Varčevanje + zagon gospodarstva = OŽEMANJE

Tisti, ki so v zadnjem mesecu trdili, da je nova vladna koalicija brez koncepta, nimajo prav. Vladni koncept oziroma ekonomsko filozofijo nove vlade je v intervjuju izpred dveh tednov dokaj precizno definirala predsednica vlade Alenka Bratušek: »Ne moreš imeti socialne države pri izdatkih in neoliberalne pri prihodkih ter hkrati izravnan proračun«. In ta koncept naravnost žari iz vsakega odstavka v četrtek sprejetega, čeprav rahlo omiljenega, Programa stabilnosti. Programa, ki naj bi ga v naslednjem letu izvajala vlada. *

Pričakovanja javnosti glede vladnega programa so bila verjetno nekoliko drugačna. Čeprav je resnici na ljubo dokaj težko govoriti, da so – po šlamastiki glede sestavljanja nenačelne koalicije, glede iskanja voljnega kandidata za predsednika vlade, iskanja voljnih, če že ne kredibilnih, kandidatov za ministre, končne postave vladne enajsterice, sestavljene iz tretjerazrednikov, ter osnovnošolskega nastopa premierke na CNN – kakšna pričakovanja sploh še ostala. Toda gromovniški nastopi premierke še v opozicijski vlogi in njenega botra, da varčevanje ni dovolj in da je potrebno zagnati tudi gospodarstvo z velikimi projekti, so vseeno nakazovali drugačen – rasti prijazen ekonomski koncept.

Po prihodu na oblast je ta rasti prijazen ekonomski koncept nenadoma izginil. Se razblinil. Morda zaradi takojšnjega pritiska s strani finančnih trgov, ki so novo vlado sprejeli na nož. Morda pa zato, ker je bil prejšnji, rasti prijazen ekonomski koncept zgolj navaden blef. Pač običajna, zelo glasna, opozicijska retorika, ki nasprotuje vsakemu vladnemu ukrepu. Ne zaradi vsebinskega nestrinjanja, pač pa zaradi politične igre kot igre. Nekako se nagibam k drugi razlagi, čeprav je načeloma vseeno. Ko sem v torek pripravljal predavanje o makroekonomski sliki Slovenije in v ta namen prebiral osnutek Programa stabilnosti 2013, je bilo več kot očitno, da je rast povsem izginila iz vladnega programa. Tudi varčevanja je, resnici na ljubo, ostalo enako, kot ga je pustila prejšnja vlada z »dosežki ZUJFa«. Pač pa je vlada v svojem programu prej tako osovraženo varčevanje nadgradila – kot je nekdo na blogu Kavelj 22 lucidno poimenoval – v ožemanje.**

Ja, OŽEMANJE je najboljši izraz za to, kar namerava v naslednjem letu početi nova vlada. Gre preprosto za to, da vlada ni želela ali bila sposobna dodatne racionalizacije na strani nekaterih javnih izdatkov, zato se je namesto tega – za financiranje letošnjih povečanih javnih izdatkov zaradi dokapitalizacije bank v višini 900 mio evrov – pač odločila, da v enakem obsegu dvigne davčno breme. Ali z drugimi besedami, za kapitalsko injekcijo v banke bo vlada ožela davkoplačevalce. Nekaj malega sicer tudi podjetja, toda večino novih in povišanih davkov bomo plačali fizične osebe. Logika v ozadju je seveda jasna: ker ne želite zmanjšanja plač in odpuščanja v javnem sektorju ter krčenja socialne države, boste pač strošek dokapitalizacije plačali prek višjih davkov. Premierka je logiko v uvodoma omenjenem citatu zelo precizno definirala. Kaj še hočete?! Hrvati znajo to zelo lepo in ljudsko povedati, da ni mogoče »imati i ovce i novce«.

Ta vladni ekonomski koncept sicer povsem razumem, in sicer kot linijo najmanjšega odpora, da zapre letošnji proračun ob nujno povečanih izdatkih za dokapitalizacijo bank. In s tem bi lahko končal ta komentar. Toda vseeno ne morem mimo dveh ključnih vprašanj. Prvič, nas bo ta vladni program potegnil iz krize oziroma ali nas bo potegnil iz krize hitreje, kot bi nas program prejšnje Janševe vlade? In drugič, bo ta program zadovoljil Bruselj in nas bo obvaroval pred njegovim posredovanjem?

Odgovor na oboje je negativen. Prvič, ta program bo zaradi neposredne škode, povzročene z ožemanjem, v letošnjem letu še okrepil krizo. Preprosto onstran ekonomske logike pa tudi zdrave kmečke pameti se mi zdi, da se je vlada odločila ne samo žrtvovati rast, ampak še dodatno poglobiti gospodarsko recesijo. Kajti napovedani vladni ukrepi bodo napovedani letošnji upad BDP (za 1.9 %) samo še dodatno okrepili. In recesijo podaljšali še v naslednje leto. Pri tem sploh ni nekih velikih neznank, zadeva je dokaj preprosta. Povsem mehanična. Vendar je pred tem za lažje razumevanje treba pogledati nekaj nujnih številk.

Vlada, kot predvideva program stabilnosti, potrebuje v letošnjem za eno milijardo evrov dodatnega manevrskega prostora. Osnutek programa stabilnosti je sicer govoril o tem, da naj bi dve tretjini »fiskalne prilagoditve« bilo ustvarjene na odhodkovni strani (to je z varčevanjem pri izdatkih) in le ena tretjina pri prihodkih. V resnici je bilo ravno obratno. Namreč z uvedbo kriznega davka, dvigom DDV in prilagajanjem trošarin, uvedbo davkov na nepremičnine, sladke pijače in loterijske srečke ter dvigom sodnih taks naj bi vlada zbrala za 840 mio evrov oziroma skorajda celoten znesek potrebne proračunske prilagoditve. Na odhodkovni strani je dokaj očitno le, da se bodo državne investicije zmanjšale za 100 mio evrov in da naj bi se vlada s sindikati pogajala o znižanju plač v javnem sektorju, kar bi prineslo prihranek v višini med 140 in 160 mio evrov. Hkrati je bilo jasno, da je pokojninska reforma – zaradi predčasnega upokojevanja – poskrbela za dodatne izdatke v višini 150 mio evrov, ki bi jih bilo treba nekako izničiti, denimo s črtanjem dodatka za rekreacijo.

Zdaj, ko se je vlada (začasno) odpovedala uvedbi kriznega davka, je jasno le, da naj bi na prihodkovni strani uspela povečati prihodke za 540 mio evrov, medtem ko večina prilagoditve na odhodkovni strani (razen zmanjšanja državnih investicij) ostaja bolj kot ne »izziv«. Seveda izziv, ki bo nasedel na čereh sindikalnih pogajanj, in bo pač treba uvesti krizni davek ali dvigniti druge davke.

Iz navedenega izhaja zelo preprosto dejstvo: napovedana fiskalna prilagoditev, pa naj bo na prihodkovni ali odhodkovni strani, bo za približno eno milijardo evrov znižala domače povpraševanje. Država bo znižala svoje investicije in materialno porabo, na drugi strani bo država davkoplačevalcem denar, ki bi ga porabili za potrošnjo, pobrala v obliki davkov in ga dala v bančne bilance. Ni treba biti strokovnjak za kvantno fiziko, da bi ugotovili, da bo ta milijarda evrov domačega povpraševanja, ki bo umanjkala, pač v ustrezni meri meri zmanjšala BDP. Razen če se zgodi čudež na strani izvoza ali kakšen drug čudež. V kar pa je težko verjeti.

BDP je kot agregat dokaj preprosta kategorija. Sestavljen je iz domačega povpraševanja (poraba gospodinjstev in države ter investicije) in izvoznega povpraševanja, zmanjšanega za uvoz. BDP je torej mogoče povečati le tako, da vplivamo na posamezne komponente domačega povpraševanja ali da nam raste tuje (izvozno) povpraševanje. Toda napovedi Umarja za letošnje leto so (že brez napovedanih ukrepov) dokaj pesimistične: poraba gospodinjstev naj bi se zmanjšala za 4 %, poraba države za 2.9 %, investicije pa za 0.5 %, zaradi česar naj bi skupno domače povpraševanje (brez zgoraj navedenih ukrepov) upadlo za 3.5 %. Rasel naj bi samo izvoz, in sicer za skromnih 1.2 %. Iz tega seveda sledi zelo jasna slika: ker domače povpraševanje upada hitreje kot narašča tuje, bo letos tudi BDP upadel (vsaj za 1.9 %).

Slika: Dinamika BDP zaradi  vladnih ukrepov v 2013 (2008 Q3 = 100)

Vpliv PS na BDP

Vir: SURS do 2012; napoved UMAR za 2013 in lastni preračuni za učinek PS.

Zdaj pa zaradi vladnega »davčnega ožemanja« iz obtoka poberite še za eno milijardo evrov denarja, ki bi se lahko sicer večinsko prelil v domače povpraševanje, in si lahko izračunate, za koliko bo to še dodatno zmanjšalo BDP. Samo dvig DDV bo prinesel za približno 0.3 odstotne točke dodatnega padca BDP, vsi ukrepi skupaj pa bi utegnili BDP znižati za dodatnih 1 do 1.5 %. Učinke vladnih ukrepov si lahko nazorno ogledate v preprosti simulaciji v sliki. Pri tem polne črte predstavljajo dejanska gibanja oziroma Umarjeve napovedi za leto 2013, črtkane pa dodaten učinek vladnih ukrepov. Če bo vlada vztrajala pri tem »ožemanju«, se bomo težko izognili padcu BDP nižjem od 3 %, najverjetneje pa še nekoliko več.

Žalostno je, da od opozicijske retorike o zagonu gospodarstva ni ostalo nič, kar bi res lahko pognalo gospodarsko rast v letošnjem letu. Kaj se je zgodilo z velikimi projekti za zagon gospodarske rasti? Med ukrepi vlade za spodbujanje rasti so v programu stabilnosti (ob naštetih ukrepih prejšnje vlade glede zniževanja davkov in davčnih olajšav) ostali le sanacija bank ter vzporedni proces razdolževanja in prestrukturiranja podjetij. Toda oba ukrepa, ki sta sicer nujna in potrebna, bosta učinke začela dajati najprej šele v naslednjem letu. Pa še to le v primeru ugodnega tujega povpraševanja, kajti domače bo zaradi »davčnega ožemanja« ostalo še naprej depresivno.

Drugič, ta vladni program »davčnega ožemanja« ne bo zadovoljil Evropske komisije in nas ne bo obvaroval pred njenim ukrepanjem. Po informacijah, ki so v obtoku, bi utegnila Evropska komisija predlagane ukrepe slovenske vlade označiti kot nezadovoljive in neuravnotežene. Predvsem zaradi prevelikega poudarka na strani povišanja davkov in premajhnega poudarka na strani zmanjševanja izdatkov ter strukturnih reform. Zaradi tega utegne  biti za Slovenijo konec meseca uveden ukrep t.i. »excessive imbalances procedure«, ki je novost v evropski ekonomski politiki. Pri tem bo Slovenija morala slediti predpisanemu programu za zmanjševanje presežnih neravnotežij. Ta program pa naj bi vključeval predvsem tri elemente. Prvič, postopno odpravo proračunskega deficita ter znižanje strukturnega deficita na raven med 0.5 in 1 % BDP, pri čemer bo to fiskalno prilagoditev potrebno izvesti predvsem z rezi na strani odhodkov (predvsem plač in socialnih transferjev). Drugič, program bo zahteval dosledno in transparentno sanacijo bank prek slabe banke pod tujim nadzorom. In tretjič, program bo zahteval dosledno privatizacijo bank in podjetij v državni lasti v skladu z določenim terminskim planom.

Postopek odprave presežnih neravnovesij za Slovenijo bi bil na kratek rok verjetno bolj ugoden od vladnega programa stabilnosti, saj bi predvsem zmanjšal na mnogih mestih preveč nabuhle javne izdatke, ne bi pa toliko udaril po agregatnem povpraševanju. Torej bi manj vplival na poglobitev recesije in hkrati na srednji rok naredil državo bolj vitko. Evropski ukrep bi tudi povečal transparentnost sanacije bank in privatizacije. Predvsem pa bi s pospešeno privatizacijo zmanjšal incestuozno povezanost države s podjetji, ki nas je pripeljala v krizo. Z vsem tem bi tudi povečal kredibilnost države na finančnih trgih in vplival na znižanje cene zadolževanja. Dejstvo pa je, da bo Sloveniji omejil njeno ekonomsko suverenost. Smo slednjo znali do sedaj učinkovito izkoriščati? V dobro državljanov? Prav to davčno ožemanje iz programa stabilnosti nakazuje, da nismo.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

** Pravi naslov komentarja bi se dejansko moral glasiti: Varčevanje minus zagon gospodarstva = OŽEMANJE

%d bloggers like this: