno objavljeno v Managerju

8 responses

  1. “To pa v bistvu pomeni, da bomo pri nas 20 let kasneje (ali prepozno) opravili temeljito privatizacijo gospodarstva. Če bi jo naredili takrat kot druge nekdanje socialistične države, v krizo takšnih razsežnosti ne bi nikoli zašli.”

    Celoten zapis je sicer impozanten. Gornji odstavek pa po moje ne drži. Takrat za to ni bilo nobene potrebe. Bolje bi bilo reči, da smo zapravili priložnost in nismo postali “druga Švica ali Avstrija na sončni strani Alp” z nordijskimi principi solidarnosti (to so bile takratne politične aspiracije in pričakovanja večine Slovencev).

    Zapravili smo priložnost, ampak ne zaradi postavitve izhodišč, temveč zaradi obnašanja političnih elit ter deležnikov v gospodarstvu v nadaljevanju. Destruktivno obnašanje je dobilo še izjemen in poseben pospešek ter postalo sistemsko pomembno po letu 2004. To obnašanje je bilo večinoma v neskaldju že s principi dobrega gospodarstvenika, to je pretežno z ZGD+ZFPPIPP+KPFN, da o guljufijah in kriminalu niti ne govorim.

    Si predstavljate kogarkoli, ki bi ob osamosvojitvi napovedoval novo tisočletje in napovedal deviantno “konjunkturno” ter nato še deviantno “proti krizno” obnašanje ter ravnanje vlad, BS ter bank in podjetij, ter s tem v mislih že takrat zastavil stvari kot jih sedaj predlagate za sedanjo situacijo !? Nimam besed. Če bi imeli relativno normalno delovanje sistema bi ustrezna razmerja nastajala postopoma. Že če bi spoštovali enostavna pravila zdravega finančništva in korporativnega upravljanja večjega »slovensko specifičnega« dela krize sploh ne bi bilo.

    V resnici pa so makroekonomija kot stroka ter politika preprosto spregledali sistemsko pomemben obseg destruktivnega obnašanja v navedenih obdobjih, ki ga je mogoče celo pravno okvlaificirati kot hujše malomarnosti. Politika ni samo spregledala ampak je bila tudi del tega deviantnega obnašanja. Pa je bilo na strokovni ravni potrebno samo pogledati, kako in s kakšnim obnašanjem subjektov makro agregati nastajajo in ali so deviantnosti (kot so negacije KPFN) sistemsko pomembne ter potem seveda pravočasno ukrepati. Na tak način se verjetno generira tudi večina tako imenovanih balonov. Sestop makroekonomije v analitiko kvalitete in kvantitete nastajanja agregatov (v bistvu gre za razumevanje stvarnega obnašanja posameznikov in sistemov) bi pomenil kar velik korak naprej. Samo še kriterialno bi se morala spustiti, pri presoji gornjega, na bolj konkretno raven – recimo na raven KPFN oziroma na raven zdravih finančnih principov.

    Pišem zato, ker se mi zdi sanacija načina obnašanja sistema pomembna in izgon finančnega primitivizma iz njega ključna za bodočo uspešnost. V podobno krizo kot Slovenija so sicer zapadle tudi druge države, ki pa niso imele nobene »socialistične« oziroma tranzicijske zgodovine. Tisto kar jim je skupnega je NAČIN delovanja sistemov. Tega, oziroma kot ste sami večkrat rekli “poslovni model”, je potrebno sanirati.

    Lep pozdrav Igor

    • Igor,
      Tokrat menim, da se motite. Zgodba je bolj prozaična: oblastniki so verjeli, da lahko v spregi z menedžerji (ki so bili nastvaljeni večinoma pred 1990, torej v prejšnjem sistemu) ustvarijo novo kapitalistično elito. Zato nismo imeli prave privatizacije, zato je bila davčna stopnja na kapitalske dobičke enaka 0 in zato sodišča in regulatorji trga niso delovali. Niso smeli delovati, da ne bi zmotili nastajanja nove kapitalske elite. Hoteli so “ruske tajkunske bližnjice”. Finančni primitivizem je samo pojavna oblika te širše strategije, njena nujna posledica.
      Evo, in ta “vizija” in strategija sta se s to finančno krizo zaleteli v zid. In bosta večinoma umrli – skupaj z nedonošeno novo kapitalsko elito.

      In na pogorišču bo zrasla nova, tista prava, zdrava kapitalska elita, ki bo pognala iz podjetništva in družinskih podjetij. Tako kot povsod po svetu.

      • Jože, odgovor Rogi-ju je po mojem napačen in preenostaven. Mislim, vsaj po tem kar sem doživljal zadnjo četrtino stoletja, pa sem imel priliko prva leta delati še v prejšnji državi, da je prave vzroke daleč najbolje zadel Franček Drenovec. Po mojih izkušnjah (žal si Ti še premlad, da bi to izkušnjo imel) je stara elita direktorjev imela nek odnos do podjetij, doživljali so jih večinoma (pustimo posameznike) kot svoje otroke, čutili so se odgovorne do delavcev in družbe. Ti ljudje so v nekaj verjeli, borili so se še za kaj, kar ni bila samo njihova korist. V 80-tih so bili ti ljudje že pretežno v podjetjih skaljeni profesionalci in ne več partijski aparatčiki.

        Problem, ki ga sem sam doživljal, so bili predvsem mladinci. Karieristi tako v prejšnjem sistemu, kot tudi po 1991. Na levi in desni, da smo pošteni. Ti razen v svoje koristi niso nikoli v nič verjeli. Nek tipično nemški paternalistični odnos direktorjev do podjetij (še kot izvršni direktor v Tobačni, tedaj v lasti nemške Reemtsme sem ga imel priložnost doživeti na lastni koži) kateremu je bil slovenski stil vodenja daleč najbolj podoben, je zamenjal tipični anglo-saški kulturni model vodenja (tudi te sem doživljal na lastni koži od IBM-a, Philipp Morisa do TCG-ja), kjer so delavci predvsem “assets”, firma pa predvsem “profit vehicle” brez odnosa do ostalih deležnikov. Za vsako ceno. Drnovšek je še nekaj časa ustavljal povodenj pohlepa, v začetku tega desetletja, še posebej pa po 2004, pa so se odprle vse zapornice.

        Teza, da je težav kriva odsotnost privatizacije je povsem zgrešena. Slovenija je imela kljub vsemu eno najbolje strukturiranih in vodenih procesov privatizacije v vzhodni Evropi. In še predem smo privatizirali podjetja tj. bolj ali manj vsa 90-ta leta, je takrat še samoupravno gospodarstvo, v pogojih krize ob katerih so moji zahodni sogovorniki skoraj padali v nezavest, naredilo orjaški in glede na razmere izjemno uspešni proces prestrukturiranja v katerem je približno 200.000 delavcev zamenjalo delovna mesta. Nosilna slovenska podjetja so bila in so še, več kot spodobno konkurenčna zahodnim podjetjem. Od Krke, Petrola, eleketrogospodarsva, Gorenja, pa do predvsem slovenskih bank. Zgodba o uspehu je bila povsem upravičena in zaslužena.

        Težave, ki smo jim priča so se v bistvu začele šele po izvedeni privatizaciji in po letu 2000 ter še posebej po 2004. To pa v vse večji meri že niso več bili predstavniki stare garde, temveč mladinci od Golobiča, Bavčarja do Južne in Janše, ki so se na oblast in do denarja in vpliva zavihteli v tranziciji. Val poceni denarja, pomanjkanje poslovnih izkušen in podhlep, ki ga je tedanja oblast (predvsem Janševa-vprašaj svojega kolega Kordeža) so potem ustvarili morilsko kombinacijo. Predvsem ta “se je zadela v zid” in ta “bo umrla”.

      • Marko,
        dajmo si že enkrat razčistit pojme in razmišljati objektivno in izven ideologije. Zadeva je sistemska. V času socializma ni bilo možnosti za privatizacijo, zato so bile spodbude menedžerjev drugačne. Oni so maksimirali svoje koristi s tem, ko so “igrali šerifa” v podjetju, v katerega so bili nameščeni. Ker podjetja niso mogli lastniško prevzeti, pa so ga obvladovali vsaj z avtoriteto, hkrati so skrbeli za svoj javni imidž prek sponzoriranja različnih dejavnosti v lokalnem okolju. Ne, ker bi bili tako dobri, ampak ker so s tem polirali svojo javno podobo v lokalnem okolju. Bili so pomembni, kolikor jim je sistem dopuščal (ta pa ni dopuščal velikih dohodkovnih in premoženjskih razlik).

        Ko se je spremenil sistem, so se s privatizacijo spremenile tudi spodbude za menedžerje. Mnogi (ne vsi) so nenadoma postali zelo pohlepni in so izkoristili zakonsko možnost internega odkupa delnic in nato odkupovanja delnic od ostalih zaposlenih (iz tistega obdobja imaš menedžerske prevzeme Hidrie, Kolektorja, BTC in številnih manjših podjetij). V velikih podjetjih (Lek, Krka, Petrol, NLB itd.) je bilo to zaradi velikosti nemogoče. Toda kjerkoli je bilo mogoče, so spodbude delovale v tej smeri, da prevzamejo podjetje, ki so ga vodili. Drugi val privatizacije, ki je zajel tudi srednje velika podjetja (Merkur, Laško, Istrabenz itd.), se je začel po letu 2004, ko se je denar tako močno pocenil, denarni tok pa tako močno rasel, da so si menedžerji upali iti v tako drage in tvegane prevzeme.

        Oba vala privatizacije sta bila politično sponzorirana. Prvi jasno s strani leveprovenience, saj so oni nastavili direktorje bodisi še v socializmu bodisi v 1990-ih, drugi pa iz obeh strani, saj je vsaka opcija hotela imeti svojo elito. Denar pa so dobivali iz “bankomatov” (NLB, NKBM, Abanka, Gorenjska banka, Factor banka, Probanka itd.)

        In v vsem tem obdobju so pravna država in regulatorji trga mižali ali aktivno gledali stran. Zadeva je bila sistemske narave. Ne gre za nekaj pohlepnih mladincev s primitivnimi metodami, ampak za sistem, ki jim je to omogočal. Bavčar in Šrot sta samo izkoristila možnosti. In seveda imela močno politično podporo.
        In ta sistem in ta vizija sta se zaleteli v zid. Česar sem zelo vesel.

  2. Jože, res gre za sistemsko stvar. V tem imaš prav. Je pa res, da ta sistem razumeva nekoliko drugače. Prvič motivacija. Ta ni tako zelo po principu Pavlova:impulz, zadovoljitev. Za primer: danes smo imeli srečanje z bivšimi direktorji LTH ulitkov. Večino v tej skupini je mogoče bolj kot status, kot “igrati šerifa” navdihoval dosežek sam po sebi. “An sich” bi rekel Kant. Neverjeten užitek je gledati podjetje kako raste, nabit mednarodno konkurenco, gledat kolektiv, kako živi, vibrira v nekem produktivnem zanosu, kako se razvijajo sodelavci, kako potegnit najboljše iz njih. Iti z veseljem v službo. Ni vse status in materialna korist. Gre tudi za kulturen vzorec neke družbe. Tukaj smo podedovali in potem zapravili, najboljše.

    Kot mlad finančni direktor sem bil zelo močno vpleten v tedanji proces privatizacije. Takrat se je spodobilo, da vodstvo kupi delnice lastnega podjetja, vsi v podjetju so gledali koliko je kupilo vodstvo. Nič ni narobe s tem. Tudi, če so kasneje z odkupi prevzeli podjetje. Če je podjetje uspešno, se normalno razvija, če finančno vzvodje ni tako, da ogroža podjetje,zakaj pa ne? Ponudbo za odkup so lahko dali tako domači kot tuji. Prodal je tisti, ki je hotel. Silili jih v glavnem niso. Kljub temu pa ni tako malo delavcev zadržalo svoje delnice. To delavsko delničarstvo je imelo tako pozitivne kot negativne posledice. Hitro prestrukturiranje z občutnim odpuščanjem je bilo sigurno zelo oteženo in zaradi tega je zašlo v težave (npr. kranjski EMECO) ali propadlo kar nekaj podjetij. Po drugi strani pa je bila identifikacija delavcev s podjetjem brez primere in povem ti, da je to najbolj solidna podlaga na kateri gradiš razvoj. Zadnje čase delam s privatnimi skladi kapitala. Delitev lastništva med (vsaj) management je eno od najbolj uporabljenih motivacijskih orodij. Bolj kot na strani kupcev podjetij, je bil problem na stani prodajalcev. Države.

    Tu država ni odigrala svoje vloge. Prvič ker nikoli ni imela načrta, kaj sploh hoče, ne s to družbo kot celoto in še manj kaj strateško hoče s posameznimi podjetji. Zato se vedno znova zapletamo okoli prodaje podjetij ker se ob njih odpirajo strateška vprašanja, ki bi jih morala že zdavnaj razrešiti. Zato je vsaka prodaja podjetja ideološko vprašanje, namesto pragmatične rešitve znotraj širše sprejete državne smeri razvoja (strategije). Bolj kot za teorijo zarote, je šlo po moji izkušnji za enostavno prazen prostor politike, za to” da ne rabimo vizij” kot bi rekel Drnovšek. In če ne veš, kaj bi rad, te bo vsaka pot pripeljala tja. Enostavno ni reference s katero bi presojali skladnost svojih dejanj. Tako stanje je potem potencialno “sistemsko” gojišče za korupcijo. Dodaj temu še mlado neizkušeno demokracijo z nanovo postavljenimi kontrolnimi mehanizmi, in še manj z novim sistemom nesinhronizirano družbo,pa dobiš vse sistemske pogoje za problem korupcije. Pa da se razumemo, prejšnja oblast je imela s tajno službo vrhunski kontrolni mehanizem, ki je učinkovito deloval. Ko se je spremenil sistem in ukinili prejšnji mehanizmi je vmes nujno nastal institucionalni vakum. Da so ga svinjsko izkoristili, se strinjava oba. Da so izkoristili državne banke, drži kot pribito. Je pa res tudi, da so tuje privatne banke v neprimerno večji meri financirale tajkunske prevzeme in še dosti bolj hazardersko kot domače. Povsod jih najdeš, v vsakem primeru. To je bil tudi zeitgeist prejšnjega desetletja. Worldwide.Ni vse korupcija. Ko je nastopila kriza, so npr. v mojem sektorju tj. avtomobilski industriji, podjetja v lasti privat equity skladov cepala kot muhe. Zaradi istega vzroka kot tajkunski prevzemi pri nas. Prevelikega finačnega vzvodja.

    Če bi imeli povprečno spodobno politično elito z minimumom vizije, bi to z lahkoto preprečili. Bolj kot to, da nam vlada neka skrita elita, kot nabija Janša, je res to, kar pravi Drenovec, namreč: “Kolaps elite” (naslov njegove zadnje knjige). Ves problem Slovenije je v tem, (in to je moj osebni šok ob vstopu v slovensko politiko), da elite sploh ni. Ne leve, ne desne. Da je cesar nag. Samo desetletni produkt negativne selekcije. Rešitev, po mojem, ni v tem, da se na hitro razprodamo (naivno misleč, da bi tujci bolje skrbeli za nas kot mi sami), ampak v tem, da se vzpostavi spodobna nacionalna elita. Tako leva kot desna. Če to ni naša ambicija, potem si kot narod, ne zaslužimo države.

  3. G. Damijan, kar pravite, po svoje le delno drži. Tendence so bile res ves čas v smeri ustvaritve kapitalske elite na osnovi mangerskih pozicij. Imeli smo namreč posebno situacijo – družbeno lastnino, katere titular ni bila država, zaposleni pa so se zelo identificirali s »svojimi« podjetji. Zato tudi ni bilo zakona o privatizaciji ampak zakon o preoblikovanju družbene lastnine, ki je nedefinirano titularstvo distribuiral odplačno in neodplačno po različnih mehanizmih in družbenih skupinah ter institucijah s kombinacijo notranjega in zunanjega lastništva. In to ni bilo nič slabega temveč takrat družbeno zelo sprejemljivo. Nastala je lastniška in upravljavska struktura, ki bi se lahko v nadaljevanju razvijala v različne in dobre smeri, če bi bil sistem predvsem s strani države transparenten in vsaj malo nadzorovan in usmerjan ter finančno zdržno izpeljan. Ravno zato ker »smer pohlepa«, o kateri govorite, svojega privatizacijskega zakona NI dobila, je rabila »nedelovanje« sodišč in regulatorjev in »ruske tajkunske bližnjice« ter finančni primitivizem in ta »smer« je na koncu skozi NAČIN funkcioniranja države in bank na žalost prevladala. Tudi sam imam podobne izkušnje kot Marko Golob glede pohlepnih »mladincev« (seveda je to poenostavljanje – vendar opažanje pojava in mnenje o njih ni bil nek kasnejši konstrukt, nastalo je že takrat), ki so se znali predvsem mrežiti in lobirati in se morda še tehnicistično in lahkotno poigravati z bilancami brez pripadnosti in brez zavedanja teže in odnosa do tega kar delajo z realnim gospodarstvom. Zato govorim o zapravljeni priložnosti.

    Jasno je torej, da sta finančni primitivizem in nedelovanje institucij pojavna oblika vpliva »pohlepne smeri«, še posebej pa njene potrebe po zajemanju z veliko žlico, ko je pritekla obilica denarja. Takrat so zadeve postale prav vulgarne in zgodbe o tej vulgarnosti lahko dnevno prebiramo. V tem dogajanju zopet ni bilo nobene nujnosti in nespremenljivosti. Zgodovina zgleda enoznačna in objektivno usojena samo za nazaj.

    Res pa je, da je videzu usojenosti izjemno pripomoglo dejstvo, da je v ključnem trenutku skrajne finančne vulgarnosti umanjkala politična sila, ki bi želela menjati ne samo »smer«, ampak predvsem njen »poslovni model«. Vse, kar je kdo želel menjati, pa so bili zgolj obrazi pri koritu ne pa pohlepni poslovni model – nasprotno, ta se je razvil do skrajnosti. Politična bitka zgolj okoli obrazov je zameglila poslovni model in mišljenje o njegovih alternativah. Posledično smo bili priča popolni nevizionarskosti in brezidejnosti (razen zgodovinsko pogojenega levo desnega obkladanja, ki je preusmerjalo pozornost).

    Poanta mojih zapisov je v tem, da ta pohlepni in finančno vulgarni poslovni modelu, ki se je uveljavil, prepoznamo že na ravni slabih »poslovnih praks« (kot je nekomu ušlo v neki oddaji na TV SLO – torej kršitev ZGD+ZFPPIPP+KPFN) ter uveljavimo tudi njihovo sankcioniranje. To se mi zdi izjemno pomembno za naš bodoči razvoj, saj vzroki sedanje krize niso toliko doma v »netemeljiti« privatizaciji (Marko Golob ima v svojih zapisih zelo prav), ampak predvsem v »našem« pohlepnem poslovnem modelu. Podoben poslovni model je ukoreninjen in je postal vzrok krize tudi v nekaterih drugih že zdavnaj »temeljito« privatiziranih družbah. Pravzaprav je sposobnost družbe, da obrzda destruktiven pohlep in najde primeren okvir za podjetnost ter na drugi strani poskrbi za svoje člane, najmočnejši razvojni dejavnik in tega smo Slovenci v predvsem zadnjem desetletju izgubili. Pa ne bi bilo treba.

    Lep pozdrav Igor

  4. 1) To je predvidljivo. Če delaš kapitaliste iz nič, bodo ti po naravi stvari prevzemali prevelik rizik. Ker pač nimajo česa izgubiti.
    2) Spodobne ljudi, poštene, pohlep, primitivizem, itd., vse to je zelo lahkomiselno. Sistem mora delovati sam po sebi v 90 %. Te stvari se morajo reševati znotraj razmerij lastnik:nadzor:uprava. To ni stvar države in kazenskega prava. Država mora dati samo sodni servis.
    3) “Vzpostavi spodobna nacinalna elita”. Hvala lepa za vse ribe in adijo. Ne več. Ne za moj denar.
    4) Morda še največjo škodo smo si naredili posledično. Zakaj? Naš sistem je v osnovi fevdalni. Fevdalec dolguje vladarju zvestobo, za to pa ima določeno moč in oblast. V takšnem sistemu ni nobene potrebe po urejanju, po nadzornih institucijah, niti po sodnem varstvu, ker je enostavno mogoče po piramidi ukazovati in stvari urejati z dekreti, ne s pravili.
    Ta logika se precej kaže tudi v gornjih komentarjih, namreč slaba ekonomska politika, pomanjkanje vizije, itd., vse ko se pogovarjamo o nogavicah, kreditih in izdelavi avtomobilskih delov.
    Saj, takšen sistem bo deloval, deloval je 1000 let. Vendar pa v njem nikoli ne bo prostora za nove ljudi in nove priložnosti, zato bo v končni fazi vedno manj učinkovit.

%d bloggers like this: