Vlada naj uvede šolnine

Črt Kostevc

Slovenska vlada v zadnjih mesecih pospešeno išče načine kako iz obnemoglega gospodarstva iztisniti dodatne proračunske prihodke, da bi zadostila zahtevam Bruslja in pomirila apetite finančnih trgov. Do sedaj so “našli” obdavčitev potrošnje z dvigom obeh stopenj davka na dodano vrednost in nekaterih trošarin, obdavčitev premoženja z napovedano uvedbo davka na nepremičnine, davka na avtomobile in plovila ter davka na luksuzne nepremičnine. Prav tako so sveže dodatno obdavčeni tudi dohodki najbogatejših, igre na srečo, obresti, dividende in kapitalski dobički, povišano je bilo nadomestilo za uporabo cest, obeta se dvig cen vinjet, itd. Če ste po opisanem dobili občutek, da so v iskanju vaših novcev obrnili že skoraj vsak kamen, niste daleč od resnice. *

Prav tako ne bi bili daleč od dejstev, če bi se vam zdelo, da so bili davki sprejeti po hitrem postopku, s sorazmerno malo premisleka in z nujo nekoga, ki je ujet v brezizhodnem položaju. Prerez novih davčnih bremen kaže tudi, da so bile najprej sprejete najlažje oziroma davčno najdonosnejše odločitve, torej ukrepi, ki bodo prilive prinesli dokaj gotovo in predvsem hitro. Tukaj ni šlo za globoke premisleke, ki bi temeljili na analizi občutljivosti proizvodnje in potrošnje, temveč kombinacija, množicam všečne a prihodkovno minorne obdavčitve luksuza in davčenja prihodkovno hvaležnih tarč. Izjema je davek na nepremičnine, ki predstavlja nekoliko dolgoročnejšo rešitev in je dejansko ekonomsko opravičljiv. Težko bi tudi govorili, da so ukrepi socialno pravični, saj je dvig obeh stopenj davka na dodano vrednost regresiven davek, ki se bo bolj poznal na potrošnji revnejših gospodinjstev.

Navkljub letom razprav in polemik med stroko, politiko in študentskim lobijem se po drugi strani “pogajanja” o uvedbi šolnin za visokošolski študij niso premaknile iz mrtve točke. Še več, z neposrečeno bolonjsko reformo je država prevzela skrb nad financiranjem druge študijske stopnje, torej nekdanjega podiplomskega študija. Slednji je bil do študijskega leta 2005/2006, ko so nekatere fakultete ljubljanske univerze začele z uvajanjem bolonjskega sistema, delno sofinanciran s strani držav, v preostanku pa plačljiv. Po prenovi ni bilo o delnem sofinanciranju ne duha, ne sluha. Breme stroškov šolanja tistih, ki se odločijo za drugo bolonjsko stopnjo (strokovni magisterij) smo torej prevzeli vsi davkoplačevalci. Glede na težave, ki so jih imeli delodajalci pri “prevajanju” med obema sistemoma, starim univerzitetnim in novim bolonjskim, ko so enačili diplome starih programov z magisterijem bolonjskega programa, se sedaj velika večina študentov odloča za nadaljevanje študija do pridobitve magisterija. S tem si seveda pridobijo odmevnejši naziv in vsaj dve dodatni leti študentskega statusa, po končanem študiju pa tudi nekoliko povečajo možnosti zaposlitve.  

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) nam je aprila letos svetovala uvedbo univerzalnih šolnin, ki bi jih socialno sprejemljive delale štipendije in oprostitve šolnin za manj premožne ter posojilna shema, kjer bi bilo odplačevanje pogojeno z doseganjem določenega nivoja dohodka po koncu šolanja. Odziv dela zainteresirane javnosti na predlog OECD je bil pričakovano negativen, kot razlog pa se je navajal beg možganov in izguba javnega šolstva kot neodtujljive dobrine. Velja spomniti, da 57. člen Ustave RS zagotavlja zgolj obvezno in javno financirano osnovno šolstvo, ne pa tudi srednjega in visokega. Prav tako velja poudariti, da šolnine javnega šolstva ne bi spremenile v privatnega le bolj finančno vzdržnega, vprašljiva pa je tudi ciljna destinacija pobeglih možganov, saj imajo države z najboljšimi univerzami tudi že dolgo šolnine.

Lani je bilo v Sloveniji po podatkih Statističnega urada 89.600 študentov, od katerih jih je bilo slabih 80.000 vpisanih na eno od treh javnih univerz, ostali pa na samostojne visokošolske zavode. 67.000 od teh študentov je bilo vpisanih na redni študij (pri tem pa 11.700 na drugi bolonjski stopnji), ostali so izredni študentje. Če bi torej samo podiplomski študentje plačevali za svoj privilegij letno šolnino 1.000 evrov, bi to v državni šparovček naneslo slabih 12 mio evrov letno. To je dobra desetina vsega, kar vlada načrtuje, da naj bi letos privarčevala z nižanjem mase plač v javnem sektorju.  Z vidika motivacije študentov bi kazalo, šolnine zaračunavati za vse študentje tudi na privatnih univerzah, ki delujejo s koncesijo države. Če bi v tem primeru šolnina za dodiplomski študij znašala na primer 400 evrov (dobra polovica avstrijske, ki znaša 689,61 evra na leto), za podiplomski študij pa recimo 1.000 evrov, ter bi šolnine oprostili 25% socialno najšibkejših, bi to v proračun prineslo slabih 36 milijonov evrov letno.

So šolnine pravičnejše od dviga stopenj davka na dodano vrednost ali davka na nepremičnine? Študija o donosnosti investicije v univerzitetni študij v Sloveniji (Bartolj, Ahčan, Feldin in Polanec, 2012) kaže, da so bili leta 2008 donosi na leto dodiplomskega študija okoli 10%. Dokončan študij se torej nedvomno pozna pri plači diplomanta v primerjavi z nekom, ki ima končano zgolj srednjo šolo in vendar je investicija (izvzevši izubljene prihodke za čas trajanja študija) praktično brezplačna. Glede na to, da imajo interes za študij študenti in verjetno njihovi starši, bistveno manj pa povprečen davkoplačevalec, bi kazalo breme stroškov študentove investicije v samega sebe prenesti prav nanj. Glede na to, da celotne stroške izobraževanja študenta nosi država, koristi pa pridobiva primarno diplomant sam, je trenutna delitev stroškov nepravična in bi bile šolnine moralno pravičnejše. Nedvomno pa bi bile, posebej ob sistemu štipendiranja, socialno pravičnejše od progresivnih davkov na potrošnjo (DDV in trošarine) in ne bi imele retrogradnega učinka kot davki na nepremičnine.

Brezplačen študij je v kombinaciji z ugodnejšim davčnim in prispevnim tretmajem študentskega dela predstavljal svojevrsten socialni korektiv v Sloveniji vse od osamosvojitve. Ekstremno dolgo trajanje študija oziroma nemotiviranost študentov za študij in nelojalna konkurenca na trgu dela pa so cena, ki jo plačujemo za nekaj nižjo trenutno brezposelnost in boljši socialni status študentov. Čas je, da se torej začnemo resno in čimprej pogovarjati o uvedbi sistema šolnin.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

2 responses

  1. Politika šolnin je primerna samo v primeru države z nizkimi davki. Drugače je to samo še dodatno stiskanje slovenskega državljana, ki je po statistiki že davčna ovca, ki se ji najbolj striže.

  2. Na splošno univerzalnim šolninam nisem preveč naklonjen. Talenti in sposobnosti so statistično enakomerno porazdeljeni po celotni populaciji, med revne in bogate. Uvedba šolnin bi bila fatalni udarec vsem tistim, ki izvirajo iz revnih družin, s tem pa bi zavrgli precejšen del narodnega potenciala in dosegli manj kot optimalno kvaliteto kasnejšega visoko izobraženega kadra. To pravim, ker dvomim, da je Slovenija sposobna zagotoviti pravičen sistem štipendiranja. Če se samo spomnim Zoisovih štipendij iz mojih študijskih dni, so bile te vsaj toliko pogojene z dobrimi vezami, kot z dejanskimi intelektualnimi sposobnostmi posameznika in verjamem, da Slovenija na področju transparentnosti v preteklih letih ni dosegla kakega vidnejšega napredka. Poleg tega bi sistem hkratnega plačevanja šolnin in štipendiranja samo še povečal slovenski birokratski faktor.

    Vsaj slednjega problema bi se lahko rešili tako, da bi brezplačno šolanje omogočili samo kandidatom, ki se najbolje izkažejo na seriji testiranj (slepih za ocenjevalce) skozi predhodna leta šolanj, tisti, ki se znajdejo pod črto pa naj si univerzitetno šolanje plačajo sami, če si lahko ali pa naj dosežejo nižje stopnje izobrazbe. Številk ne poznam, ampak hipotetično – kdo pravi, da mora 80% mlade populacije viseti na fakultetah leta in leta, če se neizogibno potem izkaže, da 40% te iste populacije nikoli ne uspe zaključiti šolanja in so na račun davkoplačevalcev samo zabili človek-leta, ki bi bila lahko produktivna?

%d bloggers like this: