Je slika Slovenije res tako črna?

Ekonomska situacija v Sloveniji seveda ni dobra. Vseeno pa tudi ni tako slaba, kot se običajno predstavlja v medijih in kot nas vidijo v tujini. V aktualnih ocenah razmer vse pogosteje prevladajo drugi vidiki kot pa konkretne številke. Pomembnejša je psihologija, zaupanje, kot pa dejanske razmere. Zato velja izpostaviti nekaj ključnih podatkov in kazalcev, po katerih bi bila lahko ocena pomembno drugačna.

DOLG SLOVENIJE DO TUJINE

Da se je slovenski državni dolg v zadnjih letih močno povečal in da ga ne moremo odplačati brez novega zadolževanja, seveda drži. A to velja tudi za skoraj vse države. Tudi ZDA ali Nemčija lahko svoje tekoče obveznosti poravnavata samo z najemanjem novih posojil, z izdajo novih obveznic. V kolikor ne bi mogla Nemčija najemati novih posojil, se stalno zadolževati, nima nikakršnih možnosti poravnati vsakoletnih zapadlih obveznosti iz naslova javnega dolga. Le-ta je sicer četrtino BDP večji od slovenskega, preračunano na prebivalca pa celo trikrat.

Še tako uspešno državo bi zahteva po poravnavi dolga brez možnosti najema novih kreditov v nekaj mesecih spravilo na kolena in bi bila pred bankrotom. Problem torej ni v konkretni številki, temveč v zaupanju. In v tej situaciji se je znašla tudi Slovenija.

Poglejmo gibanja mednarodnih naložb Slovenije do tujine (imetja in obveznosti) v zadnjih letih.


Vir: Bilten Banke Slovenije, april 2013

Tabela prikazuje celotne obveznosti Slovenije do tujine (države, bank, podjetij in ostalih rezidentov) ter tudi vsa naša imetja v tujini. V obdobju pred krizo smo se tako zadolževali po skoraj 6 milijard evrov letno (29 mrd v petih letih), pa smo bili obravnavani kot zgledna država in brez ovir pridobili vsako leto dodatne kredite. Od začetka krize, v štirih letih skupaj, pa smo svoje celotne obveznosti povečali samo za 2 milijardi (in še to samo za plačilo obresti), pa smo kar naenkrat postali ena najbolj problematičnih držav. Res da se je močno povečal dolg države, a so ostali sektorji (podjetja, banke) približno toliko denarja vrnili v tujino in obveznosti vseh rezidentov Slovenije se je tako povečala za skupaj vsega 2 milijardi (primerjajmo z omenjenimi 6 milijardami vsako leto pred tem).

Takšna gibanja in reakcije finančnih trgov oz. upnikov vsekakor kažejo na prevlado psihologije, zaupanja in tudi črednega nagona nad dejanskim stanjem. V tem kontekstu sta zanimiva še dva podatka. Slovenija ima poleg dolga tudi precejšnja sredstva v tujini in če bi vse »potegnili« nazaj, bi lahko poravnali praktično vse dolgove do tujine. Ostalo bi nam le še 4 milijarde evrov dolga ter seveda neposredne naložbe tujcev v Sloveniji, ki se vodijo kot naša obveznost do tujine (če Hofer zgradi trgovino v Sloveniji, se to statistično vodi kot obveznost do tujine). Bilanca je torej v precejšnji meri izravnana.

Velja si pogledati tudi finančno pozicijo z Nemčijo. Do Nemčije ima Slovenija po stanju konec lanskega leta 3,1 milijarde evrov obveznosti (brez neposrednih naložb), na drugi strani pa imajo tudi slovenski rezidenti v Nemčiji depozite, rezerve, dana posojila oz. nemške državne obveznice in skupna višina teh sredstev znaša – 3,1 milijarde evrov. Nemci nam torej posojajo denar, ki smo ga pred tem »spravili« pri njih. Gre pa pri tem za pomembno razliko – za njihove papirje dobimo kak dober odstotek obresti, mi pa se moramo zadolževati že po 6-odstotni obresti meri, torej za uslugo, da nam posojajo naš denar, plačamo preko 100 milijonov evrov obresti na leto ter seveda postavljajo pogoje obnašanja in delovanja.

Ob tako predstavljenih številkah o dolgu in obveznostih države do tujine, je vsekakor pomemben tudi podatek naše plačilne bilance. V lanskem letu je presežek izvoza nad uvozom blaga in storitev namreč znašal 1,4 milijarde evrov ali kar milijardo več kot leto poprej. Kljub zaostreni situaciji smo torej z izvozom ustvarili pomembne prilive ter izboljšali plačilnobilančno sliko. Dodatno pa je država lastnik nekaterih pomembnih podjetij in bank s prodajo nekaj njih bi lahko hitro in pomembno izboljšali dolžniški položaj, če bi bilo oz. če bo to potrebno (dejstvo je vseeno, da čas za prodajo na žalosti ni najboljši gledano s stališča iztržka).

PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ

Slovenski primarni primanjkljaj države je lansko leto znašal 510 milijonov evrov ali 1,4 % BDP. To je proračunski primanjkljaj po vseh pobranih davkih in nedavčnih prihodkih države ter rednem trošenju. Glede na leto poprej se je rezultat pomembno izboljšal, praktično prepolovil, sicer predvsem kot posledica večje obdavčitve (trošarine, prispevki iz plač) ter izplačila dividend državnih podjetij (skoraj 100 milijonov dodatnih prihodkov). Celotni primanjkljaj države je sicer večji in zajema še plačane obresti na dolg ter enkratne kapitalske transakcije (predvsem odhodke za sanacijo bank), a če bi uspeli izravnati primarni primanjkljaj, bi bil to vsekakor pomemben dosežek.

Dolgoročno je za izravnavo primanjkljaja edino prava pot in tudi edina možnost ponovna gospodarska rast, izjemnega pomena bi bil tudi kak večji pozitivni premik v pridobivanju sredstev iz EU (npr. 600 milijonov večji prilivi iz tega naslova, kot jih je v proračunu za letos predvidela še prejšnja vlada – a tekoča gibanja ter aktivnosti kažejo, da bo to ostalo bolj želja). Ker pa je potrebno nekaj storiti v relativno kratkem času, je verjetno še najboljša oz. najmanj slaba varianta povečanje splošne stopnje DDV, denimo za 3 odstotne točke, kar bi ob drugih predvidenih ukrepih že lahko pomenil izravnavo primarnega primanjkljaja države.

SLABI KREDITI IN SANACIJA BANK

Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bančnem sistemu za 8 milijard evrov slabih kreditov, od tega 5 milijard v treh državnih bankah. Pri tem se je potrebno zavedati, da to ne pomeni izgubljenega denarja, da je pomemben del kreditov pokrit s premoženjem, le da podjetja niso sposobna servisirati teh kreditov (ne uspejo dobiti novih za plačilo starih, ker so izgubila zaupanje). Poleg tega so v preteklih letih banke oblikovale že precejšnje rezervacije na te kredite, tako da je potencialne izgube oz. luknje v bančnem sistemu mogoče največ milijarda evrov, na drugi strani pa še milijarda (po podatkih Nacionalnega reformnega programa) ali mogoče tudi dve realne vrednosti terjatev, ki jih je smiselno prenesti na Družbo za sanacijo bank (DUTB) in jih postopno in na optimalen način unovčiti, brez da za to uničimo podjetja (kot je bila praksa v letih 2009-2012).

Seveda gre za velike številke, a ključno je, da se transakcije dokapitalizacije ter prenosa terjatev hitro izpeljejo in s tem vzpostavi ustrezna kapitalska struktura bank. In ob pravilnem vodenju postopkov unovčevanja oz. sanacije terjatev ter prodaje bank lahko dobi država vsa trenutno vložena sredstva kasneje povrnjena (kot so to storili npr. v Nemčiji in ZDA). Vse to se lahko realizira brez kakršnekoli pomoči iz tujine, brez dodatne zadolžitve, samo z uporabo depozitov države v bankah (začasno bi se sicer povečal državni dolg, dolgoročno pa ni nujno).

…..

Navedeni trije vidiki so ključni pri ocenjevanju razmer v Sloveniji s strani tujine in tudi tisti, ki zahtevajo prioritetno razreševanje. Če jih pogledamo natančneje, v konkretne številke, vidimo da razmere niso tako slabe in da jih lahko z relativno manj drastičnimi potezami v precejšnji meri razrešimo. Ob tem pa je seveda ključno, da tudi spremenimo pogled nanje, kar pa bo verjetno najtežje. V razmerah, ko vidimo vse samo črno, ko kar tekmujemo, kdo bo našel nekaj negativnega, ko iščemo samo še napake in nepravilnosti, je to težko izvedljivo. In potem ni čudno, da ima takšno mnenje o nas tudi tujina – tudi oni svoja mnenja oblikujejo predvsem na osnovi naših stališč, zapisov in intervjujev ter splošno sprejetih ocen, v dejanske podatke se spusti le redko kdo, novinarji praviloma ne.

Bine Kordež

12 responses

  1. Dober prispevek Bineta Kordeža, ki implicitno locira problematiko predvsem v NAČIN dogajanja od let 2003 do 2008 in od 2008 do danes. Ta NAČIN postavlja vprašanja, dvome in najeda kredibilnost. NAČIN dela podjetij in bank ter sistemskih institucij (finančni primitivizem) je od 2003 do 2008 pripeljal do veliko slabih terjatev bank in dodatno finančno močno oslabil podjetja. So-generiral je tudi jalovost spopada politike in gospodarske elite z NAČINOM samim in njegovimi nosilci ter tudi jalovost spopada s krizo v letih od 2009 do sedaj. NAČIN je akterjem prinesel koristi, generiral priložnosti prisvajanj, pa tudi nevarnosti propadov. S tem pa so se akterji težko sprijaznili, a jim je NAČIN pred izdihom podjetij, omogočil še reševanje svojega premoženja pred upniki. Ta NAČIN so njegovi aktivni in pasivni nosilci, zlorabljali še za politične cilje in medsebojne politične obračune. Tako so izgubili zaupanje doma kot tudi v tujini. Zato so potrebni novi obrazi, če citiram Stiglitz-a:

    “Considering that the people in charge of fixing the crisis included some of the same ones who created it in the first place, it is perhaps remarkable it hasn’t been a bigger catastrophe.”*

    Potrebna je torej predvsem sprememba NAČINA (torej odprava finančnega in drugih primitivizmov) in “obračun” z njim. Ta “obračun” (sodni, odškodninski, politični itd.) bi moral potekati ne glede na tehnologijo saniranja (npr. slaba banka vs sanacija v bankah) saj je vsepovsod potreben davčni denar in zakonska regulativa. Npr. sanaciji v okviru bank se očita tudi odstop od principa iskanja odgovornosti tako podjetij kot bank iz naslova nespoštovanja sklopa ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA. To ne sme držati, saj vendar gre za davkoplačevalski denar in zakone, ki morajo zadeve urediti in financirati, bodisi v bankah samih ali pa v slabi banki in država lahko pomaga sanirati slabe terjatve samo, če nekdo pravno zavezujoče pristane na principe. Potem je nenadoma vseeno – politično gledano – za tehnologije. Tako se dobi tudi pogajalski prostor in izčisti tudi morebitne jasne konflikte okoli principov, ki so vsekakor politične narave (politika kot urejanje odnosov med skupinami ljudi).

    Spori okoli ekonomsko pravnih tehnikalij, v katere politiki tako radi zavijajo in s tem medlijo principe, bi morali biti torej jasno ločeni od sporov okoli principov. Politika bi morala poudariti jasne principe in jih potem pogodbeno ali skozi institucije pri saniranju tudi uveljaviti. Javnost bi tako transparentno videla kam se interesno, glede NAČINA in »obračuna« s sedanjimi slabimi NAČINI in njegovimi nosilci, kdo umešča. Tako bi bilo političnih sporov okoli tehnikalij hitro konec in pri njihovem dizajniranju bi prevladovala ekonomska racionalnost. Za zgled glede NAČINA delovanja sistema na vsakodnevni in praktični ravni bi nam morali biti Nordijci.

    Seveda pa bi ostali klasično levo/desni spori glede bodoče usmeritve družbe in potrebne ekonomske politike, vendar ne z zlorabljanjem krize kot ORODJEM za doseganje raznih političnih in pre-razporeditvenih ciljev. Glede zadnjega osebno menim, da so Nordijci Slovencem blizu tudi po vrednostni orientaciji glede socialne države.

    Lep pozdrav Igor
    *The lessons of the North Atlantic crisis for economic theory and policy Joseph Stiglitz, 9 May 2013

  2. S statističnimi podatki je možno interpolirati v različne smeri in s tem uspešno ali manj uspešno promovirati lastno državo. Kot ste sami lepo navedli, je dolžniška kriza od leta 2008 pripomogla, da je v vseh razvitih državah od ZDA, Velike Britanije in članic EU, enormno naraščal državni dolg v deležu BDP (npr. December 2012 : UK 90,70%. ZDA 101,60%, Francija 90,20%; Nemčija 81,90% in Slovenija 54,10%) . Ob tem je seveda potrebno upoštevati še celo vrsto dejavnikov, kazalnikov ter gospodarsko okolje posamičnih držav. Pravtako je potrebno ločiti od kod in na kakšen način se podjetja financirajo. Slovenska podjetja so v pretežni meri odvisna predvsem od najemanja kreditov pri bankah z razliko od podjetij , kjer so kapitalski trgi občutno močnejši in pomembnejši pri tovrstnem financiranju (ZDA, UK, anglosaksonkse države) oz., kjer gre za kombinacijo obeh (Nemčija, Francija, Nizozemska itd..) .

    Kot je v sporočilu za javnost dne 6.5.2013 zapisala Banka Slovenije:
    »Na področju gospodarskega razvoja je nujno potrebno, da država pripravi ustrezno strategijo upravljanja z državnim premoženjem in predvidi postopen umik iz gospodarstva povsod tam, kjer je trg boljši instrument učinkovitosti kot državno lastništvo.
    Položaj podjetij oziroma njihovo konkurenčnost, poleg notranjih dejavnikov, še dodatno poslabšuje večletna odsotnost ustreznih ekonomskih politik države. Država oziroma pristojna ministrstva morajo čim preje izdelati strategijo razvoja posameznih panog in regij, ki bo upoštevala ekonomske danosti, in slonela na poslovni upravičenosti (profitabilnosti). Na tej podlagi je potrebno prilagoditi ekonomske politike ter preučiti možnosti za pomoč/spodbude posameznim panogam/podjetjem. Strategija mora zasledovati cilj ustvarjanja konkurenčnih podjetij in dejstvo, da je za Slovenijo neto izvoz ključni dejavnik uspešnega razvoja in izhoda iz krize.
    Banka Slovenije meni, da je poleg takojšnje odločitve glede operacionalizacije vseh pravnih podlag in aktivnosti po Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (Uradni list RS, št. 105/2012) za izboljšanje stanja bančnega sistema nujno tudi hkratno aktivno prestrukturiranje in preživetje perspektivnega dela slovenskega realnega sektorja. Poleg usklajenega delovanja bank upnic, lastnikov in podjetij je ključna takojšnja in aktivna vloga države. Banka Slovenije je banke že pozvala k intenziviranju navedenih nujnih procesov.
    Banka Slovenije vidi oba procesa (prestrukturiranje podjetij in sanacijo bančnega sistema) kot komplementarna. Učinkovito reševanje perspektivnega realnega sektorja pomeni manjše breme t.i. “slabe banke” in manjšo obremenitev proračuna. Tako bo omogočena tudi hitrejša ponovna vzpostavitev rasti kreditiranja realnega sektorja.
    Banka Slovenije je pripravljena aktivno sodelovati v okviru svojih zakonsko opredeljenih nalog pri oblikovanju rešitev potrebnih za izhod iz finančne in gospodarske krize ter nuditi vso strokovno pomoč.«

    Naj še dodam, osebno menim, da bi bilo potrebno iz bank izločiti slabe terjatve, definirati pravne in operativne postopke prenosa pri katerem bi lahko država ohranjala popolno kontrolo ter z javno razpravo seznanila javnost o vseh postopkih reševanja (bodisi odpisi, preoblikovanje v finančne produkte z možnostjo prodaje, itd.) Na ta način bi odpravili kreditni krč, poslovne banke bi imele zadosten prvovrstni kapital in s tem ponovno sodelovale pri zagonu gospodarstva.

    • Hm, pozabili ste bistveni, ključni drugi del postopka sanacije bank in prestrukturiranja podjetij: A: sanirane banke je treba privatizirati in s tem (1) “pretrgati navezo med državo in gospodarstvom” (kot zahtevajo EK, ECB, EBRD in IMF) ter (2) vrniti denar davkoplačevalcem, ki financiramo te dokapitalizacije in sanacijo z bodočim znižanjem davkov; in B: kapitalske deleže v podjetjih, ki bodo deležna državne pomoči prek sanacije in prestrukturiranja, je prav tako treba prodati. Oboje je ključno za bodoče zdravje slovenskega gospodarstva.

      Sicer bo vsa zadeva le še en krog samopostrežbe, bankomata oziroma moralnega hazarda peščice poslovnežev in politične elite.

  3. Zanimiv članek, zanimivi komentarji. Naj dodam še nekaj. Po prvi izvedeni reviziji FED-a v zgodovini konec 2011 se je izkazalo, da skupni bail-out ameriškega finančnega sistema presega 16.000 milijard USD (prejšnje ocene približno 6.000 milijard) oz.več kot 110% ameriškega BDP. Kaj nam to pove? Da je obseg sesutja finančnega sistema zahodnih držav neprimerno večji kot smo domnevali in (še posebej pomembno za oceno slovenskega primera) da je dejstvo, da vsi na debelo prikrivajo obseg lastnih problemov. Takih samomorilcev, ki sami še potencirajo svoje probleme kot smo pri tem Slovenci, v svetu ne najdeš. Tudi ko gledaš prakso tujih bank pri nas, kako so lepo pospravili najmanj take, če ne večje probleme kot jih imajo domače državne banke pod preprogo (beri v sisteme) svojih central, ob tem pa bile previdno tiho. Vsa javna percepcija bančne krize pri nas je v največji meri rezultat načrtovanega medijskega spina, ki naj zakrivi pravi vzrok za krizo in posledično politično eksploatacijo krize. In to ni kriminal (čeravno je to zelo akuten in resen problem), niti delavske pravice, še manj državno lastništvo, temveč kriminalno slabo vodena makroekonomska politika države od let 2004 naprej.

    Sanirane banke je treba privatizirati. Ali res? Privatno lastništvo naj bi bilo panaceja za vse? Kdo pa je zakrivil svetovno finančno krizo. Države ali privatni kapital? Države lahko resno zamočijo, ampak za svetovno krizo rabiš nebrzdan privatni kapital. V resnici so bili finančne institucije s pomembnim delom državnega premoženja pomemben stabilizator svetovnih finančnih trgov, pa tudi v Sloveniji so državne banke relativno najmanj prispevale k nastanku finančne krize, relativno bistveno manj kot tuje banke pri nas. Povsem drugače od prevladujoče javne percepcije.

    NLB, NKBM in Abanka se vsekakor lahko privatizirajo po možnosti s kotiranjem delnic na borzi, vendar na način, da država v njih ohranja prevladujoč vpliv . To naj služi tako omejevanju državnih apetitov, transparentnosti, kot tudi obliki lastniškega pritiska na poslovanje banke. Zakaj mora država ostati kontrolni lastnik? Zato ker je to edini sigurni način za kanaliziranje nacionalnega varčevanja v nacionalno ekonomijo. Na žalost nimamo starega privatnega kapitala, ki bi preko etabliranih nacionalnih elit ščitil nacionalne interese kot v Nemčiji,Franciji ali pa npr. Nizozemski. Zato mora to funkcijo zaenkrat in kar še nekaj časa vzdrževat država. Nobena, ampak prav nobena zahodno-evropska država ne prepušča kontrole nad svojim bančnim sistemom tujcem. Kaj misliš, Jože, zakaj ECB zahteva dovoljenje za vsak delež tujca nad 5% v EU banki. In zelo, zelo redko tako dovoljenje tudi podeljuje, razen v največji sili kot v primeru Volksbank International, ko ni bilo na voljo evropskega rešitelja in so na koncu, po dolgih letih ruskih prizadevanj končno popustili Rusom. Veš kakšne težave imajo pri tem Kitajci? Čudno, če pa je vseeno, čigav je kapital? Pri nas javnosti in politikom solimo pamet z nekimi teoretičnimi ideološkimi modeli, “realpolitik” ki prevladuje v svetu, pa teče po nekih drugih pravilih. In ta svet odpušča marsikaj, samo naivnosti ne. To kaznuje neusmiljeno. Navsezadnje to lahko vidimo ob trenutnem tretiranju Slovenije na mednarodnih finančnih trgih. Ovce so za striženje.

    • Ojoj, Marko, spet si ven padel s pavšalnimi trditvami. Prosim, če tvoje trditve podkrepiš s konkretnimi številkami glede lastniške strukture bank v EU ter z linki na študije. Enako velja za velikost bailouta v različnih državah.
      Sicer bom prisiljen – zaradi tendencioznosti – zbrisati ta komentar.

  4. Damjan, prvi del trditev o obsegu ameriškega bail-out-a najdeš v članku “First Federal Reserve Audit Reaserach Reveals Trillions in Secret Bailouts, Inter Press Servicez dne 28.avgust 2011 ; http://www.ipsnews.net/2011/08/first-federal-reserve-audit-reveals-trillions-in-secret-bailouts/.

    Za drugi del (deleži tujih bank v starih državah EU) sem absolutno siguren, gre za navedbe viceguvernerke BS v enem od uradnih gradiv vlade RS iz leta 2010 (žal pod: Zaupno), ki sem ga prejel še za časa AUKN. Sem pa isti podatek izvedel iz večih virov in če mi pustiš nekaj dni, da povprašam avtorje, Ti bom poslal tudi te vire. Lp, Marko

    • Marko, Ok, bom počakal.
      Ampak saj o tem obstajajo Eurostatove statistike. Sklicevanje na go. Mejro Festić nekdanjo direktorico EIPF je namreč podobno, kot da se sklicuješ na Veljka Boleta.

    • Marko,
      lepo, da si našel vir. Ampak to so stari podatki. Če greš pogledat novejša poročila ECB, boš našel novejše statistike, denimo tudi za 2011.
      No, in ko sva že zraven, zdaj ko imaš vir, upam, da si tudi pogledal tabelo s strukturo lastništva. Si? No, zdaj pa se spomni tvojega včerajšnjega stavka: “Nobena, ampak prav nobena zahodno-evropska država ne prepušča kontrole nad svojim bančnim sistemom tujcem”. Ehm, poglej zdaj v tabelo s podatki. Še vedno trdiš isto. Nič več, ane?
      Jasno, da ne. Kajti podatki pravijo, da si govoril bolj na pamet (oziroma tvoj vir Mejra Festić), namreč v letu 2011 je le v 13 izmed 27 EU držav delež domačega lastništva v bankah prevladujoč. Le velike zahodnoevropske države (DE, FR, IT, UK) ter nekaj manjših (AT, DK, SE) imajo večji delež domačega kot tujega lastništva. Druge pa ne
      Ampak to še ni vse. Domače lastništvo bank ne pomeni večje bančne stabilnosti oziroma garancije, da bank ne bo treba reševati. Nasprotno, vse države, ki so dobile EU pomoč za reševanje bank (razen Irske) imajo močno prevladujoče domače lastništvo bank, torej GR, ES, PT, CY ter naslednja v vrsti Slovenija. Hm, kaj pa zdaj?!

      Ko bom imel čas, bom nekaj napisal na to temo in prikazal lepo sliko o povezavi med lastništvom bank in deležem slabih terjatev ali profitabilnostjo.
      Samo za flavor: v EU so banke v tujem lastništvu bolj dobičkonosne in imajo v povprečju za trikrat manj slabih kreditov od povprečja domačih bank. Najslabše so majhne domače banke… In povsem enako je v Sloveniji – če pogledaš poročila o finančni stabilnosti.

  5. Jože, hvala za odgovor. Seveda sem pogledal, žal nisem mogel pregledati še novih letnikov. Res so med starimi Zahodno-evropskimi državami članicami Eurozone z večinskim deležem Finska (Švedske banke), Belgija (približno pol-pol, pa še zaradi tega ker tam tretirajo flamske ali francoske banke ne kot čisto tuje- vsaj polovica države) in Luksemburg kar je za finančni center in majhno državo nomalno.Za vse ostale tj. pretežno večino, drži kar sem navedel. Za ostale tj. vzhodno-evropske in druge nove članice (Ciper, Grčija, Irska) tega nisem nikoli trdil. Analizo pa kar naredi, mislim, da jo vsi rabimo, vendar pa je po mojem potrebno pogledati bistveno več kot korelacijo dveh faktorjev. Zelo zanimivo bi bilo pogledati kaj se je dogajalo z obsegom kreditov predvsem podjetjem. So tuje banke v EU tako kot pri nas reševale svojo kapitalsko ustreznost predvsem z nižanjem tvegane aktive, dokapitalizacijo ali morebiti boljšim upravljanjem slabih terjatev. Ali pa so le imele mogoče bolj kvaliteten portfelj? Ali pa druge načine za reševanje slabih terjatev znotraj bančne skupine? Kje dobivajo prevladujoče vire, od lokalnega okolja, mednarodnih trgov ali od lastnih bančnih skupin? Verjamem, da je problem bistveno bolj kompleksen kot je samo vprašanje lastništva, npr Irska je močno nasedla, pa je imela večinsko tuje lastništvo bank.

  6. Marko, ne morem verjeti, da si to napisal: “Verjamem, da je problem bistveno bolj kompleksen kot je samo vprašanje lastništva, npr Irska je močno nasedla, pa je imela večinsko tuje lastništvo bank.” Čemu torej vso to bajanje o tem, kako nujno je imeti banke v domači lasti?

%d bloggers like this: