E-diskusija z Binetom Kordežem (9. del)

Pozdravljeni,

Teme, ki bi jih po vašem mnenju moral v svojih odgovorih natančneje pojasniti in razložiti, sem po mojem mnenju obravnaval kar pogosto. Gre predvsem za razpravo o:

  • razmerah v katerih so se delali takratni prevzemi, ko je bilo to za vsakogar normalna poteza, ko je vsak želel sodelovati in ko so bili kritični edino tisti menedžerji, ki tega niso mogli ali znali začeti (spomnim se navedbe neke ugledne osebe s področja gospodarstva, ki je komentirala, da bomo imeli s časom dve vrsti menedžerjev – tiste, ki bodo postali lastniki ter drugi, ki bodo še vedno samo najeta delovna sila; pa to ne zaradi prepričanja o spornosti prevzemov, temveč, ker je bila oseba zaposlena v tuji družbi in ni imela možnosti za  prevzem),
  • načinu, kako so se banke in politika lotila reševanja problematike prevzemov po začetku krize; ko so s svojo zahtevo po takojšnjem vračilu najetih posojil povzročili dodatno škodo, upad gospodarske aktivnosti, propad podjetij ter zaradi takega načina večjo izgubo svojih terjatev, kot bi bilo potrebno,
  • kako smo v Sloveniji ob evforiji preganjanja tajkunov in iskanja krivcev (s ciljem tudi zamegljevanja drugih problemov) izgubili možnosti za izvedbo tudi sprejemljivih prevzemov in jih prepustili tujcem,
  • tem, kje so izpuhtele milijarde, kot ste dali naslov najinemu dopisovanju in kar sem dokaj podrobno analiziral v nekaj člankih in prikazal tokove denarja – a pač niso tako zanimivi, ker ne potrjujejo splošno sprejetega stališča o ukradenem denarju; mogoče bodo kdaj predmet kakih strokovnih analiz, ko bo okolje manj pregreto.

Problem pa je v tem, da moje navedbe, razlage in argumenti nimajo posebne teže, posebno ne pri prepričanih. Zato je bila moja želja, da bi o teh dilemah pisal tudi kdo tretji, neobremenjen in podal svoje mnenje.

Glede krivde pa ste me najbrž napačno razumeli. Zavedati se je namreč potrebno, da v teh razmerah ni ključno vprašanje, kaj je kdo naredil, kakšne so posledice, temveč kdo je predmet obravnave, kdo je na očeh javnosti in koga se preiskuje. Ne bi razpravljal o primerih, ki jih kar precej poznam in s katerimi se pač nihče ne ukvarja. Revizija je na primer za isti posel v Merkurju ugotovila precejšnje nepravilnosti, pri partnerju v istem poslu pa je bilo po mnenju njihove revizije vse v redu. In to kljub temu, da je Merkur pri tem celo zaslužil, partnersko podjetje pa utrpelo ogromno izgubo. V takšnih razmerah javno nastopanje in pojasnjevanje samo spomni ljudi na posamezni primer in osebo ter prinese dodatne nasprotnike. Zato sem napisal, da so drugi vzvodi in poti veliko bolj učinkoviti, sam sem pa pa samo predmet dodatnih kritik in posplošenih ocen. In na ta način le še bolj kriv ne glede na dejanska dejanja, razloge in posledic – ki tako nikogar ne zanimajo.

Lep pozdrav,

Bine

%d bloggers like this: