(Ob)last menedžerjem?

Glede na aktualnost tematike tukaj še enkrat objavljam članek, ki sem ga na temo menedžerskih prevzemov junija 2007 (pred 5 leti in pol) objavil v Managerju. Moji tedanji strahovi, podprti s mednarodnimi empiričnimi študijami, da bodo menedžerski prevzemi izčrpali podjetja, so se večinoma uresničili. Upravičevanje menedžerskih prevzemov s strahom “če ne bodo naši, bodo pa tujci“, ki ga je včeraj ponovno obudil Bine Kordež, se mi zdi deplasirano in je pripeljalo natanko do te situacije, v kateri smo danes. *

Tudi v Sloveniji se, čeprav z nekoliko zaostanka glede na ostale države v naši soseščini, dogaja koncentracija lastništva. Zanimivo je, da je bil proces koncentracije lastništva v času vladavine LDS počasnejši kot je danes v času vladavine Janeza Janše. LDS je bila dejansko precej nenaklonjena privatizaciji in je ustvarila precej čudaški lastniški sistem z močno, večinoma kontrolno lastniško vlogo države v najpomembnejših slovenskih podjetjih. Razumljivo je, da je po prevzemu oblasti tak državni lastniški kapitalizem »učinkovito« izkoristila desna koalicija Janeza Janše in si pridobila pomembno moč v gospodarstvu.

Razumljivo je tudi, da v zadnjem času prihaja do nekoliko pospešene privatizacije (para)državnih lastniških deležev in do koncentracije lastništva. Po eni strani zato, ker se želijo tudi Janševi fantje ekonomsko in finančno opomoči, zato pač privatizirajo (parkirajo) državne lastniške deleže v vladi prijaznih gospodarskih družbah, ki jih kontrolirajo Janši zvesti sodelavci in aparatčiki. Po drugi strani pa se zaradi rušilne negativne kadrovske in kapitalske vloge države, ki večinoma zavira razvoj od države nadzorovanih podjetij, številne uprave odločajo o tem, da se z menedžerskim odkupom znebijo kontrolne vloge države in s tem vpliva politike. Zanimivo je le to, da medtem ko je bila LDS menedžerskim odkupom večinoma nenaklonjena, jih Janševa nomenklatura presenetljivo tolerira. Nekateri pravijo, da zaradi vezanih poslov, ki se dogajajo pod mizo in zajetnih vsot denarja, ki končajo na nerezidenčnih računih v tujini.

Toda kakšni so sploh učinki koncentracije lastništva? So podjetja z enim ali nekaj močnimi lastniki zaradi bolj učinkovitega corporate governencea bolj učinkovita? In še posebej, kako učinkovita so podjetja, kjer imajo menedžerji pomembne lastniške deleže v podjetjih, ki jih upravljajo? Teorija in empirične raziskave s tega področja niso enoznačne. Po eni strani naj bi menedžerji z določenimi lastniškimi deleži zaradi učinka podjetnika bolj učinkovito vodili svoja podjetja, po drugi strani pa povečanje lastniških deležev menedžerjev lahko vodi k izčrpavanju podjetja in privatizaciji rent.

To potrjujejo tudi empirične raziskave za razvite države, ki kažejo tipično nemonotono povezavo – majhni lastniški deleži menedžerjev (denimo med 5 in 25% v večjih podjetjih in višji deleži v manjših podjetjih) povečujejo učinkovitost podjetja, povečanje njihovih lastniških deležev čez določen prag (denimo nad 25%, v odvisnosti od velikosti podjetja) pa vodi k zmanjševanju učinkovitosti podjetja. Nasprotno pa za tranzicijske države empirične študije večinoma kažejo negativne učinke menedžerskega lastništva na učinkovitost podjetij. Razlogi za to naj bi bili predvsem v tem, da so menedžerji kot lastniki mnogokrat manj nagnjeni k odpuščanjem in racionalizacijam, da poskušajo čim več sredstev izčrpati iz podjetja (bodisi za financiranje kreditov, s katerimi so kupili delnice bodisi prek poslovanja s povezanimi podjetji) in ker so menedžerji kot lastniki manj nagnjeni h kadrovskim »osvežitvam« na vodilnih mestih, s čimer upravljanje podjetja seveda ne more biti optimalno.

Raziskave, ki smo jih s kolegi v obdobju 2003-2007 naredili za Slovenijo kažejo zanimivo sliko. Po eni strani se koncentracija lastništva v slovenskih podjetjih povečuje po letu 2001 (povečujejo se deleži največjega lastnika na račun zmanjšanja deležev ostalih večjih lastnikov). Toda hkrati s to koncentracijo lastništva v rokah največjega lastnika se učinkovitost podjetij, merjena tako z donosnostjo sredstev kot s produktivnostjo dela, zmanjšuje. Po drugi strani pa tendenca menedžerjev k povečanju njihovih lastniških deležev znižuje finančno učinkovitost podjetij, nima pa vpliva na ekonomsko učinkovitost. Tega učinka pa ni najti v podjetjih, katerih delnice kotirajo na borzi, predvsem zaradi bolj transparentnega trgovanja z lastniškimi deleži ter večje javnosti delovanja podjetij.

Sedanja tendenca koncentracije lastništva – bodisi v rokah Janševih »prijateljev« bodisi v rokah menedžerjev zaradi osamosvajanja podjetij izpod Janševega vpliva – je torej tako z vidika učinkovitosti podjetja kot z vidika narodnogospodarske učinkovitosti precej vprašljiva. Učinki lastniških koncentracij bodo odvisni vsaj od treh dejavnikov. Prvič, od tega, na kakšen način (transparentnost prodaj) in po kateri ceni (maksimizacija doseženih cen prek javnih razpisov) bodo vodilni lastniki povečali svoje deleže. Drugič, od višine doseženih deležev, saj večinski deleži v rokah prvega lastnika ali menedžerjev zaradi manjše možnosti kontrole s strani ostalih lastnikov omogočajo formalno bistveno lažje izčrpavanje podjetij. In tretjič, od učinkovitosti institucionalnega sistema (denimo učinkovito sankcioniranje nespoštovanja zakona o gospodarskih družbah in zakona o prevzemih) ter od tega ali je (bo) poslovanje podjetja dovolj javno transparentno (kar načeloma zagotavlja kotacija na borzi).

Privatizacija in koncentracija lastništva torej nista nujno garancija za večjo učinkovitost, pomembno je predvsem, kako transparentno in učinkovito so bili postopki izpeljani, kako kvalitetni so lastniki ter kako zrel in učinkovit je institucionalni sistem, znotraj katerega podjetja delujejo. V sedanji situaciji nisem zelo prepričan o prihodnji učinkovitosti sedanjega vala privatizacij in lastniških koncentracij.

________

* Izvorno objavljeno junija 2007 v Managerju.

One response

  1. Vsaka privatizacija, koncentracija lastništva s strani vodstva podjetja pelje v izčrpavanja in prevsem tehnološko zaostajanje podjetja. V primeru prevzema s strani vodstva je prva dejavnost, ki jo začnejo omejevati, razvoj. Koliko slovenskih podjetij ima še vedno razvojne oddelke? Brez razvoja izdelkov in predvsem tehnologije pa ni mogoče tekmovati na globalnih trgih. S tehnologijo, ki je stara 10 do 20 let ni mogoče dosegati visokih dobičkov. In pri razvoju je tako kot pri teku. Ko enkrat zaostaneš moraš teči mnogo hitreje, da tekmece ujameš. In slovenska podjetja so zaostala, saj so se vodstva ukvarjala z vsem drugim, kot pa razvojem svojih podjetij.

%d bloggers like this: