Zakaj so menedžerski prevzemi (običajno) škodljivi?

Kratek odziv na prispevek Bineta Kordeža o financiranju prevzema podjetij ter na komentar Branka Drvariča o razliki med “domačimi” in “tujimi” prevzemi. Razlika med obema namreč ni samo v “nacionalnosti prevzemnika” ali “nacionalnosti finančnih virov”, ki financirajo prevzem. Razlika je v kapitalskem ozadju prevzemnikov, s tem pa v zavarovanjih za prevzemni posel.

Razlika med obema načinoma prevzema je zato tudi v tem, da je pri menedžerskem prevzemu edino zavarovanje za najete kredite prevzeto podjetje, pri prevzemu nasploh pa posredno kot zavarovanje služi tudi premoženje oziroma denarni tok prevzemnikovega podjetja. Razlika postane zelo očitna v primeru neugodne situacije na trgu oziroma krize: v primeru menedžerskega prevzema, ko kriza osuši denarni tok prevzetega podjetja, celoten projekt pade, saj menedžerji (novi lastniki) nimajo drugih sredstev, s katerimi bi poplačali najete kredite. V primeru ne-menedžerskega prevzema pa lahko prevzemniki v primeru neugodne ekonomske situacije kredite poplačujejo tudi z denarnim tokom iz svojega podjetja.

Na koncu razlika ni samo v uspešnosti ali neuspešnosti prevzema, pač pa v tem, kaj se zgodi s prevzetim podjetjem. V primeru menedžerskega prevzema gre vedno za izčrpavanje prevzetega podjetja (ki mora poplačati svoj lastni prevzem) in za razvoj ne ostane skoraj nič. Običajno pa gre izčrpavanje do konca – dokler se ne izsesa ves denarni tok prevzetega podjetja, do bankrota. Pri prevzemu nasploh pa imajo prevzemniki več manevrskega prostora zaradi večjega potencialnega zavarovanja. Časovni rok za poplačilo najetih kreditov je lahko daljši, prevzemniki nujno več vlagajo v razvoj podjetja, da lahko raste in na daljši rok poplača kredite.

V končni instanci menedžerski prevzemi večinoma pripeljejo prevzeta podjetja do bankrota in s tem do izgube delovnih mest, prevzemi nasploh pa nasprotno krepijo prevzeto podjetje in ustvarjajo več delovnih mest.

Ekonomika v ozadju pa je zelo preprosta, tako preprosta, da bi ji lahko rekli že zakonitost. Menedžerski prevzemi so “uspešni” samo, kadar se izpeljejo po zelo nizki nakupni ceni, samo takrat prevzem ne izčrpa v celoti denarnega toka prevzetega podjetja za poplačilo kreditov za prevzem.

Zato je dilema, ali tuji prevzemi ali domači menedžerski prevzemi, zgolj čustvena manipulacija naroda. Menedžerski prevzemi večinoma za ljudi (za zaposlene v prevzetih podjetjih in za davkoplačevalce v primeru sanacije bank) prinesejo negativne učinke, medtem ko prevzemi nasploh zaradi drugačnega kapitalskega ozadja večinoma prinašajo pozitivne učinke (več delovnih mest in manj nevarnosti za potrebno sanacijo bank).

7 responses

  1. Pravi kupec je tisti, ki prinese največjo vrečo denarja. Kako si bo denar poplačal je njegov problem. Za prodajalca nadaljnja dobrobit podjetja ni pomembna.
    Kako bo banka zavarovala svoj kredit, je problem banke in se ne tiče prodajalca. Verjetno bodo samo delnice in Renault Laguna letnik 2003 premalo.
    Razlogi za bančno luknjo so v poslovanju bank in ne v tajkunih.

    • Ja, ampak dokler so banke v državnem lastništvu ali dokler so “sistemsko pomembne”, problem spodletelih menedžerskih prevzemov ni več problem bank, ampak problem mene, tebe in vseh ostalih davkoplačevalcev, ki bomo to plačali.

      In dokler so banke v državnem lastništvu, problem spodletelih menedžerskih prevzemov tudi ni samo problem bank, pač pa problem izkrivljenega korporativnega upravljanja bank ter politično-gospodarskih navez.

      Zadeva ni tako preprosta in menedžerji se ne morejo kar tako izmuzniti, rekoč: “nismo krivi, zakaj pa so nam banke dale denar!”

  2. G. Damijan, nisem ekonomist, a mi je vse zgoraj napisano več ali manj samoumevno že več kot dvajset let. Najbrž gre za posledico intuitivnega razumevanja in razvrščanja informacij, ki sem jih pobiral v razmeroma resnih in uglednih tujih občilih. Zato sem menil, da takšne zadeve študentje ekonomije mimogrede absolvirajo že v 1. ali 2. letniku.

    G. Seničar, strinjam se. Banke so Pandorina skrinjica, le da v našem primeru ne skrivajo več vsega zla, ampak predvsem imena tega zla. Zato naj jo že enkrat kdo odpre. Po drugi strani so bili mnogi glavni prodajalci deležev v tajkuniziranih podjetjih v bistvu okončine države (kadi, sodi in druge posode), ki so kupnino dobile od ostalih okončin iste države (bank). Torej je zadeve opravljala neke vrste hobotnica, ki pa si je velik del denarja za to podajanje med lastnimi lovkami sposodila drugod.

    Vendar polaščevalskim poslovodjem ne bi kar tako razdelil odpustkov. Pred časom sem malo prebiral kodeks združenja meneđer, kar je nereflektiran japi in fensi naziv za združenje poslovodnih oseb te kuraste dežele. V tistem kodeksu je kar nekaj členov, ki zapovedujejo nadvse skrbno gospodarjenje in upravljanje v dobro družbe. Gospodarski kapitan, ki bi se držal zgolj določil cehovskega kodeksa, v bistvu skoraj ne bi mogel/smel s polno paro zaiti v blaten in slep domačijsko-prevzemniški rokav. Posledično bi bilo manj nasedlih ladij, bančna luknja pa manjša.

  3. Osebno se strinjam z g. Kordežem – glavna odgovornost je na bankah. Menedžerji bodo vedno skušali prevzeti podjetje, če bodo za to imeli interes in jim bo to omogočeno. Banke so tiste, ki bi morale narediti temeljito analizo, preveriti dolgoročne učinke in odkloniti kreditiranje.

    G. Bimbovobogokletstvo: državne banke si za kreditiranje prevzemov denarja niso izposodile, ustvarile so ga na mestu, kajti tako banke delujejo v realnem svetu. Ne potrebujejo depozitov za izdajo posojila, denar ustvarjajo na računovodskih knjigah.

    Zato je najboljša opcija po mojem mnenju sledeča: ker ne moremo dolgov odpisati brez negativnih posledic (BS evrov ne more tiskati sama), je najbolj poštena opcija, da se pusti NLB in NKBM propasti, revizija naj ugotovi dejansko stanje, prav tako pa naj se ugotovi, kdo vse je odgovoren za takšno kreditiranje (vključno z regulatorji). Odgovorne naj se postavi pred sodišče takoj (nič zastaranja). Na kratki rok s tem tvegamo kritiko tujine in morebitno nižjo bonitetno oceno, po drugi strani pa lahko država s 400 milijoni (kolikor je približno predvideno za dokapitalizaciji) ustanovi dve močni javni banki (minimalni ustanovitveni kapital za banko je 5 mil. evrov). Javna banka ima v statutu napisano, da mora podpirati zgolj gospodarstvo (nič špekulativnih kreditov), zaposleni so javni uslužbenci, vsaj del dobička pa se vrača v skupnost. Depozite naj država varčevalcem NLB in NKBM garantira in prenese na novi banki, saj niso nič krivi in nič dolžni. Torej: kazenska in odškodninska odgovornost odgovornih brez pardona in javne banke, kajti, če po pogodbi o delovanju EU ne moremo tiskati evrov, pa zato lahko ustvarjamo elektronske evre v bankah. In to novo kupno moč bi lahko in morali usmeriti v svoje gospodarstvo.

  4. Strinjam se tudi z g. Damijanom – tudi menedžerji sami so odgovorni, še posebej, ker naj bi bili strokovnjaki za upravljanje podjetij. Ne morejo se sedaj kar potuhnit, ‘glumit gljive’, vsi ostali naj pa plačamo. Prvotna odgovornost je na bankah in regulatorjih, svoj del odgovornosti naj pa nosijo tudi menedžerji. Za vse bi morali iskati odgovornost: menedžerje, bančne uslužbence in regulatorje.

    Do nedavnega sem bil prepričan, da je potrebno nujno sanirati banke, danes pa se mi zdi zgoraj opisana možnost boljša. Vsaj v dveh pogledih je boljša tudi od opcije, da bi država svoj delež prodala za majhen ali simboličen znesek. Prvič, dolgovi podjetij in gospodinjstev bi bili izbrisani (upnikov oz. kreditorjev žal ne bi poplačali s svojim denarjem – lahko pa za začetek plačamo z zaseženim imetjem odgovornih -, vsaj ne v naslednjih letih in ne v polni vrednosti terjatev – naj delijo rizik). Bi s tem kršili zakonodajo? Verjetno bi jo, toda kršili so jo tudi menedžerji, pa verjetno tudi banke, a sedaj naj pa ljudstvo plačuje za vse napake, tudi za ceno varčevanja pri šolstvu in zdravstvu? Končno jo krši tudi ECB, ko na sekundarnem trgu odkupuje državne obveznice, krši pa jo zato, ker je preveč rigidna in neživljenska in to dokazuje, da je Maastrichtski sporazum potrebno spremeniti.

    Drugič, večja verjetnost bi bila, da bi odgovorne privedli pred sodišče in kaznovali. Na ta način bi začeli na novo, z manjšim zasebnim dolgom in z novimi javnimi bankami, ki bi podpirale gospodarstvo in delovale transparentno. Vendar je za kaj takšnega potrebno imeti jajca. Islandci so jih imeli in to se jim danes obrestuje.

  5. Komentar na zapis JP Damijana

    Mislim, da sem navedene poudarke izpostavil tudi v mojem tekstu, ko govorim o razliki med prevzemi s strani menedžerjev in tujih lastnikov, kjer oni praviloma jamčijo tudi s svojim ostalim premoženjem, domači ga pa nimajo. In zaradi česar so bili lahko uspešni samo tisti, ki so podjetja kupili v začetni fazi, dokaj poceni. Strinjam se tudi z ostalimi navedbami glede značilnosti menedžerskih prevzemov in z njimi niti nisem polemiziral. Sem pa v članku opozoril na dejstvo, da v teh razmerah, ko pač nihče od Slovencev nima presežnih sredstev, lahko pričakujemo, da bodo kupci samo še tujci (ne pišem o strahu pred tujci). In pri tem je tudi res, da se njih v glavnem ne obravnava tako kritično, kot je to veljalo za domače. Tem dejstvom pa najbrž tudi ne oporekate?

    Tudi v zadnjem mojem odgovoru ne nasprotujem vašim ugotovitvam glede same narave menedžerskih prevzemov. Izpostavil pa sem dejstvo, da takrat o tem nismo “napačno” razmišljali samo menedžerji (ki smo v tem videli priložnost), temveč tudi bankirji, ki so s svojimi krediti to omogočili ter politika, ki je to podpirala. Da je šlo za takšen pogled vseh ključnih sodelujočih, torej tudi vseh tistih, ki se danes od tega distancirajo. Dodatno pa sem omenjal tudi napačne odločitve, ki so bile sprejete kasneje, ko se je ugotovilo, da prevzemi po previsokih cenah ne bodo izvedljivi. O teh napačnih poteh reševanja, pa ste tudi vi pisali.

    Zato mislim, da sva si vseeno kar precej bližje pri stališčih do prevzemov.

    Kar pa se tiče komentarja g. Drvariča, pa mu čestitam predvsem za pogum izraziti svoje mnenje (seveda ob strinjanju z njegovim zapisom). V razgovorih v dvoje ali v ožjih skupinah je takšno razmišljanje splošno prisotno, a javno se nihče ne želi izpostaviti, da ne bi bil slučajno predmet kakšne negativne obravnave.

  6. Najdražja je šola, iz katere se ničesar ne naučiš.
    Če je problem, da so banke v državni lasti in “sistemske” — in s tem se globoko strinjam –, potem se je problema potrebno lotiti prav tukaj. Hišna banka je pač zelo slaba ideja, rezultati pa pravzaprav neizbežni.
    Tajkuni so non factor v vsem skupaj. A je morda z obsodbo Kordeža problem odpravljen? Posel je posel.
    Odgovarja. Seveda odgovarja. Familiji, če je zakockal hišo. Odgovarja z ugledom v poslovnih krogih. Izgubil je politično naklonjenost. Meni pa ne odgovarja. Ne odgovarja skupnosti, Bogu, cesarju.
    In prav iz tega našega refleksa družbenega premoženja se napaja tudi splošno negativno stališče do prodaje NLB.
    In smo spet pri na začetku kroga.

%d bloggers like this: