Mercator prodan, zdaj je čas za odškodninske tožbe

Zdi se, da je v devetem pokusu prodaja Mercatorja vendarle uspela. Prodaja Mercatorja je bila neizogibna, kot sem v Zbogom, Mercator pisal že pred leti. Odkar sta v znanem podmiznem poslu, ki se je zgodil avgusta 2005 v kabinetu tedanjega predsednika vlade Janeza Janše, državna sklada Kad in Sod leta 2005 prodala svoja deleža v Mercatorju podjetjem v skupini Pivovarne Laško in Istrabenzu (in to ne samo brez prevzemne premije, ampak sta se pri tem še zadolžila pri bankah, da sta kot popotnico novima kupcema Mercator še dokapitalizirala), lastniške strukture v Mercatorju ni bilo več mogoče nadzorovati. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo Mercator pristal v rokah bolj dolgoročnih, tujih lastnikov.

To je bilo jasno vsakomur, ki premore kanček zdrave pameti. Istrabenz in Pivovarna Laško sta se s prevzemnimi aktivnostmi ter nato še s poskusom menedžerskega prevzema, vse financirano z bančnimi krediti, povsem zaštrikala in nato za seboj v brezno potegnila še banke financerke. Vsem so delnice Mercatorja kot mrtva teža obležale v bilancah. Prodaja teh delnic je bila samo vprašanje časa. Čim prej bi to naredili, tem višjo ceno bi iztržili. In obratno.

Seveda pa se s tem niso mogli sprijazniti mnogi, ki so v Mercatorju videli svoj osebni (in predvsem finančni) interes. In ki so pripomogli k temu, da je propadlo vseh osem prejšnjih poskusov prodaj. Najbolj problematičen je bil spodleteli poskus prodaje iz leta 2011 po ceni 221 evrov za delnico, s čimer bi v državo priteklo za 832 mio evrov svežega kapitala. Prodajo je preprečil “konzorcij nasprotnikov prodaje”, ki so v stari komunistični maniri za zastraševanje prodajalcev zlorabljali vse možne institucije države (AUKN, Kad, Sova, policija, komisija za preprečevanje korupcije). 

Letošnja ponudba istega kupca je skoraj dvakrat nižja – Agrokor je ponudil samo še 120 evrov na delnico, s čimer bi po koncu prevzemnega postopka lastniki Mercatorjevih delnic skupaj dobili 452 mio evrov. Torej za 380 mio evrov oziroma skoraj za polovico manj kot bi dobili leta 2011.

Glavni krivci za izgubljenih 380 mio evrov oziroma za dober 1% slovenskega BDP so znani:

tedanji šef Mercatorja Žiga Debeljak s kopico svetovalci (med njimi je bila, ironično, Cvetka Selšek, šefinja upravnega odbora SKB banke, ki je v tuji lasti), tedanji finančni minister Franci Križanič in tedanji član uprave AUKN Marko Golob (Finance).

Tukaj je treba dodati še Boruta Jamnika, nekdanjega šefa Kada (sedaj Modre zavarovalnice), za katerega pravijo, da naj bi bil skupaj z Debeljakom mastermind celotne kontra-prevzemne operacije. Operacija se je posluževala številnih nedovoljenih metod – od medijskih in tržnih manipulacij, vključno z uporabo spečih podjetij iz davčnih oaz in napovedi nasprotne prevzemne ponudbe Mercatorja za Laško, do čisto navadnih protizakonitih manipulacij.

Prva tržna manipulacija za preprečitev prodaje Mercatorja je bila lažna prevzemna namera za Pivovarno Laško, ki naj bi jo speča ameriška družba Eatons Capital s sedežem v davčni oazi poslala kar s pošte v Trzinu:

Spomnimo, prevzemno namero za Laško je včeraj popoldne, tip pred odločitvijo nadzornikov laškega o prodaji deleža v Mercatorju, poslala družba Eatons Capital , ki ima sedež v Las Vegasu, eni izmed ameriških davčnih oaz.

Lastništvo družbe ni znano, ustanovitelj je družba Corporation Makers , ki se ukvarja z ustanavljanjem družb, pod prevzemno namero je podpisana Diana Speltz, poznavalci pa lastništvo pripisujejo nasprotnikom prodaje Mercatorja. Zanimivo, »ameriški« prevzemniki so prevzemno ponudbo za Pivovarno Laško, katere tržna kapitalizacija znaša 104,6 milijona evrov, poslali s pošte v Trzinu.

Kot so ugotovili v ATVP, je šlo za lažno prevzemno namero:

Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), vodi jo Damjan Žugelj, je zavrnila prevzemno namero za Pivovarno Laško . Kot pojasnjujejo na agenciji, so prejeli prevzemno namero, “ki pa to ni, saj ne vsebuje potrebnega podpisa in žiga, ki bi dal dokumentu ustrezno verodostojnost, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je dokument sploh predala družba Eatons Capital .”

Naslednja v vrsti tržnih manipulacij je bila lažna objava namere Mercatorja za prevzem Pivovarne Laško, ki pa je nato Mercator v zakonitem roku ni podal:

Po objavi Mercatorjeve namere za prevzem Pivovarne Laško se je ugibalo, ali gre pri tem zgolj za obrambni manever trgovca. V teku je namreč postopek skupne prodaje 52,10-odstotnega deleža Mercatorja; med prodajalci je s 23,34-odstotnim deležem tudi Laško, ta pa bi moral zaradi prevzemnih postopkov pred kakršno koli odločitvijo o morebitni prodaji delnic hrvaškemu Agrokorju dobiti tričetrtinsko soglasje delničarjev.

“Blokada” lastništva Laškega v Mercatorju bi konzorciju onemogočila prodajo delnic Mercatorja Agrokorju, saj so se prodajalci v sporazumu o skupni prodaji, ki je bil podpisan junija lani, dogovorili, da bodo v času njegove veljavnosti delnice Mercatorja prodajali izključno skupaj.

Tretja manipulacija pa se je zgodila pred samo sejo nadzornega sveta NLB, ki naj bi odločal o prodaji Mercatorjevih delnic:

Takrat je zmanjkalo soglasje nadzornega sveta NLB, česar tedanji upravi Boža Jašoviča po statutu sicer ne bi bilo treba, a so se zanj odločili zaradi nasprotovanja tedanjega finančnega ministra Francija Križaniča in člana uprave AUKN Marka Goloba. Prav zadnji je po neuradnih informacijah z obljubo dostave “kriminalnega dosjeja” Todorića prepričal predstavnike belgijske KBC, da glasujejo proti prodaji. Kot trdijo zanesljivi viri, jim je Golob – že po glasovanju – prinesel le fascikel časopisnih člankov (Finance)

Kontra-prevzemna operacija v primeru Mercator iz leta 2011 je – ponavljam – lastnike Mercatorjevih delnic stala 380 mio evrov ali dober odstotek slovenskega BDP. Pričakujem, da bodo lastniki delnic zdaj vložili ustrezne odškodninske tožbe proti navedeni peterici glavnih akterjev. Kriminalistom in tožilstvu najbrž ne bo težko dokazati naklepa pri navedenih dejanjih ter identificirati osumljencev.

Vendar se inkriminirana peterica tokrat ne bi smela izvleči zgolj z namočitvijo v katran in perje ter z izgonom, pač pa s konkretnimi zapornimi kaznimi za konkretno povzročeno materialno škodo. Če je Bine Kordež dobil 6.5 let zapora zaradi fingiranega posla v višini 10 mio evrov med povezanimi osebami v lastnem podjetju, bi po analogiji navedena peterica za povzročeno materialno škodo lastnikom Mercatorjevih delnic morala dobiti najmanj 38-kratnik te zaporne kazni.

8 responses

  1. 20 let smo se kregali s Hrvaško okrog četrt milijarde deviznih vlog Ljubljanske banke. Očitno je to druščino bedakov premagala slaba vest in so Agrokor obvarovali pred predragim prevzemom. Ta druščina ni izgubila priložnosti poudarjati v kako slabi finančni situaciji Agrokor je. Očitno so bili nad tem čisto očetovsko zaskbljeni, ne zaradi skrbi kaj bo z zaposlenimi Mercatorja ali dobavitelji Mercatorja, temveč resnično zaskrbljeni nad finančnim stanjem Agrokoraj. Zato so naredili vse, da se za ne bi podal v predrag nakup in ga obvarovali pred preveč tvegano naložbo. Todorić jim bo zagotovo poslal košarice sadja in cvetja v zahvalo. Boljših finančnih svetovalcev namreč še ni imel. Da ti nekdo kar tako privarčuje 380 milijončkov pa le ni kar tako. Pa naj še kdo reče, da Slovenija ni prava prijateljica Hrvaške.

  2. Prosim da umakneš naslednji tekst:

    “Prav zadnji je po neuradnih informacijah z obljubo dostave “kriminalnega dosjeja” Todorića prepričal predstavnike belgijske KBC, da glasujejo proti prodaji. Kot trdijo zanesljivi viri, jim je Golob – že po glasovanju – prinesel le fascikel časopisnih člankov (Finance)”.

    Gre za popolnoma neresnično in izmišljeno zgodbo. Finance so navedbo objavile v nasprotju z novinarskim kodeksom in se niso niti potrudile, da bi se prepričale o resničnosti navedb. Pravni postopki proti Financam so že v telu in pričakujem, da bodo ustrezni postopki vloženi v kratkem. Gre pa očitno še za eno dobro pripravljeno in orkestrirano PR zgodbo, ki se ne bo ustrašila potvarjanja resnice. Ta je taka, da je AUKN naslovila (glej SEONET) zahtevo, da organi NLB preučijo možne sekundarne učinke prodaje Mercatorja na banko. Tega odgovora (formalno je bil sicer dan-ampak zahtevane vsebine v njem ni bilo – glej SONET) nismo kot predstavniki največjega lastnika nikoli dobili. Zanimivo, ampak nimamo je niti še danes.

    • Marko,
      tekst je dobesedna navedba iz Financ (z ustreznim linkom). Tega seveda ne mislim umikati. Če (in ko) bo pravnomočno rešen tvoj morebitni sodni spor s Financami, pa bom seveda temu ustrezno tudi ravnal.
      Sem ti pa v skladu z zakonom omogočil, da predstaviš prikaz nasprotnih dejstev.

  3. Če damo šalo na stran: Pomen tožb bi bil izjemen. Enkrat je potrebno jasno dati vedeti, da se ne sme zlorabljati javnih in korporativnih funkcij na škodo zasebne lastnine.

    V primeru Merkurja je šlo za oškodovanje družbe s strani lastnikov. Še v Afganistanu se za take primere dosežejo obsodilne sodbe, zato je bilo zelo pomembno, da se je ta primer tudi pripeljal do konca. Le paziti je potrebno, da to ne bo prehitro zadovoljilo tožilstva in sodstva.

    V primeru Merkatorja pa gre za enormno oškodovanje lastnikov družbe s strani vodstva družbe in nosilcev javnih funkcij. Moment je idealen, saj poleg znižanja vrednosti družbe, ki bi jo lahko ugotovili z vrednotenjem, sedaj obstaja tudi “market test”, saj je bila na srečo predhodna ponudba Agrokorja zavezujoča.

    Koristno bi bilo, da na sodišču bivše vodstvo pove, da so mislili, da so delali v dobro družbe in širše skupnosti, sodišče pa odgovori, da so zavestno uničevali premoženje lastnikov in so kazensko in materialno odgovorni, saj je v ozadju bil naklep. Koristno bi bilo tudi, da nosilci javnih funkcij na sodišču povejo, da so mislili na širšo družbeno koristi ter da še danes mislijo, da je temu tako, pa da so zahtevali pojasnila, pa da so sprejeli sklepe, … sodišče pa jim pove, da so zavestno uničevali premoženje lastnikov, zato je pač kazen toliko in toliko let in toliko in toliko evrov.

    In stvar ne bi smela biti niti tako težka. Uradno se zasliši člane prodajnega konzorcija izpred dveh let in zlorabe pooblastil ter zavestno kršenje pravil korporativnega upravljanja bodo na dlani.

    To druščino bo na koncu verjetno rešilo le eno: niti približno nimajo premoženja, kot znaša škoda, ki so jo povzročili. Oškodovani lastniki Mercatorja so večinoma godpospodarske družbe, ki s tožbami ne bodo veliko pridobile na svojem premoženju. Enega najmočnejših interesov za tožbe ima tako družina Jankovič. Paradoksalno, imajo torej vzvod, da pomembno spremenijo sliko našega korporativnega upravljanja na bolje.

    Igor

    • Točno tako, tožbe bi bilo potrebno vložiti proti nadzornikom in upravam NLB in NKBM v obdobju ponudbe iz konca 2011, ki so zavestno hoteli oškodovati svoje banke in državljane. Npr. proti upravi NKBM, ki je aprila 2010, ko je bilo že jasno, da ima NKBM težave s kapitalsko ustreznostjo mimo odločitve NS (ta je bil dan šele precej kasneje – mimogrede nakup je potrdila tudi Alenka Bratušelk kot nadzornica ) kupil za 20 milijonov evrov delnic Mercatorja . Za kaj že? Jih je mogoče parkiral za znanega kupca? Proti upravi in nadzornikom NLB in NKBM, ki so preko Adria banke (v lasti 53% NKBM, 23% NLB) mimo vseh pravil stroke in upravljanja tveganj in preko vseh normalnih obsegov financirali Agrokor oz. njegove družbe. Mimogrede predsednik Uprave Adria banke, po njegovih besedah dober prijatelj Ivice Todoriča, je bil član NS NLB in je bil eden glavnih zagovornikov prodaje. Tega, da je bil član NS firme Granolio, ki je poslovala z Agrokorjem, je na začetku pozabil povedati (razkrili so novinarji). Pa predsdnik NS NKBM, ki je med prodajnimi postopkom Mercatorja sklenil pogodbo z Agrokorjevo odvisno družbo (Ledo). Pa nadzorniki NS NLB, ki so dopustili, da njihova odvisna družba Prvi faktor v milijonskih zneskih preko vseh normalnih pogojev financira (odkup terjatev) medfazne prodaje Agrokorjevih družb. Navsezadnje bi nadzornike NLB morali tožiti tudi zaradi zanemarjanja njihovih dolžnosti. Namreč AUKN-u, kot predstavniku večinskega lastnika niso na javno postavljeno vprašanje (glej SEONET) nikoli pojasnili možnih sekundarnih efektov prodaje na poslovanje banke. Je še precej stvari v zalogi…
      Tudi npr. kako so posamezni profesorji ekonomije dobivali naročila za študije in so potem presenetljivo nadvse ugodno pisali o poslu, kakšen njihov prijatelj v NS je pa pri tem malo pomagal.
      Upam, ko bo Sloveniji enkrat vladala elita, ki bo delala v dobro državljanov in ne za svoje provizije, potem bo potrebno te odškodninske tožbe vsekakor vložiti.

  4. Razumevanje klasične lastnine ni pri nas nič boljše pri t.i. neoliberalistih kot pri Lukšiču. Ne obstaja nikakšen splošni blagor, še manj obstaja kakšna dobrobit podjetja. Obstajajo interesi upnikov, uprave, dobaviteljev, zaposlenih, drugih delničarjev, itd. Ampak primarna funkcija lastnine je ravno to, da se lastnik na te interese lahko gladko požvižga. Lastnik lahko ravna, kakor ga je volja. Lahko proda ali ne proda, lahko tudi zapre. In nihče ga za to ne more klicati na odgovornost. Lastnina je svoboda.

%d bloggers like this: