Razkol med nemškimi ekonomisti glede podpore reševanju evra

Nemški ekonomisti, ki delujejo kot svetovalci nemške vlade ali nemške in evropske centralne banke (ECB), so se v zadnjih letih izkazali kot jastrebi znotraj inštitucij. Nasprotovali so vsaki potezi njihovih inštitucij, ki bi utegnila biti v nasprotju s formalizirano vlogo ECB kot izdajalke skupnega evropskega denarja, čuvaja nizke inflacije in institucije, ki zagotavlja zadovoljivo likvidnost bančnemu sistemu. Čemurkoli, kar ECB je (ali bi lahko) naredila izven tega mandata, so nemški ekonomski jastrebi ostro nasprotovali. Tudi za ceno odstopa. Toda pri teh jastrebih je šlo za bolj ali manj neznane ekonomiste iz tretje ali četrte kakovostne lige, ki se niso mogli postavljati z akademskim ugledom, zasluženim z izkazanim mednarodnim akademskim angažmajem. Zdaj pa se je “bitka za evro” preselila tudi med akademske ekonomiste. In med njimi naredila velik razkol. Kot prvi so se oglasili ekonomisti iz kroga Hansa-Wernerja Sinna, direktorja münchenskega Ifo inštituta. Le nekaj dni “po napačnih odločitvah“, sprejetih na evropskem vrhu v Bruslju, kjer je nemška kanclerka popustila zahtevam preostalih članic evro območja, je 172 akademskih ekonomistov iz nemško govorečih držav podpisalo in v Frankfurter Allgemeiner Zeitung objavilo protestni apel proti nameravanemu oblikovanju bančne unije:

Liebe Mitbürger,

die Entscheidungen, zu denen sich die Kanzlerin auf dem Gipfeltreffen der EU-Länder gezwungen sah, waren falsch. Wir, Wirtschaftswissenschaftlerinnen und Wirtschaftswissenschaftler der deutschsprachigen Länder, sehen den Schritt in die Bankenunion, die eine kollektive Haftung für die Schulden der Banken des Eurosystems bedeutet, mit großer Sorge. Die Bankschulden sind fast dreimal so groß wie die Staatsschulden und liegen in den fünf Krisenländern im Bereich von mehreren Billionen Euro. Die Steuerzahler, Rentner und Sparer der bislang noch soliden Länder Europas dürfen für die Absicherung dieser Schulden nicht in Haftung genommen weden, zumal riesige Verluste aus der Finanzierung der inflationären Wirtschaftsblasen der südlichen Länder absehbar sind. Banken müssen scheitern dürfen. Wenn die Schuldner nicht zurückzahlen können, gibt es nur eine Gruppe, die die Lasten tragen sollte und auch kann: die Gläubiger selber, denn sie sind das Investitionsrisiko bewusst eingegangen und nur sie verfügen über das notwendige Vermögen.

Die Politiker mögen hoffen, die Haftungssummen begrenzen und den Missbrauch durch eine gemeinsame Bankenaufsicht verhindern zu können. Das wird ihnen aber kaum gelingen, solange die Schuldnerländer über die strukturelle Mehrheit im Euroraum verfügen. Wenn die soliden Länder der Vergemeinschaftung der Haftung für die Bankschulden grundsätzlich zustimmen, werden sie immer wieder Pressionen ausgesetzt sein, die Haftungssummen zu vergrößern oder die Voraussetzungen für den Haftungsfall aufzuweichen. Streit und Zwietracht mit den Nachbarn sind vorprogrammiert. Weder der Euro noch der europäische Gedanke als solcher werden durch die Erweiterung der Haftung auf die Banken gerettet; geholfen wird statt dessen der Wall Street, der City of London – auch einigen Investoren in Deutschland – und einer Reihe maroder in- und ausländischer Banken, die nun weiter zu Lasten der Bürger anderer Länder, die mit all dem wenig zu tun haben, ihre Geschäfte betreiben dürfen.

Die Sozialisierung der Schulden löst nicht dauerhaft die aktuellen Probleme; sie führt dazu, dass unter dem Deckmantel der Solidarität einzelne Gläubigergruppen bezuschußt und volkswirtschaftlich zentrale Investitonsentscheidungen verzerrt werden.

Za tiste, ki ne razumejo nemščine, naj povzamem, da podpisana skupina ekonomistov svari pred oblikovanjem bančne unije, ki naj bi pomenila kolektivno jamstvo za dolgove bank v evro območju. Socializacija dolgov po njihovem naj ne bi prinesla trajne rešitve sedanjih težav, ampak naj bi pomagala le Wall Streetu, londonskemu Cityju ter nekaterim finančnim institucijam v Nemčiji. Te socializacije dolgov, ki naj bi jih v končni fazi plačali davkoplačevalci v bolj odgovornih članicah, naj ne bi bilo mogoče učinkovito preprečiti z učinkovitoim panevropskim bančnim nadzorom, saj naj bi pravila regulacije določale države dolžnice, ki imajo strukturno večino v evro območju.

Ob boku Sinnu, ki sicer velja za ekonomskega nacionalista, je sicer podpisanih še dobrih 170 nemško govorečih ekonomistov. Toda med njimi je  le ducat takšnih resnično mednarodno uveljavljenih (Becker, Egger, Lütkepohl, Muendler, Nitsch, Uhlig, Wagner …).

Ta apel je takoj po objavi sprožil ostre kritike med drugimi ekonomisti. Kot prvi se je oglasil Peter Bofinger, eden izmed “ekonomskih modrecev”, član nemškega ekonomskega sveta, ki je paravan švedskemu fiskalnemu svetu, vendar z mnogo daljšo tradicijo. Bofinger pravi, da ta apel škoduje ugledu nemške ekonomske znanosti: “V diskusiji, ki jo samo po sebi spremljajo strahovi in emocije, mora biti vloga znanosti v tem, da s trezno diagnozo problemov in analizo prednosti in slabosti alternativnih rešitev prispeva k večji racionalnosti. Tej zahtevi pa apel ne zadostuje.” Po Bofingerjevem mnenju avtorji apela v načelnem zavračanju bančne unije ne upoštevajo, da bi nesolventnost bank v kriznih državah prizadela tudi banke v ostalih državah evro območja. Pri tej okužbi pa glavni prizadeti ne bodo ne Wall Street, ne londonski City, pač pa banke v Nemčiji in Franciji ter s tem tudi nemški varčevalci in davkoplačevalci.

Podobnega mnenja je tudi Michael Hüther, direktor IDW (Institut der Deutschen Wirtschaft), ki zgornji apel označuje kot “neodgovoren” ter da celotna akcija “nima nobene zveze z ekonomsko argumentacijo”, pač pa cilja zgolj na čustva. Podobnega menja je tudi Dennis Snower, direktor uglednega IFW, Inštituta za svetovno gospodarstvo s stoletno tradicijo iz Kiela. Pravi, da apel kvečjemu “spodbuja strahove in ne nakazuje niti najmanjše poti k rešitvi problema“.

Kmalu zatem se je oblikovala nasprotna skupina bolj mednarodno oziroma pro-evropsko usmerjenih ekonomistov. Na spletni strani voxeu so objavili manifest v podporo bančni uniji (In support of a European banking union, done properly: A manifesto by economists in Germany, Austria and Switzerland). Med prvopodpisanimi so ugledni Michael BurdaDennis J Snower in Beatrice Weder di Mauro, manifest pa je skupaj podpisalo 220 ekonomistov (med njimi je nekaj tudi takšnih, ki so 5 dni prej podpisali Sinnov apel). Manifest pravi, da je sedanja kriza razgalila strukturno napako v oblikovanju Evropske monetarne unije, kjer reševanje sistemsko pomembnih bank ogroža stabilnost celotnih držav, kar pa vodi k balkanizaciji finančnih trgov in ogroža ne samo obstoj Evropske monetarne unije, pač pa celotnega evropskega integracijskega projekta:

In the course of the crisis, fiscal budgets are being tapped to refinance systemically relevant financial institutions. At the same time, financial institutions continue to play a central role in financing national governments, lending money to them and holding their debt. An unavoidable consequence is that bank failures have led to sovereign debt crises and sovereign debt crises have led to banking crises, leading to growing mistrust of both national banking systems and government finance. The situation is aggravated by the fact that international investors, driven by fear of total collapse, have withdrawn funding to struggling countries, both for governments and for banks. This has in turn led to a balkanisation of national financial markets and threatens not only the European monetary union but the European integration project as a whole.

Edini način za rešitev krize evra je prekinitev povezave med refinanciranjem bank in solventnostjo držav, saj je prva tista, ki za seboj v brezno vleče drugo. Natančneje:

Only by breaking the link between the refinancing of banks and the solvency of national governments will it be possible to stabilise the supply of credit in crisis countries. If the refinancing of banks – and the insurance of bank deposits – can be made independent of the financial state of the respective domiciling country, national sovereign crises can be decoupled from the private sector financing. In this way, contractionary demand shocks induced by corrective national fiscal policy can be softened by a broadening of the supply of credit. A European backbone to the refinancing of banks will dampen the impact of the coming fiscal consolidation. An indispensable requirement for this is a set of uniform regulatory banking standards which are implemented by a single European authority.

Deeper financial integration and a de-coupling of government and banking finance are essential elements for a more stable financial architecture in Europe. These steps are important for breaking the vicious circle between sovereign debt and banking crises. A monetary union with free capital flows cannot work reasonably without a unified banking framework. For this reason, the decisions of the last EU summit represent a move in the right direction. Now it is crucial to implement these decisions, in order to create a durable solution with uniform European structures.

Le skupni evropski regulator bančnega sistema lahko prekine povezavo med financiranjem držav in bank ter nacionalnimi regulatorji. Bančna unija ne pomeni kolektivizacije dolgov, pač prenos pristojnosti regulacije iz nacionalnih na evropsko raven. Evropski regulator mora imeti moč avtonomnega odločanja o tem, katere banke dokapitalizirati. Tudi kreditodajalci morajo odgovarjati za svoje tvegane naložbe, kot tudi za dolžniki za svojo neodgovorno zadolževanje. Zato mora evropski bančni regulator imeti moč, da bodisi razlasti lastnike bodisi konvertira dolgove v kapital bank. To je edini način, da se reševanje bank v čim manjši meri prenese na breme davkoplačevalcev:

In no way does this endorse a collectivisation of bank liabilities. Rather it is essential to cede key powers of regulatory intervention in member countries to a banking supervision authority at the European level. This European banking supervision authority should have the ability to authorise recapitalisation of troubled banks by the expropriation of previous equity holders and the partial conversion of bank debt into equity. A unified resolution procedure must be capable of recapitalising, restructuring, or liquidating insolvent financial institutions in an impartial manner.

At the same time, creditors must be made liable for risky investments, so that the resolution of troubled financial institutions can be executed (as far as possible) without taxpayer money. In order to secure the financial stability of a banking union, a common restructuring fund that can intervene and impose binding conditionality on reorganisation plans is needed. The ESM can play this role. A stronger Europe-wide deposit insurance system can also contribute to the long run stability of the banking system.

Only a European banking supervisory authority with sweeping intervention powers can break the linkages between the financing of governments and banks and the national supervisors. It would represent an important step towards solving the problems presently faced by the Eurozone. In contrast, it is much more difficult to intervene directly in the fiscal affairs of Eurozone states – this would require a process with democratic legitimacy, which remains a very remote option at the present. A banking union is thus only part of a complete solution. The mechanisms and budgetary controls that would be implemented in the framework of a European Fiscal Pact are also needed to restore public budgets to sustainable paths.

S to ekonomsko argumentacijo, očiščeno čustev in nacionalizma, se ni težko strinjati. Vprašanje pa je, v kolikšni meri bodo ta trezna argumentacija ter evropske vrednote med nami preživele, če se bo kriza evra še zaostrila. Vse skupaj nekako sumljivo “smrdi” po situaciji izpred prve svetovne vojne, ko je nemški nobelovec Hermann Hesse iz prostovoljnega izgnanstva v Švici naslovil apel na svoje nemške književne kolege (“O Freunde, nicht diese Töne”, 1914):

In this essay he appealed to his fellow intellectuals not to fall for nationalistic madness and hatred. Calling for subdued voices and a recognition of Europe’s common heritage, Hesse wrote: […] That love is greater than hate, understanding greater than ire, peace nobler than war, this exactly is what this unholy World War should burn into our memories, more so than ever felt before. What followed from this, Hesse later indicated, was a great turning point in his life: For the first time, he found himself in the middle of a serious political conflict, attacked by the German press, the recipient of hate mail, and distanced from old friends. He did receive continued support from his friend Theodor Heuss, and the French writer Romain Rolland, who visited Hesse in August 1915. In 1917, Hesse wrote to Rolland, “The attempt…to apply love to matters political has failed.”

%d bloggers like this: