Prisilna uprava iz Bruslja

Nekateri narodi so res malce čudni. Srbi praznujejo poraz na Kosovem polju izpred dobrih 600 let, s katerim so izgubili politično suverenost. Slovenci praznujemo poraz v dražgoški bitki, po kateri so se po umiku partizanov Nemci znesli nad civilnim prebivalstvom Dražgoš. Alenka Bratušek pa, kot da gre za gasilsko veselico, praznuje ob objavi priporočil Sveta EU za odpravo makroekonomskih neravnotežij, s katerimi je bila vladi de facto odvzeta opravilno suverenost. *

Priporočila Evropske komisije (formalno sicer Sveta EU) seveda ne pomenijo niti hvale, še manj pa zaupnice delu vlade in Banke Slovenije. Nasprotno, priporočila pomenijo nezaupnico obema, ker nista do sedaj opravili svojih domačih nalog v zadovoljivi meri in so jima stvari popolnoma ušle iz rok. Zato je morala vmes poseči Evropska komisija (EK). S priporočili je EK dejansko uvedla prisilno upravo v Sloveniji.

Priporočila EK niso priporočila, ampak prinašajo program dela vlade oziroma natančna in ostra navodila, kaj mora vlada narediti v naslednjih štirih mesecih, do 1. oktobra, ko mora Bruslju poročati o tem, kako je izvršila dana navodila. Če vlada do 1. oktobra ne bo pokazala občutnega napredka glede izpolnjevanja zahtev, lahko Svet EU uvede tudi formalni postopek za odpravo makroekonomskih neravnotežij, katerega »dodana vrednost« je samo v tem, da finančnim trgom formalno signalizira, da država ni sposobna voditi kredibilne makroekonomske politike. Neformalno je EK to že naredila z objavo samih navodil, ob čemer se je zahtevana donosnost na slovenske držane obveznice nemudoma povečala.

Sam sem sicer uvedbe prisilne uprave iz Bruslja vesel, vendar iz povsem drugačnih razlogov kot Alenka Bratušek in njeni ministri. Vesel sem zaradi tega, ker so priporočila EK vladi Bratuškove vzela iz rok ekonomsko politiko. Onemogočila so, da bi sedanja vladna koalicija lahko naredila kakšno večjo škodo. Natančneje, Bruselj je v kali zatrl, da bi vlada sploh lahko poskusila uresničiti nore in destruktivne ideje, ki jih je imela, ko je bila še v opozicji in ob prihodu na oblast. Se spomnite žolčnega nasprotovanja sprejemu fiskalnega pravila in vpisu v ustavo? Se spomnite ustavne pritožbe glede sanacije bank prek slabe banke in upravljanja podjetij prek Slovenskega državnega holdinga? Se spomnite ideje o s strani države sponzoriranem razdolževanju nekaj izbranih podjetij, pri čemer bi reševali nasedle lastnike namesto podjetij? Se spomnite programa stabilnosti, v katerem je vlada breme zmanjšanja proračunskega deficita prevalila z davki na državljane ter na zmanjšanje javnih investicij?

No, vse te nore ideje sedanje vlade je EK v priporočilih popolnoma »povozila«. Če ste slučajno prezrli, toda podpredsednik EK Olli Rehn je bil nezadovoljen s programom stabilnosti, ki ga je vlada Bratuškove 9. maja poslala v Bruselj. Olli Rehn je od vlade zahteval dodatna pojasnila glede treh ključnih zadev, kjer je bila vlada nejasna v programu stabilnosti in ki jih je hotela izvesti »po domače«. Gre za vprašanje sanacije bančnega sektorja, vprašanje upravljanja podjetij v državni lasti in vprašanje prestrukturiranja podjetij. Minister za finance Uroš Čufer je zato 23. maja moral poslati v Bruselj dodatna pojasnila in zagotovila, da vlada pri teh treh vprašanjih ne bo ravnala »po domače«. Natančneje, minister Čufer je moral zagotoviti, da bo vlada upoštevala priporočila neodvisnih zunanjih strokovnjakov glede obsega in kakovosti slabih kreditov bank, da bo po potrebi zagotovila  večjo dokapitalizacijo bank in po sanaciji bank prodala državne deleže v njih. Zagotoviti je tudi moral, da bo vlada sledila smernicam glede učinkovitega upravljanja podjetij in privatizacije ter da bo pri razdolževanju in prestrukturiranju prezadolženih podjetij vlada sledila predpisom EU glede državne pomoči.

Tudi v tej luči morate brati tekst priporočil EK ter decidiranost in ostrino posameznih navodil vladi. Sama navodila vladi lahko razvrstimo v pet skupin. V prvo spadajo navodila glede fiskalne konsolidacije, da bo vlada na vzdržen način zagotovila odpravo čezmernega primanjkljaja do leta 2015. Pri tem je ključno predvsem dvoje. Prvič, da mora vlada namesto na strani prihodkov (višji davki) večjo vlogo posvetiti zmanjševanju odhodkov, ob čemer pa mora ohranjati »rasti naklonjeno potrošnjo«. Z drugimi besedami, vlada ne sme manjšati deficita tako, da bi še naprej krčila javne investicije, kot je počela do sedaj, ampak mora »točko za točko« pregledati odhodke in jih zmanjševati, kjer je potrebno. Sem spada tudi prilagoditev pokojnin. In drugič, prestrukturiranje podjetij, ki bo potekalo sočasno s sanacijo bank, ne sme vplivati na cilje proračunske konsolidacije, torej ne sme biti sponzorirano z javnimi sredstvi.

V drugo skupino spadajo ukrepi za učinkovito in transparentno sanacijo bank ter prestrukturiranje podjetij, ki so izpostavljena do bank. Tukaj EK zahteva, da slovenska vlada »ob pomoči evropskih partnerjev« najame »neodvisnega zunanjega svetovalca do junija 2013, ki bo opravil pregled kakovosti aktive bank v celotnem sistemu«. Vlada torej ne zaupa ocenam, ki jih je naredila Banka Slovenije (BS). Naprej, EK zahteva, da se morajo vsi ukrepi, »vključno z objektivnimi ocenami kapitalskih potreb, prenosom aktive na Družbo za upravljanje terjatev bank, programom za zavarovanje premoženja in operativno izvedbo ukrepov prestrukturiranja«, izvesti ob polnem spoštovanju pravil o državni pomoči, če je ta vključena. Hkrati mora vlada dati prednost »tržno usmerjenim rešitvam« pri razdolževanju in prestrukturiranju podjetij. To pomeni, da se je vlada morala odpovedati ideji, da bi hkrati z bančno sanacijo prezadolžena podjetja reševali z državno pomočjo (prek državnih poroštev). Torej da bi reševali nasedle lastnike namesto podjetij, in to z državno pomočjo. In končno, EK zahteva, da vlada izpelje privatizacijo NKBM in da po končani sanaciji proda deleže v bankah.

Tretja skupina ukrepov se nanaša na izboljšanje regulacije bančnega sistema. Pri tem je EK izrazila popolno nezaupanje v BS kot regulatorja in zahteva od vlade, da pregleda regulativni okvir za banke in okrepi nadzorne zmogljivosti, transparentnost in statistična razkritja. EK tudi zahteva, da bi moral regulator (BS) v bodoče zagotoviti redne stresne teste po načelu „od spodaj navzgor“ ter makro stres teste, ki morajo postati sistemski in ki jih je treba javno objavljati.

Četrta skupina ukrepov se nanaša upravljanje podjetij v državni lasti, kjer EK zahteva, da vlada prioritetno naredi spisek »ključnih« in »neključnih« podjetij in da neključna podjetja privatizira. Hkrati EK zahteva, da država prenese »lastništvo in upravljanje vseh deležev na SDH« (!) ter »profesionalno upravljanje SDH« v okviru (tudi mednarodnimi strokovnjaki). Hkrati EK zahteva, da vlada vzpostavi »obvezen in javno dostopen register imenovanj v upravne odbore in nadzorne svete podjetij v državni lasti z zahtevami po razkritju interesov

V peto skupino ukrepov pa spada priprava pravnega okvira za izvensodno prestrukturiranje podjetij in izboljšanje insolvenčnih postopkov za hitrejše reševanje stečajnih postopkov. To v praksi seveda pomeni, da se bodo insolvenčni postopki lahko pričeli prej in da se bo okrepila vloga upnikov, ki bodo lahko dosedanje lastnike v ustrezni meri izrinili z namenom reševanja svojih terjatev ter s tem tudi podjetja.

Dejansko program ukrepov, ki ga je EK naložila Sloveniji, zajema natančno to, česar Pozitivna Slovenija in Socialdemokrati, ko so bili še v opoziciji, niso hoteli narediti in zaradi česar so obstruirali in zrušili prejšnjo vlado. Zdaj bo vlada Bratuškove morala uresničevati program prejšnje Janševe vlade. Zato je dobro, da je Bruselj vladi Bratuškove odvzel opravilno suverenost. Očitno je to edini način, da nas državljane zavaruje pred njeno neodgovornostjo.

_______

* Izvorno objavljeno v Večer – Pogledi

2 responses

  1. Ekonomska politika je v principih, okvirjih in tudi s ključnimi detajli DOLOČENA kot pravi g. Damijan v članku. Na nas samih pa je, kako bo Slovenija funkcionirala po koncu “dihanja za ovratnik” s strani EK. Razne stranke in gibanja se lahko neskončno izčrpujejo in zgražajo nad EK (tudi namesto vlade in koalicije, ki se mora potuhniti) toda stvarnega haska ne bo. To ocenjujem tudi iz zornega kota, da mora biti EU v Sloveniji uspešna, saj bo popolnoma izgubila kredibilnost, če ji v majhni Sloveniji ne uspe. Ker EU v Sloveniji nima velikih “drugih” interesov se lahko nadejamo relativno “prijateljskega” dihanja za ovratnik z vidika “nordijske” transparentnosti in načina delovanja (vsaj tako upam). Slovenija mora zaradi EU same, postati dober primer zglednega reševanja države (zopet – vsaj tako upam). Vsi mi pa imamo priliko, da prevzamemo njeno vlogo dihanja politiki za ovratnik in privzamemo ter se naučimo “nordijskih” principov.

    Naša največja nevarnost za “dan potem” so sedanji in bodoči potuhnjenci in pretekli ter sedanji nosilci slabih praks, netransparentnosti ter finančnega primitivizma tako z levega kot desnega političnega spektra. Obračun z načinom delovanja imenovanega finančni primitivizem ter obračun z opustitvami nadzora, dolžnega delovanja in dopustitev slabih praks ter netransparentnostjo institucij pa vidim kot priložnost in osrednjo politično nalogo. Sedanje stanje smo si Slovenci (naša leva in desna “elita”) zakuhali popolnoma sami v času od 2004 do sedaj. To je sedaj popolnoma jasno in celo včerajšnjemu omizju v Pogledih Slovenije je ušlo, da Slovenci očitno dobro delujemo (transparentno in ne-samodestruktivno) samo pod tujimi navodili in nadzorom. Osrednji politični cilj je torej vprašanje ali lahko sami presežemo to svojo nekompetentnost in v bodoče postanemo boljši sami svoji gospodarji.

    Pa tudi omizje v včerajšnjih pogledih Slovenije se ni moglo ogniti pojava, ki me je kljub kvaliteti omizja razžalostil. V oddaji je bilo opaziti levo-desno navijaštvo in pristranskost v ocenjevanju vzrokov, dogodkov in konceptov ter “zaslug”. Tudi sami udeleženci omizja so očitno kalkulirali z nevarnostjo, da če bodo pravično kritični tako do leve kot do desne politike, bodo ostali brez “prijateljev”, kot je nekdo omenil. Kljub besedotvorni odličnosti udeležencev pa to ni najboljša popotnica za cilje “dan potem”.

    Lep pozdrav Igor

  2. Priporočila Bruslja, kot predstavljena zgoraj, se mi zdijo dobra in logična in so pač samo to, kar bi sami morali izpeljati že 4 leta nazaj. Še najbolj sramotno pri vsem skupaj pa se mi zdi izraženo nezaupanje v Banko Slovenije, ki bi morala biti steber stabilnosti, zaupanja, etičnosti in integritete.

%d bloggers like this: