Kako iz spirale pogube

Zmotno je prepričanje, da denar, ki so ga banke v obliki posojil dajale tajkunom, še vedno nekje je – tega denarja ni več. Če so ga menedžerji dobili za odkup podjetij, so ga za to tudi porabili. Zaslužili so prodajalci, prejšnji lastniki delnic. Večino tega denarja sta dobila Kad in Sod, ki sta ta podjetja prodajala, nekaj pa zasebni lastniki prevzemnih podjetij. Kaj so potem ti naredili z njim, ne vemo, vendar sami menedžerji in bankirji, ki so posojila dajali, tega denarja nimajo. Mogoče je kdo kaj spravil v tujino, ampak tega ne more biti veliko, največ nekaj deset milijonov, s čimer pa se ne da reševati krize.
Edini način, da se država izvleče iz sedanje situacije, je, da začne nekoliko privatizirati državna podjetja. S tem bi dobila svež kapital, ki bi ga lahko kasneje porabila za javne investicije, poleg tega pa bi se vzpostavila normalna lastniška struktura. Morate vedeti, da nas je v krizo pahnila ravno ta nenormalna lastniška struktura, ker nikoli nismo do konca privatizirali gospodarstva. Z vstopom v EU in konjunkturo so menedžerji videli možnost, da pridejo do poceni kapitala in z njim odkupijo podjetja. Dejansko pa so uničili podjetja, sebe in še banke. Ko bodo podjetja enkrat v zasebni lasti, bo za vse čase mir, ker se bodo menedžerji ukvarjali samo z vodenjem podjetij.

Ali bi uspešna sanacija bank pomirila tuje trge?

Osnovni problem Slovenije je, da je s to sanacijo odlašala štiri leta. Junija naj bi slaba banka (DUTB) končno začela delovati, kar bo imelo pozitivne učinke. Prvič, banke bodo z očiščenimi bilancami lažje začele kreditirati podjetja, in drugič, to bo pozitiven signal evropski komisiji, evropski centralni banki in drugim mednarodnim institucijam in finančnim trgom. Razlog, da finančni trgi Slovenijo tako nizko ocenjujejo, je implicitni javni dolg, ki bo nastal, ko bo država začela sanirati banke. Na Irskem je sanacija bank stekla septembra 2008 in takoj se je javni dolg močno povečal, toda kasneje je začelo njihovo gospodarstvo rasti, javni dolg pa se manjšati. Danes se Irska zato zadolžuje po nizkih obrestnih merah, Slovenija pa po visokih, ker se sanacije še nismo lotili. Ker se problem odlaga in ker čedalje težje dobivamo svež denar, da sploh zapremo proračun, finančni trgi to s pridom izkoriščajo.

Zakaj pa se je Slovenija znašla pod drobnogledom mednarodnih ustanov in finančnih trgov? Navsezadnje ima boljše makroekonomske kazalce kot marsikatera »neproblematična« država.

Slovenija je dolgo veljala za urejeno državo, ki ni po ničemer izstopala. Problem smo si naredili sami, ker ob prihodu krize Pahorjeva vlada ni ukrepala. Še več, celo povišali so plače v javnem sektorju, povečali minimalno plačo in za petnajst odstotkov so se zvišale pokojnine. Odhodki so tako narasli za milijardo, za prav toliko pa so se zmanjšali prihodki, zato je takoj nastal dvomilijardni primanjkljaj. Krpati so ga začeli z zadolževanjem v tujini, sicer po nizkih obrestnih merah. Zdaj pa za to prihajajo računi. Finančni trgi so to videli, vedo, da se moramo zadolževati za preživetje, zato nas vsi opazujejo. Ko si pod takšnim pritiskom, se špekulacije povečujejo, obrestne mere pa gredo v nebo. Če ni negativnih dogodkov, jih poskušajo ustvariti, če pa so, jih kar najbolj izkoristijo. Lahko razpravljamo, ali so finančni trgi nemoralni ali amoralni, moralni vsekakor niso, ampak tako delujejo. Postavite pa se v vlogo Nemčije. Zakaj bi nam oni poceni posojali denar? Ko so nam ga, smo ga prelili v plače in pokojnine. Za to, da bomo živeli na veliki nogi in nič ustvarjali, nam ga gotovo ne bodo več posojali. Zato od nas zahtevajo, da zmanjšamo stroške.

Trenutno kaže, da smo ujeti v neko spiralo pogube. Kako lahko obrnemo ta trend?

S kredibilnim programom. Če bodo mednarodne institucije videle, da predstavljeni ukrepi in številke v ozadju držijo, se bo pritisk na Slovenijo zmanjšal. Dokler pa imamo neprepričljive ukrepe in neke divje številke, se nam slabo piše.

Državljani se bomo morali zavedeti, da vseh ugodnosti, ki jih imamo in jih razvite evropske države ne poznajo, ne bomo mogli obdržati. V Avstriji ne poznajo stroška prevoza na delo, na Zahodu nimajo dvanajstmesečne porodniške in podobno. V nekaterih pogledih smo podobni Grkom, ki se jim je zdelo grozno, ko so jim rekli, da morajo ukiniti dodatek za pravočasen prihod na delo. Zanje je bil povsem normalen in upravičen. Vsak poseg v pokojninsko blagajno je za sindikate nasprejemljiv, vendar povsod delajo dlje. Tudi življenjska doba se podaljšuje, zato je povsem logično, da bo treba dlje delati, da bi bila pokojninska blagajna vzdržna.

Zakaj je pomembna letnica uveljavitve fiskalnega pravila?

Saj ni. Vidim, da so nekateri vse pomešali. Fiskalno pravilo enačijo s fiskalnim paktom. Fiskalni pakt, ki ga je Slovenija podpisala, določa, da moramo do leta 2015 strukturni primanjkljaj zmanjšati na pol do največ enega odstotka. Fiskalno pravilo pa je avtomatizem, ki določa, da lahko odhodke povečaš samo za določen odstotek, za kolikor se dejanska rast razlikuje od potencialne rasti BDP. Kadar je visoka gospodarska rast, je strukturni saldo pozitiven in takrat se delajo zaloge, predvsem iz naslova višjih davkov, za obdobje nizke gospodarske rasti, ko se ta denar porabi za zagon gospodarstva. To je zlati okvir, da na dolgi rok živiš v skladu s svojimi zmožnostmi. Alenka Bratušek tega ne razume.

Vir: Delo. Celoten intervju je dostopen tukaj.

One response

  1. “Ko bodo podjetja enkrat v zasebni lasti, bo za vse čase mir, ker se bodo menedžerji ukvarjali samo z vodenjem podjetij.”

    Tako kot je “mir” s španskimi, irskimi, ameriškimi in še katerimi drugimi bankami? Vse po vrsti zasebno vodene, vse po vrsti zavožene in na debelo rešene z denarjem davkoplačevalcev, ki so zaradi izstradanega šolstva in zdravstva vse bolj poneumljeni in nezdravi.

    Jaz si z lahkoto predstavljam kako bo kak tuji ZASEBNI lastnik slovensko banko zavozil, slovenskega davkoplačevalca pa vedno znova ponižal v rešitelja v sili. Svet je velik in tveganih priložnosti za zavožene naložbe je kolikor hočeš. S to krizo se v finančnem svetu ni spremenilo nič, razen tega da je postalo grozljivo normalno, da se meče bolno visoke denarje v sesute banke (zasebne, ali pol-zasebne, javnih itak ni) vse drugo pa ostaja na stranskem tiru.

    Slovenski problem ni državno lastništvo nad NLB-jem. Slovenski problem je neobstoječa pravna država in kultura in domala impotentni organi pregona in nadzora, ki so odgovorni za preganjanje krimala “visokega” tipa. Vprašanje je torej kako vzpostaviti močne domače, notranje organe, ne zgolj ubogati tuje ukaze. To počnemo že kakih 150 let in prav zaradi tega imamo sprevrženo pravno kulturo, kajti tujih ukazov nikoli zares ne vzamemo za svoje in delujemo s figami v žepu. S hlapčevanjem Bruslju se ta izredno slab vzorec vedenja ne bo nikoli spremenil, ker pravne kulture ni mogoče “uvoziti”, a saj tukaj ni niti interesa, da bi se jo.

%d bloggers like this: