Zvon in posledice finančne krize

Bine Kordež

V zadnjem času so zopet zelo aktualna dogajanja v zvezi z Zvonom ter finančnimi problemi Mariborske škofije. Beremo lahko različne komentarje medijev in izjave odgovornih oseb, katerih skupna značilnost je predvsem prelaganje odgovornosti z enih na druge, relativno malo pa izvemo, kaj se je dejansko dogajalo. V javnosti je seveda poznan podatek o 500-, 800- milijonski ali celo milijardni izgubi, ki naj bi jo pridelali v »cerkvenih« skladih, natančnejših pojasnil pa ni.

Tudi v tem primeru se kaže tipičen pristop vseh ključnih akterjev in ostalih sodelujočih pri dogajanjih na finančnem področju v zadnjih desetih letih: »vsi s(m)o delovali v dobri veri, vestno in pošteno, nismo pa krivi, da je nastopila kriza« (izjava cerkvenih predstavnikov). Skoraj v nobenem primeru ne zasledimo, da bi odgovorni ljudje in tudi običajni vlagatelji odkrito priznali, da smo v času pred krizo preprosto vsi verjeli, da se bodo ugodne razmere nadaljevale, da bodo vrednosti naložb še naprej rasle. Ob dvajset, trideset in tudi več odstotni letni rasti vrednosti delnic ali nepremičnin, ob opazovanju zaslužkov drugih, so ljudje pač sledili črednemu nagonu in vlagali v naložbe.

Če bi ljudje takrat resnično dvomili o nadaljnji rasti, kar danes vsi poudarjajo, ne bi npr. preko 100 tisoč Slovencev kupilo delnice NKBM po skoraj trikratni knjižni vrednosti delnice in bilo pripravljeno vplačati petkrat več sredstev, kot je bilo prodaje. Banke ne bi posojale stomilijonskih zneskov podjetjem in skladom samo za nakupe vrednostnih papirjev. Podjetniki ne bi kupovali dragih nepremičnin, vlagali v razvoj ter prevzemali podjetij, politiki bi hitro prodali vsaj kakšno pomembnejše podjetje in ogromno zaslužili (vrednost NLB je bila 3 milijarde evrov, Telekoma 2 milijardi evrov in tako naprej). KAD in SOD bi prodala več naložb in ne bi utrpela milijardnega upada vrednosti njunega premoženja. Odreagirala bi tudi Banka Slovenije, ko so skupne obveznosti Slovenije do tujine v petih letih (2003-08) narasle od 17 na 47 milijard evrov in tako naprej.

Preprosto smo na takratne razmere, na takratni način razmišljanja, vsi pozabili. A ravno takšno delovanje, kupovanje premoženja po vedno višjih cenah v pričakovanju da bodo še višje in to s strani skoraj vseh, ki so le imeli možnost, je pripeljala do prenapihnjenih vrednosti. V nekem trenutku je začelo prevladovati prepričanje da so cene nerealno visoke, da je mogoče »cesar nag« in začel se je ples navzdol, povzročil finančno in nato posledično še gospodarsko krizo. In vsi tisti, ki so kupili naložbe s sposojenimi sredstvi, so zašli v nepremostljive težave, v stečaje ter vanje potegnili tudi banke, posojilodajalke.

Ta gibanja so seveda znana, skoraj nikoli pa se ne obravnava drugega pola – tistih, ki so omenjena premoženja, delnice in nepremičnine po visokih cenah prodali (če niso naložili izkupička naprej v druge naložbe). Kolikor so kupci vrednostnih papirjev ali nepremičnin s predragimi nakupi izgubili, toliko so prodajalci pravzaprav zaslužili (sicer popolnoma korektno).  In ti zaslužki so bili potrošeni ali pa naloženi v banke. Vse današnje izgube iz teh poslov so v bistvu dobički nekoga tretjega – posameznikov ali države, kot pomembnega prodajalca deležev v podjetjih. O teh dobičkih in zaslužkih nikoli ne govorimo, a v veliki meri se pojavljajo tudi kot depoziti v bankah. In ko danes rešujemo banke, ne rešujemo lastnikov, dolžnikov ali direktorjev bank – temveč tiste, ki imajo denar v bankah, da ga ne bi izgubili.

To slednje je pomembno zato, ker se je na osnovi vseh poročanj oblikovalo splošno prepričanje javnosti, da je do velikih izgub pri prevzemih in podobnih zgodbah prišlo zato, ker so si nekateri akterji teh potez nagrabili ogromna premoženja (in ga imajo spravljenega nekje v tujini). Verjetno je marsikje kdo poskrbel tudi zase in denimo, da bodo organi pregona to ugotovili – a v večini primerov gre za dobičke, ki so jih realizirali prodajalci delnic s prodajo v pravem trenutku.

In kje je v tej zgodbi dogajanje v zvezi s finančnima skladoma Zvon ena in dva? Na osnovi javno dostopnih podatkov (poročila insolventnih postopkov ter letna poročila brez kakih drugih virov), sem  poskušal sestaviti približno sliko. Sklada sta sicer dva, a jih za oceno stanja lahko tudi združimo. Ravno ta prepletenost skladov (medsebojno kreditiranje) je bil tudi vzrok višjim številkam o obsegu finančne luknje (podvojene terjatve).

V sklada je bilo pred leti, na začetku, vloženo približno 100 milijonov evrov certifikatov (vse številke zaradi lažjega razumevanja zaokrožujem) in z njimi kupljeno v privatizaciji tudi toliko premoženja podjetij. Državljani, ki so vložili svoj certifikat v ta sklada, so bili torej posredno lastniki teh podjetij in participirali na njihovih rezultatih. Z leti je približno 60 % malih delničarjev svoje delnice prodalo (bolj ali manj ugodno – v letu 2008 lahko kar za štirikratnik nominalne vrednosti vloženega kapitala pri Zvonu dva). Kupec so bili razni skladi in banke. Največji  kupec (polovica Zvona ena ali 25 % lastništva obeh skladov skupaj) pa je bila na osnovi prevzemne ponudbe cerkvena družba Gospodarstvo Rast. Certifikatski lastniki so imeli torej možnost dokaj ugodno prodati svoje deleže, a se jih skoraj polovica za to ni odločila in na koncu izgubila vse.

V času prej omenjene ugodne gospodarske klime, so upravljavci skladov ob 100 milijonih evrov osnovnega kapitala (ta je sicer zaradi prevrednotenja naložb začasno narastel na 150 milijonov) najeli še 500 milijonov posojil in jih vložili v dodatne nakupe lastniških deležev podjetij ter nekatere svoje naložbe. Skupaj so torej angažirali približno 600 milijonov premoženja, od tega 370 za nakupe deležev v Heliosu, Cinkarni, Abanki, Mladinski knjigi založba, Cetisu, Rogaški in drugih podjetjih, 150 milijonov evrov so namenili za lastno naložbo v družbo T-2 ter dva nepremičninska projekta na Hrvaškem, 80 milijonov pa so razna posojila, katerih prejemniki iz letnih poročil niso razvidni. S sesutjem delniškega trga so lastniški deleži v omenjenih podjetjih mogoče vredni le še kakih 100 milijonov (četrtina vložka), naložba v T-2 je izgubljena v celoti, v pretežni meri pa tudi terjatve iz naslova kreditov ter vlaganj na Hrvaško. Upniki v višini 500 milijonov evrov (pretežno banke: NLB 160 milijonov, Gorenjska banka 90, Abanka 80, NKBM 55…) bodo tako po zaključku stečaja poplačani s kakimi 100 milijoni (20 % v povprečju, posamezen pa odvisno od zavarovanja), medtem ko so lastniki izgubili vse.

Verjetno so imeli vsi udeleženi (vodstvo, lastniki, kreditodajalci) dober namen, verjeli so v nadaljnjo rast premoženja (o tem so jih prepričale tudi ocene svetovalnih hiš – A.T. Kearney – in raznih cenilcev) in sposobnost vračila najetih posojil in ustvarjanja dobička za lastnike. Lahko pa seveda začnemo tudi razpravljati o odgovornosti, o bankah, ki so odobrile kar 500 milijonov evrov posojil na 100 milijonov kapitala, o vodstvu, ki je investiralo 150 milijonov v projekte, v katerih so izgubili praktično ves vložek (ali odpisane milijonske terjatve do neznanih oseb), o lastnikih, ki bi svoje deleže lahko prodali za dva ali trikratnik osnovnega kapitala, pa so želeli še več.

Takšnih in podobnih zgodb je v Sloveniji seveda kar precej, nekatere bolj razvpite in večje, druge manjše ali bolj skrite. Kje je pravzaprav meja med ravnanjem v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in kdaj to ni, kar se potem šteje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti? Pri tem je mogoče vseeno pomembna razlika med nakupom lastniških deležev po previsokih cenah (z današnjega gledišča) in posledična izguba, ki pa se na drugi strani kaže v dobičku prodajalcev delnic in denar ni bil izgubljen, ter na drugi strani finančno zgrešenimi investicijami. Verjetno je tudi v teh primerih šlo za dober namen, a se zaradi spremenjenih okoliščin projekt ni izšel in se je zaključil s precejšnjim minusom, vendar pa ni nikogar, ki bi na drugi strani zato realiziral dobiček (če izključimo kake druge interese).

Mogoče bo kdo to razmišljanje hitro ocenil kot obtoževanje drugih ali celo opravičevanje v smislu – saj so podobno delali tudi drugi. Nič od tega. Osnovni namen teksta je z nekoliko drugačnega zornega kota in s konkretnimi podatki predstaviti nekatera pretekla dogajanja in izpostaviti predvsem:

  • splošno prisotno prepričanje o nadaljnji rasti vrednosti naložb in gospodarske rasti v času konjunkture ter današnji izgubi spomina,
  • dejstvo, da so današnje izgube v veliki meri dobički prodajalcev delnic v času visokih cen in ne stomilijonska premoženja v žepih akterjev teh zgodb, in
  • seveda upanje, da bomo znali pravilno oceniti, kdaj je šlo res za namensko oškodovanje ter osebno okoriščanje, kdaj pa za slabe poslovne poteze.

3 responses

  1. Zelo dobro zapisano in blizu splošne resnice, ki ni “senzacionalna”, zato javnosti ne zanima preveč. Delnice so “igra” v kateri vedno en dobi in drugi izgubi. Dokler je trend navzgo vsi dobivajo, ko se krivulja obrne nekdo pač izgubi. Če je izguba velika, je boleča, če je izgubil “pravi”, potem se javno tuli…sicer gre karavana mimo.

    Vprašanje na mestu je, kam vse so prodajalci plasirali tako zaslužen denar? Ne smemo prezreti dejstva hitre in visoke rasti splošnega standarda (pred 15 leti in oz. pred 5 leti (pred krizo)).

    Povsem enako je splošno mišljenje glede stroškov gradnje avtocest v Sloveniji, ki da so predrage in koliko so “gradbinci” zaslužili. Nihče pa noče pisati o študiji prerazporeditve stroškov gradnje, ki dokaj natančno opredeli porabo sredstev. BTW vsi gradbinci, ki so gradili avtoceste so v stečajih. Na dobri poti je tudi avstrijski gradbinec AlpineBau (kjer ni bilo tajkunskih zgodb).

    LP

  2. Oprostite gospod Kordež, ampak neznanje vas kot tedanjega predsednika uprave Merkurja nikakor ne odvezuje odgovornosti za vaša dejanja.

    Ob poplavi poceni denarja na svetovnem trgu bi se kot ekonomist morali zavedati, da bo veselice enkrat konec in da se nerazumna tveganja že na srednji rok ne izidejo. Kršili ste vsa osnovna načela risk managementa in zdaj za to krivite “Zeitgeist” v katerem ste živeli.

    V času tranzicije ste bili del družbene elite, ki ji je bila zaupana naloga popeljati Slovenijo na pot trajnostnega razvoja, a vam je “uspelo” zaradi lastne nesposobnosti, pomešane s pohlepom, generacije mladih oropati prihodnosti. Za to ni opravičila.

  3. Zanimivo bi bilo odpreti dialog k napredovanju pogovora in ne samo obsojanja!
    Kako se je v časovnem prostoru finančnega sesutja odzivala naša ekonomija, ki je za premike, ki niso nastajali čez noč, temveč so trajali kar “otipljivo” dolgo. Kdo je zaznaval na podlagi “fiskalnega multiplikatorja” kam se premika denarni tok, kdo mu sledi, ali je bila konsolidacija med vlagatelji in upniki poštena v negativni cikliki??

%d bloggers like this: