Neoliberalizem lahko najbolj učinkovito uničimo z – neoliberalizmom samim

Neoliberalizem je navečji sovražnik sodobnega časa. Zato se mu je ne samo potrebno “upreti z vsemi zakonitimi sredstvi”, ampak ga je treba učinkovito uničiti in iztrebiti. Kot koloradske hrošče v povojnih letih. Najbolj učinkovit način, da neoliberalizem uničimo, pa je, da proti njemu uporabimo njegova lastna, neoliberalna orodja. Kolega Igor Masten je pred dvema tednoma skoval genialen master plan.

Igor Masten*

Ste brali Doktrino šoka Naomi Klein? Če želite razumeti, kaj se dogaja v svetu in Sloveniji danes, je to obvezno branje. Knjiga v celoti razkrinka namere nobelovca Miltona Friedmana in neoliberalizma, da vsako krizo izkoristi za uničevanje javnega in za privatizacijo, s katero se obogati peščica ljudi. Če ne gre drugače, za izvrševanje svojega peklenskega načrta neoliberalizem sam ustvarja krizo in stanje šoka. Čile, Argentina, Vzhodna Evropa, Bližnji in Srednji Vzhod. Nič drugače ni pri nas.

V Sloveniji se z uničevalnim pohodom neoliberalizma soočamo že dolgo. V začetni tranzicijski depresiji je neoliberalizem izkoristil takratno stanje šoka za bogatenje posameznikov. Dobili smo vojne dobičkarje in certifikatske barone. V tej prvi fazi nekateri niso imeli sramu niti pred privatizacijo nepremičnin univerze. Kasneje so se neoliberalci tudi formalno stanovsko organizirali. Kučanov Forum 21, na primer, je postal združenje neoliberalcev leve provenience. Cerkveni Zvonovi so bili stičišče neoliberalcev desne provenience. Vsi so spretno kopičili premoženje, ki se je bodisi lastninilo bodisi privatiziralo. Pretkanost tega neoliberalnega načrta se kaže tudi v njegovi spretni javni travestiji, saj se je vse to zgodilo pod zastavo gradualizma. Razkrinkanje te navidezne shizofrenosti, ki je prikrivala neoliberalno doktrino šoka, ni enostavno. Se še spomnite, kako so eksponenti gradualizma vedno uporabljali argument šoka v obrambo svojih stališča. Nevarnost argentinskega scenarija, pa nevarnost madžarskega scenarija in nevarnost portugalskega scenarija, pa še kaj. Tipična doktrina šoka, ki sistematično speljuje pozornost stran od procesa, ki poteka v ozadju, to pa je izrinjanje javnega.

Danes neoliberalizem ponovno izkorišča stanje šoka finančne krize za dodatno plenjenje državnega premoženja. Problem slabih posojil v bankah je ekonomsko-politična tema številka ena. Vsak dan poslušamo grožnjo prošnje za mednarodno finančno pomoč, ki bo s sabo prinesla diktatorje iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona. Ti pa naj nam bi vsilili neoliberalne reforme.

V izogib temu se nam ponuja rešitev, ki je v resnici spretno zamaskiran peklenski načrt. Sanacija bank prek t.i. slabe banke je pretanjen in perfiden neoliberalni načrt privatizacije. Najprej se z državnim denarjem od bank odkupi slaba posojila, s čimer bomo davkoplačevalci pokrili slabe kredite, ki jih je bančna elita podelila svojim pajdašem. Nato se bodo očiščene banke privatizirale. Tipičen scenarij doktrine šoka. Najprej grožnja z gospodarskih kolapsom in prošnjo za finančno pomoč. Nato ponujena rešitev, ki pa ni nič drugega kot neoliberalno privatizacija ključnih finančnih institucij v državi.

Temu načrtu se je potrebno upreti. Obstaja rešitev, ki zahteva samo nekaj zdrave kmečke pameti in nekoliko poznavanja bančništva. Lepota te rešitve je, da za boj proti neoliberalizmu uporablja enako orožje kot neoliberalizem sam: denar. Zelo veliko denarja in zelo malo denarja hkrati.

Poglejte, ob predlogu ustanovitve slabe banke se govori, da bo država morala primakniti štiri milijarde dolarjev. Rešitev, ki jo bom opisal, pa z neprimerno manj, praktično nič davkoplačevalskega denarja ustvari zelo veliko denarja v gospodarstvu, predvsem pa neoliberalnim elitam preprečuje ponovno plenjenje države. Moram priznati, da osnovna ideja rešitve ni moja, jaz sem zgolj dodelal nekatere tehnične podrobnosti. Dobil sem jo od poslanca SD, Matevža Frangeža, ki je v oddaji Odmevi argumentiral svoje nasprotovanje ustanovitvi slabe banke. Čeprav se je Frangež skliceval tudi na mnenja eminentnih ekonomistov, J. Mencingerja, V. Boleta in I. Ribnikarja, izhajam iz tega, kar je povedal sam.

Njegova teza je, da je neposredna dokapitalizacija bank s strani države finančno bistveno bolj učinkovita od odkupovanja terjatev. To temelji na dejstvu, da banke potrebujejo le približno 1 evro kapitala za vsakih 10 evrov danih posojil. Iz česar naj bi tudi sledilo, da za pokritje problema nekaj milijard slabih posojil, z dokapitalizacijo potrebujemo le desetino tega zneska. Če bi država oz. slaba banka v njenem imenu slaba posojila odkupovala, pa temu naj ne bi bilo tako. Zato se sam od sebe ponuja sklep, da bo slaba banka oškodovala davkoplačevalsko premoženje, ker bo reševanje problema slabih terjatev bistveno dražje kot dokapitalizacija bank s strani države.

V tem razmišljanju se skriva neslutena moč. Pomislite, vsak evro v banko vloženega kapitala lahko ustvari za 10 evrov posojil. V neoliberalnem kapitalizmu delajo banke denar tako že stoletja. Tako rekoč pred nosom nam leži rešitev, samo v svoj prid jo moramo uporabiti.

Predstavljajte si, da država od nekje dobi 1 evro, na primer z višjim DDV na časopise, in z njim dokapitalizira banko. Banka lahko na tej osnovi odobri za 10 evrov posojila, še najbolje pa, da kupi za 10 evrov državnih obveznic. Te so najboljša naložba v državi, zato nanje banki ni potrebno oblikovati rezervacij. No, tako dobi država od banke 10 evrov. Če za teh 10 evrov ponovno dokapitalizira banko, lahko sedaj banka kupi za 100 evrov obveznic. Teh 100 evrov lahko ponovno gre za dokapitalizacijo, s čimer lahko banka kupi že za 1000 državnih obveznic. Še nekaj korakov in smo hitro na milijardi denarja. V naslednjem koraku pa že na desetih milijardah. Ustavimo se tukaj, saj, za razliko od neoliberalcev, nismo pogoltni. Neoliberalizem v takem procesu nima mere, zato so finančne krize. Za nas pa je 10 milijard čedna vsota. Z njo lahko mirno dokapitaliziramo banke in tako rešimo problem slabih posojil, pa še precej nam bo ostalo za pokritje proračunskega deficita in odplačilo dolgov do tujine. Ne bo nam treba prositi za finančno pomoč in ne bo nam treba poslušati neoliberalcev iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona o strukturnih reformah. Predvsem pa, ne bo nam treba privatizirati bank.

Doslednost zahteva, da pribijemo še nekaj. V zgornjem primeru je morala država za 1 evro začetne dokapitalizacije dvigniti DDV na časopise. V bistvu pa ji niti tega ni treba. Začetni evro si lahko država kar izposodi od banke. Ne le, da tako iz nič ustvarimo 10 milijard evrov, tudi višji DDV ne bo pokopal nobenega časopisnega podjetja.

Če smo pametni, lahko neoliberalno orožje ustvarjanja denarja uporabimo za boj proti neoliberalizmu samemu. Rešitev je pred nami. Z njo lahko se lahko dokončno osvobodimo neoliberalizma. Ustvarimo lahko nov ekonomski sistem. Sistem nove svobode.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku.

2 responses

  1. Se zajebavaš? Ali se zajebava Masten in Frangež? Ne morem verjeti. Ti si doktor ekonomije, Masten ima redno službo in piše za večji časopis, Frangež je poslanec… Jaz padam v depresijo. Za sranje v katerem se nahajamo so krive univerze, novinarji in politiki. Niso pa vsi enako krivi. Daj, res napiši kaj si misliš o vsem tem.

%d bloggers like this: