Antiglobalizem in ludizem

Črt Kostevc

Mnogi z neverjetno lahkoto kličejo po omejitvi uvoza iz globalnih trgov ali zaščiti slovenskega interesa pred tujci, ker smatrajo, da bodo tako zaščitili najbolj ranljive (proizvodni delavci, manjši dobavitelji, kupci), redki pa so tisti, ki bi, če si izposodim primer globalizacijskega skeptika Danija Rodrika, preprečili uvoz žarnic, zato da bi zaščitili domače proizvajalce sveč. Ludistov, ki bi preprečevali tehnološki napredek za doseganje svojih ozkih ciljev, torej ni videti. Primarno verjetno zato, ker so si izbrali politično bolj sprejemljivo tarčo v globalni trgovini in kapitalskih tokovih. Tako globalizacija kot tehnološki razvoj prispevata k izgubi domačih delovnih mest v določenih segmentih gospodarstva, vendar je prispevek slednjega v zadnjih tridesetih letih dominiral (IMF, 2007). *

Znano je, da globalizacija ne prinaša zgolj koristi vedno in za vse udeležence. V kolikor to komu ni bilo očitno pred nastopom finančne in gospodarske krize konec leta 2007, je postalo jasno kmalu potem. Integriranost globalnih finančnih trgov je namreč hitro razgalila države, ki so bile prekomerno zadolžene in očem širše javnosti izpostavila nevarnost pomanjkljive regulacije in počasnega prilagajanja ekonomskih politik na globalne šoke. Manj globaliziranosti finančnih trgov bi marsikateri državi prihranilo pobližnje spoznavanje vseh razsežnosti krize oziroma skrilo storjene napake vsaj še za nekaj let. Medtem ko se mnoge razvite države s težavo izvijajo iz primeža krize, pa je po drugi strani finančna globaliziranost v času krize koristila mnogim državam v razvoju (OECD 2013, Lane 2012).

Podobno kot finančna globalizacija ne prizanašajo niti ostali globalizacijski procesi: liberalizacija trgovine, globalna mobilnost proizvodnje itd., saj na lokalne trge prinašajo globalno konkurenco. Globalizacijski procesi namreč ne delujejo kot plima, ki bi vsa plovila dvignila višje. Dvigne jih le v povprečju. Zdi se, da luksuzne jahte dvigne najvišje, po drugi strani pa potopi ribiške barke. Posledično ne preseneča, da je vse več ljudi prepričanih, da bi bilo potrebno globalizacijske tendence omejiti, ustaviti ali celo obrniti. Kanček izolacionizma, si predstavljajo, bi lahko prinesel nekaj manj kitajskih izdelkov in nekaj več slovenskih služb. Globalizacija, skozi liberalizacijo mednarodne trgovine in kapitalskih tokov, povzroča grobe spremembe v gospodarskem ustroju sveta in pušča ob strani žrtve tako v razvitem kot nerazvitem svetu, po drugi strani pa hkrati ustvarja globalne zmagovalce. Nekateri jo uspejo izkoristiti, druge izkoristi ona, tretjih se pa sploh ne dotakne. Hkrati z globalizacijskimi procesi smo torej priča tudi razslojevanju na zmagovalce in poražence.

Prav proces rastoče dohodkovne neenakosti, ki povečuje razlike med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, je pogosto pripisovan ravno učinkom integracije globalnih trgov. Mednarodna trgovina in kapitalski tokovi naj bi bili ključni pri ustvarjanju dohodkovnih razlik in mnogi v ustavitvi in celo zmanjšanju teh tokov vidijo rešitev za rastočo dohodkovno neenakost. Težava s takšnim razmišljanjem oziroma s klici po trgovinskem/kapitalskem protekcionizmu, je v tem, da tudi popolno zaprtje do zunanjih trgov ne bi ustavilo ali zmanjšalo procesa razslojevanja. Večino rasti dohodkovne neenakosti namreč ne povzroča mednarodna menjava, temveč razvoj in globalni prenos tehnologije. S tehnološkim razvojem pridobivajo višje izobraženi, mlajši in hitreje prilagodljivi, izgubljajo pa starejši in manj izobraženi.

Veliko večino izmerjene dohodkovne neenakosti od poznih 1970-ih do danes je tako povzročil skokovit napredek primarno v komunikacijski in informacijski tehnologiji in ne zgolj izpostavljenost mednarodnih trgom. Še več, Brynjolfsson in McAfee iz Massachusetts Institute of Technology v knjigi “Tekma proti stroju” (ang. Race against the machine) iz leta 2011, počasno okrevanje na trgih dela v razvitih držav po globalni gospodarski krizi in padanje dohodka medianske družine v ZDA od leta 1999 naprej pripisujeta hitremu razvoju in predvsem hitri širitvi informacijske tehnologije. Gospodarska kriza je podjetjem ponudila priložnost, da proces “menjave delavcev s tehnologijo” še pospešijo, na kar nakazuje tudi podatek, da so v ZDA že leta 2010, torej takoj po uradnem koncu krize, investicije v strojno in programsko opremo dosegale 95 odstotkov najvišje dotedaj zabeležene vrednosti, medtem ko sta povprečno trajanje brezposlenosti s slabimi 40 tedni in stopnja brezposlenosti z 9.1 odstotka še v letu 2011 obstali blizu zgodovinskega dna.

Zgodovinsko gledano je obdobje zadnjih dvajsetih let mogoče primerjati z učinkom, ki ga je mehanizacija proizvodnje imela na zaposlenost nizko kvalificiranih delavcev ali pa širjenje transportne/kmetijske mehanizacije na vlogo delovnega konja. V Angliji je število konj doseglo vrhunec leta 1901 z 3.25 milijoni konj, od katerih naj bi jih bilo dober milijon delovnih konj. Število slednjih je do leta 1914 padlo na 20.000 do 25.000 živali, primarno zato, ker so jih nadomestili cenejši in zanesljivejši stroji.  Šele slabih 150 let od Wattove kritične izboljšave parnega stroja je prišlo do širše implementacije prvotne inovacije in cenovno dostopnejših vozil, pri čemer je “cena nove tehnologije” padla dovolj nizko, da je poslala konje v pokoj. V primeru robotizacije proizvodnje in uvajanja informacijske tehnologije je bila pot od invencije do inovacije bistveno krajša in posledično je znatno hitreje prišlo do nadomeščanja zaposlenih v dejavnostih, ki so bile najhitreje avtomatizirane. Z razvojem tehnologije se krog takšnih dejavnosti nezadržno širi, prav tako pa se širi krog poklicev, ki so pred tem, da tekmo s stroji izgubijo.

Razvoj informatike ima potencialno bistveno širše aplikacije kot so jih imele pretekle tehnološke revolucije, saj se je razširila v vse pore sodobnega življenja in vse gospodarske panoge. Nadaljne nadgradnje na področju informacijske tehnologije tako delujejo na široki bazi uporabnikov in imajo bistveno bolj daljnosežne učinke. Prav tako je domet uporabe trenutne informacijske tehnologije in nadaljnih izboljšav postopkov in proizvodov na videz neomejen.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

2 responses

  1. Torej zakaj ne prepovedati traktorja, da slučajno nebi konjarji izgubili dela? Ravno robotizacija vrača delovna mesta v EU in še bolj v ZDA. Se pa res spremembe dogajajo bolj hitro, kako so se nekoč, tako da imajo bolj razvite države, kakor so v Skandinaviji, kjer so se ljudje bolj pripravljeni prilagodit spremembam, prednost. Pozitivna plat globalizacije je tudi, da so se prej razkrile težave prezadolženih in nepripravljenih držav. Tem prej se bolezen odkrije, prej se jo lahko začne uspešno zdraviti. Najbolj pa ne razumem, zakaj socialiste tako moti industrializacija manj razvitih držav? Sam jim privoščim, da bi imeli več. To sicer res prinese tudi drugačne učinke. Mehičani so postali najbolj debelo ljudstvo na svetu in v Indiji je diabetes postal glavna zdravstvena težava. Ampak a bi res rajši videl, da ljudje tam na veliko umirajo od lakote, samo da se bi lahko počutil bolj močnega in da bi lahko bolj nakladal o Marxu, ki da je predvidel, da bo v kapitalizmu zmanjkalo dobrin. A bi res rad videl ljudi lačne, samo da se bi realnost bolj ujemala s tvojimi ideali? V temu zapisu, Damijan trdi, da je globalizacija prinesla koristi nerazvitim. Jaz trdim, da v enaki meri tudi obratno. In če je že to res, v čemu je težava, gospod socialist? A nisi rekel, da te moti, dohodkovna neenakost? Sedaj ko pa se dohodki v nerazvitih državah povečujejo, je spet narobe.

%d bloggers like this: