Velika nemška manipulacija

Priznam, ideja ni moja. Poanto je razvil že Paul Krugman v še sveži knjigi “End this depression now!” Zgodba gre takole: Najhujšo gospodarsko krizo po Veliki depresiji iz 1930. let bi bilo mogoče relativno enostavno rešiti. Obstajajo potrebna ekonomska znanja in orodja, ki jih v 1930. letih (še) ni bilo. Toda gospodarski in politični lobiji, ki imajo zelo partikularne interese, so vpregli vse napore v javne manipulacije, da do tega ne pride. *

V ZDA so v ozadju interesi finančne industrije, ki jih je lepo denunciral še en ugledni ekonomist, Simon Johnson v knjigi “13 Bankers”. Finančna industrija z vsemi desničarskimi think-thanki ter Republikanci kot političnimi zaščitniki se je poslužila številnih piarovskih orodij in celo prikrajanja statističnih dejstev, da bi pokazala, da za sedanjo globalno krizo ni kriva deregulacija finančne industrije v ZDA, pač pa ameriška vlada. Natančneje, v prvi vrsti naj bi bil kriv ameriški Congress, ki je v času Busha mlajšega sprožil kampanjo, da naj bi si vsako ameriško gospodinjstvo lahko priviščilo lasten dom. Temu naj bi sledile vladne agencije Fannie Mae in Freddie Mac, ki naj bi spodbujale posojila družinam z nizkimi dohodki. To naj bi privedlo do buma drugorazrednih obveznic, kar je okužilo finančno industrijo. V drugem koraku pa naj bi, ko je kriza že nastopila, ameriška vlada krizo še poglobila, s tem ko se je zadolževala za povečanje javnih izdatkov za nadomestila za brezposelne in njihovo zdravstveno oskrbo. Če želi ameriška vlada krizo končati, naj zmanjša javne izdatke in s tem povrne zaupanje na finančne trge. Krugman to zgodbo po blogerju Barryju Ritholzu imenuje Velika laž. Prava zgodba glede ZDA je seveda povsem drugačna, vendar je tukaj ne bom pogreval, ampak se bom posvetil Evropi.

V Evropi se je zgodila podobna manipulacija. Nekako pred dvema letoma, ko se je del članic EU že (začasno) izvlekel iz recesije, drugi del držav pa je zapadel v dolžniško krizo z naraščajočimi stroški refinanciranja dolga, sta Evropska komisija in ECB pod jasnim diktatom nemške vlade in njenih ekonomskih svetovalcev, začeli razširjati dogmo, da se izvirni greh za krizo v teh državah nahaja v neodgovornem zadolževanju njihovih vlad. Recept za rešitev krize naj bi torej bil v ostrih varčevalnih ukrepih in zmanjšanju javnih izdatkov, kar naj bi s povrnitvijo zaupanja finančnih trgov ter znižanja stroškov refinanciranja spet ustvarilo boljše pogoje za rast. Morala zgodbe je, da so države grešile in zdaj morajo biti primerno kaznovane. Toda pri tem gre za – kot jo bom tukaj poimenoval – Veliko nemško manipulacijo in posledično za popolnoma napačen recept za izhod iz krize.

V čem je nemška manipulacija? Zgodba je kompleksna in jo bom razložil v več korakih. Prvič, res je, na poglobitev (ne pa za izbruh) krize v najbolj šibkih državah evro območja – državah PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija) – je kriva velika zadolženost teh držav. Toda – z izjemo Grčije – ne gre za zadolženost javnega sektorja, pač pa zadolženost zasebnega sektorja. Javni dolg se je namreč v državah PIIGS v desetletju pred krizo stalno zniževal, in sicer v povprečju iz 88% BDP v letu 1999 na 75% BDP v letu 2007. Javni dolg se je začel povečevati šele z izbruhom globalne gospodarske krize, ko so se posamezne države začele močno zadolževati za povečanje protikriznih izdatkov (nadomestila za brezposelnost, socialne pomoči ter reševanje bank). Še več, kot kaže slika 1, je večina PIIGS držav (razen Grčije in delno Portugalske) pred nastopom krize do leta 2008 vodila precej vzorne fiskalne politike. Irska in Španija sta imeli bistveno bolj disciplinirane fiskalne politike od Nemčije in sta dosegali proračunske presežke. Celo tradicionalno neodgovorna Italija je svoje javne finance v zadnjem desetletju spravila pod kontrolo in imela pred krizo celo nižji ali primerljiv proračunski primanjkljaj kot Nemčija. Proračunska situacija se je v večini držav PIIGS močno zaostrila šele z nastopom krize, saj so morale financirati stroške povečanja števila brezposelnih in povečane socialne pomoči oziroma reševati domače banke (Irska in Španija).

Slika 1: Proračunski primanjkljaj v državah PIIGS in Nemčiji, 1994-2011 (v % BDP)

Vir: OECD

Drugič, do asimetričnih kriz je privedlo povečanje zasebnega dolga. Večina držav je s skupno valuto evro po letu 1999 pridobila na ta način, da so se stroški zadolževanja domačih subjektov v tujini zaradi zmanjšanja državnega rizika občutno znižali. Skupna valuta je tako državam PIIGS omogočila zadolževanje v tujini po nižjih obrestnih merah. Domače banke so nenadoma prišle do zelo poceni kreditov v tujini. Hkrati je na ravni EU prišlo do liberalizacije finančnega sistema z možnostjo čezmejnega ustanavljanja bančnih (in zavarovalniških) podružnic. Domače banke in tuje bančne podružnice so tako zaradi cenejših tujih virov močno povečale financiranje kreditov gospodinjstvom in zasebnemu sektorju. Iz tega enormnega priliva kreditov, ki je večinoma prihajal iz nemških, francoskih in britanskih bank, so se financirale tako podjetniške investicije, prevzemi, menedžerski prevzemi kot tudi izjemen nepremičninski bum. Prišlo je do prevelike zadolženosti zasebnega sektorja. V tem dejstvu tiči zametek za krizo v državah PIIGS. Ta ekscesna zasebna zadolženost je, po začetnem kriznem impulzu iz ZDA, v skladu s tezo ameriškega ekonomista Irvinga Fischerja kasneje povzročila dolžniško deflacijo – močno razdolževanje zasebnega sektorja, zmanjševanje individualne porabe in posledično zmanjšanje agregatnega povpraševanja.

Toda, tretjič, do krize v državah PIIGS bi prišlo v vsakem primeru, tudi brez impulza iz ZDA. Glavni “krivec” zanjo je namreč dejstvo, da je bila skupna valuta evro od vsega začetka spočeta s prirojeno napako. Iz teorije optimalnega denarnega področja Roberta Mundella je že dobrih petdeset let jasno, da morajo države, ki si delijo skupno valuto, imeti bodisi popolnoma fleksibilen trg dela, bodisi mora biti delovna sila med njimi popolnoma mobilna. V primeru nastopa ekonomske krize v eni izmed držav (asimetričnega šoka), bi v primeru lastne valute, lahko ta država svojo valuto preprosto devalvirala in ponovno vzpostavila izvozno konkurenčnost. V primeru skupne valute posamezna država te možnosti nima in se lahko prilagodi le bodisi z znižanjem plač in posledičnim dvigom konkurenčnosti, bodisi tako da se brezposelni preselijo v drugo državo, ki je šok ni prizadel. V evro območju nobeden izmed obeh predpogojev ni izpolnjen. K zmanjšanju možnosti za nastop asimetričnih šokov v posamičnih državah sicer lahko pripomore, če imajo države močno diverzificirane in podobne gospodarske strukture ter če med seboj močno trgujejo, saj so deležne podobnih poslovnih ciklov. Države EU sicer med seboj močno trgujejo, toda še vedno imajo zelo različne gospodarske strukture in še vedno so zaradi tega deležne asimetričnih šokov. Problem asimetričnih šokov bi bil bistveno lažje rešljiv, če bi bil zagotovljen ključni potrebni pogoj za denarno območje – fiskalna unija med članicami. V primeru, ko bi denimo Španija zašla v težave, bi se tako stroški nadomestil za brezposelnost kot tudi denimo stroški reševanja bank pokrivali iz skupnega evropskega proračuna. Hkrati bi Španija – po vzoru ameriških zveznih držav – lahko financirala svoj proračunski deficit po enotni obrestni meri za celotno evrsko območje. Če bi dodatno k temu v EU obstajal še skupen čut za solidarnost med članicami, bi bile težave z asimetričnimi šoki bistveno lažje rešljive.

Toda prav tega ob odsotnosti fiskalne unije danes najbolj primanjkuje. In to kljub dejstvu, da so, četrtič, z enotno valuto najbolj pridobile prav trgovinsko najmočnejše države – z Nemčijo na prvem mestu. Namreč, poceni zadolževanje podjetij in gospodinjstev z viri v tujini se je prelilo v povečano domače in uvozno povpraševanja. Slednje pa se je večinoma prelilo v uvoz nemških izdelkov. Slika 2 kaže, da je povečan nemški trgovinski presežek v notranji trgovini EU pred nastopom krize v svojem bistvu dejansko zrcalna slika povečanega trgovinskega primanjkljaja držav PIGS (brez Irske). Drugi dejavnik, ki je pripomogel k povečanju trgovinskih neravnotežij znotraj evro območja, pa je vpliv povečanega povpraševanja na rast plač, zaradi česar so se stroški dela v državah PIGS (razen Irske) med letom 2000 in 2007 povečali med 10 in 20%. S tem se je zmanjšala njihova izvozna konkurenčnost in še povečal njihov trgovinski primanjkljaj.

Slika 2: Trgovinska bilanca v državah PIIGS in Nemčiji, 2000-2011 (v mlr. EUR)

 

Vir: Eurostat

Z drugimi besedami, eden izmed glavnih učinkov skupne valute je, da se je postopoma ustvarilo veliko trgovinsko neravnovesje med članicami evro območja, ki se je financiralo prek zasebnega zadolževanja.

Če bi bili evropski voditelji pripravljeni razumeti vzroke poglabljanja krize v evro območju, bi bilo krizo mogoče zelo hitro in elegantno rešiti. V prvi fazi je potrebno le zaustaviti paniko na finančnih trgih, in sicer tako da najbolj šibke države dobijo jasne garancije, da bodo dobile dovolj likvidnih sredstev v vsakem trenutku za refinanciranje njihovih dolgov. To je mogoče narediti z eno samo potezo – tako da ECB napove, da bo odkupovala vse državne obveznice brez izjeme in ne glede na sredstva. ECB lahko teoretično natiska denarja, kolikor hoče. V naslednjem koraku bi morale članice evro območja oblikovati skupne evro obveznice, ki bodo vsem državam omogočile refinanciranje dolgov po skupni, nizki obrestni meri. S skupnim načrtovanjem proračunskih politik pa bi se v tretjem koraku EU postopoma preoblikovala v nekaj podobnega fiskalni uniji. Seveda mora EU takoj prenehati z neumnim vztrajanjem pri ostrem kratkoročnem varčevanju. Namesto tega mora rok za fiskalno prilagoditev podaljšati denimo za 5 let ter namesto tega začeti z masivno politiko javih izdatkov, denimo za izgradnjo javne infrastrukure, obnovljivih virov energije ter uvajanja novih, zelenih tehnologij.

Toda namesto tega se je Nemčija – kljub temu, da je s skupno valuto največ pridobilo prav njeno gospodarstvo – odločila, da se bo v interesu lastne sebičnosti in pomanjkanja čuta solidarnosti zatekla v Veliko manipulacijo – z veliko krščanske moralike – in ostale, “grešne” države prisilila v ostre varčevalne ukrepe in jih s tem spravila še v globljo gospodarsko depresijo. Seveda pa gre pri tem za zelo kratkovidno sebičnost, ki bo na koncu največ stroškov povzročila prav Nemčiji.

Medtem ko je izstop Grčije iz evro območja za Nemčijo obvladljiv (Nemčija je izpostavljena s 100 mlr. evrov oziroma s 5% njenega BDP), pa razpad evro območja ali celo EU zanjo nikakor ni več šala. Kot kažejo zadnje analize, bi imel razpad evro območja za Nemčijo katastrofalne posledice. Neposredne posledice se nanašajo na izpostavljenost nemških bank denimo do Španije in Italije ter nemške centralne banke zaradi obveznosti do ECB (skupaj okrog 300 mlr. evrov oz. 15% nemškega BDP). Še hujše posledice pa – kot kaže interna analiza nemškega finančnega ministrstva, ki jo razkriva Spiegel – prinaša sam razpad trgovinske unije. Z istopom iz evra, bi namreč večina držav morala devalvirati nove nacionalne valute za 25 do 50%, kar bi zmanjšalo kupno moč in povpraševanje po nemških izdelkih. Hkrati bi prišlo do porasta regionalizma in uvajanja ovir v medsebojni trgovini, kar bi spet najbolj prizadelo nemška podjetja. Nemško gospodarstvo bi zapadlo v globoko depresijo, podobno tisti iz 1930. let. Po oceni nemškega finančnega ministrstva bi zaradi tega nemški BDP lahko skupaj upadel za 25% (500 mlr. evrov). Ista analiza kaže, da se Nemčiji bistveno bolj splača reševati evro območje, ne glede na stroške, kot dovoliti, da evropska integracija razpade.

Zanimivo je, da kljub tovrstnim internim analizam nemška vlada še vedno vztraja na okopih Velike manipulacije. Verjamem, da gre za taktična pogajalska izhodišča. Toda stroški vztrajanja pri njih rastejo iz dneva v dan. In morda bo na dan nemškega spametovanja že prepozno za Evropo.

* Izvirno objavljeno v Finance Weekend.

<span>%d</span> bloggers like this: