Kaj vas briga, če je Nemčija preveč konkurenčna!

Ameriško ministrstvo za finance se je včeraj objavljenem poročilu nenavadno jasno, in nekateri bi rekli ostro, opredelilo do nemške ekonomske politike, rekoč, da njen izvozno naravnan gospodarski model škoduje evro območju z evrom in svetovnemu gospodarstvu in da bi Nemčija morala dati večji poudarek spodbujanju domačega gospodarstva ter tako pomagati ostalim članicam evro območja. Nemška vlada se je odzvala ustrezno ostro, rekoč, da je nemško gospodarstvo pač močno konkurenčno, kar je posledica preteklih gospodarskih reform, da presežek v nemški plačilni bilanci ne nudi nikakršnega vzroka za zaskrbljenost in da popravek ekonomske politike ni potreben.

Toda, vendarle, bi nas nemški rekordni trgovinski presežek moral skrbeti?

Nemci imajo seveda prav glede tega, da je nemški gospodarski stroj pač izjemno konkurenčen in da je to posledica bolečih reform, ki jih je Nemčija naredila pred začetkom krize. Nemčija je v času Schroederjeve vlade v letih 2003-2005 dosegla zamrznitev plač, ukinila nekatere socialne transferje, druge pa znižala, mnoge Nemce pa poslala v status slabo plačanih “mini jobs”. S tem je na plečih zaposlenih ter šibkejših izvedla t.i. notranjo devalvacijo in povečala zunanjo konkurenčnost njenega izvoza. To je Nemčiji omogočilo izjemen izvozni bum, ki ga je omogočilo veliko povpraševanje v perifernih državah EU pred začetkom krize, kasneje pa povpraševanje v Aziji. Nemški trgovinski presežek podira rekorde, lani je že dosegel 7% BDP. V nasprotju s tem pa je povpraševanje gospodinjstev relativno šibko, investicije pa so še vedno za dobrih 7% pod ravnijo iz leta 2008.

Problem tega ekstremno izvozno naravnanega gospodarskega modela, in tukaj imajo ZDA prav, je le v tem, da je fokusiran sam nase in da je dolgoročno nevzdržen. Nevzdržen za ostale države. Pa tudi za Nemčijo. Nemčija je del evro območja in znotraj monetarne unije (kjer ni lastne monetarne politike in lastne valute) lahko neka država poveča svojo (relativno) konkurenčnost samo na račun ostalih članic. Nemčija jo je z znižanjem plač in socialnih transferjev, pri tem pa na drugi strani profitirala od tega, ker so druge države v istem obdobju povečevale plače, s čimer so hkrati povečevale kupno moč po nemških izdelkih ter zmanjševale svojo relativno konkurenčnost. Plače in inflacija sta edina načina, kako uravnavati izvozno konkurenčnost znotraj monetarne unije. Če bi vse države hkrati zamrznile (ali zmanjšale) plače ter imele deflacijo, seveda nobena ne bi moglo povečati svoje relativne konkurenčnosti. Toda to ni recept za spodbujanje rasti v uniji. Nekdo mora povečevati plače in povpraševanje, da lahko drugi več izvažajo. Najbolje je, kadar to počnejo vsi hkrati.

Nemško povečanje konkurenčnosti z deflacijsko politiko je torej posledica nedeflacijske politike ostalih članic. Toda hkrati je lahko tudi posledica distorziranega lastnega gospodarstva. Kot lucidno ugotavlja sveži The Economist: če bi bil velik trgovinski presežek znak zdravega gospodarstva, Japonska ne bi izgubila dveh desetletij. Problem je, da je za vzdržno rast potrebno tako rastoče domače kot rastoče tuje povpraševanje. Model, temelječ, samo na tujem povpraševanju, se lahko hitro sesuje. Denimo z nastopom krize na tujih trgih. Znotraj monetarne unije pa z netoleranco ostalih držav do enostranskega kopičenja presežkov.

Kar preostane ostalim članicam evro območja, je znižanje plač in mukotrpno in počasno povečevanje izvozne konkurenčnosti. Toda tak pristop s seboj nosi dva ključna negativna učinka. S tovrstno “austerity” oziroma “postno” politiko, bodo ostale države seveda v procesu povzročile nekaj dolgih let gospodarske recesije (z vsemi učinki na povečanje brezposelnosti, povečanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga). In drugič, z zmanjšanjem domačega povpraševanja bodo periferne članice seveda prizadele tudi nemški izvoz.

To pomeni, da je taka politika “igra z negativno vsoto”. Škodljiva je za vse. Iz tega tudi izhaja priporočilo ZDA, da mora Nemčija, ki si to lahko privošči, dvigniti domače povpraševanje in s tem spodbuditi rast v ostalih članicah. S tem se strinjajo tudi ekonomisti, ki jih navaja sveži nemški Der Spiegel: Nemčija bi morala spodbuditi predvsem investicije v infrastrukturo in šolstvo ter dovoliti večjo rast plač in socialnih transferjev. Seveda bi se del tega povečanega povpraševanja prelil tudi izven evro območja in ne bi koristil samo njegovim perifernim državam. Toda prinesel bi lahko začetni povpraševalni impulz za druge države in s tem okrepil gospodarske trende za izhod iz recesije. Vsi bi bili na boljšem.

Nemški odziv na ameriško kritiko pa kaže na to, da Nemčija kurza njene ekonomske politike ne misli spremeniti (čeprav nekateri sklepajo na spremembe zaradi koalicijskih pogajanj z levo SPD).

In kakšne so alternative, če Nemčija vztraja na enostranskem izvoznem modelu? Na kocki je obstoj evro območja. Brez monetarne unije bi se ta trgovinska neravnotežja avtomatsko izravnala. Zaradi preveč konkurenčnega izvoza bi tečaj nemške marke apreciral in tako zmanjšal konkurenčnost izvoza, ostale države pa bi lahko devalvirale svoje valute in tako povečale konkurenčnost svojega izvoza. Znotraj monetarne unije pa so manj konkurenčne države prisiljene v zmanjševanje plač in dolgoletno gospodarsko recesijo in povečano brezposelnost, da lahko izničijo nemško prednost v izvozni konkurenčnosti. V demokraciji je težko dolga leta prebivalce držati v recesiji in naraščajoči brezposelnosti. Slejkoprej pride do socialnega izbruha, ki odnese obstoječo politično garnituro in ki prinese novo, ki je bistveno manj naklonjena vzdrževanju recesije pod diktaturo skupne valute. Kar pomeni izstop iz monetarne unije ter posledični proces v smeri razpada evro območja.

Tovrstnih procesov v svetu je ničkoliko. Bili so značilni za zlati standard, ko so države začasno izstopile iz vezave valute na zlato, da so lahko preživele. Dokaj podoben je proces v drugi polovici 19. stoletja, ko so kot odgovor na britanski liberalizem druge evropske države in ZDA uvedle carinske in druge omejitve, ker niso bile več dovolj konkurenčne britanskemu izvozu. Sledilo je dolgo obdobje protekcionizma in nato še hudega intervencionizma med obema vojnama. Nič od tega nam ni ostalo v dobrem spominu.

Vprašanje je, ali je Nemčija sposobna tega uvida. Še bolj kratkoročno pa bo zanimiva reakcija Evropske komisije na nemški “prekršek” zaradi prevelike izvozne konkurenčnosti. Lani je presegla 6% presežek v plačilni bilanci, s čimer bi morala EK proti njej uvesti postopek za “odpravo makroekonomskih neravnotežij”. V Bruslju si zaenkrat o nemškem presežku niso upali govoriti, toda ostra ameriška kritika bi, kot špekulira The Economist, utegnila izzvati predpisano reakcijo Bruslja.

%d bloggers like this: