Kako učinkovit bo zakon o sistemski razdolžitvi podjetij?

Zakon naj bi tako okrepil bančno poslovno prakso zunajsodne poravnave, ki jo lahko trenutno strnjeno ocenimo kot: prepozno, prepočasi in premalo odločno. Banke bi dobile dodatna pravna orodja za hitro prestrukturiranje dolžnikov, pri čemer pa bi nekooperativne banke plačale tudi določeno ceno. Predlog poravnave, izglasovan s kvalificirano večino upnikov, bi postal zavezujoč za vse upnike v enakem položaju. Za glasovanje zavarovanih upnikov bi lahko upoštevali tudi ekonomsko vrednost terjatev. Pri »prisilnem sodelovanju« takih upnikov pa bi lahko veljalo načelo ohranjanja dolgoročne ekonomske vrednosti zavarovanih terjatev.

Po prenosu slabih terjatev in dokapitalizaciji sistemskih bank bi bilo edino smiselno, da regulator vztraja, da se po enaki metodologiji prevrednotijo terjatve do podjetij pri vseh bankah v sistemu. Tako bi zagotovili učinkovito povezavo med sanacijo bank in sanacijo podjetij. Vse banke bi se v svojih bilancah tako dokončno soočile z ekonomsko stvarnostjo, dosegle bi najnižjo točko z vidika porabe kapitala in dobile spodbudo za aktivno iskanje pozitivnih priložnosti tudi prek sanacije dolžnikov. Pomembni ekonomski razlogi za krizo odločanja v bankah bi bili tako odpravljeni: bilančno logiko pasivnega čakanja in skrivanja izgub bi nadomestila poslovna logika iskanja dobičkov. Res pa je, da ima lahko za posamične banke prostovoljno ali »prisilno« sodelovanje pri prestrukturiranju dolžnikov poleg kapitalskih tudi druge učinke: likvidnostne, dohodkovne… Dejstvo je tudi, da brez sorazmernega posega v pravice bank, ki prek zastav in vztrajanja pri nominalnih terjatvah držijo v patpoložaju velik del nacionalne ekonomije, ni mogoče zagotoviti javnega interesa sistemske razdolžitve in ohranjanja ekonomske aktivnosti v krizi.

Vir: Marko Simoneti in Božo Jašovič, Finance

%d bloggers like this: