Ministrstvo za finance (MF) je danes objavilo, da je prišlo do dogovora z belgijsko KBC o prodaji njenega 22% deleža v NLB državi po ceni 1 evro za delnico, torej skupaj za za 2.7 milijona evrov. Na MF še komentirajo, da naj bi to omogočilo “učinkovitejše iskanje strateškega partnerja za NLB“.

Glede na to, da dobivam številne klice in pozive po elektronski pošti, da bi komentiral to potezo vlade, sporočam, da dogajanj v zvezi z NLB po zadnjem objavljenem komentarju iz julija letos ne komentiram več.

Iz tega komentarja navajam samo glavne poudarke, ki seveda potrjujejo to, kar se je zgodilo in izkazalo danes:

To je moj zadnji komentar o NLB. Iz preprostega razloga – ker ni več o ničemer za pisati. NLB ni več, ostala je le še zombie banka. Natančneje, zombie banka z zmešanimi lastniki. Ter velik minus v naših žepih.

…

Takšna je bila evolucija NLB v zadnjih štirih letih. To, da je propadla, pardon, “uspela”, zadnja dokapitalizacija, je nepomembno. Pomembno je to, da NLB nihče od zasebnih investitorjev noče več niti pogledati. Niti tisti, ki so vanjo ujeti. Tudi če bi bila dokapitalizacijska cena delnice NLB enaka nič (0), torej če bi njene delnice država delila zastonj, jih nihče ne bi hotel vzeti. Iz preprostega razloga, ker bi s tem nase prevzel globoko luknjo v njenih bilancah.

NLB je blago brez vrednosti. Pardon, ima negativno vrednost. Kolikšna je luknja, bo pokazal skrbni pregled. NLB je mogoče “spraviti v promet” le, če država iz nje pobere to “negativno vrednost” in jo nato proda za 1 evro. Lastniku, ki se spozna na bančni posel in ki ima interes, da se gre le bančni posel, ne pa politično – omrežnih poslov. To je edina svetla perspektiva za NLB.

Pa nam tega ne bi bilo treba. In pri tem ne mislim te zadnje Šušteršičeve ponesrečene dokapitalizacijske epizode, niti predzadnje Križaničeve. Usoda NLB se je zapečatila leta 2006. Takrat se je država, natančneje, prva Janševa vlada z Bajukom kot finančnim ministrom, odločila, da ne gre v drugo fazo privatizacije NLB. In od takrat je šlo samo še navzdol.

Bilanca je porazna. V obdobju 1990 – 2007 je država v imenu nas davkoplačevalcev za stroške sanacije in dokapitalizacij v NLB vložila za 1,560 mio evrov. S prodajo lastniških deležev KBC in EBRD ter dividendami je država v istem obdobju iz naslova NLB skupaj iztržila 557 mio evrov. Konec leta 2007 smo bili torej davkoplačevalci glede NLB v “minusu” za 1,003 mio evrov. Leto 2007 je bilo leto najvišje rasti v zgodovini samostojne Slovenije, gospodarstvo je bilo na vrhuncu in NLB je kreditirala kot še nikoli. Toda prav zaradi prehitre rasti kreditov v letih 2005-2007 je NLB začelo primanjkovati kapitalskih rezerv. Zato je potrebovala dokapitalizacijo. Leta 2008 jo je država res dokapitalizirala s 300 milijoni evrov, in to po ceni 334 evrov za delnico. Toda dokapitalizirala jo je sama oziroma skupaj z ostalimi paradržavnimi lastniki. S tem se je “minus” nas davkoplačevalcev v zvezi z NLB povišal na 1,303 mio evrov.

Toda takrat bi lahko država ukrepala povsem drugače. V skladu s svojimi privatizacijskimi načrti bi lahko prodala 24-odstotni delež v NLB (in še vedno obdržala 25% in eno delnico). Ker je bila belgijska KBC takrat močno zainteresirana za nakup, bi lahko država zanjo iztržila dobro ceno. Denimo ceno, po kateri je država sama dokapitalizirala NLB. Če bi vlada takrat Belgijcem prodala 24-odstotni delež po ceni 334 evrov, bi zanj iztržila 643 mio evrov. Naš “minus” v zvezi z NLB pa bi se zmanjšal samo še na 360 mio evrov.

Vendar je bila Janševa vlada takrat prepričana, da je NLB preveč strateško pomembna za državo, da bi jo prodala. Raje jo je sama dokapitalizirala. Nato je nastopila kriza in NLB so udarili slabi krediti, ki jih je banka ustvarila v času hitre rasti. Potrebni sta bili še dve mučni – ter predvsem javni – dokapitalizaciji. Leta 2011 je država v NLB vložila 243 mio evrov, pravkar pa bo še skupaj 381 mio evrov. S tem se je naš “minus” v zvezi z NLB povečal na 1,927 mio evrov. Lahko pa bi znašal samo 360 mio evrov, če bi vlada NLB pravočasno (leta 2006 ali 2007) prodala.

Oportunitetna izguba iz naslova NLB zaradi napačnih potez vlade torej znaša dobrih 1.5 milijard evrov (natančneje, 1,567 mio evrov). Ali drugače povedano, če bi leta 2007 vlada prodala “presežni” delež v NLB, bi imela danes še vedno 25-odstotni delež, mi pa samo 360 mio evrov “minusa” (lahko tudi manj, če bi nov lastnik bolj umno gospodaril in ustvarjal dobičke). Letošnje leto pa bo vlada končala s 60 plus-odstotnim deležem nečesa, kar je vredno manj kot nič, mi pa z “minusom” v višini 1.9 milijarde evrov.

Vendar gre pri tem zgolj za neposredno škodo, ki jo je vlada naredila glede NLB. Pomislite na škodo, ki je ne bi bilo – na slabe kredite Šrotom, Kordežem, Zidarjem itd., ki jih banka ne bi dala, če bi imela prave lastnike. Pomislite na škodo gospodarstvu, ki se ne bi zgodila, če bi banka v času krize normalno posojala podjetjem za poslovanje. Pomislite na vsa izgubljena delovna mesta zaradi tega, ker je NLB v zadnjih treh letih poslovala tako kot je.

In veste, kaj bi bilo še najboljše? Danes bi NLB sanirali tuji lastniki. Če tega ne bi želeli ali zmogli, pa bi naša država še vedno imela tistih 643 mio evrov, ki bi jih dobila s prodajo.

Hočete krivce za to polomijo? Precej jih je. Toda glavne krivce boste morali poiskati kar v prvi Janševi vladi. Iz dveh razlogov. Prvič, ker je imela kot večinska lastnica možnost popolnega nadzora nad banko. Imela je možnost nastaviti dober nadzorni svet, ta pa dobro upravo. Namesto tega je v nadzorni svet imenovala nekompetentne ljudi, ki so gledali stran, ko je menedžment banke najemal ogromno kratkoročnih kreditov v tujini in jih nato podeljeval naprej na lepe oči. In drugič, vlada je imela vse niti v svojih rokah, da banko na vrhuncu njene vrednosti odlično proda najboljšemu ponudniku. Vendar ni.

Zato račun za ta “minus” v višini 1,567 mio evrov, ki ga je vlada v zvezi z NLB z nizom neumnih, napačnih in neodgovornih potez naredila od leta 2006 naprej, in ki ga boste morali odplačati prav vi, kar izstavite Janezu Janši (Andreju Bajuku ga ne morete več). In to čimprej, kajti ta “minus” bo že konec tega leta še bolj porastel. Vendar pohitite. Bojim se, da bo takrat tudi javna blagajna postala nelikvidna. Kot veste, pa v bankrotu težko kaj pamenega iztržite.

S tem zaključujem moje komentiranje NLB. Kot bi rekel Đorđe Balašević: “Sve je otišlo u Honduras”.