Predraga dokapitalizacija NLB?

Igor Masten

Glede na to, da je skupščina NLB mimo in sem rešen določenih profesionalnih ovir, bom nekaj napisal o tem kako se pri nas zagotavlja kapital največje banke in kako  naša politična elita dojema ta proces. *

Začnimo z vprašanjem, zakaj kapitala v NLB ni dovolj? Paradoksalno je, da toliko, kot je imela NLB kapitala pred zadnjo dokapitalizacijo, banka verjetno še nikoli ni imela. Vendar tudi tveganj, ki naj bi jih ta kapital absorbiral, tudi nikoli še niso bila tako visoka. Zato kapitala v NLB, podobno kot v mnogih bankah po svetu, vseeno primanjkuje. Pri tem je ključno vprašanje, od kje so ta rekordno visoka tveganja? Analize lepo pokažejo, da so bili praktično vsi posli, ki danes ustvarjajo izgube in krčijo kapital, tako z vidika obsega kot z vidika števila bili odobreni v 2006, 2007 in 2008. Kdo je takrat sedel v upravi in kdo v nadzornem svetu NLB, je znano. Takrat je banka uresničevala idejo kanaliziranja prihrankov v slovenske blue-chipe, ki jo je obelodanil Franjo Štiblar, podpirala pa vsa slovenska gospodarsko-politična sprega. Ko danes človek gleda rezultate teh poslov, je jasno dvoje. Prvič, znanja o bančništvu v Sloveniji ni in ga ni bilo. Drugič, slovenski nacionalni interes je dobesedno bankrotiral.

No, ampak pričakovali bi, da nas bo kriza streznila. Če pogledamo, kako se je manjkajoči kapital NLB zagotavljal v zadnjih štirih letih, je odgovor nikalen. Poglejmo zakaj.

Za NLB vsa politika vedno govori, da mora ostati pod slovenskim nadzorom. In da mora delovati v korist državljanov. Zato bi pričakoval, da bo država vplačevala kapital po takih cenah, ki bi ta dva cilja zasledoval, ne pa da koristi zasebnim lastnikom, vključujoč pri nas osovraženo belgijsko KBC. Prvič se je pokazalo spomladi 2008, torej že v času krize, ko so država in državna podjetja, brez KBC, z vplačilom delnic po ceni več kot 300 EUR oz. krepko nad knjigovodsko vrednostjo, preprečila, da bi banka postala kapitalsko neustrezna. Danes taka vplačila Evropska komisija šteje za nedovoljeno državno pomoč, tako da je bil to dejansko tretji bančni bail-out v Evropi (po britanski Northern Rock in nemški IKB).

Ko država rešuje banko, ker je nihče drug noče, je z vidika davkoplačevalcev pravično, da to naredi po čim nižji ceni delnice. Na ta način se deleži zasebnih lastnih v lastništvu banke razvodenijo. Zasebniki s tem izgubijo del (ali vse) upravljavske pravice in tako nosijo delno breme reševanj banke. Nošenje bremena reševanja je tudi eden treh ključnih kriterijev, ki jih Evropska komisija uporablja pri opredeljevanju do nedovoljene državne pomoči.

S tem, ko je naša država – gre za čas prve Janševe vlade – vplačala delnice tako drago, je dejansko omogočila belgijski KBC, predvsem pa ostalim slovenskim zasebnikom zelo nizko razvodenitev lastniških deležev. Seveda krivično do slovenskih davkoplačevalcev.

Denimo, da smo bili v 2008 še močno pijani od slovenskega nacionalnega interesa in verjeli, da krize v Sloveniji ne bo. Temu nedvomno ni bilo več tako v letu 2010, ko se je Pahorjeva vlada odločila, da bo sama dokapitalizirala NLB. Pahorjeva vlada je pri tem še posebno zanimiva, ker je v svoji strategiji eksplicitno napisala, da je v slovenskem nacionalnem interesu, da je NLB celo v večinski slovenski lasti. Zato mi absolutno ni jasno, kaj se je motalo po glavi finančnega ministra Križaniča, ko je zahteval, da se  banka dokapitalizira po 116 evrov za delnico, kar je takrat ustrezalo njeni knjigovodski vrednosti. Dobro kapitalizirane evropske banke so takrat kotirale pri 0.6-kratniku knjigovodske vrednosti, večina pa okrog 0.4-kratnika. Slovenskih davkoplačevalcem nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj so z našim denarjem kupovali tako drago in jih s tem oškodovali.

Pa še drugi vidik. Belgijska KBC je po takšni ceni delnice vplačala le 5 milijonov EUR in ostala več kot 25-odstotna lastnica banke. Otroci v nižjih razredih osnovne šole vam znajo izračunati koliko več bi morala vplačati za isti učinek, če bi bila cena delnice npr. 1 evro. In koliko manj bi zato vplačali davkoplačevalci in koliko višji donos bi od tega nekoč imeli. V Bruslju so ob takem darilu zagotovo odpirali šampanjce.

Da naš etablishment ne živi na Zemlji, pa je postalo jasno ob zadnji dokapitalizaciji. Najprej velja povedati, zakaj smo sploh prišli v situacijo, ko se je hektično in praktično v zadnjih minutah pred skupščino iskala rešitev za zadostitev zahtevam Evropske bančne agencije (EBA) po zadostni kapitalski ustreznosti. Tega vsega ne bi bilo potrebno, če bi lastniki, z državo na prvem mestu, opravili svojo nalogo. Banka Slovenije je enak količnik kapitalske ustreznosti, kot sedaj EBA, zahtevala spomladi 2011, dosegel pa naj bi se do konca 2011. Pri tem je naš regulator eksplicitno zahteval dokapitalizacijo in ne doseganje kapitalske ustreznosti z nižanjem posojil, ki bi dodatno pritisnilo na prezadolženo gospodarstvo. Kmalu zatem je svojo zahtevo dodala EBA. Po ustreznih potezah organov upravljanja NLB so imeli lastniki, v imenu države je bila to AUKN, dovolj časa za zagotovitev kapitala. In danes bi bilo prav lepo videti poročilo z njihove strani o tem, kaj in koliko se je naredilo, predvsem pa kateri so bili ekonomski, finančni in pravni argumenti, da se ni nič naredilo do nastopa nove vlade februarja 2012, ko je za zadostitev zahtevi EBA ostalo le še borne štiri mesece.

Vprašanje ni zgolj retorično. Vsi vidimo, kaj se dogaja npr. v Španiji, ko je zaradi podobnih težav bančnega sistema gospodarstvo v prostem padu, zaradi nesposobnosti zagotavljanja kapitala iz lastnih virov, pa se država rekordno drago zadolžuje. Zato si vprašanje, zakaj je bila narejena sistematična škoda slovenskemu gospodarstvu in državi, nedvomno zasluži parlamentarne razprave.

Pred dvema tednoma je v javnost prišla vest, da se bo tokratna dokapitalizacija NLB  vršila po ceni 68 EUR za delnico, enako ceno pa naj bi imela morebitna konverzija t.i. pogojno zamenljive obveznice v navadne delnice. Ta cena je približno 75% knjigovodske vrednosti delnic. Banke v tujini danes kotirajo večinoma med 10 in 20%. Delnica je skratka  precenjena. Vendar je AUKN, ki je bila pred tem odgovorna za pravočasno izvedbo dokapitalizacije, kljub temu na poslance naslovila pismo, kjer je opozarjala, da želi vlada z dokapitalizacijo omogočiti belgijski KBC na pol zastonj prevzem večinskega dela banke. In tako resno analitično oceno so politika in mediji vzeli za suho zlato in teden dni kot papige ponavljali eno in isto neumnost. Na sredini skupščini se je potem pokazalo, da nekega silnega interesa za napol zastonj prevzem po previsoki ceni ni, pa še cena delnice se je znižala na 41 evrov. S pojasnilom, da sicer utegne Evropska komisija nakup pogojno zamenljive obveznice s strani države jemati kot nedovoljeno državno pomoč, saj pri previsoki ceni zasebni lastniki ne nosijo zadostnega bremena.

Si predstavljate? Pri nas so parlament in mediji govorili, da gre za prepoceni prodajo pod mizo, Evropska komisija pa, da je cena previsoka in bo prišlo do nedovoljene državne pomoči!?

Ko vse to spremljam v medijih, se mi zdi, da gre za serije neposrednih vklapljanj z Lune. A se ti ljudje sploh zavedajo kaj se dogaja po svetu. Na primer v Španiji? Španija je na prelomni točki, ko mora zagotoviti veliko kapitala za svoje banke in istočasno doseči strog proračunski cilj. Tako kot Slovenija. Kot država pri tem nima več opcij. Če država sanira banke, bo zgrešila proračunski cilj in bo zaradi tega na udaru trgov, ko se bo skušala ponovno zadolževati. Če zadosti proračunskim ciljem, bo lep del njenega bančnega sistema pred bankrotom, država pa spet na udaru.

Slovenija ima za razliko od Španije še vedno neko majhno možnost, da do primanjkljaja zaradi bank ne pride, če bi kapital prišel od zasebnih investitorjev. Zapravimo to možnost in bomo ravno tako kot Španija morali zaprositi za pomoč EU. Najkasneje januarja 2013. In nekateri se bodo očitno potrudili, da bomo zakockali še zadnjo možnost, da se temu izognemo.

* Izvorno objavljeno v Dnevniku.

<span>%d</span> bloggers like this: